Jedro

Stališče, ki ga predlagatelj izpostavlja v okviru prvega predlaganega vprašanja, ni relevantno glede na vsebino obravnavane zadeve, saj ni res, da bi se Upravno sodišče postavilo na stališče, da bi lahko predlagatelj porabo goriva za zatrjevani namen dokazoval le z ročnimi, sprotno vodenimi evidencami.

V zvezi z drugim vprašanjem v obravnavanih okoliščinah ne gre za vprašanje razlage prava, kot to poskuša prikazati predlagatelj, temveč v samem bistvu (glede na obrazložitev predloga) očitno za golo nestrinjanje z dejanskim zaključkom Upravnega sodišča, da predlagatelj ni uspel izkazati namena porabe goriva.

Izrek

I.Predlog za dopustitev revizije se zavrže.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije,št. DT 42331-56011/2020-11 z dne 7. 1. 2021, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za vračilo trošarine za energente za industrijsko - komercialni namen za mesec julij v letu 2020.

2.Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožnik zahteval vračilo trošarine za energente, porabljene za pogon strojev v gradbeništvu. Zahtevku je priložil tudi evidenco nabave in porabe goriva, v obliki elektronsko oblikovane tabele, ki pa ni bila pripravljena sproti, to je ob nabavah in porabah goriv, pač pa jo je tožnik sestavil naknadno. Davčni organ je podvomil v verodostojnost predloženih podatkov, saj je ob ogledu tožnikovih pretakališč ugotovil, da tožnik ne vodi ročnih in sprotnih evidenc porabe gradiva (pri nobenem od pretakališč ni bilo evidenčnega lista). S svojimi ugotovitvami je davčni organ seznanil tožnika in zahteval, da za svoje trditve o porabi goriva predloži druge dokaze, vendar pa je tožnik vztrajal, da predložena evidenca dokazuje navedeno, saj gre le za prepis sicer ročno in sprotno vodenih evidenc; ker so bile slednje umazane, jih davčnemu organu naj ne bi želel predložiti, po prepisu pa jih je uničil. Ob tem je davčnemu organu predložil še eno evidenco, sestavljeno v isti obliki. Davčni organ je ugotovil, da se podatki v tej drugi evidenci celo razlikujejo od podatkov, navedenih v prvi, na podlagi česar je zaključil, da ne more ugotoviti dejanskega stanja v zvezi s porabo goriva in zato zahtevek tožnika za vračilo trošarine zavrnil.

3.Upravno sodišče je potem, ko je na glavni obravnavi izvedlo vse v tožbi predlagane in druge listinske dokaze, pritrdilo stališču davčnega organa. Po presoji sodišča se je davčni organ opredelil tudi do dokazov, ki jih je tožnik predložil pripombam na zapisnik in jih utemeljeno ocenil kot nezadostne, saj predložene listine niso nastale ob porabi goriva oziroma ne izkazujejo zahtevanih podatkov (npr. dokazila o podatkih proizvajalca o povprečni porabi stroja ipd.). Z uničenjem sprotnih evidenc se je tožnik spravil v položaj, ko ni jasno, kako je prišel do podatkov v evidencah, ki jih je predložil zahtevku za vračilo trošarine.

4.Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je vložil predlog za dopustitev revizije in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče dopusti zaradi naslednjih vprašanj:

1. <em>Ali sta tožena stranka in Upravno sodišče s tem, ko sta se postavila na stališče, da se tožena stranka ni dolžna opredeliti do dokazov, ki jih je tožeča stranka pravočasno predlagala v spis oziroma, da tožeča stranka ob pomanjkanju verodostojnih sprotnih ročnih evidenc ne more količine porabljenega goriva dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi, upravičeno odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma, ali je upravičeno odstopilo od lastne sodne prakse v primerljivih zadevah?</em>

2. <em>Ali je davčni organ pri odločanju o izpolnjevanju materialnih pogojev vložnika do vračila trošarine, vezan na taksativno naštete pogoje iz 93. člena ZTro-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika ali pa lahko s svojo razlago presega besedni pomen teh konkretnih zakonskih določb in določi dodatni vsebinski in edini pogoj, da je ena in edina evidenca, s katero je mogoče dokazovati porabo energenta t. i. sprotna ročna evidenca, katere pa ZTro-1 in Pravilnik sploh ne poznata in je sploh ne urejata?</em>

5.V obrazložitvi predloga predlagatelj v bistvenem trdi, da je že davčnemu organu, kasneje pa tudi sodišču, predložil listine, ki dokazujejo, da je gorivo porabil za zatrjevani namen in da so bili ti dokazi zavrnjeni kot nezadostni oziroma nerelevantni, ne da bi bili sploh vsebinsko presojeni. Tako davčni organ kot sodišče sta se postavila na stališče, da predlagatelj namena porabljenega goriva ne more dokazovati drugače kot s sproti vodenimi ročnimi evidencami, kar pa je tudi z vidika evropskega prava prestroga zahteva. Dodaja, da odločitev Upravnega sodišča odstopa od njegove siceršnje prakse in tudi od stališča Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017.

