Jedro

Za zaključek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, je bistveno, da je odpoved podana znotraj 30-dnevnega roka, ki začne teči od trenutka, ko se delodajalec seznani z razlogom za odpoved (s kršitvijo obveznosti iz delovnega razmerja). Vročena je lahko tudi po izteku tega roka, kot v konkretnem primeru, ko vročevalec delavca ni našel na naslovu njegovega prebivališča, tako da mu je obvestilo o tem, kje je pisanje in o roku za dvig pisanja, pustil v hišnem predalčniku. Odpoved se je nato štela za vročeno po 15-dneh.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 7. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče v nasprotju z listinskimi dokazi ter izpovedbami prič zmotno ugotovilo, da so bili škodni spisi, ki jih je pregledala posebna komisija pri toženi stranki, naključno izbrani. Glede tega se sklicuje na izpovedbe konkretnih prič, ki jih sodišče ni upoštevalo. Po njegovem vzorec pregledanih škodnih spisov ni bil naključno izbran iz seznama 98 likvidiranih spisov, temveč je šlo za njihov nameren izbor. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi 4. 1. 2011 predlagala postavitev izvedenca zavarovalniške stroke, čemur sodišče ni sledilo. Samo izvedenec iz tega področja bi lahko v sodelovanju z drugimi izvedenci tehničnih strok glede očitanih nepravilnosti podal ustrezno mnenje. Poleg tega je predlagal zaslišanje oškodovancev iz konkretnih zadev, na podlagi katerih bi se lahko objektivno ugotovilo dejansko stanje. Šlo naj bi za ugotovitev dejstev, če so bili pri izračunih vrednosti opreme in strojev v delavnici upoštevani vsi stroji in oprema, če je bilo potrebno pridobiti knjigovodske podatke oziroma je bilo potrebno opraviti oglede škode. Izvedenec bi lahko podal mnenje o cenilni toleranci in o konfiguraciji računalnika. Sodišče v zadevi Š. ni ugotovilo, da bi to zadevo likvidiral sam, kar dokazuje druga stran škodnega ovitka. V tej zadevi ni pripravil predloga likvidatorja. Interni akti tožene stranke ne vsebujejo določb, da je potrebno za izračun dejanske vrednosti pridobiti izpisek osnovnih sredstev. Sodišče je slepo verjelo izpovedbam prič na strani tožene stranke, ki so se na splošno sklicevale na domnevne kršitve. Sodišče je v zadevi H. zmotno ugotovilo, da se je oškodovanec strinjal s ponujeno odškodnino. J. ni ocenil škode, temveč je pripravil predlog na podlagi znanj, ki jih ima kot strokovnjak s področja elektrotehnike in strojništva. V zadevi je v teku gospodarski spor, zaradi česar bo o primernosti odškodnine odločeno šele v tem sporu. Sodišče ni imelo nobenih razlogov za zavrnitev zaslišanja oškodovanca J.. Tožena stranka mu neutemeljeno očita kršitev, ki se nanaša na likvidacijo škode na steklokeramični plošči. V tej zvezi je zmotno sledilo izpovedbam zaslišanih prič. Meni, da strokovni sodelavec za škode ne more popravljati napak s strani zastopnika. V tej zvezi so se reševale podobne zadeve pri toženi stranki na način, da je strokovni sodelavec pridobil zastopnikovo izjavo. Zavarovalniški detektiv je 16. 6. 2010 opravil ogled, pri katerem je ugotovil, da je bila nova plošča dejansko vgrajena, medtem ko je bila poškodovana plošča še vedno v garažnih prostorih. Sodišče je na podlagi izpovedbe priče L. zmotno ugotovilo, da je bil delavec s posebnimi pooblastili. Dejansko je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na podlagi določb Kolektivne pogodbe za zavarovalništvo Slovenije. V sporu ni dokazan pogoj za podajo izredne odpovedi, in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati z njegovim delovnim razmerjem niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je ugotovila kršitve na podlagi poročila o pregledu škodnih spisov z dne 17. 6. 2010, kar pomeni, da so bile kršitve ugotovljene še pred sejo uprave tožene stranke. Sklicuje se na posamezne kršitve, glede katerih je bil prekoračen subjektivni rok odpovedi. Izredna odpoved mu je bila vročena šele 13. 8. 2010, kar pomeni, da jo je prejel po izteku 30 dnevnega odpovednega roka. Meni, da je izredna odpoved nezakonita že iz razloga, ker je bila podana prepozno. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Zaslišane priče na njeni strani so potrdile tožnikove napake in ugotovitve iz predloženega poročila o hujših kršitvah delovnih obveznosti. Tožnik ni predlagal izvedenca zavarovalniške stroke, temveč izvedenca tehnične stroke, čeprav mu delodajalec pomanjkljivosti v tehničnem znanju ni očital. Dejstvo, da je oškodovanec v zadevi H. sprožil gospodarski spor, ne pomeni, da mu bo višja odškodnina tudi izplačana. Izredno odpoved je tožniku podala pravočasno. Uprava družbe je bila edina pristojna odločati o izredni odpovedi, zaradi česar je potrebno šteti datum seznanitve s kršitvami takrat, ko se je o tem dokončno odločila. Tožniku so bile dokazane tudi kršitve zaradi odsotnosti med službeno potjo ter v zvezi s prevozom na delo in z dela, kar je ugotovil pooblaščeni detektiv. Glede tega se sklicuje na sprejeto sodno prakso v zadevi opr. št. Pdp 1171/2001. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

