Jedro

Z zahtevo sodišča prve stopnje, da tožnik na naroku konkretizira trditve o protipravnih ravnanjih organov tožene stranke, je bilo tožniku omogočeno, da nesklepčnost tožbe odpravi; materialno procesno vodstvo je bilo ustrezno izvedeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se v II. točki izreka odmerjeni stroški 802.457,50 EUR znižajo na 152.457,50 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 160.000.000,00 EUR odškodnine. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 802.457,50 EUR.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Nasprotuje ugotovitvi, da protipravnost ravnanja organov tožene stranke ni bila določno zatrjevana. Opozarja, da je tekom postopka navedla številna ravnanja in jih označila za nedopustna, na zadnjem naroku pa predložila listinsko dokumentacijo in se nanjo sklicevala kot na del trditvene podlage. Táko trditveno podlago ocenjuje za zadostno. Če pa je sodišče štelo, da ni zadostna, bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva tožečo stranko pozvati, da navedbe dopolni in konkretizira ter ji za to podeliti določen rok. Moralo bi jo torej pozvati, da svoje navedbe, glede katerih je ugotovilo, da so presplošne in premalo konkretizirane, dopolni, konkretizira in argumentira. Zaradi zahtevnosti in izjemne obsežnosti listinske dokumentacije tovrsten poziv na naroku ne zadošča. Opozarja, da je tožeča stranka na naroku zaprosila za rok za dopolnitev trditvene podlage in izdelavo izpiska najbolj bistvenih trditev. Sodišču prve stopnje očita kršitev 285. čl. ZPP. Trdi, da je zaradi odsotnosti materialno procesnega vodstva podana kršitev iz osme točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker je bilo tožeči stranki onemogočeno pravično, vsebinsko obravnavanje zadeve. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je listine štelo izključno kot dokaze in ne kot del trditvene podlage. Meni, da bi morala biti tožeča stranka pozvana, da v primernem roku pripravi povzetek najbolj bistvenih navedb, na katere se glede na predložene listine sklicuje. Opozarja, da se je tožeča stranka z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, ki je zavrnilo predlog za delegacijo pristojnosti, seznanila šele na naroku, glede katerega je pričakovala, da bo preklican. Je pa tožnik pripravil relevantno dokumentacijo in jo na naroku predložil na več zgoščenkah ter predlagal, naj se upošteva kot del trditvene podlage. Meni, da bi se Okrožno sodišče v Kranju moralo sámo izločiti in prepustiti razsojanje drugemu krajevno pristojnemu sodišču. Graja tudi stroškovni del odločitve. Opozarja na 20. čl. Zakon o odvetniški tarifi, ki skupno vrednost predmeta pri vrednotenju storitev omejuje na 30 mio EUR. Povzema določila tarife, ki za vrednost spora 500.000,00 EUR priznava nagrado 1.975,00 EUR, nad to vrednostjo pa nagrado 100,00 EUR za vsakih naslednjih 50.000,00 EUR sporne vrednosti. Izračunava, da bi ob pravilni uporabi tarife stroški tožene stranke znašali največ 150.00,00 EUR. Opozarja, da je tožniku nudena brezplačna pravna pomoč.

Pritožba zoper odločitev o glavni stvari ni utemeljena; utemeljena pa je pritožba zoper določitev o stroških postopka.

Nezakonitost obravnavane sodbe pritožba utemeljuje z več razlogi. Prvi očitek, zapisan v tretjem odstavku pritožbene obrazložitve, je podan s pritožbeno ugotovitvijo, da je tožeča stranka podala ustrezne in zadostne trditve o protipravnih ravnanjih tožene stranke, zaradi česar bi moralo sodišče izvesti dokazni postopek, v katerem bi poleg protipravnosti ugotavljalo še ostale, za obstoj odškodninske odgovornosti relevantne predpostavke (škodo, vzorčno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost). Ta pritožbeni očitek je nepreverljiv, saj se pritožba posplošeno sklicuje na številna ravnanja organov tožene stranke, ki jih je označila za protipravna, vsebovana pa naj bi bila v navedbah in v priloženi listinski dokumentaciji, glede katere je bilo predlagano, naj se upošteva kot del trditvene podlage. Pritožnik ne citira konkretnih navedb o protipravnih ravnanjih, ne navede vlog, narokov, listin ... , ki naj bi jih vsebovale; svoje stališče o zadostnosti in popolnosti trditev podaja brez argumentov. Pritožbeno sodišče niti v navedbah niti v dokaznem gradivu, na katerega se pritožnik sklicuje, konkretiziranih trditev o protipravnem ravnanju organov tožene stranke ne najde. Pritožbo je zato v tem delu treba označiti za posplošeno oz. nekonkretizirano, pritožbeni očitek pa posledično za nepreverljiv.

