Jedro

Tožnik se je poškodoval na delu pri prvotoženi stranki, ko je želel pri varjenju plošč iz čepečega položaja premakniti v desno ročno dvigalko (težko od 15-20 kg), s pomočjo katere je spodnjo kovinsko ploščo dvigoval na takšno višino, da je sodelavec lahko plošči zvaril skupaj. Takrat pa je začutil močno bolečino v levem kolenu. Opravljanje dela na način, kot je bilo kritičnega dne, torej dolgotrajno 10-urno delo, ko je moral biti tožnik velikokrat po 5-10 minut v položaju, ki obremenjuje sklepe, pomeni delo, zaradi katerega je podana nevarnost za nastanek poškodbe kolenskih struktur. Zaradi narave takšnega dela gre za objektivno nevarno dejavnost, za katero tožena stranka odgovarja po načelu objektivne odškodninske odgovornosti. Prvotožena stranka dela ni organizirala tako, da bi tožniku zagotovila pogoje za varno opravljanje dela, ki je bilo izredno in netipično. Do poškodbe namreč ne bi prišlo, če tožnik ne bi klečal oziroma čepel in s tem prekomerno obremenjeval kolena. Zato je podana tudi krivdna odgovornost prvotožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi tožnika in druge tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti na novo glasi: „I. A/Ugotovi se, da obstoji terjatev tožnika do prvotožene stranke iz naslova odškodnine v višini 8.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2011 do 2. 7. 2013. B/ Drugotožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni od prejema sodbe plačati odškodnino v višini 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2011 do plačila.

II. V presežku, to je za ugotovitev obstoja terjatve v višini 3.500,00 EUR, oz. za plačilo 5.000,00 EUR odškodnine, se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Toženi stranki sta dolžni tožniku v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v višini 818,05 EUR, od poteka roka za prostovoljno plačilo pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila.“

II. V preostalem se pritožbi tožnika in drugotožene stranke ter v celoti pritožba prvotožene stranke zavrnejo in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Prvotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa sta toženi stranki dolžni v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti pritožbene stroške v višini 146,63 EUR, od poteka roka za prostovoljno plačilo pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do prvotožene stranke iz naslova odškodnine v višini 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2011 do 2. 7. 2013 (točka I/A izreka) in da je drugotožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni od prejema sodbe plačati odškodnino v višini 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2011 do plačila (točka I/B izreka). V presežku, to je za ugotovitev obstoja terjatve v višini 5.000,00 EUR, oziroma za plačilo 5.000,00 EUR odškodnine, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni tožniku v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v višini 473,76 EUR, od poteka roka za prostovoljno plačilo pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo so se pritožile vse tri pravdne stranke.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v višini 4.000,00 EUR zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da odškodnino zviša na znesek 11.000,00 EUR oziroma podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dne 17. 6. 2010 utrpel rupturo medialnega meniskusa levega kolena in nateg levega kolena. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo odškodnino 7.000,00 EUR in sicer 3.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja, 1.000,00 EUR za strah in 2.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Strinja se z odmerjeno odškodnino za strah, meni pa, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni v zadostni meri upoštevalo načela individualizacije. Glede na ugotovitev iz izvedenskega mnenja dr. A.A., spec. ortopeda in kirurga, glede trajanja, intenzitete in obsega prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je tožnik upravičen do odškodnine v znesku 11.000,00 EUR. Iz ugotovitev izvedenca izhaja, da je tožnik zaradi poškodbe trpel en dan močne telesne bolečine, pet dni srednje močne telesne bolečine, 21 dni lahke trajne telesne bolečine, 4 tedne lahke občasne telesne bolečine ter da bo imel lahke občasne bolečine v primeru večjih obremenitev in prisilnih položajev levega kolena tudi v prihodnosti. Zaradi poškodbe je imel 33 zdravniških pregledov, od tega 7 pri različnih specialistih in 26 pri osebnem zdravniku, bil je operiran in dva dni hospitaliziran, pri hoji je šest tednov uporabljal bergle, izvajal je vaje za levo koleno, moral je jemati močne bolečine proti bolečinam, kar je zdravju škodljivo, dvakrat je bil izpostavljen rentgenskemu sevanju, opravil je magnetno resonančno preiskavo, fizikalno terapijo v trajanju 10 dni, levo koleno je moral dalj časa bandažirati in hladiti, odstraniti so mu morali šive, imel je bolniški stalež štiri mesece za poln delovni čas in štiri mesece za štiriurni delovni čas. Zato meni, da je iz tega naslova upravičen še do dodatnih 2.000,00 EUR odškodnine. Glede trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je izvedenec ugotovil, da je prišlo do anatomskih in funkcionalnih posledic. Odstranili so mu notranji meniskus levega kolena, ugotovljena je hipotrofija, torej zmanjšanje mišične mase levega stegna, prišlo je do zmanjšanja grobe moči celotne leve spodnje okončine. Gibljivost kolena je zmanjšana za 10 %, tožnik pa ima težave pri vseh večjih obremenitvah levega kolena pri daljši hoji, po neravnem terenu, hoji po stopnicah in pri dolgotrajnih prisiljenih držah levega kolena, čepe ali kleče. Zaradi tega ima težave pri svojem delu v gradbeništvu, opustiti je moral vso športno aktivnost, npr. nogomet ali namizni tenis, po mnenju sodnega izvedenca pa je prišlo do trajnega zmanjšanja vseh življenjskih aktivnosti lažje stopnje. Zato meni, da je tudi iz tega naslova upravičen do 2.000,00 EUR višjega zneska odškodnine. Meni, da je zadeva primerljiva z odločitvijo Višjega sodišča v Mariboru, sodba, opr. št. I Cp 862/2009, kjer je bila tožniku prisojena odškodnina v znesku 13.680,00 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

