Jedro

Zaradi izvajanja dela v nasprotju z navodili za varno upravljanje strojev je tožena stranka za nastalo škodo krivdno odgovorna. Krivda izvira iz kršitev predpisov o varnosti in zdravju pri delu: ne le, da tožena stranka ni zagotovila ustreznega nadzora nad spoštovanjem varnostnih ukrepov, ampak je delavcem celo nalagala, naj delajo v nasprotju s temi ukrepi.

Četudi se tožnik pred zagonom robota za avtomatsko pakiranje embalaže ni umaknil izven območja, ki je bilo obdano z varnostno ograjo, ni prispeval k nastanku škode. Zgolj zaradi tega mu ni mogoče očitati sokrivde (niti naklepa niti malomarnosti). Takšnega zaključka ne moreta spremeniti dejstvi, da je imel tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu in da si navodil za varno delo z robotom za avtomatsko pakiranje embalaže, ki so bila obešena na vidnem mestu, ni prebral.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se znesek prisojene odškodnine zviša na 13.770,66 EUR oziroma 3.300.000,00 SIT (namesto: 6.885,33 EUR oziroma 1.650.000,00 SIT) tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku 13.770,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.10.2006 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (del 2. točke izreka glede zavrnitve višjega tožbenega tožbenega zahtevka za plačilo 13.353,37 EUR s pripadki ter 3. točka izreka).

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 344,69 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati odškodnino v znesku 6.885,33 EUR (1.650.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.10.2005 do plačila, v presežku (za znesek 20.238,70 EUR oziroma 4.850.000,00 SIT) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku povrniti 1.483,92 EUR (355.607,61 SIT) stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2007 do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani del sodbe tako spremeni, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti. V pritožbi je navedel, da je bil pri toženi stranki v odvisnem razmerju in je potrebno njegovo ravnanje presojati glede na to razmerje. D.F., ki je ključna in neposredna priča, je poudaril, da bi izbrani način dela z robotom za avtomatsko pakiranje embalaže nesporno povzročil nesrečo, oziroma da je tožena stranka delavce izpostavljala nevarnosti, saj je kršil pravila varnega dela. Robot za avtomatsko pakiranje embalaže je bil programiran tako, kot da stroj za lepljenje ni okvarjen, in je ob oddaji ene palete začel z nalaganjem druge. Med delovanjem bi ga D.F. moral ustaviti, vendar je bila za to potrebna določena spretnost. Tožnik se je umaknil na levo stran, kamor ob pravočasni ustavitvi naprave roka robota ne bi segla. Odgovornost za škodo je v celoti na strani tožene stranke, poleg tega pa bi tožniku glede na sodno prakso pripadala odškodnina v višjem znesku, kot jo je določilo sodišče prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pa na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo ter sprejelo deloma napačno odločitev zato, ker je presodilo, da je podana 50 % sokrivda tožnika za škodo, ki jo je utrpel. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu pri toženi stranki, do katere je prišlo, ko je s sodelavcem D.F. zlagal pakete v transportno razkladalni coni. Spornega dne se je pokvaril stroj za lepljenje, zaradi česar mu je tožena stranka naložila ročno zlaganje paketov. S sodelavcem sta si, skladno z navodili nadrejenega, pri delu pomagala z robotom za avtomatsko pakiranje embalaže tako, da sta pakete najprej ročno zložila, nato se je tožnik umaknil, D.F. pa je zagnal robota, ki ga je ob premiku z ročico zadel, zaradi česar je padel in utrpel zlom stegnenice.

Odškodninska odgovornost delodajalca je urejena v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02): v 1. odstavku tega člena ZDR je določeno, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu nastane pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. To pomeni, da je potrebno za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke upoštevati določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01) in druge določbe OZ, ki urejajo krivdno in objektivno odgovornost za škodo. V 1. odstavku 131. člena OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode to škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde, po določbi 2. odstavka 131. člena OZ pa se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost, odgovarja ne glede na krivdo. Robot za avtomatsko pakiranje embalaže predstavlja takšno nevarno stvar, kar pomeni, da tožena stranka za škodo, ki iz njega izvira, odgovarja objektivno (149. člen OZ), poleg tega pa je v konkretnem primeru podana tudi njena krivdna odgovornost zaradi nespoštovanja varnostnih ukrepov oziroma odrejanja dela v nasprotju z njimi (135. člen OZ).

Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je tožena stranka z načinom organiziranja dela, pri katerem je prišlo do nesreče, delavce izpostavljala nevarnosti. Enako izhaja iz izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka prekršila 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.) in 4. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/99 in nadalj.) s tem, ko ni izvedla vseh ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja zaposlenih. Tožniku je naložila delo, ki ni bilo skladno z navodili za delo robota za avtomatsko pakiranje embalaže, ki določajo, da se delavci ne smejo nahajati znotraj območja delovanja robota, ki je zaščiteno z varnostno mrežo. V primeru okvare robota ročno zlaganje odobri vodja pakiranja, pri čemer je potrebno namestiti dodatne valjčne proge tako, da segajo iz varovanega območja. Delavci morajo biti tudi v tem primeru za varovalno ograjo, robot pa mora biti v času ročnega zlaganja izklopljen. Delo je spornega dne pri toženi stranki potekalo drugače, saj tožnik in D.F. nista postavila dodatnih valjčnih prog, ampak sta pakete zlagala na notranji strani varovalne ograje, pri delu pa sta si pomagala z robotom. Tožena stranka je takšen način dela ne le dopuščala, ampak delavcem celo nalagala.

Zaradi izvajanja dela v nasprotju z navodili za varno upravljanje strojev je tožena stranka za nastalo škodo krivdno odgovorna, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Krivda izvira iz kršitev predpisov o varnosti in zdravju pri delu: ne le, da tožena stranka ni zagotovila ustreznega nadzora nad spoštovanjem varnostnih ukrepov, ampak je delavcem celo nalagala, naj delajo v nasprotju s temi ukrepi. Iz izpovedb tožnika in D.F. izhaja, da so delavci že pred spornim dogodkom delo opravljali na enak način, R.Č., varnosti inženir pri toženi stranki, pa je izpovedal, da se je ročno zlaganje opravljalo približno enkrat mesečno, vendar so delavci v času, ko se je robot za avtomatsko pakiranje embalaže, ki jim je pomagal, zagnal, zapustili območje, ki je bilo zamreženo z varnostno ograjo. Iz tega je mogoče sklepati, da so kljub prepovedi delo vedno opravljali znotraj varnostne ograje, in dejstva, da tožnik spornega dne ni pravočasno zapustil tega območja, ampak se je zgolj umaknil, ni mogoče šteti kot odločilnega dejstva, ki bi toženo stranko razbremenilo odgovornosti. Če bi se pri toženi stranki delo opravljalo skladno z navodili, v varovano območje tožnik niti ne bi stopil, saj bi po dodatnih valjčnih progah palete zlagal ročno na zunanji strani varnostne ograje. Glavni razlog za nezgodo tako ni bilo tožnikovo ravnanje, ampak delo (odrejeno s strani F.J., vodje embaliranja pri toženi stranki) znotraj varnostne ograje ob delno delujočem robotu za avtomatsko pakiranje embalaže, kar je bilo v direktnem nasprotju z varnostnimi predpisi. Četudi se tožnik ob tem ni umaknil izven območja delovanja robota (ker je napačno predvideval, da ga bo D.F. pravočasno ustavil), to ne pomeni, da je podana tudi njegova krivda glede nastale škode. Do škode namreč ob pravilnem opravljanju ročnega zlaganja palet sploh ne bi moglo priti.

Sodišče prve stopnje je pri presoji temelja odškodninske odgovornosti preveliko težo pripisalo dejstvu, da se tožnik pred zagonom robota za avtomatsko pakiranje embalaže ni umaknil izven območja, ki je bilo obdano z varnostno ograjo, in zmotno štelo, da je s takšnim ravnanjem prispeval k nastanku škode, delež njegove sokrivde pa je ocenilo s 50 %. Zgolj zaradi tega mu ni mogoče očitati sokrivde (niti naklepa niti malomarnosti). Takšnega zaključka ne moreta spremeniti dejstvi, da je imel tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu in da si navodil za varno delo z robotom za avtomatsko pakiranje embalaže, ki so bila obešena na vidnem mestu, ni prebral. Iz njegove izpovedbe, ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, namreč izhaja, da je vedel, da se ne sme nahajati znotraj varnostne ograje, vendar je kljub temu delo tam opravljal, ker bi ga v nasprotnem primeru F.J. (vodja embaliranja pri toženi stranki) napotil domov. Zlaganja palet navadno ni opravljal, saj je ob delujočih napravah zadoščal en delavec (D.F.), ki je upravljal z robotom za avtomatsko pakiranje embalaže prek kontrolne plošče izven varovanega območja.

Po oceni pritožbenega sodišča je torej v obravnavanem primeru za škodo, ki jo je tožnik utrpel, v celoti odgovorna tožena stranka.

