Jedro

Po I. odst. 21. čl. ZKZ ima zainteresirani kupec dolžnost obvestiti ponudnika, da je podal izjavo o sprejemu ponudbe. Kupec se te svoje obveznosti ne more ekskulpirati s sklicevanjem na dopis upravne enote s katerim upravna enota po poteku roka za sprejem ponudbe obvešča ponudnika o rezultatu javne objave. Zgoraj navedeni člen uveljavlja namreč strogo obličen postopek ponudbe in sprejema ponudbe in velja le tisto kar je izraženo v predpisani obliki (obličnost ad valorem).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna z njim skleniti prodajno pogodbo v skladu s ponudbo, podano pri Upravni enoti (UE) T. za kmetijsko zemljišče parc. št. ... k.o. K. za znesek kupnine 1.000.000,00 SIT, razveljavilo sklep o dovolitvi začasne odredbe z dne 25. 11. 2005 in predlog zavrnilo ter tožniku naložilo v plačilo 146.340,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik po svojem pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi je navajal, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke II. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) podana, ker je sodišče zaključilo, da je bila tožena stranka o sprejemu ponudbe s strani tožnika obveščena šele z dopisom UE T. z dne 27. 10. 2005, čeprav iz podatkov iz upravnega spisa izhaja, da je UE T. toženko o tem obvestila že 11. 10. 2005, kar pa je sodišče prve stopnje enostavno prezrlo. Podana sta tudi ostala dva pritožbena razloga. Tožeča stranka je izjavo o sprejemu ponudbe vložila neposredno pri UE T. Toženko je tožnik obvestil tudi po telefonu, kar izhaja iz izpiska telefonskih pogovorov za številko, ki jo uporablja tožnik. Sodišču je tudi pojasnil, da je izjavo o sprejemu ponudbe toženki poslal tudi z navadno poštno pošiljko, zato dokazila o tem nima in lahko to dokazuje le s svojo izpovedbo. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je napačno razlagalo določilo I. odst. 21. čl. Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). To določilo je potrebno razlagati tako, da ima kupec možnost, da svojo izjavo o sprejemu ponudbe bodisi pošlje tako ponudniku kot tudi UE s priporočeno pošto s povratnico bodisi samo UE z neposredno vložitvijo. Upoštevati je potrebno tudi 508. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), da je predkupni upravičenec dolžan na zanesljiv način obvestiti prodajalca o svoji odločitvi, da bo izkoristil to pravico. Smisel te določbe in določbe 21. čl. ZKZ je v tem, da je prodajalec pravočasno seznanjen z izjavo o sprejemu ponudbe. Glede na to, da je bila toženka seznanjena s tožnikovo izjavo o sprejemu ponudbe že z dopisom UE T. z dne 11. 10. 2005, je potrebno šteti, da so bili s tem pogoji po ZKZ izpolnjeni in je zato zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je pravno zavezujoča le pisna izjava o sprejemu ponudbe, poslana priporočeno s povratnico. Takšno tolmačenje zakonskega določila je v nasprotju z njegovim smislom in namenom. Nepravilna je tudi odločitev sodišča, s katerim je sodišče razveljavilo sklep o dovolitvi začasne odredbe in predlog zavrnilo. Sodišče je zmotno ugotovilo, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana. Ob tem se tožnik sklicuje na zgoraj navedene pritožbene navedbe. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba v celoti razveljavi ter se zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik ni izpolnil pogojev iz I. odst. 21. čl. ZKZ, saj toženke o sprejemu njene ponudbe ni obvestil pisno s priporočeno poštno pošiljko. O tem je toženko obvestila šele UE T. z dopisom z dne 27. 10. 2005, kar je 5 dni po roku za sprejem ponudbe. Ker s tem verjetnost obstoja terjatve ni bila izkazana, je razveljavilo tudi sklep o dovolitvi začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin.

