Jedro

Tožnik izhaja iz splošnega nestrinjanja z mnenjem obeh izvedencev, kar pa ne zadošča. Sodišče namreč ni dolžno določiti novega izvedenca le zaradi nestrinjanja stranke z mnenjem le-tega, temveč v primerih, ki so določeni v 254. členu ZPP.

Nesprejemanje izvedenskih mnenj samo po sebi ne pomeni, da sodišče ni popolnoma in po resnici ugotovilo spornih dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka (61. člen ZDSS-1). Zato se v tej povezavi tožnik neutemeljeno sklicuje na kršitev te določbe. V zvezi s preiskovalnim načelom iz 62. člena ZDSS-1 pa je treba poudariti, da se nanaša le na situacije, ko sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, še vedno ne more ugotoviti pomembnih dejstev za odločitev. Tudi če pride do takšne situacije (kar v tem sporu ni primer) sodišče ni dolžno izvesti dokazov po uradni dolžnosti, temveč to lahko stori.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 23. 6. 2011 in 19. 9. 2011, ugotovitev invalidnosti I. kategorije zaradi posledic bolezni od 28. 3. 2011, zaradi česar mu je tožena stranka dolžna odmeriti in plačati sorazmerni del invalidske pokojnine na podlagi sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BiH z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot odškodnino, ki teče od dospelosti vplačila vsakomesečnega zneska invalidske pokojnine do plačila, zavrnilo pa je tudi podredni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku kot invalidu II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 9. 7. 2011 odmeriti in plačati sorazmerni del invalidske pokojnine na podlagi sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BiH, ker ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le ta pa mu ni zagotovljeno, ki je star preko 50 let, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot odškodnino, ki teče od dospelosti vplačila vsakomesečnega zneska invalidske pokojnine.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bilo o tožnikovi zahtevi za sorazmerni del invalidske pokojnine že odločeno v postopku, ki se je končal s pravnomočno odločbo z dne 25. 3. 2010. Takrat je bilo ugotovljeno, da je pri njem podana III. kategorija invalidnosti od 26. 4. 2006 in da je še zmožen za delo z omejitvami v polovičnem delovnem času. Tožnik je nato 22. 10. 2010 vložil ponovno zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, vendar je bila njegova zahteva zavrnjena, odločeno pa je bilo tudi, da je še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti od 26. 4. 2006 dalje in nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine (odločba tožene stranke z dne 23. 6. 2011). Tožnikova pritožba je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke z dne 19. 9. 2011. Sodišče je v svojo odločitev oprlo predvsem na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani, Medicinske fakultete, oba izvedenca, ki sta izdelala to mnenje, pa je tudi zaslišalo. Zavrnilo je tožnikov predlog za postavitev drugih izvedencev, saj sta oba izvedenca v mnenju in na zaslišanju podala prepričljiva pojasnila in odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, sodišče pa tudi ni dvomilo v strokovnost obeh izvedencev. Ocena izvedencev je bila, da je tožnik še vedno sposoben za delo v polovičnem delovnem času, z omejitvami, kar pomeni, da ni bilo podlage za ugoditev njenemu primarnemu in podrednemu zahtevku.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega predloga za postavitev novega izvedenca oziroma izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. M. T. Pri tem je tudi navedlo, da se šele v pritožbenem postopku ni mogoče uspešno sklicevati in uveljavljati relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 244. in 285. členom ZPP, če stranka takšnih kršitev ni uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje (286.b člen ZPP). Tudi sodišče druge stopnje je presodilo, da je dokazna ocena o še vedno prodani preostali delovni zmožnosti pri tožniku prepričljiva in da v postopku ni prišlo do kršitve načela materialne resnice in preiskovalnega načela iz 61. in 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1).

