Jedro

V postopku z mednarodnim elementom, ko je bila zahteva sprožena na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Sloveniji in BIH, je pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine mogoče priznati ob popolni nezmožnosti za organizirano pridobitno delo. Torej v primeru obstoja I. kategorije invalidnosti iz 1. alinee 2. odst. 60. člena ZPIZ-1. Ta pogoj pa v obravnavani zadevi ni izpolnjen.

Zmanjšana delovna zmožnost v smislu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni je bila ugotovljena že v prejšnjem, pravnomočno končanem predsodnem upravnem postopku, ko tožnik še ni dopolnil 50 let starosti. Že tedaj je bilo ocenjeno, da ga niti s poklicno rehabilitacijo ni mogoče usposobiti za delo v polnem delovnem času. Ker se je v obravnavanem predsodnem in sodnem postopku izkazalo, da je pri njem še vedno podana preostala delovna zmožnost v enakem obsegu, niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine iz 2. alinee 67. člena ZPIZ-1

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb št. ... z dne 23. 6. 2011 in št. ... z dne 19. 9. 2011, razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 28. 3. 2011 in priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, izplačilo zapadlih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I točka izreka) kot tudi podredni zahtevek na razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 9. 7. 2011 ter priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi te kategorije invalidnosti (II. točka izreka). Hkrati je izreklo, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper cit. sodbo je tožnik po pooblaščencu vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je pred prvostopenjskim sodiščem prišlo do bistvene kršitve ZPP iz 1. odst. 339. člena v zvezi z 244. členom in 285. členom ZPP ter 61. in 62. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Do te kršitve naj bi prišlo, ker v Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja nista bila imenovana strokovnjaka v skladu s Pravilnikom o organizaciji in delovanju A. fakultete v B. z dne 20. 5. 2011. Za članico je določena prof. dr. C.C., zato ni bilo razloga, da je predsednik komisije s področja psihiatrije določil doc. dr. D.D., čigar strokovne reference naj bi bile očitno nižje, kot so reference prof. dr. C.C.. Sodišče je dokazni predlog s postavitvijo izvedenke prof. dr. C.C. zavrnilo kljub predlogu, da bi pooblaščenec sam nosil stroške za izvedenstvo in s tem onemogočilo dokazovanje z drugim izvedencem, ki naj bi odgovoril na vprašanja, ali je pri tožniku podana I. ali II. kategorija invalidnosti. Posledično je zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede na izkazane ortopedske in psihiatrične zdravstvene spremembe. Iz psihiatrične medicinske dokumentacije namreč izhaja, da se zdravi zaradi hudih duševnih težav od leta 2003 dalje, in sicer zaradi posttravmatske kronične stresne motnje in velike depresivne epizode. Sklicuje se na izvid kliničnega psihologa, iz katerega izhaja, da je doživljensko nezmožen za katerokoli pridobitno delo, da sta mu neogibno potrebna nadzor druge osebe in doživljensko psihiatrično zdravljenje. Ker sta oba izvedenca trdila, da naj bi bil še vedno sposoben za delo v svojem poklicu v polovičnem delovnem času, se mu zastavlja vprašanje, kako lahko z okvarjeno hrbtenico z razmikom ledvenih vretenc za 0,5 cm ob zmanjšani gibljivosti s hudimi bolečinami, ko težko stoji in hodi, opravlja delo KV tesarja oz. KV mizarja. V enem ali drugem poklicu je potrebno prenašati težja bremena, delati v neugodnem položaju na odru, na lestvi, višini, dolgo stati, delati z dvoročnim in nevarnim orodjem kot npr. s krožno žago, skobilnim strojem in podobno. Ker izvedenec medicinske stroke ni poznal pogojev dela KV tesarja, bi moralo sodišče pritegniti izvedenca za varstvo pri delu, ki bi podal natančni opis del in nalog KV tesarja oz. mizarja. Mnenje sodnega izvedenca psihiatra ne more obveljati, saj je podano po kratkem pregledu, ki je potekal v slovenskem jeziku in brez psihološkega testiranja.