V zvezi s pritožbeno uveljavljanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, konkretno iz 14. točke II. odst. 339. čl. ZPP, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ti niso podani. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni sporno, da tožnik toženi stranki ni poslal izjave o sprejemu ponudbe v pisni obliki s priporočeno poštno pošiljko s povratnico. Prav tako se drugostopenjsko sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da samo obvestilo UE T. o zainteresiranih kupcih ni moč šteti za izpolnitev obveznosti, ki jo ZKZ nalaga (izrecno) kupcu (str. 6 obrazložitve). ZKZ namreč v I. odst. 21. čl. uveljavlja strogo obličnost postopka sprejema ponudbe, ki učinkuje ad valorem, kar pomeni, da gre za strogo obličen postopek ponudbe in sprejema ponudbe in velja le tisto, kar je izraženo v predpisani odliki (tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 57/2003 z dne 29. 1. 2004). Zgoraj navedeni člen ZKZ namreč poleg zahteve, da je izjava o sprejemu ponudbe podana pisno, določa tudi, da je potrebno takšno izjavo poslati priporočeno s povratnico tako prodajalcu kot tudi upravni enoti, slednji lahko tudi z neposredno vložitvijo.

Pritožnik nima prav, da neposredna vročitev pisne izjave UE pomeni hkrati obvestitev tudi ponudnika na predpisan način oz. da tako podana izjava UE sanira neaktivnost izjavitelja pri pošiljanju pisne izjave ponudniku. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Možnost vložitve izjave bodisi po pošti bodisi neposredno velja zgolj za obvestitev upravnih enot, saj imajo le-te organizirano vložišče, ne pa tudi za obvestitev ponudnika – fizične osebe. Vložitev neposredno pri vložišču je enakovredna s pošiljanjem po pošti s priporočeno poštno pošiljko (I. in II. odst. 68. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)), zato je zmotno stališče pritožnika, da ima vloga, ki je vložena neposredno, močnejše učinke za vložnika kot vloga poslana priporočeno po pošti. Upoštevaje gramatikalno in sistemsko razlago je interpretacija, kot jo ponuja pritožnik, nelogična. Vložitev izjave o sprejemu ponudbe neposredno pri UE glede na gramatikalno razlago in glede na sistemsko razlago s pomočjo zgoraj navedenega določila ZUP lahko nadomesti le pošiljanje te izjave s priporočeno poštno pošiljko s povratnico upravni enoti, ne pa tudi ponudniku. To potrjuje tudi z odebeljenimi črkami zapisano opozorilo na obrazcu za sprejem ponudbe (v prilogah A2, B4 in B5), da mora zainteresirani kupec dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe in jo poslati UE oz. jo neposredno vložiti pri UE, hkrati pa mora prodajalcu poslati izjavo o sprejemu ponudbe priporočeno s povratnico.

Pritožba tudi nima prav v delu, ko navaja, da bi bilo potrebno uporabiti 508. čl. OZ, saj gre v primeru ureditve po 21. čl. ZKZ za specialno določbo. Generalne določbe se uporabljajo le v primeru, ko v specialnem predpisu glede relevantne situacije ne obstaja posebna ureditev, kar pa v tem primeru ni tako.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, je pravilna tudi odločitev v 2. točki izreka, v kateri je ugovoru tožene stranke zoper sklep o dovolitvi začasne odredbe ugodilo, sklep razveljavilo in predlog zavrnilo, in sicer zaradi neobstoja prvega pogoja – verjetnosti terjatve po I. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Tožnik se je pritožil tudi zoper odločitev o stroških (3. točka izreka), vendar svoje pritožbe v tem delu ni posebej obrazložil, zato je sodišče druge stopnje opravilo uradni preizkus po II. odst. 350. čl. ZPP, pri čemer bistvenih kršitev določb postopka ali napačne uporabe materialnega prava glede odločitve o stroških ni ugotovilo, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo relevantne določbe ZPP, Odvetniške tarife (OT) in Zakona o sodnih taksah (ZST).

Sodišče druge stopnje ni našlo ne pritožbeno uveljavljanih kršitev, niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo na podlagi 353. čl. ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o stroških temelji na določbi I. odst. 154. čl. v zv. s I. odst. 165. čl. ZPP.