Jedro

Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je bila kršitev majhnega pomena.

Glede na ugotovljene okoliščine tudi ni mogoče sprejeti ocene, da je bilo samo s prepoznim obvestilom o razlogih odsotnosti (en delovni dan) tako porušeno medsebojno zaupanje, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na revizijo tožeče stranke v znesku 366,00 EUR, in sicer na račun Delovnega sodišča v Mariboru št. 01100-6370501514, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 8. 6. 2011 in trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki do 18. 8. 2014. Toženi stranki je naložilo, da za tožnico od 9. 6. 2011 do 18. 8. 2014 obračuna pripadajoče bruto plače oziroma bruto nadomestila plač, ki bi jih tožnica prejemala, če bi delala in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačala neto nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila ter jo za isto obdobje prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco. Zavrnilo je zahtevek tožnice za poziv na delo, odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati odškodnino v bruto znesku 9.013,44 EUR, odvesti davke in prispevke in ji izplačati neto znesek odškodnine, višji zahtevek iz tega naslova (v znesku 4.506,72 EUR) pa je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka in jih nakazati na transakcijski račun sodišča. 2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dne 8. 6. 2011 izredno odpovedalo pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 2. in 3. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Presodilo je, da razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni utemeljen, saj tožnica ni neupravičeno izostala z dela. Iz pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani VI Ps 1710/2011 z dne 19. 9. 2012 namreč izhaja, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 15. 5. 2011 do 17. 6. 2011, torej tudi v obdobju od 16. 5. do 7. 6. 2011, za katerega ji je tožena stranka očitala neupravičen izostanek.

3. Že od 26. 7. 2010 je bila odsotna z dela zaradi bolniškega staleža; z dopisom z dne 19. 5. 2011 je toženo stranko obvestila, da se ne počuti zmožno za delo in da je vložila pritožbo zoper odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije; to pošiljko je priporočeno oddala na pošto dne 20. 5. 2011, tožena stranka pa jo je prejela dne 23. 5. 2011. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče presodilo, da je tožnica toženo stranko tudi pravočasno obvestila o razlogih za svojo odsotnost, zaradi česa tudi ni utemeljena odpoved iz razloga po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Sodišče je razvezalo pogodbo o zaposlitvi med strankama z datumom zadnje obravnave pred sodiščem, ker je ugotovilo, da tožnica za delo na njenem delovnem mestu ni več zmožna, stranki pa tudi nista več želeli nadaljevati delovnega razmerja. Ob starosti 53 let, težji zaposljivosti in dejstvu, da je bila pri toženi stranki zaposlena več kot 31 let, ji je prisodilo odškodnino v višini njenih 12 plač.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo. V celoti se je strinjalo s presojo sodišča prve stopnje glede očitane kršitve po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. V zvezi z očitkom kršitve po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR je obrazložilo, da je tožnica obvestilo o razlogih odsotnosti oddala na pošto v petek 20. 5. 2011 in se je tožena stranka s tem seznanila šele v ponedeljek 23. 5. 2011, torej po petih dneh tožničine odsotnosti. To predstavlja kršitev po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Vendar je upoštevalo, da je bila tožnica neprekinjeno v bolniškem staležu že od 26. 7. 2010, da je tožena stranka lahko pričakovala, da bo odsotna tudi naprej in da je bila z obvestilom prepozna le en delovni dan. Gre za kršitev majhnega pomena, zato ni izpolnjen pogoj za izredno odpoved po prvem odstavku 110. člena ZDR.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Bistvena kršitev določb postopka naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje tožnice. Tožnica je obvestilo o razlogih svoje odsotnosti oddala na pošto šele 20. 5. 2011. Tako je vedela, da tožene stranke ne bo pravočasno obvestila o razlogih izostanka. Ob tožničini odsotnosti je imela odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 12. 5. 2011, po kateri je tožnica od 15. 5. do 3. 6. 2011 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure. Zato ni mogla pričakovati, da bo tožnica še naprej odsotna. Ker na delo 16. 5. 2011 ni prišla, jo je z dopisom istega dne pozvala, da prične opravljati delo. Tožničino obvestilo je prejela šele 23. 5. 2011 in 25. 5. 2011 uvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi; tožnica se zagovora ni udeležila, izostanka pa ni upravičila, temveč je v dopisu, ki ga je tožena stranka prejela 6. 6. 2011, ponovno navedla, da se ne počuti sposobno za opravljanje dela. Tožena stranka je prepričana, da bo ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Izpodbija tudi odločitev o višini denarnega povračila, ker naj bi bilo previsoko, saj sodišči nista upoštevali, da je prišlo do odpovedi izključno zaradi ravnanje tožnice.

6. V odgovoru na revizijo tožnica prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je predložila zdravniška potrdila o svojem zdravstvenem stanju v zvezi z odsotnostjo s sodne obravnave, sicer pa tožena stranka ne navede, na kakšen način naj bi dejstvo, da tožnica ni bila neposredno zaslišana, vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve sodišča. Nadalje navaja, da je toženo stranko tudi ustno obvestila o tem, da za delo ni sposobna, pisno pa jo je obvestila dne 19. 5. 2011, torej še pred začetkom postopka izredne odpovedi. Tožnica se je poskušala dogovoriti za koriščenje dopusta, vendar neuspešno. Meni, da je toženo stranko pravočasno obvestila, sicer pa se pridružuje tudi stališču sodišča, da gre lahko le za „majhno kršitev.“ Prereka revizijske navedbe o prisojenem denarnem povračilu, saj sodi v kategorijo težko zaposljivih oseb in je bila pri toženi stranki zaposlena več kot 31 let. 7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Očitek bistvene kršitve določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo tožnice, ni utemeljen. Tožena stranka s tem v zvezi uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, vendar niti ne navede, v čem naj bi neizvedba tega dokaza lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Že zato teh revizijskih navedb ni mogoče upoštevati. Revizijsko sodišče tudi sicer soglaša z razlogi, ki v zvezi s tem izhajajo iz 10. točke obrazložitve sodišča druge stopnje.