Drugi razlog, s katerim pritožnik utemeljuje pritožbo, pa je pomanjkljivo procesno vodstvo, predpisano z 285. čl. ZPP (1). To določilo predpisuje aktivno vlogo sodnika, zato je treba presoditi, ali je vloga razpravljajočega sodnika v postopku taka bila. Ker je tožba zavrnjena zaradi nesklepčnosti trditev, je pravno pomembno, ali je bilo sodišče prve stopnje tožečo stranko na nesklepčnost njenih trditev dolžno opozoriti in če je bilo to dolžno storiti, ali je to storilo na ustrezen način; to pomeni na tak način, da bi nesklepčnost tožeča stranka lahko odpravila.

Tožba ni bila pomanjkljiva, zato potrebe po pozivanju k popravi oz. dopolnitvi tožbe (prvi odstavek 108. čl. ZPP) ni bilo. Tudi vsebinske pomanjkljivosti tožbi ni mogoče očitati. Trditev o grožnjah in malomarnem, birokratskem, uradniškem ter namerno nevestnem ravnanju organov tožnik v tožbi res ni konkretiziral, je pa zatrdil in na splošno argumentiral obstoj vseh štirih predpostavk za prisojo odškodnine zaradi neposlovne odškodninske odgovornosti – delikta (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zaveza med protipravnim ravnanjem in škodo, odgovornost). Šele z vložitvijo odgovora na tožbo, v katerem je tožena stranka zanikala protipravnost ravnanja svojih organov in opozorila, da se pred nekonkretiziranimi očitki ne more braniti, se je tožnikova tožba izkazala za nesklepčno. Kljub temu tožeča stranka v nadaljevanju postopka delikta oz. pravno nedopustnega ravnanja toženkinih organov ni konkretizirala: niti v vlogi z dne 22.1.2010, niti na naroku dne 24.1.2013, na katerem je svoje trditve dopolnjevala. V vlogi je ponovila posplošene trditve o malomarnem delu organov, dodala nerazumno dolgo odločanje, na naroku pa ravnanje organov tožene stranke opredelila s pravnim pojmom protipravnosti. Niti v vlogi niti na naroku pa ni konkretizirala organov ali ljudi, ki naj bi nedovoljena dejanja izvršili, navedla kraja, časa in drugih okoliščin, s katerimi bi bila deliktna dejanja determinirana. Trditve tožeče stranke o deliktu so torej nedoločne, nestrukturirane in niso preverljive, kakršne bi zaradi ugovora tožene stranke morale biti.