6.Predlog ni popoln.

7.V skladu s četrtim odstavkom 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se v predlogu sklicuje na sodno prakso vrhovnega sodišča ali sodišč druge stopnje, mora v skladu s petim odstavkom 367. b ZPP navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb, na katere se sklicuje, pa mora predložiti, če te niso javno objavljene. Če stranka ne ravna po četrtem odstavku ali v skladu s petim odstavkom ne navede opravilnih številk zadev sodb, na katere se sklicuje, se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek 367. b člena ZPP).

8.Ena od zahtev formalno popolnega predloga torej je, da predlagatelj pri oblikovanju spornega pravnega vprašanja izhaja iz stališč izpodbijane sodbe o tem vprašanju, s čimer je povezana zahteva po kratki utemeljitvi, zakaj so ta stališča napačna. Obravnavani predlog temu ne zadosti.

9.Stališče, ki ga predlagatelj izpostavlja v okviru prvega predlaganega vprašanja, namreč ni relevantno glede na vsebino obravnavane zadeve, saj ni res, da bi se Upravno sodišče postavilo na stališče, da bi lahko predlagatelj porabo goriva za zatrjevani namen dokazoval le z ročnimi, sprotno vodenimi evidencami. Upravno sodišče je na glavni obravnavi, na katero predlagatelj ni prišel in svojega izostanka tudi ni opravičil, izvedlo vse (v tožbi) predlagane listinske dokaze (11. točka obrazložitve sodbe) in tudi druge listinske dokaze, ki jih je navedlo v 12. točki obrazložitve. Vse predložene dokaze je ocenilo v 17. in 21. točki obrazložitve sodbe ter pojasnilo, zakaj ne dokazujejo zatrjevanega. Predlog tako tudi nima (in tudi ne more imeti) kratke obrazložitve, zakaj je sodišče vprašanje rešilo nezakonito, in je kot tak nepopoln. Tudi v obrazložitvi predloga zatrjevani odstop od stališč Vrhovnega sodišča in neenotnost sodne prakse Upravnega sodišča nista izkazana na način, kot ga zahteva 367b. člen ZPP.

10.V zvezi z drugim vprašanjem v obravnavanih okoliščinah ne gre za vprašanje razlage prava, kot to poskuša prikazati predlagatelj, temveč v samem bistvu (glede na obrazložitev predloga) očitno za golo nestrinjanje z dejanskim zaključkom Upravnega sodišča, da predlagatelj ni uspel izkazati namena porabe goriva. Ne gre torej za to, da bi davčni organ predlagatelju postavljal dodatne pogoje oziroma zahteval predložitev točno določenih dokazov (ročno vodenih sprotnih evidenc, ki jih predlagatelj nesporno več nima), pač pa gre za presojo utemeljenosti zahtevka in s tem za dokazno oceno predloženih listin. Nasprotno temu kar trdi predlagatelj, Upravno sodišče ugotavlja, da je že davčni organ predlagatelju omogočil, da porabo goriva dokazuje z drugimi dokazi. Vse predložene dokaze je kot navedeno na glavni obravnavi ocenilo tudi sodišče in v 17. in 21. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, kot navedeno, zakaj ne dokazujejo zatrjevanega (ker niso nastajale ob porabi goriva ali pa nimajo relevantnih podatkov). Izpostavljeno je torej v bistvu dejansko in ne pravno vprašanje; ker zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ki jo predlagatelj po vsebini uveljavlja v tem delu, ni revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), tudi revizije iz tega razloga ni mogoče dopustiti.

11.Ker predlog ne izpolnjuje predpisanih zahtev, ga je Vrhovno sodišče zavrglo (šesti odstavek 367. b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

12.Predlagatelj je v predlogu za dopustitev revizije priglasil tudi stroške tega postopka, vendar s predlogom ni uspel, zato sam nosi svoje stroške predloga (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

---.---

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.