Jedro

Po presoji sodišča je bistvo očitka v dejstvu, da zaradi uničenja sprotnih evidenc v zadevi ni bilo mogoče ugotoviti, kako je tožnik prišel do podatkov v tabelah, ki jih je predložil zahtevku, prav tako pa tožnik z ostalimi listinami ni uspel dokazati vsebinskih pogojev za vračilo dela trošarine iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1.

Vse evidence, ki jih je tožnik predložil v postopku, so prepisane, zato mesebojno ujemanje podatkov v teh prepisanih evidencah, tudi po oceni sodišča, ne zadošča za odpravo dvoma v verodostojnost podatkov v obravnavani zadevi.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo prvostopenjskega davčnega organa je bil za davčno obdobje od 1. 7. 2020 do 31. 7. 2020 ter za energente v količini 8.375 litrov zavrnjen tožnikov zahtevek za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko komercialni namen (TRO-I), V 2. in 3. točki izreka je odločeno o nesuspenzivnosti pritožbe in stroških postopka.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik za navedeno obdobje predložil zahtevek za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko komercialni namen (TRO-I), v količini 8.375 litrov. Prvostopenjski organ se sklicuje na določilo 93. člena v relevantnem obdobju veljavnega Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1), ki je določal pogoje in zahtevek za uveljavljanje pravice do vračila dela plačane trošarine za energente, ki so porabljeni za industrijsko komercialni namen. Davčni organ je 24. 8. 2020 nenapovedano in 27. 8. 2020 napovedano pri tožniku izvedel nadzor nad upravičenostjo do vračila trošarine za mesec junij 2020, v katerem je preveril, kako tožnik vodi predpisane evidence. V izpodbijani odločbi pojasni, da se vsa ugotovljena dejstva nanašajo tudi na mesec julij 2020. Dne 24. 8. 2020, ob nenapovedanem nadzoru, davčni organ ni dobil nobene dokumentacije, direktor tožnika pa je izjavil, da oseba, ki je zadolžena za evidence, ni prisotna na delovnem mestu, sam pa da nima evidenc. Na dan nadzora 24. 8. 2020 si je davčni organ ogledal interno pretakališče A. in dve mobilni cisterni, pri katerih ni bilo nobenega evidenčnega lista, kar pomeni, da tožnik v trenutku nadzora ni razpolagal z ročno sprotno evidenco internega pretakališča niti z ročno sprotno evidenco mobilnih pretakališč Toyota in VW Amarok za mesece maj 2020, junij 2020, julij 2020 in avgust 2020. Davčni organ še ugotovi, da so bila mobilna pretakališča opremljena s sistemom TOTI za beleženje vtokov in iztokov goriva, vendar je tožnik zatrjeval, da sistem ni vzpostavljen. Tožnikova pooblaščenka B. B. je 27. 8. 2020 izjavila, da se ročne sprotne evidence internih in mobilnih pretakališč po prepisu uničijo. B. B. je 27. 8. 2020 predložila ročno sprotno evidenco za interno pretakališče A. za obdobje od 1. 8. 2020 do 27. 8. 2020, za katero pa davčni organ ni mogel preveriti, ali je nastala v trenutku nastanka dogodkov, saj je v času nenapovedanega nadzora ni bilo.