10. Tožena stranka v reviziji ne izpodbija odločitve glede odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, tj. neupravičene odsotnosti tožnice. Tudi v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR je že sodišče druge stopnje (v nasprotju s sodiščem prve stopnje) obrazložilo, da je tožnica to kršitev storila, saj delodajalca ni obvestila o razlogih odsotnost v petih dneh od 16. 5. 2011 (ko bi morala po odločbi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 12. 5. 2011 nastopiti delo pri toženi stranki v skrajšanem delovnem času - odločba je bila kasneje odpravljena) (1). Takšen zaključek ne more biti predmet revizijske presoje, saj imamo le revizijo tožene stranke, ki v zvezi s tem dejansko uveljavlja enako, kot je že odločilo sodišče druge stopnje (2). Revizijska presoja se torej lahko nanaša le na pravilno uporabo prvega odstavka 110. člena ZDR, ki določa možnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca le, če ob obstoju razlogov za izredno odpoved, ki so določeni z zakonom, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank tudi ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Vrhovno sodišče je s tem v zvezi že obrazložilo (npr. v sklepu VIII Ips 286/205 z dne 22. 11. 2005), da so pri tej presoji pomembne okoliščine primere in interesi obeh strank. Upoštevajo se narava, teža in posledica kršitve, pa tudi to, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljevanja kljub ugotovljeni kršitvi, itd. 11. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je bila kršitev majhnega pomena. Tožnica je namreč toženo stranko obvestila o razlogih svoje odsotnosti s priporočeno pošiljko, ki jo je tožena stranka prejela šesti delovni dan tožničine odsotnosti. Ni nepomembno, da je bila tožnica pred tem neprekinjeno odsotna že od 26. 7. 2010 in da se je tožena stranka seznanila z razlogi njene odsotnosti že pred začetkom „postopka izredne odpovedi“ (25. 5. 2011). Res je tožena stranka takrat razpolagala le z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 12. 5. 2011 - o tem, da je tožnica od 15. 5. 2011 (dejansko od 16. 5. 2011) do 3. 6. 2011 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure, vendar je v zvezi s presojo po prvem odstavku 110. člena ZDR treba upoštevati, da se teža in posledice kršitve v konkretnih okoliščinah nanašajo le na dejstvo, da je tožnica v zvezi z izostankom od 16. 5. 2011 (izostanek ni bil neupravičen) delodajalca en dan prepozno obvestila o razlogih te odsotnosti in ne na dejstvo (ne)upravičene odsotnosti. Glede na navedene okoliščine tudi ni mogoče sprejeti ocene, da je bilo samo s prepoznim obvestilom o razlogih odsotnosti (en delovni dan) tako porušeno medsebojno zaupanje, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje o nezakoniti izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici.

12. Tožena stranka prereka tudi višino ustreznega denarnega povračila (3). Po njenem mnenju naj bi bilo nadomestilo previsoko iz razloga, ker je do izredne odpovedi prišlo izključno zaradi ravnanja tožnice, ki kljub temu, da ji bolniški stalež ni bil podaljšan, ni prišla na delo. Te navedbe ne morejo biti odločilne za odločitev o višini denarnega povračila ne morejo biti odločilne. Tožnica kljub odločbi imenovanega zdravnika res ni prišla na delo, vendar je bilo s sodbo v socialnem sporu VI Ps 1710/2011 z dne 19. 9. 2012 jasno ugotovljeno, da takrat ni bila sposobna za delo. Iz razlogov te sodbe tudi izhaja, da ob njenem zdravstvenem stanju za delo tudi v bodoče ne bo zmožna, razen v primeru morebitne uspešne operacije. Ob ugotovitvah o tožničini starosti (v času odločanja pritožbenega sodišča je bila stara 54 let), delovni dobi pri toženi stranki (do izredne odpovedi je bila pri toženi stranki zaposlena več kot 31 let), upoštevajoč tudi tožničino zdravstveno stanje in glede na navedeno tudi težjo zaposljivost, prisojeno denarno povračilo nikakor ni previsoko.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

14. Tožnica je upravičena tudi do povračila stroškov odgovora na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi; ker gre za stroške v okviru brezplačne pravne pomoči, je tožena stranka dolžna te stroške plačati na račun Delovnega sodišča v Mariboru, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Delodajalec je njeno obvestilo o odsotnosti (ki ga je na pošto oddala priporočeno v petek 20. 5. 2011) prejel v ponedeljek 23. 5. 2011. Op. št. (2): Na drugi strani tudi ni mogoče upoštevati povsem novih navedb tožnice v odgovoru na revizijo, ki se nanašajo na to, da je toženo stranko pravočasno obvestila o odsotnosti in razlogih odsotnosti.

Op. št. (3): Sodišče prve in druge stopnje sicer govorita o odškodnini po 118. členu ZDR, vendar je glede na čas odločanja o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča treba upoštevati že ZDR - 1, ki v določbi 118. člena govori o ustreznem denarnem povračilu. To ne vpliva na odločitev o višini denarnega povračila, ki je prav tako limitirano na največ 18 mesečih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbo o zaposlitvi.