Jedro

Tožnik je v začetku novembra po telefonu klical delavko tožene stranke in ji sporočil razloge za svojo odsotnost in se nato zglasil pri toženi stranki z namenom, da dostavi potrdilo o upravičeno zadržanosti z dela za mesec oktober, pri čemer se je zglasil pri sodelavki, ki vodi evidenco prisotnosti na delu in ji povedal, da bo še naprej v bolniškem staležu, poleg tega pa je tega dne srečal še direktorjevo tajnico, kateri je prav tako povedal, da ga še ne bo na delo. Zato tožniku ni moč očitati, da je kršil določbe o obveščanju svojega delodajalca o razlogih za svojo odsotnost, kar pomeni, da je tožena stranka tožniku neutemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 3 alineji 1. odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi brez datuma, je nezakonita in tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z njeno vročitvijo dne 6. 1. 2012 ter mu še vedno traja.

2. Tožena stranka je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo, mu za ves čas odsotnosti priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu izplačati plačo, regres in vse tožnikove ostale pravice iz dela, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega tega posameznega zneska do izplačila tožniku, kakor tudi za vse obdobje njegove odsotnosti poravnati tudi prispevke, vse v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zapadlosti do plačila.

3. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v 8 dneh, povrniti njegove pravdne stroške v znesku 932,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.” Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 582,72 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke (brez datuma) nezakonita; da delovno razmerje med pravdnima strankama ni prenehalo z vročitvijo te odpovedi tožniku 6. 1. 2012; na poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo in regresom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilom prispevkov (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da tožnikova odsotnost ni trajala od 1. 11. 2011 do 6. 11. 2011, zato tudi ni mogla povzročiti motnje v delovnem procesu tožene stranke. Tožnik ni bil nenadomestljiv, saj ni bil vodilni delavec. Sodišče prve stopnje bi moralo kritično oceniti izjavo delavcev, ki so bili tožniku nadrejeni. A.A. in B.B. sta namreč v spornem dopisu navedla, da tožnik vse do 5. 12. 2011 pristojnih nadrejenih delavcev ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost z dela, čeprav je to v nasprotju s trditvijo tožnika, kdaj in katerim osebam je sporočil, da bo še naprej v bolniškem staležu. Navedeno je potrdil tudi tožnikov sin, ki je pričal celo v tožnikovo škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik po telefonu sporočil razloge za svojo odsotnost, in da se je iz tega razloga prav tako zglasil pri toženi stranki, vendar kljub navedenemu neutemeljeno ni štelo, da je na ta način svojo odsotnost opravičil in zaključilo, da je sam prevzel tveganje, da sporočilo ne bo doseglo nadrejenega delavca. Tožnik je tajnici tožene stranke po telefonu sporočil, da bo odsoten. Sodišče prve stopnje ni preverilo, ali je to sporočilo posredovala nadrejenemu delavcu, saj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem te priče. Tožnik je predlagal zaslišanje tajnice in tudi druge ženske, s katero je govoril na sedežu tožene stranke. Obe je prosil, da posredujeta sporočilo njegovemu nadrejenemu. Sodišče prve stopnje predlaganega dokaza z zaslišanjem teh dveh prič ni izvedlo. To prav tako ni upoštevalo tožnikovih pripomb in ni ponovno opravilo poizvedb pri družbi A.. Neverjetno je namreč, da slovensko sodišče ne more dobiti zaprošenih podatkov od te družbe. Tožnik je toženi stranki sporočil, da je v bolniškem staležu, saj je s tem dejstvom seznanil kar tri osebe, ki so zaposlene pri toženi stranki, med njimi tudi delavko, ki je zadolžena za vodenje evidence prisotnosti delavcev na delu. Te osebe tudi niso vedele, kje se tožnikovi nadrejeni nahajajo, da bi jim sploh lahko sporočil, da je v bolniškem staležu. A.A. je na zaslišanju izpovedal, da je bil tožniku „nekako“ nadrejen, B.B. tožniku sploh ni bil nadrejen. Glede na navedeno sploh ni jasno, kdo je bil dejansko tožnikov nadrejeni in, kdo je sploh tisti, kateremu bi moral tožnik javiti svojo odsotnost. Te okoliščine so bistvene v tem sporu. Sodišče prve stopnje prav tako neutemeljeno ni verjelo tožniku, da je A.A. v začetku novembra sporočil, da se je zoper odločbo ZZZS pritožil, in da bo še naprej v bolniškem staležu. Navedeno je potrdil tudi tožnikov sin, katerega izpovedbi je sodišče prve stopnje sicer sledilo.

Datum izdaje izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistvenega pomena za to zadevo, vendar sodišče prve stopnje v tej smeri ni raziskalo dejanskega stanja. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje se lahko le ugiba, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podala po 15. 12. 2011. Če bi bil navedeni datum znan, bi se lahko vedelo, katere okoliščine so bile toženi stranki v času podaje izredne odpovedi znane. C.C. na zaslišanju ni znala pojasniti, kdaj je sestavila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil v vsem spornem obdobju upravičeno odsoten z dela, za kar so mu bile tudi izdane odločbe ZZZS. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katero se (smiselno) sklicuje tožnik, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je ugotovilo, da je tožnik sodelavko, ki je zadolžena za vodenje odsotnosti z dela in direktorjvo tajnico obvestil, da bo še naprej v bolniškem staležu. Izvedba predlaganih dokazov z zaslišanjem tožnikovih sodelavk, katerim naj bi tožnik javil svojo odsotnost, zato ne bi pripomogla k odločitvi v tej zadevi. (Smisleno) očitana kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni podana.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 111. člena ZDR, in sicer iz razloga po 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka tega člena in iz razloga po 3. alineji (če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti ) prvega odstavka tega člena.

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ker tožnik ni obvestil nadrejenega delavca o razlogih za svojo odsotnost z dela. Ocenilo je, da delavec, ki razlogov za svojo odsotnost ne sporoči, dejansko delodajalcu povzorči negotovost glede predvidene organizacije delovnega procesa in posredno tudi izgubo zaupanja v takega delavca, zaradi česar je zaključilo, da je tožena stranka dokazala tudi obstoj pogoja po prvem odstavku 110. člena ZDR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev, iz razlogov, ki bodo navedena v nadaljevanju, materialnopravno napačna.

V izpodbijani izredni odpovedi je tožena stranka tožniku iz razloga po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR očitala, da je bil od 1. 11. 2011 do 6. 11. 2011 neupravičeno odsoten z dela. Ta očitek tožene stranke ni utemeljen, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. To je namreč ugotovilo, da je bil tožnik navedene dni upravičeno odsoten z dela. V ponedeljek (1. 11. 2011) je bil praznik, v soboto (5. 11. 2011) in nedeljo (6. 11. 2011) so bili po enotnih pričanjih tožnikovih nekdanjih sodelavcev dela prosti dnevi, zaradi česar tožnikova odsotnost z dela ni bila neupravičena. Tožnikova odsotnost z dela za dneve: sredo (2. 11. 2011), četrtek (3. 11. 2011) in petek (4. 11. 2011) pa je bila upravičena iz bolezenskih razlogov, za kar je ZZZS dne 23. 1. 2012 tožniku izdal odločbo, ki je postala dokončna in pravnomočna. Odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR je zato neutemeljen, saj tožniku ni moč očitati, da je huje kršil delovne obveznosti z neupravičenim izostankom z dela, kot je vse to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Tožena stranka je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku tudi iz razloga po 3. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Očitala mu je, da v obdobju od 1. 11. 2011 do 15. 12. 2011 tožene stranke ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s tem očitkom sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine, vendar pa je na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo citirano določbo 3. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da tožnik od vključno 2. 11. 2011 (torej vsaj pet dni zaporedoma) ni prišel na delo. Sporno v tem sporu pa je ali je tožnik o razlogih za svojo odsotnost obvestil toženo stranko. Iz dopisa tožniku nadrejenih delavcev A.A. in B.B. tehničnemu direktorju z dne 5. 12. 2011 izhaja, da je tožnik po telefonu govoril z A.A. o tem, da ima bolniški stalež podaljšan do konca meseca oktobra, da so ga v novembru dvakrat klicali, da se ni javil in da vse do 5. 12. 2011 pristojnih nadrejenih delavcev ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost z dela.

