Jedro

Ker je direktor tako obvladujoče kot podrejene pravne osebe odpisal terjatev do obvladujoče družbe, je s tem izpolnil znake za spregled pravne osebnosti po četrti alineji 8. člena ZGD-1.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se znesek 55.293,84 EUR, vsebovan v točki II izreka spremeni v znesek 27.040,55 EUR, spremeni se znesek, vsebovan v točki III iz zneska 608,47 EUR v znesek 28.861,67 EUR, v še preostalem, izpodbijanem delu pa se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se spremeni izrek o pravdnih stroških, vsebovan v točki IV izreka sodbe prve stopnje, tako da se glasi: “Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 1.051,14 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje.” Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.258,29 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.467,65 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 643,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 102.396,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 1997 do 2. 4. 2012, nato pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 55.293,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 1997 do 2. 3. 2012 v roku štirih let, od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani St 756/2012 z dne 22. 11. 2012, po preteku tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo tako, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je pooblaščenec pravnega prednika tožene stranke kot družbenika, odpisal terjatev iz naslova vseh posojilnih pogodb med družbo S. in družbo G. T. d.o.o. in, da se terjatve kot neizterljive v skupni višini 50.075,11 EUR, odpišejo. Listino o odpisu terjatev je podpisal direktor I. Š. Odpis terjatve po vsebini pomeni, da te terjatve S., v bilanci ni več vodila. Tožena stranka je vedela za obstoj terjatve tožeče stranke iz pravde P 178/97. Zaradi odpisa terjatve pa toženka do tožnika, ni zmogla več poravnati njegove terjatve do S. Z navedenim ravnanjem so po mnenju sodišča prve stopnje izpolnjeni znaki spregleda pravne osebnosti in je sodišče na osnovi tega sledilo tožniku, da je z navedenim dejanjem izpolnil zakonski dejanski standard s pregleda pravne osebnosti. Nato je še ugotovilo, da kljub stečaju družbe S. terjatev še vedno obstaja, saj terjatev zaradi stečaja glavnega dolžnika ni prenehala in ker je ugotovilo razloge za spregled, je tožbenemu zahtevku ugodilo, v obsegu, kot mu je bila terjatev pravnomočno prisojena v zadevi P 178/1997 in sicer v znesku 102.396,12 EUR, v presežku je višji tožbeni zahtevek zavrnilo v dajatvenem delu (točka II izreka), pa je toženi stranki naložilo plačilo zneska 55.293,84 EUR. O stroških pravdnega postopka, je odločilo na podlagi določbe člena 154 ZPP.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožena in tožeča stranka, pri čemer tožeča stranka podaja pritožbo le zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v točki IV izreka.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izdalo sklepa, s katerim bi dovolilo spremembo tožbe in je dopustilo razsojanje o novem zahtevku. Sodišče bi takšno odločitev moralo sprejeti, na podlagi sedmega odstavka 185. člena ZPP. S tem je kršilo tudi drugi odstavek 2. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. S tem je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče je v nadaljevanju, nepravilno presodilo ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke. Z dnem stečaja je pravica do uveljavljanja terjatve zahtevkov proti vsem odgovornim družbenikom po 350. členu ZFPPIPP pridobil stečajni upravitelj, z začetkom stečaja je upnik tako izgubil pravico in ni bil več aktivno legitimiran za uveljavljanje morebitnih terjatev, za katere odgovarjajo osebno odgovorni družbeniki. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je po mnenju tožene stranke prehitro zaključilo, da je prišlo do spregleda pravne osebnosti s tem, ko je direktor družbe S. I.