Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 2.100.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od dneva izdaje sodbe, to je od 10.2.1999 do plačila, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnica poškodovala 25.8.1994 kot sopotnica v avtomobilu, ker je z glavo udarila v vetrobransko steklo. Glede na to, da tožena stranka priznava odgovornost, ker je za nesrečo odgovoren njen zavarovanec, je sodišče ugotavljalo predvsem obseg škode in njeno višino. Ob ugotovitvi, da je tožnica v nesreči utrpela naslednje kirurške poškodbe: raztrganino na čelu in impresijo čelne kosti z odkrhnjenim delom čelne kosti, poleg tega pa je z nevrološkega aspekta utrpela še kraniocerebralno poškodbo v smislu možganskega pretresa lažje stopnje, ji je prisodilo naslednjo odškodnino za nepremoženjsko škodo: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 500.000 tolarjev, za strah 100.000 tolarjev ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.000.000 tolarjev in zaradi skaženosti 500.000 tolarjev. Tako je tožnici priznalo kot pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo skupaj 2.100.000 tolarjev, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožena stranka, ki se ni strinjala s prisojeno odškodnino, se je pritožila, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Trdi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in da je prisodilo za 1.000.000 tolarjev previsoko odškodnino. Zlasti je visoka odškodnina za telesne bolečine, pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa bi bila 400.000 tolarjev, saj je treba tožničine večje napore pri šolanju iskati v zahtevnejšem študiju in ne v posledicah prometne nesreče. Zato tožena stranka predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodb, tako da sodišče zavrne tožbeni zahtevek za nadaljnjih 1.000.000 tolarjev.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno naštetih razlogov. Ker gre za pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, izpodbijanje dejanskih ugotovitev po tretjem odstavku 385. člena ZPP 1977 ni dovoljeno, kar pomeni, da so tako revizijsko sodišče, kot pravdni stranki vezani na tisto dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožnica trpela hude telesne bolečine štiri dni, kolikor je prejemala protibolečinsko terapijo, potem pa so se bolečine postopoma umirjale, preko zmernih do lažjih, ki so trajale en mesec po poškodbi. Žal jo bodo bolečine v obliki glavobolov spremljale vse življenje in ker je bila tožnica ob nesreči še zelo mlada, je pričakovati dolgotrajno bolečinsko obdobje. Tudi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem niso bile zanemarljive, saj so tožnici po nesreči v bolnišnici v lokalni anasteziji oskrbeli rano na čelu in je bila hospitalizirana štiri dni. Potem so ji morali odstraniti šive, poleg tega pa je bila tudi na mnogih ambulantnih pregledih. Za vso prestano škodo in zlasti za bodoče bolečine, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno določili odškodnino, ko sta ji prisodili za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 500.000 tolarjev.

Tudi odškodnina za strah v znesku 100.000 tolarjev ni previsoka, ker se je tožnica ustrašila ob močni krvavitvi po poškodbi, nato pa se je utemeljeno bala za izid zdravljenja.

Enako velja za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj je sprememba tožničine zunanjosti povzročila notranji konflikt v tožničini duševnosti, zaradi katerega se je morala posebej zdraviti; objektivno pa gre za vidno brazgotino na obrazu, to je na najbolj izpostavljenem delu telesa, kar se nedvomno odraža v komuniciranju tožnice z drugimi osebami. Ob upoštevanju njene mladosti, je ta pomanjkljivost še posebej huda, zato prisojena odškodnina v znesku 500.000 tolarjev nikakor ni previsoka.

Tudi revizijske navedbe v zvezi s prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 1,000.000 tolarjev niso utemeljene, ker sta sodišči prve in druge stopnje po obsežnem dokaznem postopku in skrbni oceni izvedenih dokazov ugotovili, da je tožnica utrpela pretres možganov, ki je povzročil psihične motnje, ki se kažejo v motnjah spanja, svežega spomina, koncentracije, psihični preobčutljivosti in razdražljivosti. Zaradi tega bo tožnica nekoliko manj sposobna za intelektualna dela in tudi fizična kondicija bo manjša. Izvedenec je ocenil, da gre za 7-odstotno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti. Ob takih ugotovitvah obsega škode, ni mogoče upoštevati revizijske trditve, da je treba večje napore v zvezi s tožničinim šolanjem pripisati zahtevnejšemu študiju. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili drugačno dejansko stanje in na to je revizijsko sodišče vezano.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, zlasti določila 200. in 203. člena ZOR. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je le-to na podlagi 393. člena ZPP 1977 zavrnilo revizijo. Ker revizija ni bila uspešna, je zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).