Jedro

Tožena stranka je opustila nadzor nad upoštevanjem navodil za varno delo, zato je krivdno odgovorna za škodo, ki jo je v zvezi z obravnavano nezgodo pri delu utrpel tožnik. Delno je k škodi prispeval tudi sam tožnik, ki ni bil dovolj skrben, saj se je v času delovanja robota nahajal v zavarovanem območju delovanja stroja, čeprav je vedel, da tega ne sme. Ker je pri porazdelitvi odškodninske odgovornosti vendarle treba primarno izhajati iz dejstva, da je zagotavljanje varnosti pri delu v skladu ZVZD zakonska obveznost delodajalca in pravica delavca, prispevek tožnika k nastali škodi ne more biti večji od trideset odstotkov.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se znesek prisojene odškodnine zviša na 9.639,46 EUR (namesto: 6.885,33 EUR). V presežku za znesek 17.484,56 EUR se tožbeni zahtevek zavrne.

Spremeni se tudi odločitev o pravdnih stroških, in sicer tako, da se znesek prisojenih prvostopenjskih pravdnih stroškov zniža na 1.012,30 EUR (namesto: 1.483,92 EUR), znesek prisojenih pritožbenih stroškov pa na 144,77 EUR (namesto: 344,69 EUR).

V ostalem se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti stranski intervenientki na strani tožene stranke njene revizijske stroške v znesku 290,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik se je kot delavec tožene stranke dne 25. 3. 2005 poškodoval pri delu, ko je s sodelavcem ročno zlagal pakete v transportno razkladalni coni, kjer je bil tudi robot za avtomatsko pakiranje embalaže. Ta ga je ob premiku z ročico zadel, zaradi česar je tožnik padel in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 27.124,02 EUR, delno ugodilo. Toženi stranki je naložilo, da mu plača znesek v višini 6.885,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2005 dalje do plačila, v presežku do vtoževanega zneska pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede temelja tožbenega zahtevka je presodilo, da sta tožnik in tožena stranka za škodni dogodek odgovorna vsak v višini petdeset odstotkov, pri čemer tožena stranka odgovarja po načelu krivdne odgovornosti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo. Ocenilo je, da odmerjena višina odškodnine ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je presodilo, da je k škodnemu dogodku v višini petdesetih odstotkov prispeval tožnik, na sicer popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je za škodo v celoti odgovorna tožena stranka, in sicer tako po pravilih o krivdni kot tudi objektivni odškodninski odgovornosti. Sodbo sodišča prve stopnje je zato delno spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine zvišalo na 13.770,66 EUR, v preostalem pa je pritožbo tožnika zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je stranska intervenientka na strani tožene stranke vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sprejema presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izvedla vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja zaposlenih (opustila je nadzor nad izvajanjem naloženega dela s postavitvijo dodatnih valjčnih prog), zaradi česar je za škodni dogodek odgovorna v višini petdesetih odstotkov. Ne strinja pa se s presojo sodišča druge stopnje, da je za škodni dogodek odgovorna v celoti. Tudi tožnik namreč ni ravnal s takšno pazljivostjo, da bi varoval svoje življenje in zdravje. Tožnik je vedel, da se mora takrat, ko kdo vključi robota za avtomatsko pakiranje embalaže, umakniti izven območja, ki je obdano z varnostno ograjo, pa v spornem času tega ni storil, ker je lahkomiselno menil, da zadošča, če samo stopi nazaj, zato je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v petdesetih odstotkih sam prispeval k nastanku škode. V kolikor bi se tožnik umaknil za varnostno ograjo, do poškodbe ne bi prišlo. Ne drži tudi zaključek sodišča druge stopnje, da je tožena stranka delavcem nalagala, naj delajo v nasprotju z varnostnimi ukrepi, tudi sicer pa bi lahko tožnik v takem primeru delo odklonil. Tožniku, ki je imel opravljen izpit iz varstva pri delu, je tudi očitati, da si ni prebral navodil za uporabo stroja za pakiranje, ki so bila na njem, mu je bilo pa kljub temu znano, da ob delovanju stroja ne bi smel stati na mestu, kjer je nato prišlo do nesreče. 4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je delno utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so zato v tej fazi postopka vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in so prestale pritožbeni preizkus. Revizijsko sodišče tako ni upoštevalo navedb, ki pomenijo nestrinjanje z ugotovitvami v izpodbijanih sodbah. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja pa revidentka ne uveljavlja.

7. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. list RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v 184. členu določa, da mora delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (OZ - Ur. list RS, št. 83/2001), in sicer tako krivdno kot tudi objektivno. V prvem odstavku 131. člena OZ je določeno, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V drugem odstavku navedenega člena OZ pa je navedeno, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik kot delavec tožene stranke dne 25. 3. 2005 poškodoval pri delu, ko je s sodelavcem D. F. ročno zlagal pakete v transportno razkladalni coni, kjer je bil tudi robot za avtomatsko pakiranje embalaže. Ker se je pokvaril stroj za lepljenje, ki stoji v liniji pred robotom, jima je nadrejeni odredil ročno zlaganje paketov. S sodelavcem sta si pri delu pomagala z robotom za avtomatsko pakiranje embalaže tako, da sta pakete najprej ročno zložila na paleto, nato pa sta jo s pomočjo robota spravila v skladišče. Ko sta naložila drugo paleto, je D. F. ponovno zagnal robota, da odpelje naloženo paleto. Ker pa tožnik ni šel izven območja delovanja robota, ampak se je le umaknil na mesto, kamor po njegovem mnenju robotova ročica ni segla, ga je ta ob premiku zadela, zaradi česar je padel in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka za škodni dogodek odgovarja po pravilih o krivdni odgovornosti, in sicer zaradi malomarnega izpolnjevanja obveznosti po 5. in 7. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD – Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji) ter drugem odstavku 4. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (v nadaljevanju: Pravilnik – Ur. l. RS, št. 89/99). Tožena stranka ni zagotovila ustrezne organiziranosti dela, s katero bi preprečila tveganje za nastanek poškodb pri delu, ki ga je v spornem času opravljal tožnik. V primeru ročnega zlaganja paketov namreč ni poskrbela za ustrezen nadzor nad upoštevanjem navodil za varno delo z robotom, ki so bila sicer obešena na vidnem mestu ob stroju. Pri toženi stranki se je to delu pred nezgodo že večkrat opravljalo na način, da so delavci na območju delovanja robota ročno zlagali pakete, nato pa so si pri prenašanju palet pomagali z robotom, kar pa je bil v nasprotju z navodili za varno delo z robotom. Sodišče pa je poleg krivdne odgovornosti na strani tožene stranke skladno z določbo 185. člena v povezavi z določbo 171. člena OZ ugotovilo tudi tožnikov soprispevek k nastanku škode. Tožnik je vedel, da gre sodelavec vklopiti robota, pa se je v času delovanja robota kljub temu nahajal v zavarovanem območju delovanja stroja, čeprav je vedel, da tega ne sme, zato po presoji sodišča ni ravnal s tolikšno pazljivostjo, da bi varoval svoje življenje in zdravje. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta škodni dogodek tožnik in tožena stranka odgovorna vsak v višini petdesetih odstotkov.

9. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ni pa se strinjalo s pravno presojo, da je tožnik kakorkoli odgovoren za nastalo škodo. Strinjalo se je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je odškodninska odgovornost tožene stranke krivdna, poleg tega pa je presodilo tudi, da robot za avtomatsko pakiranje embalaže predstavlja nevarno stvar v smislu določbe 149. člena OZ, zato je na strani tožene stranke ugotovilo tudi objektivno odgovornost. 10. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je odgovornost za škodo praviloma krivdna (subjektivna), medtem ko je objektivna odgovornost (odgovornost ne glede na krivdo) izjemna oblika odgovornosti. Slednja je podana pri škodi, ki izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti (drugi odstavek 131. člena OZ). OZ ne vsebuje definicij nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, izoblikovali pa sta ju pravna teorija in sodna praksa. Vsebinska zapolnitev pravnega standarda nevarne stvari sodišča druge stopnje v smeri objektivne odgovornosti, upoštevaje stališče pravne teorije in sodne prakse, je preširoka. Ne gre za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost, če se je ob vsej potrebni skrbnosti škodi, ki izvira iz stvari oziroma dejavnosti, mogoče izogniti. V konkretnem primeru bi bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje namreč mogoče nastanek škode preprečiti, saj je do tožnikove poškodbe prišlo zaradi opustitev dolžne skrbnosti, ne pa zaradi lastnosti same stvari.

11. Tožena stranka je opustila nadzor nad upoštevanjem navodil za varno delo, zato je krivdno odgovorna za škodo, ki jo je v zvezi z obravnavano nezgodo pri delu utrpel tožnik. S takšno presojo v reviziji soglaša tudi revidentka, ki pa odgovornost tožene stranke za škodni dogodek omejuje na petdeset odstotkov in odločitev sodišča druge stopnje izpodbija le v tem obsegu. Po presoji revizijskega sodišča revidentka utemeljeno graja odločitev sodišča druge stopnje, da tožnik ni prispeval k nastanku škode, saj ugotovljeno dejansko stanje narekuje drugačno porazdelitev odškodninske odgovornosti.

12. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da se je tožnik v času delovanja robota nahajal v zavarovanem območju delovanja stroja, čeprav je vedel, da tega ne sme. Tožnik je vedel, da gre sodelavec vklopiti robota, pa se je samo malo umaknil, ker je menil, da je s tem zadostil varnostnim zahtevam. Očitno je, da tožnik ni bil dovolj skrben ter je tako delno tudi sam prispeval k škodi, zato je na mestu uporaba 171. člena OZ o deljeni odgovornosti. Vsakdo je namreč dolžan skrbeti za lastno varnost, ZVZD pa delavcem še posebej nalaga skrb za varovanje lastnega življenja in zdravja. Ker tožnik dela ni opravljal s tolikšno pazljivostjo, da bi s tem varoval svoje življenje in zdravje, njegovo ravnanje predstavlja kršitev drugega odstavka 9. člena ZVZD. Pri oceni tožnikovega prispevka k škodi so pomembne tudi dejanske ugotovitve, da je bil tožnik seznanjen s pravili varstva pri delu in je imel tudi opravljen izpit iz varstva pri delu.

13. Upoštevaje povzete ugotovitve je sodišče prve stopnje ocenilo tožnikov prispevek k nastanku škode na petdeset odstotkov, sodišče druge stopnje pa se je postavilo na stališče, da tožnik k škodnemu dogodku sploh ni prispeval. Revizijsko sodišče delno pritrjuje reviziji stranske intervenientke na strani tožene stranke o zmotnosti presoje pritožbenega sodišča. Ocenjuje namreč, da je potrebno tehtati na eni strani krivdno odgovornost tožene stranke, ker ni storila vsega, da bi poskrbela za upoštevanje navodil za varno delo z delovnim strojem, ter na drugi strani pomen in težo tožnikovega nepremišljenega ravnanja, s katerim se je izpostavil nevarnosti, da ga stroj poškoduje, in s katerim je po presoji revizijskega sodišča pomembno prispeval k nastanku škode. V zvezi z zaključkom sodišča druge stopnje, da tožniku ni mogoče očitati niti naklepa niti malomarnosti, revizijsko sodišče poudarja, da oblika oziroma stopnja krivde oškodovanca na deljeno odgovornost, razen v nekaterih primerih, ko zakon določa drugače (npr. pri zmanjšanju odškodnine po 170. členu OZ), ne vpliva. Pomembno je predvsem, ali in koliko je konkretno oškodovančevo ravnanje prispevalo k nastanku škode. Ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da sta tako tožena stranka kot tudi tožnik ravnala v nasprotju z določbami ZVZD. Ker pa je pri porazdelitvi odškodninske odgovornosti vendarle treba primarno izhajati iz dejstva, da je zagotavljanje varnosti pri delu v skladu ZVZD zakonska obveznost delodajalca in pravica delavca, prispevek tožnika k nastali škodi ne more biti večji od trideset odstotkov. Zato ni materialnopravno pravilno niti stališče sodišča druge stopnje niti stališče sodišča prve stopnje, ampak narekuje pravilna uporaba materialnega prava takšno razmejitev odgovornosti, po kateri je pretežni del, to je sedemdeset odstotkov na strani tožene stranke, na tožnikov strani pa je trideset odstotkov odgovornosti za nastalo škodo.

14. V skladu z gornjimi zaključki in ob tem, da stranska intervenientka odločitve sodišča glede višine odškodnine v reviziji ne izpodbija (niti je ni v pritožbi, prav tako pa tudi ne tožena stranka), je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo, ker je šlo le za kršitev materialnega prava, spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), v preostalem pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Glede stroškov revizijskega postopka je revizijsko sodišče odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Posledica spremenjenega pravdnega uspeha tožnika v razmerju do tožene stranke, ki sedaj znaša 36 % (od vtoževanih 27.124,02 EUR), je, da mora slednja po medsebojnem pobotanju tožniku povrniti 1.012,30 EUR njegovih pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Stroški pritožbenega postopka, do povračila katerih je tožnik upravičen, korigirani v skladu s spremenjenim uspehom (glede na v pritožbi spornih 20.238,69 EUR je ta sedaj 14 %), pa znašajo 144,77 EUR.

16. V revizijskem postopku je stranska intervenientka na strani tožene stranke uspela z znižanjem odškodnine za 4.131,20 EUR, kar glede na v reviziji spornih 6.885,33 EUR predstavlja 60 % uspeh. V skladu s kriteriji Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadaljnji) in glede na doseženi uspeh ji je revizijsko sodišče prisodilo revizijske stroške v višini 290,92 EUR.