Š. odpisal terjatev do družbe G. T. d.o.o., katere direktor je prav tako bil. Sodišče je tak zaključek naredilo namreč zgolj na podlagi ene listine, kjer je navedeno, da se terjatev odpisuje, medtem pa je povsem spregledalo, da je sam I. Š. na zaslišanju na glavni obravnavi povedal, da je bila predmetna terjatev neizterljiva. Sodišče ne bi smelo presoditi terjatve le po tej listini, saj je tožena stranka ponudila dokaze in sicer zaslišanje Š., ki je potrdil njene trditve in sodišče je to povsem spregledalo, enako pa je potrdilo tudi mnenje revizijske družbe. Dalje je potrebno izpostaviti, da sodba tudi nima razlogov o tem, pod kateri zakonski znak spregleda pravne osebnosti je sodišče opredelilo dejanski stan, kot izhaja iz sodbe. Sodišče samo zaključuje, da je s tem podan spregled pravne osebnosti, ne pa, pod katero alinejo 8. člena ZGD-1 to spada. V kolikor namreč sodišče meni, da gre za primer spregleda pravne osebnosti, ki je zakonsko opredeljen v 4. alineji drugega odstavka 8. člena ZGD-1, potem bi morala tožeča stranka dokazati tudi to, da je družbenik vedel ali moral vedeti, da družba ni sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Nadalje tožena stranka še izpostavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki ne omogoča zaključka, kot ga daje sodišče v zvezi z odpisom terjatve S. do G. T., tudi če bi te ugotovitve sodišča držale, pa ne držijo. Sodišče namreč ugotavlja, da, ker je prišlo do odpisa terjatev v višini 50.075,11 EUR, je bilo uveljavljanje zahtevka tožeče stranke težje in posledično je sodišče ugotovilo, da obstoji terjatev v višini 102.396,12 EUR, ki jo je dolžna plačati tožena stranka, seveda pod pogoji prisilne poravnave, ki je bila vmes potrjena. Sodišče bi lahko prisodilo le 54 % zneska, katerega je tožena stranka odpisala, in sicer od zneska 50.075,11 EUR. Zaradi tega ravnanja, ne more biti tožena stranka odgovorna za celotno terjatev tožeče stranke. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

Zoper odločitev o stroških, podaja pritožbo tožeča stranka. Mnenja je, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožeča stranka uspela v tej pravdi v celoti, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj celotne terjatve tožeče stranke nasproti tožene stranke. Predlaga spremembo točke IV odločitve in priglaša pritožbene stroške.

Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam in tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. V odgovoru navaja, da je v vmesnem času prišlo do potrditve prisilne poravnave nad tožencem in temu primerno je tožnik zgolj prilagodil svoj zahtevek, česar mu niti ne bi bilo treba storiti, kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Prilagoditev zahtevka potrjeni prisilni poravnavi ne pomeni, da je tožnik kakorkoli posegel v svojo tožbo, ki je ves čas ostala ista. Tožnik ni z ničemer umaknil tožbe. Tudi glede določb ZFPPIPP in vpliva zaključenega stečajnega postopka na zahtevke oškodovanih upnikov gre po mnenju tožnika zgolj dodati, da smisel sodnih postopkov ni v iskanju formalnih razlogov za zavrnitev zahtevkov oškodovanih upnikov, temveč, da je njihov namen razreševanje sporov ter vzpostavljanje določene pravne kulture v državi. Nato še navaja, da je tožnik že v svoji pripravljalni vlogi obširno obrazložil, iz katerih razlogov vse je njegova tožba utemeljena. Mnenja je, da tožnikovo oškodovanje nikakor ne izhaja zgolj iz odpisa ene izmed terjatev, na katero se sklicuje toženec, temveč iz celotnega poslovanja oziroma načina upravljanja z dolžnikom, s strani obvladajoče družbe. Dejstvo je, da je družba S. preprosto prenehala s poslovanjem, kar je s stališča gospodarske družbe, ki se ukvarja s pridobitno dejavnostjo, že samo po sebi nedopustno. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, v preostalem delu pa je neutemeljena.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena glede očitka o pravilni uporabi pravne podlage, katero je sodišče prve uporabilo za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti tožene stranke, po določilih ZGD-1 o spregledu pravne osebnosti iz 8. člena ZGD-1. Po tej določbi, ne glede na 7. člen, so za obveznosti družbe odgovorni tudi njeni družbeniki in zakon nato našteva štiri primere. V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb ZPP, na katere opozarja pritožba. Toženec v pritožbi ne navede, kako je procesno stanje, da sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa o dovolitvi spremembe tožbe, vplivalo na pravilnost in zakonitost njegove odločitve. Tožena stranka le navede, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo sedmega odstavka 185. člena ZPP in drugi odstavek 2. člena ZPP, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, vendar pa tega podrobneje ne obrazloži. V tem delu je tako pritožba neobrazložena, saj bi morala tožena stranka substancirano navesti in obrazložiti in ne samo prepisati zakonski dejanski stan bistvene kršitve določb ZPP, kako je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. V zvezi s samo spremembo tožbe, pa je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev in tudi to pravilno obrazložilo v točki 29 obrazložitve, saj je pravilno odločilo, da je tožnik le upošteval Sklep o prisilni poravnavi in njenih pogojih, ko je oblikoval tožbeni zahtevek, v kolikor pa tožnik ne bi sam upošteval sklepa o prisilni poravnavi, pa bi bilo to dolžno storiti sodišče samo. Tožnik zahtevka, v katerem je upošteval vsebino in pogoje prisilne poravnave nad pravnim naslednikom G. T., to je G. skupina G d.d., ni postavil prepozno. Nato pa je sodišče v točki 30 še zapisalo, da je tožnik v tožbi postavljeni zahtevek umaknil, s čemer je toženka soglašala. Predvsem pa je pritožniku pojasniti, da se določba sedmega odstavka 185. člena ZPP nanaša na takoimenovano procesno vodstvo in je sodišče takšen sklep sprejelo v okviru tega procesnega postopanja. Pritožnik ne pojasni, zakaj bi tožeča stranka s to prilagoditvijo tožbenega zahtevka, prekoračila tožbeni zahtevek.

Glede ugovora aktivne legitimacije, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno in obrazloženo odločitev v točki 29 obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da terjatev zaradi stečaja glavnega dolžnika ni prenehala in ker je ugotovilo razloge za spregled, je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo, sicer v prevelikem obsegu, kot bo to sledilo iz nadaljnje obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na načelno pravno mnenje VS RS, sprejeto 21. 6. 2013, ki velja tudi za obveznosti družbenikov, na podlagi spregleda pravne osebnosti.

Ni podan pritožbeni razlog, ki ga uveljavlja tožena stranka v točki 2 svoje pritožbe in ga naslavlja kot nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, v zvezi z dejstvom odpisa terjatve družbe S., do pravnega prednika tožene stranke družbe G. T. d.d. V tej zvezi so neresnične trditve tožene stranke, da ta terjatev nikoli ni obstajala. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi v točki 27 zapisalo, da je v poslovnem poročilu za leto 1997 kot kapital S., navedena tudi terjatev do G. T. d.d. Dokazno breme za neizterljivost terjatve je tako bilo na strani tožene stranke, katera pa je v tej zvezi celo umaknila svoj dokazni predlog za zaslišanje direktorja S. in sicer na naroku dne 24. 6. 