Jedro

Iz ZTVP-1 ne izhaja izrecno, da bi bile dolžnosti tožene stranke v primeru sklepanja poslov za svoj račun odvisne od lastnosti posamezne stranke, vendarle pa je potrebno dolžnost varovati interese stranke in dolžnost stranko poučiti o morebitnem nasprotju interesov uporabiti upoštevaje okoliščine posla. Slednje izhaja tudi iz Direktive Sveta ES 93/22/EGS z dne 10. 05. 1993 o investicijskih storitvah na področju investicijskega bančništva. Eden izmed ciljev, navedenih v preambuli direktive je namreč zaščita vlagateljev, pri čemer je obseg varstva dopustno prilagoditi značilnostim posameznih vlagateljev ter nivoju njihovega strokovnega znanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.065,5 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 12.038,00 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, po poteku tega roka z zamudnimi obrestmi v višini zakonske obrestne mere (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi presojalo le še odškodninsko podlago uveljavljanega tožbenega zahtevka. Ugotovilo je, da tožena stranka glede na okoliščine sklenitve pogodbe o terminskem nakupu delnic in aneksov kot borzno posredniška družba ni ravnala v nasprotju s 139. in 140. členom ZTVP-1, ker tožeči stranki ni svetovala zanjo ugodnejše sklenitve pogodbe o posredovanju in ji tudi ni razkrila vrednosti delnic S. na trgu, kot ji je to očitala tožeča stranka.

6. Glede svetovalne dolžnosti tožene stranke kot borzno posredniške hiše (BPH), se pritožbeno sodišče strinja, da se tožena stranka navedenih dolžnosti ne razbremeni z dolžnostjo tožeče stranke, da sama ugotovi vrednost delnic, ki jih želi kupiti. Prav tako se strinja, da iz Zakona o trgu vrednostnih papirjev (ZTVP-1) ne izhaja izrecno, da bi bile dolžnosti tožene stranke v primeru sklepanja poslov za svoj račun odvisne od lastnosti posamezne stranke, vendarle pa je potrebno dolžnost varovati interese stranke in dolžnost stranko poučiti o morebitnem nasprotju interesov uporabiti upoštevaje okoliščine posla (3. odstavek 139. člena v zvezi z 2. in 3. odstavkom 79. člena ZTVP-1). Slednje izhaja tudi iz Direktiva Sveta ES 93/22/EGS z dne 10. 05. 1993 o investicijskih storitvah na področju investicijskega bančništva. Eden izmed ciljev, navedenih v preambuli direktive, je namreč zaščita vlagateljev, pri čemer je obseg varstva dopustno prilagoditi značilnostim posameznih vlagateljev ter nivoju njihovega strokovnega znanja. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka želela pridobiti tako količino delnic S., ki bi ji zagotovila kapitalsko večino v le-tej. Ker sta tako zaslišana S. Z. G. kot Z. T., oba zaposlena pri toženi stranki, glede nakupa delnic S. izpovedala, da je imela tožeča stranka že izoblikovano investicijsko odločitev, tožena stranka dejansko v pravnem razmerju med pravdnima strankama ni imela svetovalne funkcije, zato o morebitnem konfliktu interesov ni mogoče govoriti in torej tudi ne o dolžnosti razkritja teh interesov tožeči stranki. Sama tožeča stranka oziroma njen prokurist I. J. P. je izpovedal, da pogodbe o borznem posredovanju niso sklenili, ker bi lahko prišlo do močnega dviga cen, o čemer so ga poučili revizorji in sicer še pred pogajanji s toženo stranko. Pri tem vprašanje, ali je po sklenitvi posla dejansko prišlo do dviga cene delnic S., za odločitev o načinu izvedbe posla v sklenitveni fazi ni bistveno. Tožena stranka glede na razkriti interes tožeče stranke po anonimnosti dejanskega kupca delnic S. logično ni predlagala sklenitev drugega posla, saj je kupoprodajna pogodba med pravdnima strankama še najbolj zagotavljala navedeno želeno anonimnost kupca delnic S. na trgu.