3.Davčni organ je na podlagi nadzorov in predložene dokumentacije ugotovil, da tožnik ni dokazal, da so v postopku predložene evidence nastale s sprotnim pridobivanjem podatkov, zato jih davčni organ ne more upoštevati kot dokaz v postopku. Tožnik je imel možnost dostaviti ročne sprotne evidence za mesec julij 2020 tudi naknadno v postopku, vendar tega ni storil. Davčni organ je tožnika z dopisom z dne 4. 11. 2020 seznanil s svojimi ugotovitvami v postopku, tožnik pa je ugovarjal, češ da iz seznanitve ne izhaja, kakšen dokazni postopek je davčni organ izvedel, ter da se ni opredelil do priloženih dokumentov. Davčni organ je pojasnil, da tožnik v postopku nadzora ni priložil nobenih dokumentov, ki bi se nanašali na mesece maj 2020, junij 2020, julij 2020 in avgust 2020. Tožnik je v pripombah predložil dva računa za opravljeni prevoz, davčni organ pa je dokaz zavrnil, češ da ni bistveno, ali je bilo gorivo porabljeno, če ni mogoče preveriti vtokov in iztokov goriva. Evidenca vodena v Excel programu odraža svojo celovitost le skupaj z izvornimi podatki. Davčni organ ugotavlja, da se dve Excelovi evidenci, ki sta bili predloženi zahtevku za julij 2020, razlikujeta od Excelovih evidenc, predloženih pripombam na seznanitev, zato je tožnika dodatno pozval k izjasnitvi. Tožnik je pojasnil, da so pravilni podatki, ki so bili dani k zahtevku. Davčni organ ne verjame, da gre za pomoto, saj evidenci prikazujeta povsem različni dejanski stanji, kar kaže na to, da ima tožnik več evidenc za isto pretakališče. Davčni organ sklepno ugotavlja, da ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja o porabi goriva za industrijsko - komercialni namen za mesec julij 2020, ker tožnik ni dokazal, da so predložene evidence vodene sproti, pravilno in verodostojno, zato ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji iz 93. člena ZTro-1 in Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko - komercialni namen in komercialni prevoz (v nadaljevanju Pravilnik) za ugoditev tožnikovemu zahtevku za vračilo trošarine.

4.Toženka je združila pritožbena postopka v zvezi z zahtevkom tožnika za vračilo trošarine za industrijsko - komercialni namen za meseca junij in julij 2020 v skupno obravnavanje in odločanje in pritožbo tožnice v zvezi z obema zahtevkoma zavrnila. Pritožbeni organ se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega organa, da tožnik ni dokazal, da izpolnjuje predpisane pogoje za vračilo trošarine. Toženka meni, da, ob pomanjkanju verodostojnih evidenc, tožnik količine porabljenega goriva ne more dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi v smislu drugega odstavka 93. člena ZTro-1, kot so dokazi o opravljeni storitvi.

5.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri trdi, da davčni organ ni izvajal ugotovitvenega in dokaznega postopka, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Posledično je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo, izpodbijana odločba pa da je neobrazložena.

6.Tožnik ugovarja dokaznemu zaključku davčnega organa, češ da se vsa ugotovljena dejstva v postopku za vračilo trošarine za mesec junij 2020 upoštevajo tudi za mesec julij 2020. Davčni organ ni izvedel nobenega dokaza za mesec julij 2020, na podlagi katerega bi lahko ugotovil, ali je tožnik upravičen do vračila trošarine za mesec julij 2020. Davčni organ ni obrazložil svoje odločitve, niti ni izvedel listinskih, niti drugih dokazov za julij 2020. Prav tako davčni organ ni ugotavljal porabe in namena porabe energentov za julij 2020, zato tudi ni uspel dokazati, na podlagi katerih dejstev je sprejel izpodbijano odločitev.

7.V zvezi z evidencami tožnik poudarja, da niti ZTro-1 niti Pravilnik ne navajata besedne zveze "ročne sprotne evidence", zato je razlaga davčnega organa, da se za ustrezno šteje le evidenca, ki se fizično nahaja pri posamezni cisterni, preozka in ne sledi namenu zakonodajalca. Navaja, da so vsi podatki iz zahtevka za mesec julij 2020 preverljivi. Davčni organ ni izvedel dokaza o porabi in točenju goriva, ki je bil evidentiran na listih, ki se nahajajo v delovnih strojih, zato ni mogel priti do zaključka, da podatki v zahtevku ne ustrezajo dejanskemu stanju. Za odločitev, po tožnikovem mnenju, ne more biti pomembno, da je list, na katerega je vpisoval podatke pri točenju energentov v delovne stroje, prepisal na nov list in v Excel tabelo ter prvotni list kasneje zavrgel. Za odločitev mora biti pomembno, ali je tožnik s predloženimi listinami izkazal evidentiranje, kot določa to tretji odstavek 3. člena Pravilnika. Tožnik trdi, da vsebine listin davčni organ ni ugotavljal in tudi ni preverjal njihove verodostojnosti (jo je vnaprej odrekel tem listinam), s čimer je kršil pravila postopka in posledično sprejel napačen zaključek, da iz priloženih listin ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja o porabi energentov za delovanje delovnih strojev za julij 2020.