2013, kjer je tožena stranka, vse v odgovoru na tožbo predlagane dokazne predloge tudi umaknila. Toženkin dokazni predlog se je tako skrčil na tri listine in sicer sklep o potrditvi prisilne poravnave nad toženko ter listini, ki je del postopka stečaja nad S. in njenega izbrisa iz sodnega registra. Tako je sodišče prve stopnje sledilo tožnikovim navedbam v tožbi in sicer glede dejstev o obstoju terjatve in o ravnanju toženke, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala razloge za spregled pravne osebnosti. Toženka bi za utemeljitev svojih trditev v odgovoru na tožbo morala podati dokazne predloge in glede na umik ostalih dokaznih predlogov tega očitno ni zmogla. Ker je tožena stranka umaknila prej omenjeni dokazni predlog, je zato sodišče prve stopnje imelo dovolj opore, da je listino o odpisu terjatve presojalo po vsebini, ki je v njej zapisana. Gre za Sklep o odpisu terjatve z dne 2. 4. 2002, kjer je navedeno, da so terjatve S. iz naslova vseh posojilnih pogodb S. in G. T. d.d. neizterljive in se te terjatve v skupni višini 50.075,11 EUR, odpišejo in je zato sodišče na podlagi pravil o dokaznem bremenu sledilo navedbam tožnika, da je z odpisom, direktor zmanjšal premoženje S., pri čemer je šlo za direktorja tako te družbe, kakor tudi za direktorja G. T. d.d., kot obvladujoče družbe. Odpis terjatve pa je po vsebini pomenil to, da se terjatev S. v bilanci ni več vodila in je nato lahko na podlagi tudi tega odpisa, direktor S. predlagal stečaj te družbe. Terjatev pa je bila odpisana, ravno G. T. d.o.o. in toženkin pravni prednik je nedvomno vedel za odpis, ter posledično zmanjšanje kapitala S. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožeče stranke, da je z odpisom terjatev v skupni višini 12,000.000,00 SIT na dan 2. 4. 2002, prišlo do odpisa terjatev in s tem do zmanjšanja kapitala družbe S. Sodišče je tako imelo dovolj opore, da je presodilo to listino po njeni vsebini in v tej zvezi ni storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka je zatrjevala obstoj pogojev za spregled pravne osebnosti po 4. alineji 8. člena ZGD-1. V sami obrazložitvi sodbe, v točki 27 sodišče prve stopnje sicer ni izrecno zapisalo materialnopravne podlage, vendar pa je sodišče v tej zvezi zapolnilo zakonski dejanski stan iz te določbe, saj je na podlagi te ugotovitve mogoče napraviti materialnopravni sklep, da je družbenik družbe S., to je G. T. d.d., v svojo korist zmanjšal premoženje družbe, pri tem pa je vedel, da v nadaljevanju ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti do tožnika. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tudi, v kolikor S. tožnikove terjatve ni priznavala, je za njegov zahtevek vedela iz pravde P 178/97. Lahko je pričakovala, da bo tožnik z zahtevkom tudi uspel, prav tako pa tudi, da bo zaradi odpisa terjatve, uveljavljanje njegovega zahtevka težje oziroma, da S. obveznosti po sodbi, ki je bila ugodna za tožnika, ne bo mogla poravnati. Razlog za spregled pravne osebnosti iz 4. alineje, je vezan na nekatere zahteve, ki jih je treba strogo upoštevati (1) in sicer tudi sodišče druge stopnje, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, sprejema odločitev sodišča prve stopnje, da je z odpisom terjatve podana korist družbenika G. T. d.d. in da je tudi prišlo do zmanjšanja premoženja družbe S. Učinek ravnanja direktorja Š. je v tem, da je zmanjšal premoženje družbe S. in sicer je prišlo do efektivnega zmanjšanja za znesek 12,000.000,00 SIT. Prav tako je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je družbenik G. T. kot večinski lastnik družbe S. vedel, da se odpis terjatve lahko nanaša na možnost, da družba S. ne bo poravnala obveznosti do tožnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obveznost dokazana in sicer obveznost družbe S. na podlagi sodbe P 198/97, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju. Z ravnanjem direktorja obeh družb, tako obvladujoče, kakor povezane, je tako izpolnjen znak spregleda pravne osebnosti iz 4. alineje 8. člena ZGD-1 in je z navedenim dejanjem družbenika družbe S., izpolnjen zakonski dejanski stan spregleda pravne osebnosti po tej določbi. Pritožba v tej zvezi tako ni utemeljena.