V tožnikovem primeru gre za presojo zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Skladno z določbo 1. odstavka 110. člena v zvezi z 2. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, po kateri delavcu ne preneha delovno razmerje, če za to ni podanega resnega razloga v zvezi z njegovo sposobnostjo ali obnašanjem. Obstoj vseh takšnih predpostavk mora dokazati delodajalec. Poleg tega mora delodajalec skladno z določbo drugega odstavka 110. člena ZDR podati izredno odpoved najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga (subjektivni rok) in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga (objektivni rok).

V konkretnem primeru je tožena stranka dne 26. 7. 2010 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu višjega strokovnega sodelavca za škode zaradi več hujših kršitev delovnih obveznosti, storjenih v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi, kolektivno pogodbo in splošnimi akti delodajalca ter zaradi hujših kršitev, storjenih pri reševanju konkretnih škodnih primerov, ki izhajajo iz poročila pristojne komisije o strokovnem pregledu škodnih spisov z dne 17. 6. 2010. Ugotovljeni očitki o kršitvah delovnih obveznosti so bili podlaga za pisno obdolžitev z dne 5. 7. 2010 in vabilo tožniku zaradi podaje zagovora, kar mu je tožena stranka omogočila dne 12. 7. 2010. Tožena stranka je v izredni odpovedi z dne 26. 7. 2010 poleg obstoja hujših kršitev delovnih obveznosti ugotovila tudi porušeno zaupanje in okoliščine, da med strankama ni mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo izpodbijano izredno odpoved in ugotovilo, da je bila zakonita. V tej zvezi je obrazložilo, katere kršitve delovnih obveznosti so bile utemeljene ter obrazložilo razloge, katerim dokazom je poklonilo verodostojnost, katere pa kot nepotrebne zavrnilo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema izpodbijano sodbo kot pravilno.

Neutemeljena je pritožba, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po izteku rokov iz določbe 2. odstavka 110. člena ZDR. Tožena stranka je pri podani pisni obdolžitvi tožniku očitanih hujših kršitev iz naslova reševanja posameznih škodnih primerov z dne 5. 7. 2010, izhajala iz poročila pristojne komisije o strokovnem pregledu škodnih primerov z dne 17. 6. 2010 in sklepa uprave z dne 29. 6. 2010. Tožena stranka je tožniku dne 12. 7. 2010 omogočila zagovor ter se s tem datumom dokončno seznanila s kršitvami, kar vse je bilo podlaga za podajo izredne odpovedi z dne 26. 7. 2010. Tožnik je bil po datumu zagovora na letnem dopustu. Ker mu tožena stranka na sedežu delodajalca ni mogla vročiti pisne odpovedi, je izvedla vročitev po pravilih poštnega vročanja na njegovem stalnem naslovu, razvidnem iz pogodbe o zaposlitvi, vendar je bilo osebno vročanje neuspešno (priloga B1). Zato mu je vročevalec dne 28. 7. 2010 pustil pisanje v hišnem predalčniku z obvestilom o roku 15 dni in kraju, v katerem bo lahko dvignil pisanje. V skladu s fikcijo vročanja se je pošiljka štela za vročeno 13. 8. 2010. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru tožena stranka v celoti upoštevala 30 dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi. Glede tega je pomemben datum podaje odpovedi in ne datum njene vročitve.

