Jedro

Tožena stranka izpodbija z revizijo tudi odločitev o ugotovitvenem delu zahtevka, iz katerega izhaja, da je njegova vrednost 102.396,12 EUR (zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v tej višini). Vendar pa predstavlja ta zahtevek predhodni oziroma vmesni ugotovitveni zahtevek, ki je uveljavljen poleg dajatvenega zahtevka. V takšnih procesnih situacijah pa tudi v skladu z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča vmesni ugotovitveni zahtevek ne predstavlja kriterija za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta, odločilnega za dovolitev revizije, temveč je pomembna oziroma upoštevna le sporna vrednost dajatvenega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti 724,31 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, (1) da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke na dan začetka postopka prisilne poravnave (16. 4. 2012) v višini 102.396,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 1997 do 2. 4. 2012; (2) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 55.293,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 1997 do 2. 4. 2012, v roku štirih let od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, St 756/2012 z dne 22. 11. 2012 (dne 11. 12. 2012), po preteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; (3) v presežku glede ugotovitve obstoja terjatve za znesek 1.626,68 EUR s pripadki in glede plačila še nadaljnjih 608,47 EUR s pripadki pa se tožbeni zahtevek zavrne; (4) vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. Nadalje je še sklenilo, da se ugotovi umik zahtevka, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 103.522,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 1997 dalje do plačila, v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče in tožene stranke razsodilo: I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se znesek 55.293,84 EUR, vsebovan v točki II. izreka spremeni v znesek 27.040,55 EUR, spremeni se znesek, vsebovan v točki III. iz zneska 608,47 EUR v znesek 28.861,67 EUR, v še preostalem izpodbijanem delu pa se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje; II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se spremeni izrek o pravdnih stroških, vsebovan v točki IV. izreka sodbe prve stopnje tako, da se glasi „tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 1.051,14 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje“; III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.258,29 EUR, v roku 15. dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje; IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.467,65 EUR, v roku 15. dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku petnajst dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, do plačila; V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 643,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

3. Revizijo zoper ugodilni del sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlaga, naj se reviziji ugodi, izpodbijana odločba spremeni tako, da se tožbeni zahtevi tožeče stranke zavrže ali zavrne v celoti, oziroma podredno, naj se izpodbijano odločbo razveljavi v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Kot vrednost izpodbijanega dela označuje znesek 129.436,67 EUR, kar zajema ugotovitveni del zahtevka v višini 102.396,12 EUR in dajatveni del za 27.040,55 EUR, to pa utemeljuje s tem, da je sodišče druge stopnje ohranilo v veljavi točko I. izreka sodbe sodišča prve stopnje (da torej obstoji terjatev za znesek 102.396,12 EUR), glede dajatvenega dela zahtevka pa ji je naložilo plačilo zneska v višini 27.040,55 EUR pod pogoji prisilne poravnave. Zato je v skladu z določbo drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizija dovoljena, saj vrednost izpodbijanega dela, to je seštevek obeh vrednosti, pa tudi že zgolj vrednost ugotovitvenega zahtevka presega 40.000,00 EUR.

4. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Poudarja, da je revizija nedovoljena in tudi neutemeljena ter predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev ter povrnitev stroškov revizijskega postopka.

5. Revizija ni dovoljena.

6. V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (dovoljena revizija); če revizija ni dovoljena v skladu s tem merilom, je po določbi tretjega odstavka 367. člena ZPP dovoljena le, če jo v skladu 367.a členom ZPP dopusti sodišče (dopuščena revizija).(1)

