Jedro

Po določbi tretjega odstavka 639. člena OZ lahko naročnik, če podjemnik ne odpravi napake do izteka postavljenega primernega roka, po lastni izbiri odpravi napako na podjemnikov račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe. Naročnik je tisti, ki je upravičen znižati plačilo, kar pomeni, da mora sporočiti podjemniku, za koliko znižuje plačilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Revident sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo delu tožbenega zahtevka za plačilo 79.285,60 EUR z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka), ki pomeni plačilo za opravljena dela po pogodbi za izvedbo premičnih pregradnih sten v H. V presežku (za 53.798,35 EUR z zamudnimi obrestmi) je bil tožbeni zahtevek zavrnjen (3. točka izreka). Zavrnjen je bil tudi v nasprotni tožbeni zahtevek za plačilo nekdanjih 64.560.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi (3. točka izreka), s katerim je tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) zahtevala povrnitev škode, ki ji naj bi nastala zaradi tega, ker je tožeča stranka nepravilno izpolnila pogodbeno zavezo (zaradi premajhne zvočne izolativnosti pregradnih sten). S posebnim sklepom je bilo odločeno še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper 2. točko izreka prvostopenjske sodbe zavrnilo, ugodilo pa je njeni pritožbi zoper 4. točko izreka in je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je nasprotno tožbo zavrglo. Pritožbi tožeče stranke zoper 3. točko izreka je delno ugodilo in jo je spremenilo tako, „da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 20.864,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.000.000,00 SIT od 3. 8. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 20.864,63 EUR od 1. 1. 2007 do plačila“. Za znesek 32.511,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.791.076,80 SIT od 10. 9. 2004 do plačila je 3. točko izreka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V še preostalem delu 3. točke izreka prvostopenjske sodbe (glede 422,13 EUR z zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2004 do plačila) je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena. Razveljavljen je bil še sklep o stroških postopka.

3. Tožena stranka z revizijo napada sodbo pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP in predlaga zanjo ugodno spremembo odločitve o tožbenem in nasprotnem tožbenem zahtevku.

4. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je končal pred 1. 10. 2008, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D; Uradni list RS, št. 45/2008), zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah ZPP.

Razlogi za zavrnitev revizije

6. Revident uveljavlja, da je pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar se dejansko stanje sploh ni ugotavljalo. Nadaljnje razlogovanje gradi revident na svojih trditvah in ne na dejanskem stanju, kot sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj. Ponavlja posplošeno trditev, da je tožeča stranka nekvalitetno opravila svoje delo, medtem ko je sodišče prve stopnje prišlo po izvedenem dokaznem postopku do zaključka, da „tožeča stranka svojega dela ni izvedla estetsko, ne da pa se ugotoviti, kolikšen vpliv na izolativnost prostorov imajo pomanjkljivosti izgradenj premičnih sten in kolikšne pomanjkljivosti na ostali gradnji, ki jo je izvajala tožena stranka in za kvaliteto katere je tožena stranka odgovorna“ (tretji odstavek 5. strani prvostopenjske sodbe). Prav nedokazana pomanjkljiva izolativnost premičnih sten je bila jedro spora med pravdnima strankama. Zaradi estetskih pomanjkljivosti izvedenih del je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo (vrnitev) 10% zadržane pogodbene vrednosti.

7. Revident ob zgoraj navedenih dejanskih ugotovitvah ne more uspeti s trditvijo, da je pritožbeno sodišče „vzpostavilo situacijo, v kateri je oškodovana le tožena stranka – nasprotna tožnica“, ker naj bi tožeča stranka dobila plačilo v celoti, kljub zatrjevanjem tožene stranke, da delo ni bilo opravljeno tako, kot je bilo določeno s pogodbo med toženo in tožečo stranko. Iz enakega razloga tudi ne more biti pomembno, „kolikšno vrednost je imelo za toženo stranko opravljeno delo“.