Pri presoji višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede določbe 2. odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tako mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke M.K. dr. med., specialista ortopeda kot izpovedbo tožnika. Odmerilo je primerno in pravično odškodnino, pri čemer je upoštevalo odškodnine, ki so bile prisojene v podobnih primerih, oziroma ustrezno razmerje med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb, ki jih delavci utrpijo v delovnih nezgodah. Glede na to, da izvira škodni dogodek iz časa pred uvedbo EUR, je izhajalo iz zneskov, izraženih v SIT.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je prisojeni znesek neskladen s sodno prakso in ne ustreza teži poškodb, ki jih je tožnik utrpel. Na podlagi škodnega dogodka je prišlo do zloma leve stegnenice in udarnine glave v zatilnem predelu na levi strani, zaradi česar je tožnik ob nezgodi utrpel kratkotrajen primarni strah in intenziven sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Za strah znaša primerna in pravična odškodnina 200.000,00 SIT (834,59 EUR), kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Prav tako pravilno je tožniku priznalo 1.000.000,00 SIT (4.172,93 EUR) odškodnine za telesne bolečine in za nevšečnosti pri zdravljenju: hude bolečine so pri njem trajale 3 dni, občasne hude bolečine še nadaljnje 3 do 4 dni, občasne zmerne 3 do 4 mesece, še vedno pa so prisotne lažje bolečine. V zvezi z zdravljenjem je prestal teden dni hospitalizacije, operativni poseg, odvzem krvi, paranteralno terapijo, preveze in odstranjevanje šivov, odstranitev drenažnih cevk, hojo z berglami, rehabilitacijo, jemal je sredstva za lajšanje bolečin, se osemkrat zglasil na pregled pri kirurgu ter bil izpostavljen ionizirajočemu sevanju pri rentegskemu slikanju. Prisojeni znesek tudi po stališču pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino, saj je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tako intenzivnost in trajanje bolečin kot tudi potek in čas zdravljenja. Enako velja za znesek, ki ga je sodišče prve stopnje prisodilo kot odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je zaradi opisane poškodbe oviran pri dolgotrajni hoji in dvigovanju težjih bremen, ne more se enako intenzivno ukvarjati s športnimi aktivnostmi, pri toženi stranki pa je primoran opravljati lažje delo. Opisanim nevšečnostim ustreza odškodnina v višini 2.100.000,00 SIT (8.763,14 EUR), ki je bila prisojena z izpodbijano sodbo.

V celoti znaša znesek pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v presojanem primeru, 3.300.000,00 SIT (13.770,66 EUR). Zaradi zmotnega stališča, da je tožnik do ene polovice sokriv za nezgodo, mu je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino v višini ene polovice tega zneska, to je 1.650.000,00 SIT (6.885,33 EUR). Ker pa je za škodo v celoti odgovorna tožena stranka, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in po določbi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo 2. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je zvišalo prisojeni znesek odškodnine na 3.300.000,00 SIT (13.770,66 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6.10.2005 do plačila. V preostalem izpodbijanem delu sodbe ni ugotovilo niti uveljavljanih pritožbenih razlogov niti tistih, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (zavrnitev tožbenega zahtevka v znesku 3.200.000,00 SIT oziroma 13.353,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.10.2005 do plačila).

Pritožbeno sodišče je potrdilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov, saj je odločitev, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti znesek 1.483,92 EUR (355.607,61 SIT) po delni spremembi izpodbijanega dela sodbe pravilna glede na kriterij uspeha v postopku (2. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč zmotno upoštevalo tožnikov uspeh tako glede temelja kot glede višine tožbenega zahtevka in presodilo, da mu je dolžna tožena stranka povrniti 50,5 % utemeljeno priglašenih pravdnih stroškov, čeprav je z izpodbijano sodbo uspel le s četrtino tožbenega zahtevka. Ker pa je po spremembi izpodbijanega dela sodbe uspel s polovico tožbenega zahtevka, je odločitev sodišča prve stopnje sedaj pravilna in pritožbeno sodišče vanjo ni poseglo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožniku kot potrebne za pravdo po določbi 1. odstavka 155. člena ZPP skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/03) priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 875 odvetniških točk, 2 % materialnih stroškov, 20 % davka na dodano vrednost in stroške sodne takse v višini 542,48 EUR. Ker je v pritožbenem postopku uspel glede 33 % izpodbijanega dela sodbe, je pritožbeno sodišče sklenilo, da mu je dolžna tožena stranka povrniti tolikšen delež pritožbenih stroškov, torej ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) 33 % od zneska 1034,07 EUR ali 344,69 EUR.