Neutemeljena je pritožba, da naj bi sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe priče P.L. štelo, da je bil tožnik delavec s posebnimi pooblastili. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da je izpovedba navedene priče ovrgla tožnikovo izpovedbo, da ni delavec s posebnimi pooblastili. Priča je izpovedala, da je tožnik kot višji strokovni sodelavec za škode opravljal oglede tako v zahtevnih kot v manj zahtevnih škodnih primerih, in da je kot cenilec in likvidator lahko predlagal odškodnino, zaradi česar je bil odgovoren v okviru pooblastil iz internih aktov. Gre za Pravilnik o postopku reševanja škod premoženjskih zavarovanj, postopkih pri likvidaciji in obdelavi škod iz premoženjskih zavarovanj ter Navodilo za delo. Glede tega je pomembno, da je bil tožnik zadolžen za pravilnost posredovanja informacij strankam, zastopnikom in strokovnim službam ter za odločanje o spornih temeljih in višinah škod v posameznih primerih. Vse navedene zadolžitve so razvidne iz opisa delovnih nalog delovnega mesta višjega strokovnega sodelavca za škode, ki je sestavni del tožnikove pogodbe o zaposlitvi (priloga A1).

Neutemeljena je pritožba, ki izpodbija način izbora posameznih škodnih spisov. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka opravila nadzor nad škodnimi spisi iz obdobja meseca aprila do maja 2010, na katerih je bil tožnik zadolžen za cenitev in likvidacijo škode. Nadzor je opravila strokovna komisija, ki jo je vodil I.Ž., ki je o svojih ugotovitvah dne 17. 6. 2010 napravila pisno poročilo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikovo trditev, da je bil delež očitanih nepravilnosti zanemarljiv. Tožnik sicer v pritožbenih navedbah dvomi v pravilnost naključnega izbora škodnih spisov in se glede tega sklicuje na konkretne izpovedbe prič P., K., H., S. in J.. Vendar so po ugotovitvi pritožbenega sodišča za presojo takšnih tožnikovih trditev pomembne dejansko ugotovljene hujše kršitve v posameznih spisih, ki so bile podlage za odpoved. Glede tega vsebuje obrazložitev sodbe pravilne razloge, ki so v tem, da za presojo ni pomembno, kdo je izbral spise, temveč dejstvo, če je tožnik pravilno opravljal svoje zadolžitve na podlagi že navedenih internih aktov tožene stranke. V tej zvezi so člani komisije izpovedali, da so se pri pregledu spisov dopolnjevali, in da so v posameznih zadevah ugotovili kršitve, ki so bile vezane na zavarovalne podlage in določbe internih aktov v zvezi z načinom cenitve in likvidiranjem škod.

Neutemeljena je pritožba, ki izpodbija ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je tožnik pri reševanju škodnih primerov ravnal v nasprotju s splošnimi akti delodajalca. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da delavec ravna hudo malomarno, če v posebno aplikacijo ne prenese tudi fotografije o ogledanih škodah, ki so za pravilno rešitev posameznega škodnega primera bistvenega pomena, ker ne pridobiva vseh relevantnih dokumentov, iz katerih bi bili razvidni obstoj, starost in vrednost poškodovanih primerov, in nadalje, ker se ne odloči za njihov ogled, zaradi česar se pri škodnih izračunih pojavljajo napake. Pristojna strokovna komisija tožene stranke je ugotovila takšne kršitve pri tožniku na podlagi nadzora konkretnih škodnih spisov, pri čemer so ugotovitve potrdili člani komisije v svojih izpovedbah. Glede tega je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zaslišanje oškodovancev iz posameznih škodnih primerov, kot nadalje zavrnilo predlog za postavitev izvedenca zavarovalne stroke, saj izvedba takšnih dokazov, za katero se zavzema pritožba, tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne bi doprinesla k drugačno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Tako je G.P. med ostalim potrdil tožnikove napake glede upoštevanja DDV pri reševanju škode PGD B.. V tej zvezi je P.L. izpovedal, da bi moral tožnik kot višji strokovni sodelavec za škode upoštevati pravilen obračun DDV, kot je to določeno v Navodilih za delo (list. št. 424). Nadalje pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da tožnik v zadevi oškodovanca J. in obravnavanjem škode na prenosnem računalniku ni opravil ogleda, pri čemer skladno z določbami pravilnika v zadevi ni bilo podanega zahtevka za dodatno dokumentacijo, kot je razvidno iz škodnega spisa, in kot je to izpovedal član komisije I.K..