4. Prvotožena stranka B. d.o.o. - v stečaju, se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka iz 8. člena ZPP, ki mu nalaga skrbno dokazno oceno, obrazložitev je tudi sama s seboj v nasprotju in nerazumljiva, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 22. točki obrazložitve ugotovilo, da naj bi tožnik svoje delo opravljal 10 ur in da je v klečečem položaju pod ploščo slednjo dvigoval s pomočjo ročne dvigalke, katera naj bi se dvigala in spuščala in premikala levo in desno in da naj bi položaj za delavca predstavljal nenormalen položaj, kar pa naj bi bilo nevarno zaradi preobremenitve sklepov, vezi in mišic. To je po prepričanju sodišča prve stopnje predstavljalo nevarno delo, ki naj bi utemeljevalo objektivno odškodninsko odgovornost. Tak zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten oz. nepravilen, saj dejanske okoliščine primera ne dajejo podlage za ugotovitev, da je šlo za delo s povečano nevarnostjo. Ni res, da bi tožnik deset ur delal v klečečem položaju, temveč je v klečečem položaju delal po približno 5 minut, kar se je zgodilo od 10 do 20 krat tekom delovnega dneva. Zato so ugotovitve sodišča prve stopnje kontradiktorne, prav tako pa tudi nobena priča in sicer C.C., D.D. in E.E. ni trdila, da bi tožnik delo opravljal 10 ur v klečečem položaju pod ploščo. Vsi so izpovedovali o kratkotrajnem klečečem položaju, ki je trajalo toliko, da je tožnik privil ročno dvigalko. Tako tudi ne drži, da naj bi priča C.C. izpovedala, da naj bi bil tožnik pod ploščo 8-9 ur. Povedala je, da tožnik ni bil ves čas pod ploščo. Zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Najbolj jasen opis situacije in dela tožnika je podala priča E.E., tožnikov delovodja, ki je povedala, da je pločevina ležala na mizi oz. tako, da je imela podlago na eni in na drugi strani, pri čemer se je zaradi povesa med eno in drugo pločevino pojavila zračnost. Ta pa ni bila dopustna, zaradi česar sta se tožnik in C.C. odločila, da bosta to zračnost, grbino, z dvigalko pritrdila. Smiselno enako so izpovedali tudi drugi zaslišani. Iz navedenih okoliščin izhaja, da ni šlo za delo s povečano nevarnostjo, saj je zgolj to, da je moral tožnik ob tem, da je privil ročno dvigalko, ki je tehtala 10-15 kilogramov, počepniti in poklekniti, kar je trajalo po lastni izpovedbi tožnika približno 5 minut. Tega, da ne gre za nevarno delo, ne spremeni niti okoliščina, da je bilo treba zračno stanje grbine izničiti na površini, ki je merila približno 2 metra ali meter, zaradi česar je moral tožnik deset do dvajsetkrat ponoviti ta isti postopek. Če je tožnik pri temu utrpel poškodbo, prvotoženi stranki ni mogoče naprtiti nobene odgovornosti, saj njeno ravnanje ni bilo v ničemer protipravno ali nedopustno, niti ji očitati krivde za nastanek poškodbe. Očitek sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka ni zagotovila pogojev za varno opravljanje dela, je povsem nekonkretiziran in nejasen v tolikšni meri, da ga zaradi pavšalnosti ni mogoče preizkusiti. Priča D.D., varnostni inženir pri toženi stranki, je izpovedala, da je bilo delo ustrezno organizirano, da je šlo za normalen položaj za takšno delo, ter da prvotožena stranka dela ni mogla drugače organizirati. Tudi tožnikov delovodja E.E. je izpovedal, da je bilo delo organizirano varno. Brez podlage je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi šlo za netipično in izredno delo oz. za obdelavo neserijskega kosa, vendar bi bilo nerazumno zaključiti, da je pritegnitev kosa pločevine z ročno dvigalko izredno netipično ali nevarno delo. Tožnik je ključavničar in je imel več let delovnih izkušenj. Nadurno delo je zakonito in dopustno, med strankama pa ni sporno, da je do nezgode prišlo v času nadurnega dela. Tožnik je sicer trdil, da je bil utrujen, vendar je priča E.E. izpovedala, da ji tožnik tega ni omenjal, delavci pa so imeli zagotovljene ustrezne počitke. Tožnik tudi ni trdil, da bi ga tožena stranka silila ali priganjala k delu, nasprotno je izpovedal, da mu je tožena stranka dala navodila, da naj dela previdno in da naj pazi, da se ne poškoduje. Prvotožena stranka tako ni kršila nobenih predpisov. Ne strinja se tudi z odločitvijo, da obresti tečejo s 4. 5. 2011 dalje. Nepravilen je tudi sklep o stroških, saj sodišče prvotoženi stranki ni priznalo stroškov za prevoz pooblaščenca. Ne strinja se s stališčem, da so stroški nepotrebni. Priglaša stroške pritožbe.

5. Drugotožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v točki I/B in sicer zoper 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2011 dalje do plačila, kar predstavlja dogovorjeno odbitno franšizo in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo opozorila na omejitev zavarovalnega kritja iz razloga, ker je po polici dogovorjena zavarovalna vsota v višini 3.000.000,00 EUR ter odbitna franšiza v višini 10 %, vendar ne manj kot 1.500,00 EUR po škodnem dogodku. Sodišče je dolžno upoštevati dogovorjeno odbitno franšizo, katera znaša po dogovorjenih pogojih 10 % od prisojene odškodnine, vendar ne manj kot 1.500,00 EUR. Ker je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v višini 7.000,00 EUR, 10 % od tega pomeni 700,00 EUR, mora sodišče prisojeni znesek znižati za minimalno odbitno franšizo, ki znaša 1.500,00 EUR. V primeru zavarovanja odgovornosti gre za prostovoljno zavarovanje, saj sta pogodbeni stranki tisti, ki dogovorita obseg zavarovalnega kritja. S predloženo polico št. ... in obračunom premije z dne 15. 2. 2010 sta omejili dogovorjeno odbitno franšizo. Ker sodišče ni upoštevalo medsebojne volje in dogovora zapisanega v zavarovalni pogodbi, katere sestavni del je polica, je slednjega nepravilno uporabilo. Navaja tudi, da se je naroka dne 30. 10. 2014 udeležila pooblaščenka iz OE F., kateri pa sodišče prve stopnje ni priznalo priglašenih potnih stroškov. Meni, da je minimalizirala stroške, saj ima sedež v G., pooblaščenka iz OE H. pa je bila na porodniškem dopustu in je zato morala tožena stranka zagotoviti prisotnost na naroku z drugo pooblaščenko. Meni, da je zato upravičena do potnih stroškov, ki jih je priglasila. Priglaša stroške pritožbe.

6. Pritožbi tožnika in drugotožene stranke sta delno utemeljeni, pritožba prvotožene stranke pa ni utemeljena.

7. Po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter glede neupoštevanja odbitne franšize je deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek prvotožene stranke, da sodišče prve stopnje ni sprejelo dokazne ocene v skladu z določbo 8. člena ZPP, ki določa, da sodišče odloči po svojem prepričanju, katera dejstva se štejejo za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravna odločilna dejstva, ter sodbo obrazložilo z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči. Zato pritožbeno sodišče v dokazno oceno ne dvomi in jo v celoti sprejema. Ker je torej mogoče sodbo v celoti preizkusiti, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek prvotožene stranke, da je sodišče storilo kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila obrazložitev sodbe nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju.

9. Sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja o razlogih sodbe o vsebini zapisnikov in med samimi temi zapisniki. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil tožnik ves čas, ko je opravljal delo, torej 9-10 ur, dejansko pod kovinsko ploščo, temveč je pojasnilo, da je delo potekalo tako, da se je moral tožnik celih 10 ur sklanjati pod kovinsko ploščo oz. čepeti pod kovinsko ploščo, ter jo privzdigovati z dvigalko, zaradi česar je zaradi pritiska na koleno prišlo do poškodbe oz. strganja meniskusa. Pravilno je povzelo izpoved priče D.D. in tožnika, da je moral tožnik zaradi narave dela od 10 do 20 krat počepniti oz. se premikati v nenaravnem položaju pod kovinsko ploščo, to pa je trajalo od 5 do 10 minut. S temi ugovori prvotožena stranka dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

10. Tožnik je bil zaposlen pri prvotoženi stranki. Dne 17. 6. 2010 se je izmena začela ob 14.00 uri in naj bi trajala do 22.00 ure. Delavci, tudi tožnik, so sestavljali žerjav, tožnik pa je delo opravljal tako, da se je nahajal pod ploščo, ki je bila na mizi, sodelavec C.C. pa je na zgornji strani te plošče varil. S pomočjo ročne dvigalke je tožnik spodnjo kovinsko ploščo dvignil na takšno višino, da je sodelavec C.C. lahko plošči zvaril skupaj. Da je to lahko storil, je moral biti tožnik pod ploščo, na višini 0,8 metra, v klečečem položaju, s tem da je na desni nogi klečal, leva pa je bila v položaju 90 stopinj glede na podlago. Ročno dvigalko, težko od 15-20 kg, je moral tožnik večkrat premakniti, jo spustiti in dvigniti ter premakniti na levo in desno stran. Pod ploščo je bil večkrat po 5 do 10 minut, vselej v opisanem klečečem položaju. Do nesreče je prišlo, ko je iz čepečega položaja želel premakniti ročno dvigalko desno. Takrat je začutil močno bolečino v levem kolenu. Utrpel je rupturo medialnega meniskusa levega kolena in nateg levega kolena.

11. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) v prvem odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo pri delu tožnika za nevarno dejavnost, so za pritožbeno rešitev zadeve relevantne določbe v OZ, ki se nanašajo na objektivno odškodninsko odgovornost. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se v skladu s 149. členom OZ šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Če nastane škoda iz nevarne stvari ali dejavnosti, zanjo po 150. členu OZ odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Po prvem odstavku 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, po drugem odstavku istega člena pa, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Delna odgovornost je opredeljena v 3. odstavku 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

12. Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati, tako kot je treba. Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/1999 in naslednji; ZVZD)).

13. Sodišče prve stopnje je upoštevaje izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. A.A., spec. ortopeda in kirurga, pravilno ugotovilo, da je poškodba tožnika v vzročni zvezi z delom, ki ga je tožnik opravljal. Izvedenec je v svojem mnenju pojasnil, da je do poškodbe meniskusa levega kolena prišlo, ko je tožnik enostransko prekomerno obremenil levo koleno, ki je bilo skrčeno pod kotom 90 stopinj. Pri tem je prišlo do ukleščenja notranjega meniskusa med sklepne površine stegnenice in goleni. Pri hkratni rotaciji pa se je meniskus v celoti odtrgal od sklepne ovojnice in se premaknil v centralni del kolena. Po mnenju izvedenca je do poškodbe izvedenca prišlo zaradi napornega 10-urnega dela, ki ga je v zadnjih dveh urah tožeča stranka opravljala 8 do 10-krat po 5 minut z desno nogo v klečečem položaju, z levim kolenom pa pod kotom 90 stopinj pod ploščo višine 0,80 m pri delovni mizi in sicer v trenutku, ko je vstal iz opisanega položaja in zavrtel desno stran z namenom, da premakne ročno dvigalo v desno. Navedeni mehanizem je po ugotovitvi izvedenca sprejemljiv razlog za obravnavano poškodbo dolžnika.

14. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal delo, ki v danih okoliščinah pomeni nevarno dejavnost. V skladu s 149. členom OZ se šteje, da škoda, nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, izvira iz te stvari oziroma dejavnosti. Nevarna je tista dejavnost, med izvajanjem katere je že zaradi tehnične narave in načina opravljanja lahko ogroženo življenje in zdravje ljudi ali premoženje, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik. Ker je na podlagi 150. člena OZ za škodo od nevarne dejavnosti odgovoren tisti, ki se z njo ukvarja, je podana podlaga za objektivno odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Tožnik po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje opisanega dela ni mogel opravljati drugače, saj je le v klečečem in položaju čepe, sklonjen pod ploščo na višini 0,8 metra, mogel namestiti ročno dvigalko. Tožniku je bilo odrejeno 10-urno delo, ki ga je opravljal na opisan način, delo je bilo izredno in netipično. Tožnik je moral opravljati dalj časa trajajoče delo v nenaravnem položaju, ki je bilo po ugotovitvi izvedenca, za delavca nevarno zaradi preobremenitev sklepov, vezi in mišic. Zaradi narave takšnega dela gre po pravilnem stališču sodišča prve stopnje za objektivno nevarno dejavnost, za katero tožena stranka odgovarja po načelu objektivne odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, saj opravljanje dela na način, kot je bilo kritičnega dne, torej dolgotrajno 10-urno delo, ki ga je tožnik opravljal tako, da je moral velikokrat biti po 5-10 minut v položaju, ki obremenjuje sklepe, pomeni delo, zaradi katerega je podana nevarnost za nastanek poškodbe kolenskih struktur. V tem delu torej pritožba prvotožene stranke neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno štelo, da gre za objektivno nevarno dejavnost. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da delavec ni prispeval k nastanku škode, oz. da je delo opravljal tako, kot je bilo mogoče, glede na to, da je moral biti v klečečem položaju ter dvigalko premikati ter privzdigovati ploščo zaradi varjenje le-te.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana tako objektivna kot tudi krivdna odgovornost tožene stranke. V skladu s 43. členom ZDR je delodajalec dolžan zagotoviti pogoje za varnost in zdravje delavca v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Prvotožena stranka po pravilnem stališču sodišča prve stopnje dela ni organizirala tako, da bi tožniku zagotovila pogoje za varno opravljanje dela, ki je bilo izredno in netipično. Pritožbeno sodišče se strinja s takšno ugotovitvijo, saj do poškodbe ne bi prišlo, če tožnik ne bi klečal oziroma čepel in s tem prekomerno obremenjeval kolena. Zato je podana tudi krivdna odgovornost prvotožene stranke, oziroma prvotožena stranka ni dokazala, da za poškodbo ni kriva.

16. Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (prvi odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).

17. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnik zahteval 5.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je imel tožnik hude telesne bolečine en dan, srednje hude 5 dni, lahke 21 dni, lahke občasne 4 tedne, lahke občasne v času obremenitev in prisilne drže pa bo imel tudi v prihodnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izvedensko mnenje glede intenzitete in trajanja bolečin, prav tako pa je tudi pravilno ugotovilo nevšečnosti, ki jih je imel tožnik med zdravljenjem. Na podlagi izvedenskega mnenja ter medicinske dokumentacije je ugotovilo, da je moral 33 krat obiskati zdravnika, da je bil operiran ter dva dni hospitaliziran, pri hoji je moral 6 tednov uporabljati bergle. Dalj časa je izvajal vaje za levo koleno, sprva bolj pogosto, kasneje pa manj, moral je jemati tudi močne tablete proti bolečinam. Dvakrat je bil izpostavljen RTG slikanju, opravljati je moral fizikalno terapijo 10 dni, koleno je moral bandažirati in hladiti. Odstraniti so mu morali tudi šive, bolniški stalež pa je trajal 4 mesece v polnem času, 4 mesece pa za 4 ure. Odločitev je v skladu z obstoječo sodno prakso, višji znesek pa bi pomenil odločitev v nasprotju s 179. členom OZ.