8.Tožnik pojasni, da dodatno vodi tudi kontrolni list porabe energentov na mesečni ravni po vsakem delovnem stroju. V postopku nadzora je predložil tudi podatke o natočenem gorivu in podatke o stanju števca v posameznem delovnem stroju in strojno poročilo, s katerimi dokazuje verodostojnost podatkov. Davčni organ tudi teh dokazov neobrazloženo ni izvedel, temveč se je opredelil zgolj glede podatkov o delovnem stroju HIDROMEK, čeprav so mu bile predložene tudi listine s podatki, ki se nanašajo na preostale delovne stroje. Davčni organ bi lahko ugotovil dejansko stanje že s primerjavo podatkov na kontrolnem listu posameznega delovnega stroja s podatki v evidenci iztočenega goriva za posamezno cisterno ter evidenco porabe goriva po dnevih. Davčnemu organu so bili dani na razpolago pogodbe, naročilnice in izdani računi in dokumentacija, ki dokazujejo opravljene storitve za mesec julij 2020. B. B. je davčnemu organu predložila ročne evidence internega pretakališča A. Ker sta se mobilni cisterni nahajali na terenu v bližini, je predlagala uradni osebi davčnega organa, da pokliče voznika obeh cistern, pa uradna oseba davčnega organa to ni storila. Dne 24. 8. 2020 evidenc ni bilo mogoče predložiti, ker je bila B. B. zaradi zdravstvenih razlogov odsotna. Na podlagi pregleda stanja cistern na dan 24. 8. 2020 ni dopustno sklepati o dejanskem stanju pri cisternah v obdobju, ki je predmet nadzora. Tožnik je uradni osebi davčnega organa tudi pojasnil, da se v določenih primerih energenti v in iz mobilne cisterne v mesecu avgustu niso natočili niti iztočili, zaradi česar ni bilo evidentirane porabe za avgust 2020. Tožnik meni, da davčni organ krši pravila postopka, ko svojo odločitev glede zahtevka za julij 2020 utemeljuje z ugotovitvami kasnejšega nadzora in na domnevah za julij 2020, zato odločitev temelji na dokazilih, ki niso obstajala v obdobju zahtevkov. Tožnik se ne strinja tudi z navedbami davčnega organa v zvezi z izjavami, ki naj bi jih podal direktor tožnika, pri čemer davčni organ ni sestavil niti enega zapisnika o izjavi stranke. V zvezi z navedenim predlaga zaslišanje direktorja tožeče stranke in B. B.

9.Tožnik ima legitimno pričakovanje, da davčni organ ne odstopi od do sedaj veljavne razlage materialnih predpisov in od ustaljene upravne prakse. Stališče davčnega organa, da ni zagotovljena verodostojnost podatkov, ki se prepišejo v Excel tabelo, četudi je verodostojnost dokazana s komercialnimi in knjigovodskimi listinami, tehničnimi podatki motorja stroja, podatkih proizvajalca, seznamom gradbišč in lastnoročnim podpisom pooblaščene osebe, je v nasprotju z namenom zakona. Tako ozka razlaga 93. člena ZTro-1 3. člena Pravilnika je nedopustna. Ob tem se sklicuje na sodno prakso Sodišča EU v zvezi z obveznostjo držav članic, da z notranjimi procesnimi pravili ne izničijo možnosti posameznikov pri uveljavljanju pravic, ki jih imajo na podlagi pravnega reda EU. Sodišču predlaga, da na glavni obravnavi izvede dokaze, tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano določbo odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10.Toženka je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala zavrnitev tožbe.

