Jedro

Toženka ni ravnala protipravno, ker ni seznanila prvega toženca, da je dolžan poravnati svojo obveznost na fiduciarni račun tožničine pooblaščenke. Obveznost izpolnjevanja obveznosti na zgoraj omenjeni račun ni nikjer predpisana kot edina pravilna izpolnitev.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se v izpodbijanem delu (tč. I. in III. izreka) odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

1. Tožbeni zahtevek, ki glasi: „Drugotožena stranka odvetnica C.C. je dolžna tožnici plačati 13.636,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2016 dalje se zavrne.

2. Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pravdne stroške nastale pred sodiščem prve stopnje v višini 1.967,76 EUR in pritožbene stroške v znesku 1.041,34 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je drugotožena stranka dolžna plačati tožnici 13.636,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2016 dalje. V presežku in zahtevek proti prvotožencu je zavrnilo. Drugotoženki je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožniku v znesku 66,50 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako odločitev sodišča prve stopnje se pritožujeta oba toženca, prvi toženec izpodbija odločitev o stroških postopka, drugotoženka pa izpodbija obsodilni del sodbe in v pritožbi predlagata prvotoženec spremembo odločitve o pravdnih stroških, drugotoženka pa stroškovno spremembo obsodilnega dela sodbe. Drugotoženka v pritožbi navaja, da sodišče v sodbi ni navedlo pravne podlage za odškodninsko odgovornost druge toženke. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče odškodninsko odgovornost presojalo po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, kar je napačno, saj drugotoženka ni bila v nobenem poslovnem ali obligacijsko pravnem razmerju ali odnosu s tožnico. Glede vloge odvetnice A. A. sodba nima nobenih razlogov, čeprav sta toženi stranki tekom postopka to zatrjevali. Sodba nejasno odgovori na ključna pravno vprašanje ali je prvotoženec veljavno in pravilno izpolnil svojo obveznost. Prvtoženec je svojo obveznost pravilno izpolnil na poslovni račun tožničine odvetnice A. A., ki je bila tudi pooblaščena za sprejem izpolnitve za tožnico v skladu z določbo čl. 280 OZ. Noben predpis ne nalaga dolžniku ali pa njegovemu odvetniku, da mora izpolnitev opraviti izključno in samo na fiduciarni račun. Dolg je bil poravnan na račun banke pri kateri je imela odvetnica A. A. poslani račun. Za neizpolnitev odvetnice A. A. tožnici pa drugotoženka ne more odgovarjati in za utemeljitev take odgovornosti ni nobene pravne podlage in je odločitev sodišča prve stopnje arbitrarna. Da je izpolnitev odvetnika za njegovo stranko in njegov poslovni račun dopustna, izhaja tudi iz določila čl. 65 A Statuta Odvetniške zbornice. Tožnica je pridobila terjatev zoper svojo pooblaščenko in jo iztožila. Razlog, da tožnica ni prišla do svojega denarja, je v sferi odvetnice A. A. Za ravnanje te odvetnice drugotoženka ne odgovarja. Tudi vzrok, da je prišlo do nakazila na poslovni račun je izključno v protipravnem ravnanju in opustitvi tožničine odvetnice, ker je v dopisu z dne 22.11.2012 navedla le svoj poslovni račun, čeprav je vedela, da ima na njemu izvršbe za njene upnike. Drugotoženki ni mogoče naprtiti nobene neposlovne odškodninske odgovornosti. Tožnici škoda ni nastala, saj ima tožnica že pravnomočni izvršilni naslov zoper odvetnico A. A. in z ničimer ni izkazala, da do izpolnitve terjatve ne more priti ali ne bo prišlo, niti tožnica ni storila vse, da bi terjatev do A. A. izterjala in navaja, da bi lahko svojo terjatev do A. A. že zdavnaj poplačala in ni podana vzročna zveza z očitanimi opustitvami. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z izpisom prometa na fiduciarnem računu odvetnice A. A., saj bi se izkazalo, da je prejela najmanj 20.000,00 EUR plačil od sodišč, prav tako je neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem odvetnice A. A. in B. B. 3. Zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje drugotoženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter odločitev o pravdnih stroških spremeni tako, da mu prizna vse priglašene pravdne stroške oziroma mu prisodi polovico pravdnih stroškov. Neutemeljeno sodišče drugemu tožencu ni priznalo potnih stroškov, ki so mu nastali izključno zaradi vabila na glavno obravnavo, priložil je dve potrdili o plačilu cestnine, ki dokazujeta, da je dejansko bil 1.5.2016 na vožnji iz P., ostala dva računa pa je priložil kot dokaz, da je bival v P. 4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je glede zavrnitve zahtevka zoper prvotoženca pravnomočna. Tožnica od drugotožene stranke (v nadaljnjem besedilu toženke) zahteva plačilo spornega zneska, ki ga je prvotoženec 27.11.2012 preko banke nakazal na poslovni račun takratne pooblaščenke tožnice A. A., ki spornega zneska ni prenakazala tožnici, ker je bil zarubljen. Odškodninska odgovornost toženke je lahko neposlovna po splošnih predpisih o odškodninski odgovornosti (čl. 131 OZ), saj toženka ni bila v poslovnem razmerju s tožnico tako, da v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določb o potrebni skrbnosti udeležencev o obligacijskih razmerjih (čl. 62 OZ) in določbe o mandatnem razmerju (čl. 768 OZ) na katera se v izpodbijani sodbi sklicuje sodišče prve stopnje. Prvotoženec je svojo obveznost izpolnil v skladu s čl. 280 OZ, ko je poravnal denarno obveznost na poslovni račun pooblaščenke tožnice, saj v njenem dopisu z dne 22.11.2012 ni nikakršnega navodila, da naj sporni znesek nakaže bodisi na fiduciarni račun ali tožnici. Z pravilno izpolnitvijo na račun tožničine pooblaščenke za sprejem izpolnitve je tožnica pridobila terjatev napram svoji odvetnici, zoper katero ima že pravnomočen izvršilni naslov. Zmotno in pravno napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženka ravnala protipravno, ker ni seznanila prvega toženca, da je dolžan poravnati svojo obveznost na fiduciarni račun tožničine pooblaščenke. Obveznost izpolnjevanja obveznosti na zgoraj omenjeni račun ni nikjer predpisana kot edina pravilna izpolnitev ne v čl. 65 A Statuta Odvetniške zbornice, niti v čl. 9A ZOdvT. Namen zakonodajalca ni bil vpeljati obveznost za druge odvetnike da poskrbijo, da bo njihova stranka izpolnila denarno obveznost za stranko drugega odvetnika prav na njegov fiduciarni račun. Če bi bil tak namen bi ZOdvT tudi izrecno določil. Namen navedbe fiduciarnega rčauna je, da se zagotovi pregledno poslovanje odvetnika s sredstvi strank. Člen 65A Odvetniške zbornice pa določa obveznost odvetnika, ki prejme plačilo, da je dolžan vse prejemke, ki jih prejema na račun stranke hraniti na fiduciarnem računu. Ta obveznost je predpisana za odvetnika, ki prejme plačilo, ne pa za odvetnika, ki plačuje. Predpisi dopuščajo, da odvetnik prejme prejemke za stranko tudi na druge svoje račune ali v gotovini in jih mora hraniti na fiduciarnem računu. Toženka po povedanem ni storila nobenega protipravnega ravnanja oziroma opustitve in so zaključki sodišča prve stopnje o njeni odškodninski odgovornosti napačni in pravno neutemeljeni. Že iz teh razlogov je bilo pritožbi toženke ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti, ne da bi pritožbeno sodišče odgovorilo na ostale pritožbene trditve v zvezi z višino nastale škode in sicer utemeljeno trditvijo, da tožnica ne more imeti dveh različnih izvršilnih naslovov v zvezi z isto terjatvijo (čl. 358 ZPP).

6. Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških ter ugoditev pritožbe prvotoženca v zvezi s stroški. Tožnica ni uspela v tej zadevi in mora toženi stranki povrniti pravdne stroške nastale pred sodiščem prve stopnje, ki znašajo 1.597,76 EUR in tudi potne stroške prvotoženca za pot od P. do N. in nazaj v skupnem znesku 370,00 EUR, katerih potrebnost pvotoženec izkazuje s plačilom cestnine, saj so ti stroški potrebni glede na to, da je bil prvotoženec vabljen na glavno obravnavo. Tožena stranka je tako upravičena do povrnitve 967,76 EUR pravdnih stroškov nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka je v celoti uspuela z obema pritožbama in tožnica ji je dolžna povrniti njene pritožbene stroške, ki v skladu z ODvT in ZST 1.041,34 EUR. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 165 v zvezi s čl. 154 in 155/2 ZPP.