18. Neutemeljena je tudi pritožba prvotožene stranke v delu, ki se nanaša na strah. V zvezi z odškodnino za pretrpljeni strah je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik ob samem dogodku trpel 10-minutni primarni strah srednje hude intenzitete, ki se je polegel potem, ko je tožnik ugotovil, da ni prišlo do hujših poškodb v smislu zlomov ali izpahov sklepov. Pred in po operativnem posegu je tožnik utrpel tudi sekundarni strah srednje intenzitete, saj se je bal, da ne bo mogel več hoditi. Tak strah je trajal še dva tedna po operaciji. V tem času se je namreč bal za izid zdravljenja. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v skladu s 179. členom OZ tožniku pravilno prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 1.000,00 EUR. Tožena stranka si neutemeljeno prizadeva, da bi sodišče druge stopnje to odškodnino znižalo, saj gre za znesek, ki je v skladu s sodno prakso in tudi ustreza dejstvu, da je bil tožnik operiran, da se je bal za izid zdravljenja, še posebej pa je to logično zato, ker gre za delavca, ki je zaradi težav s kolenom oviran pri svojem delu.

19. Pritožba tožnika pa utemeljeno opozarja, da je prenizko prisojen znesek odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je vtoževal 4.500,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je iz tega naslova prisodilo 2.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče šteje, da ob pravilni uporabi materialnega prava pripada tožniku iz tega naslova 4.000,00 EUR, torej 1.500,00 EUR več, kot je dosodilo sodišče prve stopnje. Tožnik ima namreč zaradi posledic poškodbe trajne omejitve pri življenjskih aktivnostih in sicer se ne more ukvarjati s športnimi aktivnostmi, npr. ne more več igrati malega nogometa in namiznega tenisa. Trajne anatomske in funkcionalne posledice so lažje stopnje, saj so mu v celoti odstranili notranji meniskus, zmanjšala se je mišična masa levega stegna, s tem pa se je zmanjšala groba moč celotne leve spodnje okončine. Gibljivost kolena je v krčenju zmanjšana za 10 %. Po večjih obremenitvah, zlasti po daljši hoji na neravnem terenu, hoji po stopnicah ter dolgotrajnih prisilnih držah levega kolena, čepe in kleče, tožnik trpi bolečine. Zaradi tega ima tožnik težave pri delu. Glede na tožnikovo starost (ob škodnem dogodku je bil star 32 let) ter ob dejstvu, da gre za delavca, katerega takšne posledice ovirajo pri njegovem delu, s tem pa se bo moral srečevati še dolgo časa, je utemeljen višji znesek iz tega naslova. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v tem delu delno ugodilo ter na podlagi 5. točke 358. člena ZPP sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz obrazloženega, v presežku pa pritožbo zavrnilo.

20. Tožnik je kot oškodovanec upravičen do zakonskih zamudnih obresti od dne, ko je toženo stranko pozval na plačilo odškodnine (299. člen OZ). Glede na to, da tožnik zahteva zakonske zamudne obresti od poteka roka 15 dni od vložitve odškodninskega zahtevka pri drugotoženi stranki, mu gredo zakonske zamudne obresti od tega dne, torej od 4. 5. 2011 dalje. V odškodninskem zahtevku je tožnik sicer zahteval obresti od poteka 14 dnevnega roka, torej bi lahko celo zahteval obresti od 3. 5. 2011 dalje, vendar je v tožbi izrecno navedel, da zahteva obresti od poteka 15 dnevnega roka. Ker se tožnik ni pritožil zoper obrestni del točke I/B izreka, po katerem obresti za drugotoženo stranko tečejo od 5. 5. 2011 dalje, pritožbeno sodišče v ta del odločitve ni posegalo.

21. Delno pa je utemeljena pritožba drugotožene stranke. Drugotožena stranka je že v odgovoru na tožbo pod 1. točko navajala, da je imela prvotožena stranka - tožnikov delodajalec, v času škodnega dogodka pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje odgovornosti po polici št. 124487 z zavarovalno vsoto 3.000.000,00 EUR ter odbitno franšizo v višini 10 %, vendar ne manj kot 1.500,00 EUR. Predložila je polico št. 124487 (B2) ter obračun premije z dne 15. 2. 2010 (B3). Pri odmerjeni odškodnini pa sodišče prve stopnje 10 % odbitne franšize ni upoštevalo. Zavarovalnica ni dolžna izplačati oškodovancu več, kot bi bila dolžna izplačati svojemu zavarovancu, če bi oškodovanec od njega uveljavljal odškodnino za povzročeno škodo. Višina zavarovančeve obveznosti je odvisna od zavarovalne pogodbe. Iz obračuna premije izhaja, da je zavarovanec (prvotožena stranka) pri vsaki škodi soudeležen z odbitno franšizo v višini 10 % od izračunane zavarovalnine, vendar najmanj 1.500,00 EUR po zavarovalnem primeru (B3). Zato je ob zgoraj navedenem utemeljena pritožba drugotožene stranke, da je potrebno od prisojenega zneska odškodnine odšteti 10 %, oziroma 1.500,00 EUR, saj 10 % odškodnine znaša 850,00 EUR in je nižji znesek od 1.500,00 EUR. V tem obsegu je pritožbeno sodišče sodbo delno spremenilo tako, da je obveznost drugotožene stranke znižalo za dogovorjeni znesek odbitne franšize v višini 1.500,00 EUR.

