Jedro

Pravica naročnika zahtevati sorazmerno znižanje plačila za opravljeni posel je jamčevalni zahtevek, ki ga naročnik lahko uveljavlja na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake (3. odstavek 639. člena OZ). V skladu s 640. členom OZ se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Da bi naročnik, v konkretnem primeru tožena stranka, uspela z ugovorom znižanja plačila, bi morala poleg trditev o tem, da ima delo napako, da je podjemnika obvestila o napaki, mu dala primeren rok za odpravo napak in da podjemnik napak v tem roku ni odpravil, kar vse je tožena stranka zatrjevala, podati tudi trditve o tem, kolikšno vrednost je imelo zanjo izvršeno delo z napako. Slednjemu trditvenemu bremenu pa tožena stranka ni zadostila. Ravno nasprotno, iz trditev tožene stranke ne izhaja, da bi imelo zanjo delo tožeče stranke, opravljeno z napako, kakšno vrednost, saj je predelne stene tožeče stranke odstranila in jih zamenjala s predelnimi stenami drugega proizvajalca, stroške dobave in montaže novih predelnih sten pa od tožeče stranke vtožuje z nasprotno tožbo. V tem primeru bi bil na mestu odstop od Pogodbe, česar pa tožena stranka ni storila oziroma vsaj tega v postopku ni zatrjevala. Smisel jamčevalnega zahtevka na znižanje plačila je v tem, da naročnik delo z napako sprejme, v zameno za toleriranje napake pa se njegova obveznost plačila po pogodbi ustrezno zniža. Ker iz trditev tožene stranke ne izhaja, da bi imelo zanjo delo tožeče stranke, opravljeno z zatrjevano napako, kakšno vrednost, tožena stranka z ugovorom znižanja plačila ne more uspeti.

V skladu z določbo 1. odstavka 45. člena ZM z odredbo »brez protesta« trasant oprosti imetnika menice dolžnosti napraviti zaradi izvajanja regresa protest zaradi neplačila. To pa pomeni, da lahko imetnik menice, v konkretnem primeru tožeča stranka, uveljavlja regresni zahtevek zoper trasanta, v konkretnem primeru toženo stranko, ne da bi opravil protest. Tožeča stranka bi torej tudi brez protesta lahko prišla do poplačila svoje terjatve, zato ni upravičena do povračila teh stroškov.

Tožena stranka z nasprotno tožbo torej uveljavlja enega od jamčevalnih zahtevkov po 3. odstavku 639. člena OZ. Za sodno uveljavljanje pravic naročnika, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, pa OZ v 1. odstavku 635. člena določa enoletni rok od prejema obvestila. Gre za prekluzivni rok materialnega prava, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti.

Obrazložitev

1. Pritožba tožene stranke zoper 2. točko izreka sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, pritožbi tožene stranke zoper 4. točko izreka sodbe pa se ugodi in se sodba v tem delu spremeni tako, da se nasprotna tožba zavrže. 2. Pritožbi tožeče stranke zoper 3. točko izreka sodbe se delno ugodi in se 3. točka izreka sodbe spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 20.864,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.000.000,00 SIT od 3. 8. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 20.864,63 EUR od 1. 1. 2007 do plačila, za znesek 32.511,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.791.076,80 SIT od 10. 9. 2004 do plačila pa se 3. točka izreka sodbe razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. V preostalem delu, to je za znesek 422,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2004 do plačila, pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

3. Pritožbama tožeče in tožene stranke zoper sklep o stroških se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo, ki je po svoji naravi sodba in sklep, je sodišče prve stopnje uvodoma sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z opr. št. 0005 Ig 2004/06020 z dne 6. 7. 2004 in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z opr. št. 0007 Ig 2004/08516 z dne 10. 10. 2004 zaradi preglednosti razveljavita tudi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka). V nadaljevanju pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati glavnico v višini 79.285,60 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 19.000.000,00 SIT od 3. 8. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 79.285,60 EUR od 1. 1. 2007 dalje (2. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 53.798,35 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 24.000.000,00 SIT od 16. 6. 2004 do 2. 8. 2004, od zneska 101.160,00 SIT od 27. 6. 2004 do plačila, od zneska 5.000.000,00 SIT od 3. 8. 2004 do plačila in od zneska 7.791.076,80 SIT od 10. 9. 2004 do plačila (3. točka izreka). Zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, po katerem je po nasprotni tožbi tožena stranka dolžna po nasprotni tožbi tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 64.560.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2004 dalje do plačila (4. točka izreka). Sodišče prve stopnje je naknadno izdalo še sklep o stroških postopka, s katerim je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti njene pravdne stroške v višini 8.307,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo in zoper sklep o stroških postopka se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija 3. točko sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge, višjemu sodišču pa predlaga, da v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke tudi v zavrnjenem delu zahtevka, ali da izpodbijano 3. točko sodbe razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. V primeru, da bo s pritožbo zoper 3. točko sodbe uspela, tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep stroških postopka spremeni tako, da o stroških odloči glede na končni uspeh v pravdi, ali da sklep o stroških razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Tožeča stranka je stroške pritožbenega postopka priglasila s posebno vlogo.