Delno pa je utemeljena pritožba v delu, ko izpodbija višino prisojene terjatve, katero je sodišče prve stopnje prisodilo, kot dajatveni del izreka sodbe sodišča prve stopnje, v točki II izreka. Ugotovitveni del sicer temelji na podlagi prej omenjene sodbe P 178/97, vendar pa bi sodišče prve stopnje v obsodilnem - dajatvenem, to je kondemnatornem delu moralo presojati, kolikšen obseg škode je tožeča stranka uspela dokazati zaradi ravnanja tožene stranke, ki ima vse znake spregleda pravne osebnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo premoženje obvladanega podjetja, terjatev v znesku 12,000.000,00 takratnih tolarjev. Tako tožnik v stečajnem postopku ne bi mogel uspeti z večjim zneskom, kakor bi znašalo tisto premoženje, katerega je direktor obeh podjetij dejansko tudi odpisal. Zaradi tega ravnanja tako tožena stranka ne more biti v celoti odgovorna za terjatev tožeče stranke, saj tudi, če do odpisa terjatev ne bi prišlo, tožeča stranka ne bi v eventuelnem stečajnem postopku prišla do večjega zneska, kakor 50.075,11 EUR. Višina škode je torej odvisna od uspeha v zvezi z uveljavljanjem terjatve do družbe S., torej le do zneska 50.075,11 EUR. Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje, da je ta znesek dolžna plačati tožena stranka pod pogoji prisilne poravnave po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani St 756/2012 z dne 22. 11. 2012. Zato je sodišče druge stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava znesek, vsebovan v točki II izreka, ki je glasil na plačilo 55.293,84 EUR spremenilo v znesek 27.040,55 EUR. Odločitev sodišča druge stopnje v tej zvezi temelji na določbi člena 358 ZPP. Odločitev o zavrnitvi pritožbe v preostalem delu, pa temelji na določbi člena 353 ZPP. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke glede izreka o stroških, nastalih na prvi stopnji, o katerih se je sodišče prve stopnje izreklo v točki IV izreka. V tej zvezi je sodišče prve stopnje sprejelo nepravilni materialnopravni zaključek, da je vsaka od strank uspela s 50 % svojega zahtevka. Temu ni tako, saj je tožeča stranka po temelju uspela s celotnim svojim zahtevkom, saj je dokazala obveznost plačila terjatve, s katero je uspela v prejšnjem pravdnem postopku, vendar pa je po višini uspela z 48 %, zato znaša njen uspeh v pravdi 74 %. Tožeča stranka je podala svoj stroškovnik na zadnjem naroku za glavno obravnavo, na katerem je navedla, da priglaša pravdne stroške za oba naroka v višini 2.000,00 EUR, ter še stroške iz prejšnje pripravljalne vloge, v kateri pa je priglasila odvetniško nagrado za drugo pripravljalno vlogo v višini 1275 točk ter materialne stroške v višini 1 % od vrednosti, kar je nadalje 275 točk ter še DDV. Skupaj znašajo, ob vrednosti odvetniške točke in 74 % uspehu v pravdi tako pravdni stroški tožeče stranke, ob njenem 74 % uspehu v pravdi 1.534,30 EUR. Priznani pravdni stroški tožene stranke pa znašajo glede na podani stroškovnik, ob njenem doseženem uspehu v pravdi skupaj 483,16 EUR. Po medsebojnem pobotanju se izkaže, da je tožena stranka, dolžna tožeči stranki plačati njene stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 1.051,14 EUR, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je priglasila stroške za pritožbo in sicer nagrado za pritožbo v znesku 1.422,40 EUR ter za materialne stroške v znesku 20,00 EUR ter sodno takso, ki jo je plačala v znesku 1.118,04 EUR, kar skupaj znaša 2.877,76 EUR. S pritožbo je uspela z 51 %, zato ji je tožeča dolžna plačati njene pritožbene stroške v znesku 1.467,65 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP, v zvezi s členom 165 ZPP).

S pritožbo je uspela tudi tožeča stranka. Priglasila je odvetniško nagrado za redno pravno sredstvo v višini 1000 točk, materialne stroške v višini 250 točk, DDV ter sodno takso, kar skupaj znaša 699,97 EUR, čemur je potrebno prišteti še plačano sodno takso v znesku 559,02 EUR. Tako se izkaže, da je tožena, dolžna tožeči povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.258,29 EUR na način, kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke in ker je na pritožbeni stopnji tožena stranka uspela z 51 %, ji je tožena stranka dolžna povrniti 49 % njenih stroškov za odgovor na pritožbo. Priglasila je nagrado za odgovor na pritožbo v znesku 2000 točk ter materialne stroške v znesku 250 točk, kar znaša v vrednosti odvetniške točke 1.032,75 EUR, k čemur pa je potrebno prišteti še sodno takso za odgovor na pritožbo v znesku 279,51 EUR. Tako znašajo skupaj pritožbeni stroški za odgovor na pritožbo tožeče stranke 1.312,26 EUR. Ob doseženem uspehu tožene stranke na pritožbeni stopnji pa 643,00 EUR in ji je te stroške za odgovor na pritožbo, dolžna tožena stranka plačati v roku 15 dneh, po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (1): Veliki komentar Zakona o gospodarski družbah ZG-1, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006 - glej komentar k členu 8 ZGD-1.