Glavna obravnava in dokazni sklep

11.Sodišče je opravilo glavno obravnavo, na katero tožnik ni prišel, ne da bi se za odsotnost opravičil. Sodišče je na glavni obravnavi kot dokaz sprejelo vse listine iz upravnega spisa, ki jih je tožnik predlagal v tožbi, in sicer: seznam delovnih strojev, za delovanje katerih se je porabila iztočena količina energenta za julij 2020 (C4, C 23), 7 x podatki proizvajalca o povprečni porabi goriva na uro delovanja stroja (tehnični podatki o motorju posameznega stroja (C23-C27), specifikacija delovnih ur, poraba natočenega goriva po dnevih in lokacija delovanja posameznega delovnega stroja za mesec julij 2020, v kateri so navedena tudi gradbišča, na katerih je posamezen stroj delal (C3, C27-C28), 4 x računi za nakup goriva od družbe C., d.o.o. št. RA1-S7-20006489 z dne 28. 5. 2020, št. RA1-S7-20007138 z dne 10. 6. 2020, št. RA1-S7-20007609 z dne 15. 7. 2020, št. RA1-S7-20007759 z dne 28. 7. 2020 (C18-C21), evidenca iztočenega goriva / mobilna cisterna volumen 800,00 l VW AMAROK, registrska oznaka ..., začetno stanje, seznam delovnih strojev, iztočena količina energenta v litrih v posamezni delovni stroj in datumi točenja, zaloga goriva v cisterni po posameznem točenju v delovni stroj (C7, C28-C29), evidenca iztočenega goriva / mobilna cisterna volumen 600,00 l TOYOTA, registrska oznaka ..., začetno stanje, seznam delovnih strojev, iztočena količina energenta v litrih v posamezen delovni stroj in datumi točenja, zaloga goriva v cisterni po posameznem točenju v delovni stroj (C5,C29), računi tožnika, izdani naročnikom gradbenih del za opravljene storitve z delovnimi stroji št. 2020-112 z dne 31. 7. 2020, 2020-108 z dne 31. 7. 2020 (C30), stanje začetne zaloge energentov na dan 1. 7. 2020 po posamezni cisterni C6, končno stanje zaloge energentov na dan 31. 7. 2020 po posamezni cisterni C6, kontrolni list porabe energentov na mesečni ravni po vsakem delovnem stroju - evidenca v katero strojnik sproti vpisuje podatke, natančno po dnevih, o stanju števca pred in po točenju goriva v rezervoar delovnega stroja, z navedbo gradbišča in opisom gradbenih del (C13-C17).

12.Sodišče je na podlagi drugega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izvedlo še dokaz z vpogledom v naslednje listine upravnega spisa: zahtevek za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko - komercialni namen za julij 2020 z dne 21. 8. 2020 (C2), evidenco stacionarne cisterne D., volumen 20.000,00 l (C8-C9), evidenco stacionarne cisterne A., volumen 29.545,00 l (C10-C11), seznam strojev, ki so v uporabi julija 2020, skupaj s seznamom gradbišč (C12), pripombe na seznanitev FURS z dne 20. 11. 2020 (C22), primerjalno kopijo, evidence iztočenega goriva za mobilno cisterno Amarok z reg. št. ... (C31), primerjalno kopijo specifikacije delovnih ur, porabe natočenega goriva po dnevih in lokacije delovanja posameznega delovnega stroja za mesec julij 2020, v kateri so navedena tudi gradbišča, na katerih je posamezen stroj delal (C 32). Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, da se zasliši direktorja tožnika E. E. in B. B., ker je tožnik njuno zaslišanje prvič predlagal v pritožbi, torej prepozno (52. člen ZUS-1), česar zaradi svoje nenavzočnosti na obravnavi tudi ni mogel pojasniti. Sodišče še smatra, da se je tožnik z nenavzočnostjo na glavni obravnavi, za kar tudi ni dal opravičila, odpovedal pravici dokazovanja. Glede dokazne ocene listin se sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

13.Tožba ni utemeljena.

14.Sodišče po opravljeni glavni obravnavi ter izvedenem dokazovanju ugotavlja, da je izpodbijana odločba zakonita iz razlogov v njeni obrazložitvi in razlogov, ki jih je v odločbi o zavrnitvi pritožbe navedla toženka, zaradi česar se sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 na te razloge tudi sklicuje in dodaja, kot sledi.