22. Neutemeljena pa je pritožba drugotožene stranke v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o nepriznanju potnih stroškov za prihod na narok pooblaščenke, glede na to, da je šlo za pooblaščenko iz OE F. in da ti stroški niso potrebni v smislu 155. člena ZPP, kar je upoštevano tudi v nadaljevanju glede ponovne odmere stroškov, glede na spremenjen uspeh strank.

23. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbama tožnika in drugotožene stranke ter sodbo delno spremenilo tako, kot to izhaja iz zgoraj navedenega ter iz izreka te sodbe (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem pa pritožbo tožnika in pritožbi toženih strank zavrnilo (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Zaradi takšne odločitve je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

25. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) upravičen do stroškov in sicer do nagrade za postopek v višini 443,30 EUR (tarifna št. 3100 ZOdvT, 1,3 x 341,00 EUR), nagrado za narok v višini 409,20 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT) ter izdatkov za poštne in telekomunikacijske storitve v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT). To je povečalo še za 22 % DDV, tožniku pa pripadajo tudi stroški za izvedenino v višini 553,46 EUR. Tožnik je torej pravilno upravičen do stroškov v višini 1.617,91 EUR, ob upoštevanju uspeha 70,83 % pa do zneska 1.145,96 EUR.

Glede na višino spornega predmeta je tudi prvotoženi stranki pravilno prisojen znesek stroškov v višini 443,00 EUR nagrade za postopek, 409,20 EUR nagrade za narok ter 20 % stroški poštnih in telekomunikacijskih storitev. Skupaj z 22 % DDV-jem je prvotožena stranka upravičena do 1.064,45 EUR stroškov, ob upoštevanju uspeha v višini 29,17 % do 310,50 EUR.

Drugotožena stranka pa je upravičena do materialnih stroškov v višini 30,00 EUR ter do pričnine za D.D. v višini 11,80 EUR. Pravilno pa je bilo tudi odločeno, da ji ne pripadajo stroški za prihod na narok pooblaščenke, glede na to, da je šlo za pooblaščenko iz OE F. in da ti stroški niso potrebni v smislu 155. člena ZPP. Glede na uspeh, ki za drugotoženo stranko znaša 41,67 %, je drugotožena stranka upravičena do stroškov v višini 17,41 EUR.

26. Na podlagi pobotanja, ob upoštevanju uspeha tožnika, je torej tožnik upravičen do povračila stroškov postopka v znesku 818,05 EUR.

27. Tožnik je s pritožbo uspel v višini 1.500,00 EUR, kar glede na izpodbijani del sodbe (4.000,00 EUR), predstavlja uspeh v pritožbenem postopku v višini 37,5 %. V sorazmerju s tem uspehom je tožnik upravičen do povračila stroškov v zvezi s pritožbo (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP). Sodišče druge stopnje mu je priznalo kot potrebne stroške nagrado za sestavo pritožbe v znesku 254,40 EUR (159,00 EUR x 1,6) (tar. št. 3210 ZOdvT), kar glede na uspeh, ob upoštevanju 22 % DDV, ter takse v višini 150,00 EUR, znaša 172,63 EUR.

28. Prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

29. Drugotožena stranka je uspela v višini 20 %, zato je v tem obsegu upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov in sicer sodne takse v višini 100,00 EUR in 30,00 EUR materialnih stroškov, glede na uspeh torej do 26,00 EUR.

30. Na podlagi pobotanja je torej tožnik upravičen do povračila pritožbenih stroškov v znesku 146,63 EUR.