7. V spornem primeru je za ugotovitev vrednosti spornega predmeta, ki je odločilen za presojo dopustnosti revizije, procesno upoštevna le vrednost dajatvenega zahtevka. Tožena stranka je v reviziji v tem delu navedla vrednost zneska, ki ga mora plačati na podlagi pravnomočne sodbe, to je znesek 27.040,55 EUR, torej znesek, ki ne presega navedene vrednosti, ki predstavlja spodnjo mejo za vložitev revizije. Res izpodbija z revizijo tudi odločitev o ugotovitvenem delu zahtevka, iz katerega izhaja, da je vrednost 102.396,12 EUR (zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v tej višini). Vendar pa predstavlja ta zahtevek predhodni oziroma vmesni ugotovitveni zahtevek, ki je uveljavljen poleg dajatvenega zahtevka. V takšnih procesnih situacijah pa tudi v skladu z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča vmesni ugotovitveni zahtevek ne predstavlja kriterija za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta, odločilnega za dovolitev revizije, temveč je pomembna oziroma upoštevna le sporna vrednost dajatvenega zahtevka. V razmerju prejudicialnosti dveh takšnih zahtevkov vrednosti niti ni treba opredeliti posebej; za kumulacijo vmesnega ugotovitvenega in dajatvenega zahtevka tako zadostuje tudi navedba ene nediferencirane vrednosti spornega predmeta, to je dajatvenega.(2) Tudi v konkretnem primeru se smisel in pomen vrednosti obstoja celotne terjatve izčrpa v ciljnem dajatvenem zahtevku, in sicer v tem revizijskem postopku le do zneska, do katerega je tožeča stranka upravičena, in ki je posledica prvega ugotovitvenega, ta pa torej njen vzrok. Ugotovitveni zahtevek, kot prejudicialni, se nanaša na ugotovitev obstoja celotne terjatve, dajatveni pa na terjatev, do katere šele naj bi bila tožeča stranka upravičena upoštevaje tudi pogoje iz prisilne poravnave. Ta pravda pa je bila celo prekinjena zaradi ugotovitve obstoja in zneska celotne terjatve. V „prejudicialni pravdi“,(3) ki je že pravnomočno zaključena, pa je bila višina terjatve tudi ugotovljena in nato v tej pravdi zgolj povzeta v pravnomočni izpodbijani odločitvi obeh sodišč prve in druge stopnje, kar pomeni, da sodišči prve in druge stopnje v tem postopku o ugotovitvenem zahtevku niti nista odločali. Pojasnjeno prejudicialno medsebojno razmerje zahtevkov torej povsem izključuje upoštevanje ugotovitvenega zahtevka, kot kriterija za presojo dovoljenosti revizije. Ob povedanem tako tudi ni sprejemljivo seštevanje zneskov iz ugotovitvenega zahtevka in dajatvenega zahtevka, za kar se sicer še zavzema tožena stranka v reviziji.

8. Revizijsko sodišče pa sicer še pojasnjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje v uvodu odločb kot vrednost spornega predmeta navedli znesek 55.902,31 EUR (to je vrednost terjatve pod pogoji prisilne poravnave), vendar pa upoštevaje določbo tretjega odstavka 44. člena ZPP ti označbi tudi nista upoštevni. O korekciji vrednosti spornega predmeta bi moralo v skladu s cit. zakonsko določbo že sodišče prve stopnje odločiti s sklepom, katerega bi lahko pravdni stranki izpodbijali s pritožbo zoper sodbo. Zato navedba v uvodu sodne odločbe ne zadostuje za procesno pravilno določitev vrednosti spornega predmeta. O pravilni vrednosti spornega predmeta pa bi se moralo sodišče prve stopnje upoštevaje navedeno procesno ureditev najpozneje na glavni obravnavi, pred začetkom obravnavane glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti in ne šele kasneje. Vendar tudi, če bi se kot matematično izhodišče upoštevala ta vrednost, pa glede na pritožbeni uspeh (tožena stranka je s pritožbo uspela z 51%, kar posledično pomeni, da ni uspela glede zneska 28.510,18 EUR), ta prav tako ne bi zadostovala za dovoljenost revizije tožene stranke.

9. Ker revizija ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških odgovora na revizijo, temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeči stranki so v skladu z odvetniško tarifo priznani stroški v skladu z njenim stroškovnikom, kot je razvidno iz zapisa v odgovoru na revizijo.

Op. št. (1): V konkretnem primeru je treba tudi za določitev vrednosti spornega predmeta uporabiti novo ureditev revizije v skladu z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D); Ur. l. RS, št. 45/2008. Pravdni postopek se je z vložitvijo tožbe sicer začel 28. 12. 1999, vendar pa je bila pred sodiščem prve stopnje prvič izdana sodba 20. 11. 2013. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena ZPP pa se v primeru, če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih, kar po nasprotnem razlogovanju pomeni, da se v konkretnem primeru postopek nadaljuje po določbah ZPP-D. Op. št. (2): Glej npr.: Sklep II DoR 408/2012 z dne 6. 6. 2013, pa tudi Sklep II Ips 409/2011 z dne 26. 4. 2012 in Sklep II Ips 165/2003 z dne 10. 7. 2003. Op. št. (3): Zadeva P 178/97 pred Okrožnim sodiščem v Celju.