8. Revident graja stališče pritožbenega sodišča, da je bil njegov ugovor znižanja plačila nesklepčen. Pritožbeno sodišče je na 4. strani izpodbijane sodbe pojasnilo, kakšno bi bilo pravilno ravnanje tožene stranke, če je hotela uveljavljati tak jamčevalni zahtevek. V tem kontekstu je med drugim navedlo, da iz trditev tožene stranke „ne izhaja, da bi imelo zanjo delo tožeče stranke, opravljeno z napako, kakšno vrednost, saj je predelne stene tožeče stranke odstranila in jih zamenjala s predelnimi stenami drugega proizvajalca, stroške dobave in montaže novih predelnih sten pa od tožeče stranke vtožuje z nasprotno tožbo.“ Revident tega ne izpodbija, pač pa zavzema stališče, da je mogoče ugovor znižanja plačila uveljavljati tudi z zatrjevanjem dolžnika, da ne dolguje več ničesar. Stvar dokaznega postopka naj bi bila, da se ugotovi, ali res ne dolguje ničesar (ali pa morda še kaj).

9. Ugovoru dolžnika, da zaradi napak izvedenega dela upniku ne dolguje ničesar, ni mogoče pripisati značaja, ki mu ga pripisuje revident. Po določbi tretjega odstavka 639. člena OZ lahko naročnik, če podjemnik ne odpravi napake do izteka postavljenega primernega roka, po lastni izbiri odpravi napako na podjemnikov račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe. Naročnik je tisti, ki je upravičen znižati plačilo, kar pomeni, da mora sporočiti podjemniku, za koliko znižuje plačilo. V pravdnem postopku se presoja le utemeljenost tako znižanega plačila. Znižanje pa že pojmovno ne more pomeniti izničenja celotnega plačila.

10. Revident (tožena stranka) je v pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2008, na katero se sklicuje tudi pritožbeno sodišče, navedel, da je njegovo generalno stališče, da tožena stranka tožeči stranki „po obstoječem stanju ne dolguje ničesar.“ Niti ni zatrjevala, kot skuša prikazati v reviziji, da ne dolguje ničesar več. Tudi z upoštevanjem celotnega konteksta, v katerega je bila umeščena ta trditev, ni mogoče priti do zaključka, da je s tem tožena stranka sploh uveljavljala ugovor znižanja plačila po določbi tretjega odstavka 639. člena OZ.

11. Revident uveljavlja tudi zmotno uporabo določbe prvega odstavka 635. člena OZ, ki jo je pritožbeno sodišče uporabilo kot podlago za zavrženje nasprotne tožbe. V postopku pred sodišči nižjih stopenj je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka z dopisom z dne 9. 9. 2004 sporočila tožeči stranki, da bo zamenjala sporne pregradne stene. S tem se je končalo dogovarjanje pogodbenih strank v zvezi z napakami pregradnih sten. Ker je bila nasprotna tožba vložena dne 22. 9. 2006, je očitno, da je prekluzivni rok iz prvega odstavka 635. člena OZ ob vložitvi nasprotne tožbe že potekel. Ta namreč določa, da naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice.

12. Določba drugega odstavka istega člena OZ sicer pove, da lahko naročnik, ki je o napakah pravočasno obvestil podjemnika, uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode tudi po izteku tega roka z ugovorom zoper njegov zahtevek za plačilo. Glede ugovora znižanja plačila je bilo že pojasnjeno, zakaj ni utemeljen, odškodninski zahtevek pa je revident uveljavljal s tožbo in ne z ugovorom.

13. Revident še uveljavlja, da prekluzivni rok iz prvega odstavka 635. člena OZ v predmetni zadevi ne pride v poštev, če je podjemnik začel odpravljati grajane napake ali je kakorkoli drugače zavedel naročnika, da te svoje pravice ni pravočasno uveljavljal. Ob dejanski ugotovitvi, da je tožena stranka odstranila sporne pregradne stene in jih je nadomestila s pregradnimi stenami drugega proizvajalca več kot leto dni pred vložitvijo nasprotne tožbe, se pokaže, da ne gre niti za prvi niti za drugi primer, ki bi opravičeval podaljšanje prekluzivnega roka za vložitev (nasprotne) tožbe.

14. Po povedanem je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

15. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.