Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pojasnili, da je obseg zaščite strank, ki se odločajo za nakup in prodajo vrednostnih papirjev, odvisen od vsake posamezne stranke oziroma od njenih značilnosti in izkušenj. Revizijsko sodišče se s stališčem prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča strinja. Obseg svetovanja, ki ga je svojim strankam dolžna nuditi tožena stranka (borzno posredniška družba), ni enak za vse stranke. Tretji odstavek 139. člena ZTVP-1 borzno posredniški družbi nalaga dolžnost, da pridobi podatke o strankinih izkušnjah s področja naložb v vrednostne papirje, finančnih zmožnostih in namenih ravno iz razloga, da tem strankinim značilnostim prilagodi svoje svetovanje. Strankam, ki nimajo nikakršnih izkušenj in niso poučene v zvezi z nakupom in prodajo vrednostnih papirjev, mora borzno posredniška družba nuditi širše varstvo in širši obseg svetovanja kot strankam, ki se prištevajo med poučene investitorje. Med slednje sodi tožeča stranka. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje namreč izhaja, da je tožeča stranka imela izoblikovano investicijsko odločitev, vedela pa je tudi, po kakšni ceni se delnice ciljne družbe kupujejo na trgu, saj je (poleg delnic, pridobljenih s strani tožene stranke) te pridobivala tudi sama neposredno od prodajalcev. Ker je za ceno delnic na trgu tožeča stranka že vedela, je tožena stranka o njej ni bila dolžna poučiti. Glede na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje tako tožena stranka ni imela več informacij kot tožeča stranka. Zato tudi trditve o zavajanju tožeče stranke glede cen delnic na trgu niso utemeljene.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 2.396,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev škode v višini 389.943,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki naj bi nastala tožeči stranki zaradi neskrbnega in protipravnega ravnanja tožene stranke pri pridobivanju vrednostnih papirjev zanjo. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: Tožena stranka je borzno posredniška družba.

Tožeča stranka je želela prevzeti S. d. d. z nakupom obvladujočega paketa njenih delnic. S temi delnicami se ni trgovalo na organiziranem trgu.

Tožeča stranka je imela vnaprej izdelano strategijo nakupa delnic. Ni želela, da bi imetniki delnic S. d. d. izvedeli za njen namen prevzema, saj se je bala, da bi se sicer cena delnic dvignila. Pri nakupu delnic je želela ohraniti svojo anonimnost. Svetoval ji je odvetnik, dogovarjala pa se je tudi z revizorji, ki so jo opozorili na možnost dviga cen.

Pravdni stranki sta 17. 10. 2001 sklenili Pogodbo o terminskem nakupu delnic in tri dodatke k njej (v nadaljevanju pogodba). Tožena stranka se je zavezala tožeči stranki prodati vse v določenem roku za svoj račun pridobljene delnice S. d. d. , tožeča stranka pa se ji je v zameno zavezala plačati kupnino.

Cena, po kateri je tožeča stranka kupovala delnice od tožene stranke, je znašala 3.800 SIT na delnico, z izjemo enega vmesnega paketa delnic (44.000 delnic), ki jih je kupila po 3.200 SIT na delnico. Tožena stranka je delnice, ki jih je tožeči stranki prodala po 3.800 SIT na delnico, sama kupovala po cenah 3.200 SIT, 3.300 SIT, 3.400 SIT in 3.800 SIT na delnico. Delnice, ki jih je tožeči stranki prodala po 3.200 SIT na delnico, pa je sama kupila po enaki ceni.

Tožena stranka je na podlagi pogodbe na tožečo stranko prenesla skupaj 334.541 delnic S. d. d. , tožeča stranka pa ji je za to plačala kupnino v skupnem znesku 5.194.691,20 EUR.

S temi transakcijami je tožena stranka ustvarila 418.600,40 EUR dobička.

Tožena stranka je vedela, kolikšna je cena delnic S. d. d. na trgu pred sklenitvijo pogodbe, vendar pa ni vedela, ali jih bo po predvideni ceni res lahko kupila.

Tudi tožeča stranka je vedela, kolikšna je cena delnic S. d. d. na trgu. Prav tako je vedela za možnost pridobitve delnic z nakupom neposredno od njihovih imetnikov ali pa z nakupom preko borzno posredniške družbe bodisi s posredniško bodisi s prodajno pogodbo. Poleg delnic, ki jih je zanjo pridobila tožena stranka, je tožeča stranka tudi sama pridobivala delnice S. d. d. od njenih imetnikov v času pred sklenitvijo pogodbe in tudi kasneje.