15.V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je davčni organ pravilno in zakonito (to je skladno s 93. členom ZTro-1 in Pravilnikom) zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo trošarine za 8.375 litrov energentov, ki so bili porabljeni za industrijsko - komercialni namen za davčno obdobje julij 2020, po združitvi pritožbenih postopkov pa še za gorivo, ki ga je tožnik porabil junija 2020. Tožnik je k zahtevku sicer predložil evidence, ki prikazujejo porabo goriva za posamezne delovne stroje, vendar pa davčni organ in toženka trdita, da so te evidence neverodostojne, saj nesporno niso nastale sproti ob porabi goriva, tožnik pa v postopku ni predložil izvorne dokumentacije, na podlagi katere so te k zahtevku priložene evidence nastale. Obenem, po mnenju davčnih organov, tožnik porabe goriva v smislu pogojev iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 uspel dokazati z drugimi dokazili.

16.Pravno podlago obravnavanega primera določa v relevantnem obdobju veljavni prvi odstavek 93. člena ZTro-1, ki je določal, da za energente, ki se dokazljivo porabijo za pogon statičnih delovnih strojev, strojev v gradbeništvu, motornih tirnih vozil v železniškem prometu ter žičnic in strojev ter naprav na smučiščih (poraba za industrijsko-komercialni namen), imajo kupci - osebe, ki opravljajo dejavnost, pravico do vračila trošarine v višini 50 % povprečnega zneska trošarine, ki je predpisana za plinsko olje za pogonski namen v obdobju, za katerega se zahteva vračilo trošarine. V skladu z drugim odstavkom 93. člena ZTro-1 je upravičenec iz prejšnjega odstavka dolžan voditi evidence o nabavi in porabi goriva. Vračilo trošarine uveljavlja na podlagi mesečnega zahtevka za pretekli mesec, ki ga vloži pri davčnem organu, računov o nabavljenem gorivu ter evidence o nabavi in porabi goriva, davčni organ pa lahko zahteva predložitev še drugih dokazil. Upravičenec je dolžan hraniti listine deset let po poteku leta, na katero se listine nanašajo. Prvi odstavek v relevantnem obdobju veljavnega 3. člena Pravilnika pa je določal, da se na računu o nabavljenem gorivu iz drugega odstavka 93. člena zakona poleg podatkov, ki jih zahtevajo drugi predpisi, navedejo: 1. kraj ali druga identifikacija bencinskega servisa ali točilnega mesta, 2. vrsta, količina in cena goriva in 3. datum točenja goriva.

17.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke v pritožbenem postopku izhaja, da je davčni organ na podlagi dokumentacije in nadzora dne 24. 8. 2020 in 27. 8. 2020 ugotovil, da tožnik ne razpolaga s sprotnimi ročnimi evidencami, pri čemer se te ugotovitve nanašajo tudi na meseca junij in julij 2020. Posledično tožnik ni dokazal, da so k zahtevkoma predložene evidence nastale s sprotnim pridobivanjem podatkov, da so posledično vodene pravilno in da so podatki v njih resnični. Sodišče ugotavlja, da dejstvo, da tožnik ne razpolaga z evidencami, ki so nastajale sproti ob vtokih in iztokih goriva, med strankama niti ni sporno, saj je tožnik sam pojasnil, da je te evidence za meseca junij in julij 2020, po tem ko so se podatki prepisali v Excel tabelo, uničil. Po mnenju davčnega organa takšno ravnanje vodi v dvom o verodostojnosti Excel tabel, ki jih je tožnik priložil k zahtevku, s čimer se strinja tudi sodišče. Z uničenjem sprotnih evidenc (čeprav bi jih skladno s tretjim odstavkom 93. člena ZTro-1 moral hraniti še deset let) se je tožnik spravil v položaj, ko ni jasno, kako je prišel do podatkov v evidencah, ki jih je predložil zahtevku, zaradi česar je potrebno, za preveritev njihove verodostojnosti, dokazovanje še z drugimi dokaznimi sredstvi. Z ostalimi listinami, ki jih je tožnik priložil v postopku in tudi v tem upravnem sporu (kot izhajajo iz dokaznega sklepa), pa tudi po oceni sodišče prav tako ni mogoče preizkusiti Excelovih tabel, saj listine prav tako niso nastajale ob porabi goriva ali pa gre za listine, ki nimajo takšnih podatkov, (npr. dokazila o podatkih proizvajalca o povprečni porabi stroja, računi za nakup goriva, računi za opravljene storitve), da bi bilo na njihovi osnovi sploh mogoče izračunati in s tem preveriti količine porabljenega goriva (in s tem preveriti vsebinske pogoje za priznanje pravice do vračila dela trošarine po prvem odstavku 93. člena ZTro-1).

18.Na podlagi dokazne ocene listin po dokaznem sklepu v povezavi s tožbenimi navedbami tako tudi sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal pogojev iz 93. člena ZTro-1 in 3. in 6. člena Pravilnika za vračilo trošarine za industrijsko - komercialni namen za meseca junij in julij 2020. Dokazno breme, da je tožnik gorivo porabil za predpisan namen, je namreč na tožniku, davčni organ pa v svojem ugotovitvenem postopku preverja izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 na podlagi k zahtevku priloženih listin, lahko pa zahteva tudi dodatna dokazila. Sodišče pojasnjuje, da v konkretnem primeru ni bistvo očitka davčnih organov tožniku v samem načinu njegovega poslovanja, torej v dejstvu, da tožnik ročne sprotne evidence, ki nastanejo ob iztokih in vtokih goriva na mestu točenja, prepiše na nov list papirja in nato v računalniško vodeno tabelo ter trošarino uveljavlja na podlagi prepisanih evidenc. Po presoji sodišča je bistvo očitka v dejstvu, da zaradi uničenja sprotnih evidenc v zadevi ni bilo mogoče ugotoviti, kako je tožnik prišel do podatkov v tabelah, ki jih je predložil zahtevku, prav tako pa tožnik z ostalimi listinami ni uspel dokazati vsebinskih pogojev za vračilo dela trošarine iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1. Tudi po sodni presoji je dokazna moč teh prepisanih evidenc nizka (vsekakor nižja v primerjavi, če bi te evidence bilo možno primerjati s tistimi, ki nastajajo ob vtokih in iztokih goriva), zato je davčni organ upravičeno z ogledom preverjal kako tožnik vodi evidence in od kje črpa podatke za prepisane evidence, česar pa tožnik ni uspel dokazati. Ročne sprotne evidence za mesec junij in julij 2020 je namreč tožnik po prepisu nesporno zavrgel.

19.Dodatni dvom v verodostojnost k zahtevku predloženih evidenc pa izhaja, tudi po oceni sodišča, še iz okoliščine njihovega neskladja z evidencami, ki jih je tožnik predložil k pripombam na zapisnik z nazivom: "SPECIFIKACIJA DELOVNIH UR, PORABA (NATOČENEGA) GORIVA PO DNEVIH IN LOKACIJA DELOVANJA POSAMEZNEGA DELOVNEGA STROJA ZA MESEC JULIJ 2020 in EVIDENCO IZTOČENEGA GORIVA/MOBILNA CISTERNA VOLUMEN 800,00 L, VW AMAROK, ...". V obdobjih med posameznimi vtoki v mobilno cisterno so skupno iztočene količine goriva v obeh evidencah sicer enake, so pa razlike v količini goriva in delovnem stroju, v katerega so bile točene. Kot rečeno, ta okoliščina tudi sodišču vzbuja dvom v verodostojnost k zahtevku priloženih evidenc, saj kaže na vodenje dvojnih evidenc, in ne na pomotama poslan osnutek, kot je to v postopku trdil tožnik. Tožnik niti po pozivu davčnega organa ni predložil izvornih evidenc, za katere je sprva ob nadzoru 24. 8. 2020 trdil, da jih je odgovorna oseba odnesla domov, v pripombah na seznanitev pa je navedel, da jih je po prepisu uničil.