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V njej najprej povzema postopek pred sodišči prve in druge stopnje, nato pa uveljavlja bistveno kršitev odločb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 61. členom ZDSS-1. Meni, da je nesprejemljivo stališče sodišča druge stopnje, da bi moral po tem, ko je bil zavrnjen njegov predlog za določitev izvedenke psihiatrične stroke, uveljavljati relativno bistveno kršitev odločb postopka; s tem ko je takoj ugovarjal sestavi komisije, je smiselno sporočil sodišču, da na podlagi mnenja komisije v takšni sestavi ni mogoče sprejeti pravilne odločitve. V takšni izjavi tožnikovega pooblaščenca je vsebovana tudi izjava o relativni bistveni kršitvi določb ZPP. Ker je odločanje o tem, kateri dokaz se izvede v dispoziciji sodišča, ne gre za pravno situacijo, v kateri bi bilo treba uveljavljati bistvene kršitve določb ZPP. Lahko uveljavlja le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično zmotno uporabo materialnega prava, ter kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, ker mu ni bilo omogočeno dokazovanje pravno relevantnih dejstev. Pritožbeno sodišče bi moralo odgovoriti na vse bistvene pritožbene navedbe, tudi tiste, ki se nanašajo na nepravilno sestavo komisije; ker tega ni storilo, je storilo bistveno kršitev odločb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 61. členom ZDSS-1, saj je sodišče omogočilo, da je izvedensko mnenje opravijo medicinski strokovnjaki, ki niso izvedenci medicinske stroke in ne po ustaljeni proceduri vnaprej določeni člani Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Če je sestava te komisije vnaprej določena, potem predsednik komisije nima dispozicije, da bi namesto teh članov določal druge medicinske strokovnjake. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava se sklicuje na medicinsko dokumentacijo in dejstvo, da je nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH 22. 12. 2006 odločil, da je invalid I. kategorije invalidnosti. Zato izpodbija ugotovitev ortopeda in psihiatra ter predlaga postavitev izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. M. T., ki bi k delu pritegnila psihologa; če bi sodišče ugodilo temu predlogu, bi bilo z največjo verjetnostjo ugotovljeno, da je popolnoma pridobitno nesposoben, tudi zaradi duševnih razlogov. Član komisije docent dr. V. K. je ob kratkem pregledu tožnika in brez sodelovanja psihologa ugotovil popolnoma drugačno medicinsko stanje tožnika, kot stanje, ki izhaja iz medicinske dokumentacije, ne da bi zato podal potrebno znanstveno podlago. Zato je treba zadevo vrniti v ponovno odločanje ter določiti novega izvedenca. V nasprotnem primeru se postavlja vprašanje nepristranskega dela komisije oziroma članov komisije in sodišča. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Neutemeljene so tožnikove revizijske navedbe o tem, da naj bi takoj ugovarjal sestavi Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani in da je v tem vsebovana tudi izjava o relativni bistveni kršitvi določb postopka. Po prejemu izvedenskega mnenja je namreč tožnik izrazil nestrinjanje z ugotovitvami Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, uveljavljal nepopolnost mnenja in predlagal dodatno zaslišanje obeh članov komisije, po naknadnem zaslišanju obeh na obravnavi pa je poudaril, da ne soglaša z njunimi ugotovitvami, zahteval izločitev prof. dr. R. V. (ker naj bi kot član komisije redno podajal takšna mnenja, ki so v nasprotju z medicinsko dokumentacijo in težavami, ki jih imajo pacienti) in menil, da bi morala biti v komisiji prof. dr. M. T. Zato je sodišču predlagal tudi določitev novega izvedenca - prav prof. dr. M. T. Sodišče je predlog za postavitev novih izvedencev zavrnilo in ni našlo razlogov za izločitev prof. dr. R. V., tožnik pa temu sklepu sodišča ni ugovarjal tako, da bi uveljavil eno od bistvenih kršitev določb postopka. Zato je pritožbeno sodišče utemeljeno obrazložilo, da šele v pritožbi ni mogel uspešno uveljavljati bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 244. in 285. členom ZPP (sicer pa to velja tudi za kršitve v zvezi 61. in 62. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče pri tem dodaja, da tudi sicer ni jasno, v čem naj bi bilo postopanje sodišča prve stopnje v nasprotju s šele v pritožbi uveljavljeno kršitvijo 244. in 285. člena ZPP; tudi tožnik ne pojasni, v čem naj bi prišlo do kršitve (prav) teh določb zakona.

8. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje v pritožbi in sedaj v reviziji ne uveljavlja kršitve 254. člena ZPP - ne izhaja iz tega, da naj bi bil izvid oziroma mnenja izvedencev nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju oziroma bi nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, ki se ne da opraviti z novim zaslišanjem. Tožnik izhaja iz splošnega nestrinjanja z mnenjem obeh izvedencev, kar pa ne zadošča. Sodišče namreč ni dolžno določiti novega izvedenca le zaradi nestrinjanja stranke z mnenjem le-tega, temveč v primerih, ki so določeni v 254. členu ZPP.

9. Nesprejemanje izvedenskih mnenj samo po sebi ne pomeni, da sodišče ni popolnoma in po resnici ugotovilo spornih dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka (61. člen ZDSS-1). Zato se v tej povezavi tožnik neutemeljeno sklicuje na kršitev te določbe. V zvezi s preiskovalnim načelom iz 62. člena ZDSS-1 pa je treba poudariti, da se nanaša le na situacije, ko sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, še vedno ne more ugotoviti pomembnih dejstev za odločitev. Tudi če pride do takšne situacije (kar v tem sporu ni primer) sodišče ni dolžno izvesti dokazov po uradni dolžnosti, temveč to lahko stori.

10. Pritožbeno sodišče je ustrezno in dovolj jasno odgovorilo na tožnikove pritožbene navedbe in pri tem upoštevalo določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, po kateri mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti). Zato revizijsko sodišče ne ugotavlja uveljavljene bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor se ta očitek nanaša tudi na imenovanje komisije za izdelavo izvedenskega mnenja v sestavi prof. dr. R. V. in docent dr. A. K. (in namesto tega ne kasneje predlagane prof. dr. M. T.), je že sodišče prve stopnje tožniku povsem jasno pojasnilo, da Komisija za fakultetna izvedenska mnenja lahko k sodelovanju pritegne potrebno število strokovnjakov ali posameznika ustrezne katedre, da po njenem pooblastilu izdela poročilo, prav to pa je v tem primeru tudi storila.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.