Neutemeljena je pritožba, ki opozarja na zmotno ugotovljeno dejansko stanje v škodnem primeru Š.. Iz izpovedbe člana komisije M.J. (list. št. 406) je razvidno, da je šlo za škodo v zvezi s požarom. V tej zvezi je bilo ugotovljeno, da zadeva ni bila zavarovana v skladu z dejansko vrednostjo, ni bilo tudi izpiska osnovnih sredstev, kar so pridobili naknadno. Odločilno za presojo v konkretnem primeru pa je to, da tožnik pri ocenjevanju škode ni upošteval pravilnega odstotka poškodovanih strojev, zaradi česar je ocenil škodo na 18.220,84 EUR, namesto na 15.750,00 EUR, torej višje, kot je dejansko ustrezala. V tej zvezi je zmotno zatrjevanje pritožbe, da v zadevi tožnik ni bil likvidator takšne škode, saj je na ovitku spisa (priloga B31) naveden kot likvidator škode pod št. 258. Neutemeljena je pritožba, ki izpodbija zmotno ugotovljeno stanje v škodnem primeru tiskarskega stroja H.. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik pripravil predlog za plačilo škode v dveh cenovnih variantah, med katerima je bila občutna razlika, ter predlagal škodo v višini 59.552,00 EUR, ko naj bi upošteval tudi amortizacijo stroja. Pri ponovnem ogledu poškodovanega stroja so sodelavci iz strokovne službe ugotovili dejansko višino škode 4.320,00 EUR, s katero se je oškodovanec strinjal. Glede tega je sodišče prve stopnje izčrpno zaslišalo člana komisije M.J. (list. št. 405), ki je pojasnil vse okoliščine škodnega primera. V tej zvezi tudi pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da ne bi sprejelo ugotovitve navedene priče kot verodostojne. Nadalje je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je zavrnilo izpovedb tožnika, ki se nanaša na neupoštevanje računa edinega pooblaščenega servisa za takšen stroj, ter obrazložilo razloge o izkazanosti očitanega nepravilnega ravnanja. Pritožba sicer opozarja, da je navedeni član komisije zgolj strokovnjak elektrotehnike na področju strojništva, ki ne more ocenjevati škode na tiskarskem stroju, ter na okoliščino, da je bil v zadevi izplačan oškodovancu le nesporni del škode, in da stranki do sedaj nista sklenili poravnave, o čemer teče med njima gospodarski spor pri pristojnem Okrožnem sodišču v Celju. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšno pritožbeno zavzemanje ne more v ničemer spremeniti ugotovitve v izpodbijani sodbi o pomanjkljivostih reševanja navedenega škodnega primera s strani tožnika. V tej zvezi tudi predlagano zaslišanje oškodovanca J., da se ni strinjal s ponujeno odškodnino, ne bi doprineslo k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja.

Neutemeljena je pritožba, ki se nanaša na ugotovljeno kršitev v zvezi z ocenjevanjem škode na steklokeramični plošči v višini 286,00 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da zavarovalna polica ni vsebovala kritja za nastalo škodo. Tožnik bi moral odkloniti prijavo oškodovanca ter v nadaljevanju glede tega sprožiti druge postopke. V tej zvezi je I.S. izpovedal (list. št. 336), da je šlo pri ocenjeni škodi za simboličen znesek, vendar je glede tega pomembno, da tožnik v nobenem primeru ne bi smel popravljati napake zastopnika, temveč pravilno reševati primer v skladu z zavarovalno pogodbo. Tožnik je z očitanim ravnanjem kršil splošne zavarovalne pogoje ter interne akte tožene stranke v zvezi z reševanjem škodnih primerov. Pritožba sicer opozarja, da je strokovni sodelavec v podobnih primerih pridobil izjavo zastopnika, da so bile v zadevi narejene fotografije, zaradi česar ogled ne bi bil potreben ter predlaga zaslišanje konkretnih prič in zavarovalnega zastopnika, vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšno pritožbeno uveljavljanje ne bi v ničemer doprineslo k drugačnem dejanskem stanju, ki ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče soglaša s sprejetimi razlogi v izpodbijani sodbi o dokazanosti hujših kršitev delovnih obveznosti v zvezi z obravnavanjem škodnih primerov, ki so bili predmet preizkusa pristojne strokovne komisije tožene stranke. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih škodnih primerov, glede katerih se je pritožba sklicevala na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter na postopkovne kršitve. Vsega tega pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo obširen dokazni postopek z vpogledom v predloženo listinsko gradivo in zaslišanjem tako tožnika kot ostalih prič ter obrazložilo ravnanje, zakaj določenim dokaznim predlogom ni sledilo, pri čemer pa je pomembno, da se je o verodostojnosti posameznih izpovedb prepričalo tudi z neposrednim vtisom na zaslišanjih.

Zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka po pravilno izvedenem postopku in iz utemeljenih odpovednih razlogov dne 26. 7. 2010 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu višjega strokovnega sodelavca za škodo zaradi dokazanih hujših kršitev delovnih obveznosti v zvezi s konkretnimi škodnimi primeri. V sporni zadevi je tako izkazan odpovedni razlog iz določbe 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR in poleg tega tudi razlog, ki se nanaša na okoliščine o porušenem zaupanju med strankama za nadaljevanje tožnikovega dela pri toženi stranki (1. odstavek 110. člena ZDR).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).