7. Navedbe, da bi bil položaj tožene stranke ob sklenitvi pogodbe o borznem posredovanju enak kot je bil pri sklenitvi kupoprodajne terminske pogodbe, z izjemo velikega zaslužka tožene stranke, ki je rezultat asimetričnih informacij v zvezi s cenami in diletantskega pristopa tožeče stranke k prevzemu banke, niso utemeljene. Namreč ne drži, da sta pogodba o posredovanju in kupoprodajna pogodba z vidika položaja tožeče stranke enaka, saj pri posredovanju BPH nastopa kot posredni zastopnik – posel sklepa v svojem imenu za račun stranke, zaradi česar anonimnost v primeru posredovanja ni na enaki stopnji kot v primeru sklenitve kupoprodajne pogodbe, ki jo BPH sklepa v svojem imenu in za svoj račun. Slednjega ne spremeni dejstvo, da je tožena stranka naslednji dan po tem, ko je pridobila delnice, le-te preknjižila na tožečo stranko, kar izhaja iz poročila Agencije za trg VP z dne 06. 05. 2003 (A6), za katerega pritožnik očita sodišču, da ga ni ocenilo. Potrebe po oceni tega dokaza ni bilo, saj prodaja oziroma prenos kupljenih delnic na tožečo stranko naslednji dan po njihovi pridobitvi s strani tožene stranke ne vpliva na dejstvo, da vendarle pri pogodbi o borznem posredovanju BPH sklepa posel za račun stranke, pri kupoprodajni pogodbi pa za svoj račun, zato nedvomno posredniška pogodba omogoča večjo možnost špekulacije na trgu o možnem nameravanem prevzemu kupca delnic.

8. V zvezi s ceno delnic je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sicer tožena stranka kot strokovnjak lahko predvidevala, po kakšni ceni bo kupila delnice S., ni pa mogla slednjega z gotovostjo trditi, v času sklenitve pogodbe namreč delnic ni imela v svoji lasti. V tej ugotovitvi pritožbeno sodišče ne vidi nobenih nasprotij, kot to prvostopenjskemu sodišču očita pritožnik. Prokurist tožeče stranke, ki je bil v njenem imenu pooblaščen skleniti sporni pravni posel, je zaslišan kot priča izpovedal, da po oceni tožeče stranke cena delnic ne bi smela presegati 4.000 SIT. Pritožnik tudi ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je s pogodbami o nakupni komisiji tudi sam kupoval delnice od S. same po ceni 3.500,00 SIT, tako pred sklenitvijo pogodbe kot tudi kasneje. Glede na navedeno je tožeča stranka brez dvoma imela neko izhodišče za pogajanja s toženo stranko, po pogajanjih pa svobodno sprejela ceno 3.800 oziroma 3.200 SIT na delnico, čeprav je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je vedela, da se delnice lahko kupijo tudi ceneje. Glede na vse navedeno in dejstvo, da tudi tožena stranka ni mogla z gotovostjo vedeti, da bo dejansko uspela po predvideni ceni kupiti delnice, sta obe stranki sprejeli tveganje o uspešnosti posla oziroma ustvarjanju dobička s poslom, ki se jima je zdel sprejemljiv na točki, na kateri sta se sporazumeli in to je za zgoraj navedeno ceno (3.800 oziroma 3.200 SIT). Glede na navedeno tudi očitek, da je med strankama obstajala bistvena razlika glede informacij, ki sta jih imeli ena ali druga v zvezi s ceno delnic, saj naj bi ceno po kateri je bilo mogoče kupiti delnice S. od konkretnih prodajalcev poznala oziroma predvidevala z visoko stopnjo verjetnosti le tožena stranka, ni utemeljen.

9. Zaključek sodišča, da sta stranki enakovredni pogodbenici, pritožnik izpodbija z navedbo, da je tožeča stranka le prodajalec plina, ki ne trguje dnevno z vrednostnimi papirji, je le nesofisticirana pravna oseba – enoosebna družba z omejeno odgovornostjo, ki še nikoli ni prevzemala banke, in ki pred nakupom ni opravila skrbnega finančnega pregleda banke in tudi ne njene cenitve. Pri nakupu ji je svetoval le odvetnik, ne pa investicijski bankir ali drug finančni svetovalec, kar kaže na to, kako neprofesionalno se je tožeča stranka lotila prevzema. Glede na to, da se je tožeča stranka odločila za prevzem, in sicer prevzem banke, ter dejstvo, da se je o prevzemu banke pogovarjala z revizorji, ki so jo opozorili pred možnim dvigom cene delnic (izjava prokurista P.), ne drži, da je bila tožena stranka popolnoma neuka stranka, imela pa je tudi zagotovljeno pravno pomoč s strani odvetniške družbe. Dejstvo je, da je tožeča stranka, ki se sicer ukvarja s prodajo plina, nastopala v vlogi prevzemnice banke z lastno investicijsko strategijo, tako glede načina pridobitve delnic kot glede cene, ki jo je bila pripravljena plačati za delnico. Glede na vse navedene okoliščine je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženi stranki ni mogoče očitati kršitve določb 139 in 140. člena ZTVP-1, s tem pa tudi ne protipravnosti njenega ravnanja pri sklepanju pogodbe o terminskem nakupu delnic in aneksov.

10. Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so bili odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, in sicer 3.750 točk za odgovor na pritožbo (tarifna št. 21) ter 20 % DDV, skupaj v višini 2.065,5 EUR. Odločitev temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP.