Jedro

Nižji sodišči sta po presoji revizijskega sodišča pravilno razsodili, da je tožnik z odločbo ZZZS z dne 23. 1. 2012, ki je bila sicer izdana po izredni odpovedi, upravičil svojo odsotnost v spornem času.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da tožnik najmanj pet zaporednih delovnih dni ni prišel na delo in o odsotnosti ni obvestil tožene stranke kot delodajalca, s čimer je bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni bil dokazan, saj je tožnik opravičil svojo odsotnost z dela iz zdravstvenih razlogov z odločbo ZZZS z dne 23. 1. 2012 za dni od 2. 11. 2011 do 4. 11. 2011. Ni pa sporočil in opravičil svoje odsotnosti pristojni nadrejeni osebi, kar je povzročilo težave v delovnem procesu tožene stranke. Zato je presodilo, da je bila odpoved zakonita.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Obrazložilo je, da odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni utemeljen, utemeljen pa ni tudi odpovedni razlog po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je tožnik pravilno obvestil toženo stranko o svoji odsotnosti z dela. Tožnik je govoril z žensko, ki bi ga morala prevezati k nadrejenemu A. J., ki ga ni bilo, zato jo je prosil, naj mu pove, da je v bolniškem staležu. Dne 7. 11. 2011 se je osebno zglasil pri toženi stranki, ko je sodelavki za vodenje evidence prisotnosti povedal, da je še na bolniškem staležu. Tedaj je srečal direktorjevo tajnico, ki ji je tudi povedal, da ga še ne bo nazaj na delo. Na tak način je tožnik zadostno obvestil toženo stranko o svoji odsotnosti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njenih pritožbenih navedb in da se izrek sodbe ne da preizkusiti glede na obrazložitev. Tožnik ni niti v tožbi niti v pripravljalnih vlogah navajal, da naj bi že v začetku novembra 2011 obvestil toženo stranko o svoji odsotnosti. Sodišče ni upoštevalo pisnega zagovora tožnika z dne 14. 12. 2011, v katerem tožnik priznava, da je ni obvestil o odsotnosti v dneh od 2. do 4. 11. 2011. Kvečjemu je sin tožnika klical k toženi stranki, zato je ugotovitev o tožnikovem klicu napačno povzeta. Vratarsko službo opravlja zunanji izvajalec, zato ne gre za toženo stranko. Upoštevanje navedb o obisku tožnika pri toženi stranki 7. 11. 2011 je preko trditvene tožbene podlage, kar je tožena stranka že prerekala na naroku 25. 4. 2012. Tožnik ni predlagal zaslišanja oseb, ki naj bi jih srečal pri toženi stranki, zato so ugotovitve sodišča nedokazane. Tudi ni bil dokazan klic k toženi stranki, saj tega izpis telefonskih klicev ni potrdil. Ne more že prva oseba, ki jo nekdo sreča na hodniku pri delodajalcu, tega predstavljati v zvezi z obveščanjem o odsotnosti z dela. Odločba ZZZS je bila sprejeta po podani odpovedi, zato ne more vplivati na zakonitost odpovedi na dan podaje le-te.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena tožniku, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da je storilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo, s tem da ga je drugače materialnopravno presodilo. V izpodbijani sodbi so navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, revident pa se pod plaščem uveljavljanja protispisnosti dejansko ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Izpodbijanje dejanskega stanja pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 380. člena ZPP).

8. Revizija neutemeljeno opozarja, da je sodišče druge stopnje svoj materialnopravni zaključek oprlo na ugotovitve, ki naj jih tožnik v svojih tožbenih navedbah ne bi konkretizirano zatrjeval. Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo navedel, da je pravočasno obvestil revidenta o svoji odsotnosti in o tem je predlagal tudi dokaze z zaslišanji. Zato nižji sodišči nista odločili preko trditvene podlage.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Glede na določbo druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Revident je tožniku v izredni odpovedi očital, da je bil neupravičeno odsoten z dela od 1. 11. 2011 do 6. 11. 2011, saj za to obdobje ni predložil zdravniškega potrdila o upravičenosti zadržanosti z dela. Nižji sodišči sta po presoji revizijskega sodišča pravilno razsodili, da je tožnik z odločbo ZZZS z dne 23. 1. 2012, ki je bila sicer izdana po izredni odpovedi, upravičil svojo odsotnost v spornem času. Tožnik je v upravnem postopku za to obdobje naknadno pridobil odločbo o upravičeni odsotnosti z dela zaradi bolezni. Zato mu kršitve delovne obveznosti ni mogoče očitati.

11. V skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Revident je tožniku v izredni odpovedi očital, da ga ni obvestil o svoji odsotnosti za čas od 1. 11. 2011 do 15. 12. 2011. Na podlagi izvedenih dokazov je bilo ugotovljeno, da je tožnik o razlogu svoje odsotnosti 7. 11. 2011, ko se je osebno zglasil pri revidentu, povedal direktorjevi tajnici in sodelavki, ki obračunava plače. Prav tako je v začetku novembra svojo odsotnost obrazložil telefonistki, ki ji ni uspelo priklicati tožnikovega nadrejenega in ki jo je zato prosil, da mu sporoči njegovo odsotnost. Po presoji revizijskega sodišča je tožnik z navedenim načinom obveščanja več zaposlenih pri revidentu o svoji odsotnosti zadostil svoji obveznosti obveščanja delodajalca (34. člen ZDR), zato je bila odpoved kot posledica kršitve obveščanja po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR neutemeljena.

12. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

13. Ker tožnikov odgovor na revizijo ne vsebuje ničesar bistvenega, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da stroške tega odgovora krije tožnik sam (prvi odstavek 155. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).