Glede na to, da dejansko stanje ni pravilno niti popolno ugotovljeno, je izpodbijana sodba izdana ob zmotno uporabljenem materialnem pravu. Ker je njegova delovna zmožnost zagotovo zmanjšana za več kot 50 %, je starejši od 50 let in nima pravice do rehabilitacije, je upravičen do invalidske pokojnine tudi na podlagi II. kategorije invalidnosti. Uveljavlja kršitev temeljnih človekovih pravic iz 23. člena v zvezi s 50. členom Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem zaradi poštenega obravnavanja zahteve za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnila sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 350. člena v zvezi z 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane bistvene kršitve iz 1. odst. 339. člena istega zakona, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Bistvena kršitev iz 1. odst. 339. člena ZPP je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP, ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Po presoji, da je z izvedenstvom Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze B., v kateri sta sodelovala spec. ortoped in psihiater, dejansko stanje dovolj razčiščeno, ker sta v pisnem mnenju in izpovedjo na glavni obravnavi prepričljivo pojasnila svoji oceni, je sodišče prve stopnje dokazni predlog s postavitvijo nove izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. C.C., utemeljeno zavrnilo. Pritožbene navedbe, da naj bi stroške za dodatno izvedenstvo nosil pooblaščenec, ne morejo biti odločilne. Po 2. odst. 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodišču (Ur. l. RS; št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1), tovrstne stroške nosi zavod neglede na izid postopka. Sicer pa v pritožbenem postopku ni mogoče uspešno zatrjevati relativne bistvene kršitve iz 1. odst. 339. člena v zvezi z 244. in 285. členom ZPP, če takšna kršitev ni bila uveljavljana že pred sodiščem prve stopnje. Po 286.b členu ZPP mora namreč stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, torej šele ob uveljavljanju rednega pravnega sredstva, je mogoče upoštevati le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Razlogov zaradi katerih bistvena kršitev ni bila uveljavljana že v postopku pred sodiščem prve stopnje pa pritožba sploh ne navaja.

Pritožnik sicer pravilno ispostavlja, da v sodno socialnih sporih velja načelo materialne resnice kar pomeni, da mora sodišče v skladu z 61. členom ZDSS-1 popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. V 62. členu ZDSS-1 uzakonjeno preiskovalno načelo sodišču nadalje dejansko nalaga, da izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti pravno relevantnih dejstev. Vendar v obravnavani zadevi zaradi prepričljive dokazne ocene, da je pri tožniku še vedno podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno delo v polovičnem delovnem času 4 ure dnevno z omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov, ni prišlo do kršitve načela materialne resnice niti 62. člena ZDSS-1, kot zmotno meni pritožnik. Posledično ni mogoče uspešno zatrjevati niti kršitve temeljne človekove pravice iz 23. člena v zvezi s 50. členom Ustave RS.

V skladnih mnenjih IK 1 in IK 2 z dne 28. 3. 2011 oz. 12. 9. 2011, po katerih je pri tožniku od 26. 4. 2006 in še nadalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker brez poklicne rehabilitacije več ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, temveč s polovico polnega delovnega časa za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, v povezavi z bistveno enakim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze B. (v nadaljevanju: Fakultetna komisija), je imelo sodišče prve stopnje dovolj objektivizirane podlage za zaključek o še nadaljnjem obstoju preostale delovne zmožnosti. Sodno izvedensko mnenje namreč prepričljivo le še dodatno potrjuje pravilnost ocenjene invalidnosti v predsodnem upravnem postopku. Glede okvarjene hrbtenice z razmikom ledvenih vretenc za 0,5 cm ter bolečinami specialist ortoped na podlagi listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda namreč ugotavlja, da gre za stanje po operaciji dekompresije, fiksaciji in zatrditvi nivoja L4-L5 zaradi stenoze in degenerativne listeze. RTG posnetki in klinični rezultati kažejo, da je po operaciji prišlo do kostne premostitve segmentov L4-L5, da gre za zmerno mehanično bolečino ledvene hrbtenice z občasno propagacijo bolečin v spodnjih okončinah, vendar brez nevroloških izpadov.