6. V ponovljenem postopku ostaja sporna odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka kršila dolžno ravnanje varnega in skrbnega poslovanja, ki ji ga nalaga Zakon o trgu vrednostnih papirjev (v nadaljevanju ZTVP-1). S tožečo stranko je sklenila terminsko pogodbo o nakupu delnic, namesto pogodbe o borznem posredovanju, s čimer naj bi sledila le lastnim interesom za dosego čim večjega dobička, tožeče stranke pa ni obvestila o ceni delnic na trgu. Tožeči stranki naj bi zato nastala škoda v višini razlike med ceno, po kateri je tožena stranka delnice kupila na trgu, in ceno, po kateri jih je prodala tožeči stranki.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da tožena stranka ni ravnala protipravno, saj je bila tožeča stranka poučeni investitor z izdelanim investicijskim planom, zato je dolžnost svetovanja tožene stranke ožja kot v primeru nepoučenih strank.

8. Vrhovno sodišče je v zadevi že enkrat razsojalo (sklep III Ips 169/2007 z dne 21. 12. 2010) in že takrat pojasnilo da ima pogodba pravno naravo prodajne pogodbe, sklenjene pod odložnim pogojem. Uresničitev pogoja je bila v rokah tožene stranke, ki v primeru, da ne bi pridobila nobenih delnic S. d. d. , ne bi kršila pogodbe. Pravila varnega in skrbnega poslovanja (7. poglavje ZTVP-1) so vezana na lastnost borzno posredniških družb in ne na vrsto storitev, ki jih družba opravlja, ta pravila pa je treba spoštovati tudi v sklenitveni (in ne le v izpolnitveni) fazi pogodbe.

9. Borzno posredniška družba mora pri opravljanju svojih storitev v zvezi z vrednostnimi papirji ravnati s skrbnostjo dobre borzno posredniške družbe (136. člen ZTVP-1) ter v vsem paziti na interese stranke (prvi odstavek 139. člena ZTVP-1). Stranko mora na primeren način seznaniti z vsemi okoliščinami, ki so pomembne za njene odločitve v zvezi z naročili za nakup in prodajo vrednostnih papirjev, oziroma drugimi storitvami, ki jih stranki nudi, in tveganji, ki so povezana z naložbami v vrednostne papirje. Prizadevati si mora, da od stranke pridobi ustrezne podatke o strankinih izkušnjah na področju naložb v vrednostne papirje, njenih finančnih možnostih in njenih namenih, povezanih z naložbami v vrednostne papirje, ki so pomembni za zaščito njenih interesov (drugi in tretji odstavek 139. člena ZTVP-1). 140. člen ZTVP-1, ki ureja nasprotje interesov, borzno posredniški družbi nalaga dolžnost, da o njih stranko pouči ter svoje poslovanje organizira tako, da morebitna nasprotja omeji na najmanjšo mero.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta pojasnili, da je obseg zaščite strank, ki se odločajo za nakup in prodajo vrednostnih papirjev, odvisen od vsake posamezne stranke oziroma od njenih značilnosti in izkušenj. Sodišče druge stopnje je svoje stališče utemeljilo tudi s sklicevanjem na Direktivo Sveta 92/22/EGS z dne 10. maja 1993 o investicijskih storitvah na področju vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Direktiva). Revizijsko sodišče se s stališčem prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča strinja. Obseg svetovanja, ki ga je svojim strankam dolžna nuditi tožena stranka, ni enak za vse stranke. Tretji odstavek 139. člena ZTVP-1 (enako kot 4. alineja prvega odstavka 11. člena Direktive) borzno posredniški družbi nalaga dolžnost, da pridobi podatke o strankinih izkušnjah s področja naložb v vrednostne papirje, finančnih zmožnostih in namenih ravno iz razloga, da tem strankinim značilnostim prilagodi svoje svetovanje. Strankam, ki nimajo nikakršnih izkušenj in niso poučene v zvezi z nakupom in prodajo vrednostnih papirjev, mora borzno posredniška družba nuditi širše varstvo in širši obseg svetovanja kot strankam, ki se prištevajo med poučene investitorje. Med slednje sodi tožeča stranka. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje namreč izhaja, da je tožeča stranka imela izoblikovano investicijsko odločitev (namen prevzema S. d. d. ), vedela pa je tudi, po kakšni ceni se delnice ciljne družbe kupujejo na trgu, saj je (poleg delnic, pridobljenih s strani tožene stranke) te pridobivala tudi sama neposredno od prodajalcev. Ker je za ceno delnic na trgu tožeča stranka že vedela, je tožena stranka o njej ni bila dolžna poučiti. Glede na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje tako tožena stranka ni imela več informacij kot tožeča stranka. Zato tudi trditve o zavajanju tožeče stranke glede cen delnic na trgu niso utemeljene.

11. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili tudi, da je tožeča stranka vedela za možnost sklenitve posredniške ali pa prodajne pogodbe s toženo stranko. Tudi s to možnostjo je zato tožena stranka ni bila dolžna seznaniti. Tožeča stranka se je sama odločila za sklenitev prodajne pogodbe, ker je presodila, da bo ta njene interese varovala v največji meri. Glede na te ugotovitve, ki jih z revizijo ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), so revizijske trditve glede zagotavljanja anonimnosti tožeče stranke s prodajno oziroma s posredniško pogodbo irelevantne.

12. S trditvami o zmotni uporabi Zakona o revidiranju tožeča stranka ne more uspeti, saj z njimi izpodbija dejanske ugotovitve, da je imela tožeča stranka ob sklenitvi spornega pravnega posla izoblikovano odločitev o prevzemu Slovenske investicijske banke d. d. ter da je vedela za ceno, po kateri se delnice ciljne družbe prodajajo na trgu, in za možnost sklenitve pogodbe o posredovanju.

13. Neutemeljeni so tudi očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Ne drži, da sodišče druge stopnje ni pojasnilo, zakaj anonimnost tožeče stranke v primeru posredniške pogodbe ni varovana v enaki meri kot v primeru sklenitve prodajne pogodbe. Pritožbeno sodišče je svoje stališče argumentiralo v 7. točki obrazložitve sodbe.

14. Pritožbeno sodišče ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti s tem, ker naj ne bi ocenilo poročila Agencije za trg vrednostnih papirjev. Drugostopenjsko sodišče je v 7. točki svoje obrazložitve pojasnilo, da dejstvo, da je tožena stranka delnice preknjižila na tožečo stranko dan po njihovi pridobitvi (kar izhaja iz poročila Agencije za trg vrednostnih papirjev), ne vpliva na presojo in odločitev v zadevi.

15. Ne drži, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb iz 6. točke pritožbe tožeče stranke. V tem delu je tožeča stranka navajala, da pravdni stranki pri sklenitvi spornega pravnega posla nista bili enakovredna subjekta, saj tožeča stranka ni razpolagala z zadostnimi informacijami, povezanimi z nakupom delnic S. d. d. Sodišče druge stopnje je na te navedbe odgovorilo v 8. in 9. točki obrazložitve sodbe. Tudi do pritožbenih očitkov tožeče stranke v 8. točki pritožbe (glede dolžnostnega ravnanja tožene stranke) se je drugostopenjsko sodišče opredelilo v navedenih točkah in v 7. točki svoje obrazložitve.

16. Revidentka pritožbenemu sodišču očita še, da ni obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katere je opozorilo Vrhovno sodišče v svoji odločbi III Ips 169/2007 z dne 21. 12. 2010, s katero je razveljavilo drugostopenjsko sodbo. Nepreverjena naj bi ostala trditev tožeče stranke, da je tožena stranka ni obvestila o cenah delnic na trgu. Glede na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je tožeča stranka vedela, kolikšna je cena delnic S. d. d. , je tožena stranka, kot je bilo že pojasnjeno, o tej ceni ni bila dolžna posebej obveščati. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni sledilo materialnopravnim izhodiščem Vrhovnega sodišča iz navedene odločbe. Stališče, da je borzno posredniška družba svojo svetovalno funkcijo dolžna prilagoditi znanju in informiranosti stranke, s katero posluje, ni v ničemer v nasprotju z odločbo Vrhovnega sodišča. 17. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženi stranki je dolžna povrniti 1.996,75 EUR stroškov odgovora na revizijo z 20 % DDV v višini 399,35 EUR, skupaj torej 2.396,10 EUR.