Tožena stranka se pritožuje zoper 2. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljen, tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi pa ugodi ter tožeči stranki naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov. Podrejeno temu pa predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Tožena stranka izpodbija tudi sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odmerilo stroške postopka, in sicer zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z odmero posameznih stroškovnih postavk. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sklep z dne 18. 8. 2008 razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Obe pravdni stranki sta na pritožbo nasprotne stranke podali odgovor in obe pritožbenemu sodišču smiselno predlagata, da pritožbo nasprotne stranke zavrne. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo, medtem ko tožena stranka stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, ne zaznamuje.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper 2. točko izreka sodbe Zoper 2. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka. Zatrjuje, da tožeča stranka dela ni izvedla po pogodbi, ponudbi in projektu – tehnični dokumentaciji, da naročenega dela ni opravila kvalitetno, zaradi česar ni upravičena do plačila, ki ga je zahtevala s tožbo.

Že iz trditev tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da se je tožena stranka zahtevku tožeče stranke na plačilo del po pogodbi št. 09/13/03 z dne 8. 12. 2003 (v nadaljevanju: Pogodba) v znesku 24.000.000,00 SIT branila z ugovorom pravice do znižanja plačila, ker naj bi imela dela tožeče stranke napake. Tožena stranka je namreč v svoji pripravljalni vlogi z dne 15. 1. 2007 izrecno navajala, »da so predelne stene tožeče stranke imele napake, da je bila tožeča stranka s strani tožene stranke o njih pravočasno obveščena, da ji je bil postavljen tudi primeren rok za odpravo le-teh ter da napak tožeča stranka ni odpravila,« in na podlagi tega zaključila, da je zato »upravičena znižati plačilo, sedaj pa je na tej podlagi upravičena tudi zahtevati škodo, ki ji je iz tega naslova nastala.« Da se je tožena stranka zahtevku tožeče stranke na plačilo del po Pogodbi upirala z ugovorom pravice znižanja plačila, izhaja tudi iz njenih trditev v pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2006, kjer je navajala, da je njeno generalno stališče glede Pogodbe, da tožena stranka tožeči stranki po obstoječem stanju ne dolguje ničesar, tožeča stranka pa toženi stranki iz pogodbenega odnosa, nastalega na podlagi Pogodbe, dolguje 64.560.000,00 SIT, za kar bo tožena stranka vložila nasprotno tožbo.

Pravica naročnika zahtevati sorazmerno znižanje plačila za opravljeni posel je jamčevalni zahtevek, ki ga naročnik lahko uveljavlja na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake (3. odstavek 639. člena Obligacijskega zakonika - OZ). V skladu s 640. členom OZ se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Da bi naročnik, v konkretnem primeru tožena stranka, uspela z ugovorom znižanja plačila, bi morala poleg trditev o tem, da ima delo napako, da je podjemnika obvestila o napaki, mu dala primeren rok za odpravo napak in da podjemnik napak v tem roku ni odpravil, kar vse je tožena stranka zatrjevala, podati tudi trditve o tem, kolikšno vrednost je imelo zanjo izvršeno delo z napako. Slednjemu trditvenemu bremenu pa tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča ni zadostila. Ravno nasprotno, iz trditev tožene stranke ne izhaja, da bi imelo zanjo delo tožeče stranke, opravljeno z napako, kakšno vrednost, saj je predelne stene tožeče stranke odstranila in jih zamenjala s predelnimi stenami drugega proizvajalca, stroške dobave in montaže novih predelnih sten pa od tožeče stranke vtožuje z nasprotno tožbo. V tem primeru bi bil na mestu odstop od Pogodbe, česar pa tožena stranka ni storila oziroma vsaj tega v postopku ni zatrjevala. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da je smisel jamčevalnega zahtevka na znižanje plačila v tem, da naročnik delo z napako sprejme, v zameno za toleriranje napake pa se njegova obveznost plačila po pogodbi ustrezno zniža. Ker iz trditev tožene stranke ne izhaja, da bi imelo zanjo delo tožeče stranke, opravljeno z zatrjevano napako, kakšno vrednost, tožena stranka z ugovorom znižanja plačila ne more uspeti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbeni očitek tožene stranke, ki se nanaša na ugovor znižanja plačila, zaradi nesklepčnosti samega ugovora zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v 2. točki izreka.

O pritožbi zoper 3. točko izreka sodbe V 3. točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo del po Pogodbi v višini 5.000.000,00 SIT oziroma 20.864,63 EUR, njen zahtevek na povračilo stroškov protesta menice v višini 101.160,00 SIT in njen zahtevek na plačilo dodatnih del v znesku 7.791.076,80 SIT oziroma 32.511,59 EUR. Prav tako je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov in datumov, kot izhajajo iz uvodnega odstavka k tej odločbi. Zavrnilni del sodbe izpodbija tožeča stranka.

Dela po pogodbi Tožeča stranka napada odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njen zahtevek na plačilo pogodbenih del v višini 10 % pogodbene vrednosti, kar predstavlja znesek 20.864,63 EUR, in sicer iz razloga ugotovljenih estetskih pomanjkljivosti na spornih delih. S tem v zvezi tožeča stranka opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo 5. člena Pogodbe, ki določa možnost zadržanja 10 % pogodbene cene do odprave pomanjkljivosti, in zavrnitev tožbenega zahtevka na tej podlagi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbeni očitek tožeče stranke glede delne zavrnitve tožbenega zahtevka na plačilo pogodbenih del utemeljen, vendar iz drugih razlogov. Sodišče prve stopnje je namreč ta del tožbenega zahtevka tožeče stranke zavrnilo na podlagi ugovora tožene stranke na znižanje plačila, glede katerega pa je bilo že zgoraj ugotovljeno, da je nesklepčen in zato neutemeljen. Ob odsotnosti drugih ugovorov tožene stranke je bilo zato treba pritožbi tožeče stranke ugoditi in 3. točko izreka izpodbijane sodbe spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 20.864,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.000.000,00 SIT od 3. 8. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 20.864,63 EUR od 1. 1. 2007 do plačila.

Povrnitev stroškov protesta menice Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njen zahtevek iz naslova stroškov protesta menice v višini 101.160,00 SIT. Ponavlja, da se je tožena stranka izognila plačilu iz izdane menice tako, da je banki na dan plačila preklicala pooblastilo. Tožena stranka priznava, da protest ni bil pogoj za vnovčitev menice, kljub temu pa vztraja, da je bil protest potrebno opravilo, da bi prišla do poplačila svoje terjatve. S tem pa se pritožbeno sodišče ne strinja. V skladu z določbo 1. odstavka 45. člena Zakona o menici (ZM) z odredbo »brez protesta« trasant oprosti imetnika menice dolžnosti napraviti zaradi izvajanja regresa protest zaradi neplačila. To pa pomeni, da lahko imetnik menice, v konkretnem primeru tožeča stranka, uveljavlja regresni zahtevek zoper trasanta, v konkretnem primeru toženo stranko, ne da bi opravil protest. Tožeča stranka bi torej tudi brez protesta lahko prišla do poplačila svoje terjatve, zato ni upravičena do povračila teh stroškov. Ta pritožbeni očitek je bilo zato treba zavrniti in za znesek 422,13 EUR (101.160,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2004 do plačila potrditi izpodbijano 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Dodatna dela Končno tožeča stranka sodišču prve stopnje očita tudi, da sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja glede dodatnih del in da se je pri ugotovitvi, da vsa dodatna dela po specifikaciji tožeče stranke sodijo v okvir pogodbeno dogovorjenih del, oprlo na povsem pavšalno izvedensko mnenje. Tožeča stranka ponavlja, da so bila vsa dodatna dela, katerih plačilo zahteva, dodatno naročena, izven ponudbe in projekta, ki je sestavni del pogodbe. Tožeča stranka ocenjuje, da bi lahko le nameščanje dodatnih tesnil na premične stene sodilo v okvir reševanja problematike zvočne izolativnosti in s tem v okvir nepredvidenih in presežnih del, ki zagotavljajo končno funkcionalnost v okviru Pogodbe, medtem ko vsa ostala dodatna dela nedvomno ne sodijo v klavzulo »ključ v roke«, saj izhajajo iz sprememb projekta tožene stranke, razširitev obsega pogodbenih del ali dizajnerskih sprememb na strani naročnika. Kot primer dodatnih del tožeča stranka navaja povečanje števila elementov premičnih sten, spremembo barve že montiranih profilov iz črne v zlato, spremembo barve že montiranih kljuk iz črne v srebrno in tapeciranje. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da glede vtoževanih dodatnih del izpodbijana sodba pravzaprav nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje namreč ni za vsako posamezno postavko vtoževanih dodatnih del ugotavljalo, ali sodi v okvir pogodbeno dogovorjenih del, niti ni obrazložilo, na podlagi česa je ugotovilo, da vtoževana dodatna dela sodijo v okvir pogodbeno dogovorjenih del. Sklicevanje na povsem pavšalno izvedensko mnenje pa kriteriju obrazloženosti gotovo ne ustreza. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je glede dodatnih del izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi česar je bilo treba izpodbijano 3. točko sodbe za znesek 32.511,59 EUR (7.791.076,80 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.791.076,80 SIT od 10. 9. 2004 do plačila razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje za vsako posamezno postavko vtoževanih dodatnih del ugotavljati, ali sodi v okvir pogodbeno dogovorjenih del, in to ustrezno obrazložiti, pri tem pa upoštevati tudi s strani tožeče stranke predložene dokaze.

O pritožbi zoper 4. točko izreka sodbe S 4. točko izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožena stranka) za povračilo škode, ki naj bi jo ta utrpela zato, ker je tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) svojo obveznost po Pogodbi izpolnila z napako. Zoper ta del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka, ki izpodbija ugotovitev sodišča, da med ravnanjem tožeče stranke, to je nepravilno in nekvalitetno izvedbo del po Pogodbi, in posledico, to je nedoseganje zvočne izolativnosti, ni vzročne zveze.

Tožena stranka je v nasprotni tožbi zatrjevala, da je morala zaradi napak tožeče stranke v izvedbi predelnih sten demontirati in odstraniti stene, ki jih je postavila tožeča stranka, dobaviti in montirati nove predelne stene in popraviti spuščeni premični strop, vse stroške, ki jih je s tem imela, pa kot škodo uveljavlja z nasprotno tožbo. Iz teh trditev izhaja, da je tožena stranka napako odpravila na račun tožeče stranke, sedaj pa od nje zahteva povračilo stroškov, ki jih je imela z odpravo napake. Tožena stranka z nasprotno tožbo torej uveljavlja enega od jamčevalnih zahtevkov po 3. odstavku 639. člena OZ. Za sodno uveljavljanje pravic naročnika, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, pa OZ v 1. odstavku 635. člena določa enoletni rok od prejema obvestila. Gre za prekluzivni rok materialnega prava, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti (primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 658/2006 z dne 15. 5. 2008). Tožena stranka je v nasprotni tožbi, ki jo je vložila 22. 9. 2006, zatrjevala, da je tožečo stranko večkrat neuspešno opozarjala na pomanjkljivosti pri izvedbi predelnih sten, zadnjič z dopisom z dne 9. 9. 2004, teh trditev pa tožeča stranka ni prerekala. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je tožena stranka obravnavano tožbo vložila prepozno, saj je ob vložitvi nasprotne tožbe to svojo pravico že izgubila. Če pa tožba ni dopustna, jo je treba zavreči (1. odstavek 274. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tega ni storilo, temveč je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi kot neutemeljen zavrnilo. Pritožbeno sodišče je, čeprav tožena stranka te kršitve ni uveljavljala, zaradi pooblastil iz 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo ta del odločitve in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava. Zato je pritožbi tožene stranke zoper 4. točko izreka sodbe ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo tako, da je nasprotno tožbo zavrglo.

Odločitev pritožbenega sodišča Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper 2. točko sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), njeni pritožbi zoper 4. točko izreka sodbe pa je ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je nasprotno tožbo zavrglo (4. odstavek 358. člena ZPP). Pritožbi tožeče stranke zoper 3. točko sodbe je delno ugodilo, in sicer je 3. točko spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 20.864,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.000.000,00 SIT od 3. 8. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 20.864,63 EUR od 1. 1. 2007 do plačila (4. točka 358. člena ZPP); za znesek 32.511,59 EUR (7.791.076,80 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.791.076,80 SIT od 10. 9. 2004 do plačila pa je 3. točko sodbe razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje (1. odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu, torej za znesek 422,13 EUR (101.160,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2004 do plačila, pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede na to, da je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je že na tej podlagi ugodilo tudi pritožbama obeh pravdnih strank zoper sklep o stroških in slednjega razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo stroške pravdnega postopka ponovno odmeriti glede na uspeh strank v pravdi.