20.Po povedanem sodišče zavrača tožbene ugovore o tem, da je davčni organ brez zakonske podlage določil dodatne pogoje za vračilo trošarine, saj odločitev davčnega organa temelji na ugotovitvi neverodostojnosti tožnikovih dokazil in nedokazanih pogojih za vračilo trošarine, kot te pogoje določa 93. člen ZTro-1. Zato se sodišče ne strinja, da gre v konkretnem primeru za kršitev legitimnega pričakovanja, da bi davčni organ moral ugoditi zahtevkoma za meseca junij in julij 2020, ker je tudi v preteklosti tako odločil na podlagi prepisanih evidenc. Davčni organ ima ob odločanju o vsakokratnem zahtevku pravico preveriti dokazila, s katerimi upravičenec do vračila dela trošarine dokazuje zakonske pogoje za njeno vračilo, kar ne predstavlja postavljanja dodatnih pogojev za vračilo trošarine in s tem kršitev materialnega prava.

21.Tožnik trdi, da bi davčni organ točnost podatkov lahko ugotovil že z medsebojnim preverjanjem več različnih evidenc, torej s primerjavo podatkov na kontrolnem listu posameznega delovnega stroja s podatki v evidenci iztočenega goriva za posamezno cisterno ter evidenco porabe goriva po dnevih. Sodišče pa ugotavlja, da so prav vse evidence, ki jih je tožnik predložil v postopku, prepisane, zato mesebojno ujemanje podatkov v teh prepisanih evidencah, tudi po oceni sodišča, ne zadošča za odpravo dvoma v verodostojnost podatkov v obravnavani zadevi. Z ostalimi listinami, kot so računi za nakup goriva, podatki proizvajalca o povprečni porabi za posamezen stroj ter z nekaj računi za opravljene storitve naročnikom pa tožnik, tudi po oceni sodišča, pogojev za vračilo dela trošarine, kot jih določa prvi odstavek 93. člena Ztro-1, ni uspel dokazati.

22.Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da davčni organ v konkretnem primeru ni izvedel ugotovitvenega postopka, saj iz izpodbijane odločbe izhaja drugače (davčni organ je ob ogledih ugotavljal način vodenje evidenc, tožnika je seznanil z ugotovitvami in mu je dal tudi možnost pripomb). Prav tako je v izpodbijani odločbi navedena ocena davčnega organa v zvezi z listinskimi dokazi, ki jih je v postopku predložil tožnik. Čeprav je davčni organ res zapisal, da tožnik ne more z drugimi listinami dokazovati pravice do vračila dela trošarine, pa sodišče ugotavlja, da bistvo tega očitka ni v odrekanju tožniku pravice, da dokazuje vsebinske pogoje za pravico po 93. členu Ztro-1 z vsemi dokaznimi sredstvi, temveč v dokazni oceni, ali je te pogoje tožnik z listinami, ki jih je predložil za mesec junij in julij 2020, v konkretnem primeru uspel dokazati, kar je enako ugotovilo tudi sodišče v postopku upravnega spora. Sodišče zato zavrača ugovore tožnika o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in bistvenih kršitvah pravil postopka.

23.Tožnik še očita, da je zaradi združitve pritožbenega postopka za mesec junij in julij 2020 ter dejstva, da je prvostopenjski organ ogled pri tožniku opravil avgusta 2020, organ odločal na podlagi dokazil, ki se ne nanašajo na relevantno obdobje. Sodišče ta ugovor zavrača, saj med strankama ni sporno, da tožnik izvornih evidenc za meseca junij in julij 2020 ni imel, kar pa je bistvena okoliščina v tej zadevi. Z ogledoma v avgustu 2020 se je davčni organ dodatno prepričal o načinu vodenja evidenc, tožnik pa v postopku z dokazili (ne v upravnem postopku in tudi ne v tem upravnem sporu, kjer je v tožbi predlagal zgolj dokazila, ki se nanašajo na mesec julij 2020) ni uspel dokazati, da je v relevantnih dveh mesecih vodenje evidenc potekalo kakor koli drugače.

24.Sodišče po izvedenem dokaznem postopku kot sklepno ugotavlja, da je odločitev v izpodbijani odločbi pravilna in na zakonu utemeljena, medtem ko tožniku ni uspelo dokazati nasprotnega. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

25.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o trošarinah (2016) - ZTro-1 - člen 93

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.