Sodišče prve stopnje je po dokazni oceni izvedenih dokazov, zlasti tožnikove izpovedbe in izpovedbe tožnikovega sina pravilno ugotovilo, da je tožnik v začetku novembra klical toženo stranko in ji sporočil razloge za svojo odsotnost. Tedaj naj bi govoril z neko žensko, ki je telefon prevezala v delavnico k A.A., ki pa ga ni bilo v delavnici, zato je tožnik to žensko prosil, da A.A. pove, da je še naprej v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je nadalje verjelo tožnikovi izpovedbi in pravilno ugotovilo, da se je dne 7. 11. 2011 tožnik tudi osebno zglasil pri toženi stranki z namenom, da dostavi potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela za mesec oktober 2011, in sicer pri sodelavki, ki obračunava plače. Te ni dobil, zato se je nato zglasil pri sodelavki, ki vodi evidenco prisotnosti na delu. Povedal ji je, da je še vedno v bolniškem staležu. Nato je srečal še direktorjevo tajnico, kateri je prav tako povedal, da ga še ne bo na delo, nakar je odšel nazaj domov.

Te ugotovitve sodišča prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča dajejo zadostno podlago za zaključek, da tožniku ni moč očitati, da tožene stranke ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost. Kršitev po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR delavec stori, če najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Te določbe ni mogoče interpretirati na način kot je to storilo sodišče prve stopnje, in sicer da je delavec dolžan o razlogih za svojo odsotnost obvestiti svoje nadrejene. Kršitev po navedeni določbi delavec stori, če o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti svojega delodajalca. Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da je tožnik storil očitano kršitev po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil svojih nadrejenih, oziroma, da je storil to kršitev ker svoje odsotnosti ni opravičil za to pristojni osebi. Ker je torej tožnik v začetku novembra klical po telefonu delavko tožene stranke in ji sporočil razloge za svojo odsotnost in se nato še 7. 11. 2011 zglasil pri toženi stranki z namenom, da dostavi potrdilo o upravičeno zadržanosti z dela za mesec oktober, pri čemer se je zglasil pri sodelavki, ki vodi evidenco prisotnosti na delu in ji povedal, da bo še naprej v bolniškem staležu, da je nato tega dne srečal še direktorjevo tajnico, kateri je prav tako povedal, da ga še ne bo na delo - kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje - tožniku ni moč očitati, da je kršil določbe o obveščanju svojega delodajalca o razlogih za svojo odsotnost. Navedeno pomeni, da je tožena stranka tožniku neutemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi iz razloga po 3 alineji 1. odstavka 111. člena ZDR.

Ker je tako ob pravilni uporabi materialnega prava mogoče ugotoviti, da je tožnik toženo stranko obvestil o razlogih za svojo odsotnost z dela, sodišče prve stopnje pa je napačno presodilo, da je ni obvestil, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

Zaradi tega se je spremenil tudi uspeh strank v pravdi. Tožnik je z zahtevkom uspel, zato mu je skladno s 154. členom v zvezi s 155. členom ZPP, tožena stranka dolžna povrniti potrebne stroške postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Tožnik je tako upravičen do povrnitve nagrade za postopek, ki po tar. št. 3100 znaša 378,30 EUR (1,3 x 291,00 EUR), nagrade za narok po tar. št. 3102 v višini 349,20 EUR (1,2 x 291,00 EUR), pavšala za materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, kilometrine (tar. št. 6003) v višini 27,52 EUR (4 po 6,88 EUR), parkirnine (tar. št. 6006) v višini 2,00 EUR (4 po 0,5 EUR) in 20 % DDV na odvetniške storitve, kar skupaj znaša 932,42 EUR. Te stroške mu je dolžna tožena stranka povrniti v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo priglašenih stroškov za vsak opravljeni narok. V skladu s tarifno številko 3102 ZOdvT, se nagrada za narok odmeri po količniku 1,2 in neodvisno od števila narokov, na katerih je stranko zastopal njen pooblaščenec. Nagrada za narok nastane enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške skladno s 154., 155. in 165. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z določbami ZOdvT priznalo stroške za sestavo pritožbe po tar. št. 3210 v višini 465,60 EUR, materialne stroške 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter DDV (tar. št. 6007), kar skupaj znaša 582,72 EUR. Glede na navedeno je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 582,72 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.