Da pri tožniku niti v psihičnem statusu do izdaje izpodbijanega drugostopenjskega upravnega akta ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, prepričljivo izhaja iz mnenja Fakultetne komisije. Iz izvida kliničnega psihologa v E. z dne 28. 9. 2010 je sicer razvidno, da gre pri njem za duševno obolenje z dolgim razvojem in slabo prognozo tipa velike depresije s psihotičnimi simptomi, propad integritete osebnosti, delovnih sposobnosti in doživljensko nezmožnost za delo, ob nujnem nadzoru druge osebe. Vendar je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri oceni duševnih motenj potrebno slediti sodno izvedenskemu mnenju Fakultetne komisije v kateri je sodeloval dr. F.F.. Ob osebnem pregledu se je namreč izkazalo, da je bil tožnik brez pomembnega depresivnega čustvovanja, da je pogosto poudarjal, da ne ve odgovora na zastavljenja vprašanja, se ob nekaterih vprašanjih sunkovito presedel, se kasneje počasi previdno presedel, kot da bi ga bolelo, spet sedel povsem mirno, bil redkobeseden, nespontan, brez zaznavnih motenj, motenj spanja pa ni zmogel natančno opredeliti. Izvedenec ocenjuje, da gre za prevladujočo tipično klinično sliko psevdodemence, kot obliko disociativne motnje ob posameznih simptomih anksiozno depresivne motnje, da telesne težave vsaj deloma sodijo v somatizacijo, in da je preizkus spoznavnih motenj lažno slab. Torej, da ne gre za dejanski upad sposobnosti, ki so v resnici ohranjene, saj ob enakem slabem rezultatu bolniki z demenco običajno ne poznajo več svojcev, so popolnoma nesposobni za samostojno življenje, se ne znajo obleči in običajno ne nadzirajo izločanja vode. Ob takšnih ugotovitvah zato pritožbeno sodišče ne najde razloga za dvom v pravilnost dokazne ocene, po kateri zaradi anksiozno depresivne in disociativne motnje, delovne sposobnosti tožnika niso trajno izgubljene, niti v strokovno medicinsko stališče, da umik z delovnega mesta ter utečenega ritma, običajno le še poglablja simptome disociativne motnje zaradi sekundarnih koristi. Ob sočasni oceni izvedenca, da se tožniku zdravstveno stanje sicer poslabšuje, je tako logično povsem sprejemljivo tudi njegovo mnenje, da je bila delovna sposobnost tožnika do 19. 9. 2011 kvečjemu boljša kot ob osebnem pregledu v okviru izvedenstva, in da je bil do tedaj sposoben za drugo, psihofizično lahko delo, brez dela na višini v polovičnem delovnem času.

Ob bistveno pravilno ugotovljenem dejanskem zdravstvenem stanju tožnika glede obstoja preostale delovne zmožnosti, je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da sta izpodbijana zavrnila upravna akta zakonita. Posledično je primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, vključno z akcesornimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zakonito zavrnjen. Pravno irelevantne so namreč vse tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na težavnost in psihofizične zahteve delovnega mesta KV tesarja ali KV mizarja. Že iz ocene IK 1 in IK 2 izhaja, da tožnik zaradi sprememb v zdravstvenem stanju glede na preostalo delovno zmožnost lahko opravlja le delo na drugem, psihofizičnem nezahtevnem delovnem mestu z omejitvijo dvigovanja težjih bremen in ne na višini v polovičnem delovnem času. Ker v predmetni zadevi ne gre za spor o uresničevanju pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, torej za odločanje ali ocenjevanje primernosti drugega ustreznega dela, izpoved izvedenca na glavni obravnavi, da mu pogoji delovnega mesta tesarja oz. mizarja niso poznani, ne more biti odločilna. Sodišče prve stopnje tako pravilno obrazlaga, da so vprašanja dodatnih, preciznejših omejitev pri delu, kot sta jih navajala izvedenca na glavni obravnavi, brezpredmetna. V postopku z mednarodnim elementom, ko je bila zahteva sprožena na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Sloveniji in BIH, je pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine mogoče priznati ob popolni nezmožnosti za organizirano pridobitno delo. Torej v primeru obstoja I. kategorije invalidnosti iz 1. alinee 2. odst. 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta pogoj pa v obravnavani zadevi ni izpolnjen.

Zmotno je tudi materialno pravno naziranje pritožnika, da naj bi bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine na temelju II. kategorije invalidnosti, saj je star več kot 50 let, delovna zmožnost pa naj bi bila zmanjšana za več kot 50 %. Zmanjšana delovna zmožnost v smislu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni je bila ugotovljena že v prejšnjem, pravnomočno končanem predsodnem upravnem postopku od 24. 6. 2006 dalje, ko tožnik še ni dopolnil 50 let starosti. Že tedaj je bilo ocenjeno, da ga niti s poklicno rehabilitacijo ni mogoče usposobiti za delo v polnem delovnem času. Ker se je v obravnavanem predsodnem in sodnem postopku izkazalo, da je pri njem še vedno podana preostala delovna zmožnost v enakem obsegu, saj ni izkazanega bistvenega poslabšanja zdravstvenega in funkcionalnega stanja gibal niti psihičnega stanja, niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine iz 2. alinee 67. člena ZPIZ-1, kot zmotno meni pritožba.

Glede na to, da je izpodbijana zavrnilna sodba pravilna in zakonita, je bilo potrebno pritožbo ob uporabi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je bilo potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam stroške za delo pooblaščenca.