Sodišče prve stopnje je tožečo stranko na naroku 24.1.2013 večkrat pozvalo, da trditve o protipravnosti ravnanja organov tožeče stranke konkretizira. Tega pritožnik ne zanika, zatrjuje pa, da za dopolnitev svojih trditev ni imel možnosti. Sklicuje se na obsežnost in kompleksnost zadeve ter zatrjuje, da je šele na naroku, na katerem je bil k dopolnitvi navedb pozvan, izvedel za zavrnitev njegovega predloga za delegacijo pristojnosti. Njegovemu stališču, da bi mu moral biti na naroku odobren rok, v katerem bi svojo trditev o protipravnem ravnanju organov tožene stranke dopolnil (konkretiziral), ni mogoče slediti. V pritožbi tožnik povsem spregleda, da je bil s pomanjkljivostmi svojih trditev soočen že pred narokom. Že z dnem vročitve odgovora na tožbo (dne 18.11.2009) je bil soočen z dejstvom, da bo moral svoje trditve o protipravnem ravnanju toženkinih organov konkretizirati – jih pripisati točno določenemu organu ali osebi, opisati okoliščine, dejanja krajevno in časovno ter drugače povsem določno opredeliti. Gre za očitno pomanjkljivost trditvene podlage, ki jo je udeleženec postopka, zlasti v obsežni in zapleteni zadevi, dolžan odpraviti že pred narokom, najkasneje pa na naroku. Potrebna je bila dopolnitev trditev o dejstvih, zaradi katerih tožnik uveljavlja sodno varstvo, zato bi bilo pričakovati, da je že pred postopkom izoblikoval svoja stališča o ravnanjih, ki so tako grobo posegla v njegove interese, da mu je nastala milijonska materialna in nematerialna škoda. Z 9. čl. ZPP je zahtevana skrbnost strank pri uveljavljanju pravic v pravdnem postopku. Ni mogoče spregledati, da je tožnikov pooblaščenec takoj na začetku naroka sam opozoril na nesklepčnost tožbe in prosil za preložitev naroka. Sodišče prve stopnje je s pozivom h konkretizaciji deliktnih ravnanj, izrečenem na naroku, zato ustrezno izpolnilo svojo dolžnost usmerjanja strank v postopku. Aktivnost sodišča je bila zadostna, ustrezna, izvedena na pravilen način. Predlogu za preložitev naroka zaradi dopolnitve navedb sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Prelaganje naroka zaradi dopolnitve navedb oz. odprave pomanjkljivosti, na katere je bil tožnik opozorjen in je imel za njihovo odpravo več let časa, bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti in koncentracije postopka (prvi odstavek 11. čl. ZPP). Ker je bil tožnik s pomanjkljivostmi svojih trditev soočen že od prejema odgovora na tožbo dalje, je imel realno možnost, da najkasneje na glavni obravnavi svoje trditve dopolni. Na odločitev ne vpliva niti dejstvo, da je bila tožeča stranka z zavrnitvijo predloga za delegacijo pristojnosti seznanjena šele na na naroku. Sklep Vrhovnega sodišča RS, s katerim je bil predlog za delegacijo pristojnosti zavrnjen, je prvostopenjsko sodišče prejelo 22.1.2013 in ga še isti dan odpremilo strankama. Tožena stranka ga je prevzela dne 23.1.2013, tožeča pa do naroka, ki se je vršil dne 24.1.2013, ne. Ker narok ni bil preklican, bi se tožeča stranka morala pozanimati o usodi predloga ali računati na to, da se bo zadeva meritorno obravnavala in se na narok, ki se ga je udeležila, pripraviti.

Zahtevku, ki ni utemeljen z določno opredeljenim protipravnim ravnanjem, ni mogoče ugoditi. Protipravnost ravnanja je eden od pogojev, ki morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti kumulativno podani. Pritožba zoper odločitev o glavni stvari je zato zavrnjena (353. čl. ZPP).

Utemeljeno pa tožeča stranka graja stroškovni del odločitve. Tožnik, ki s tožbo ni uspel, je toženi stranki dolžan povrniti pravdne stroške. Ti se odmerjajo po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki v 3. čl. predpisuje nagrade pooblaščencev glede na vrednost predmeta, z drugim odstavkom 20. čl. pa nagrado v primeru zastopanja ene osebe po višini omejuje na tisto nagrado, ki je s tarifo predpisana za sporno vrednost 30 milijonov evrov. Z 12. čl. je določena nagrada, ki za sporno vrednost 500.000,00 EUR znaša 1.975,00 EUR, nad to sporno vrednostjo pa še 100,00 EUR za vsakih 50.000,00 EUR sporne vrednosti. Nagrada za sporno vrednost 30 mio EUR torej znaša: za sporno vrednost 500.000,00 EUR 1.975,00 EUR in za nadaljnjih spornih 29.500.000,00 EUR še dodatnih 59.000,00 EUR. (29.500.000,00 : 50.000,00 = 590 x 100,00). Nagrada za pravno opravilo, ki se vrednoti s količnikom 1 torej za spor v vrednosti 30 mio EUR znaša 60.975,00 EUR (1.975 + 59.000,00 EUR). Tožeča stranka je priglasila nagrado za postopek pred sodiščem prve stopnje, ki se vrednoti s količnikom 1,3 (tr. št. 3100), nagrado za narok, ki se vrednoti s količnikom 1,2 (tar. št. 3102) in pavšalni znesek ptt storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002). Ker se je zahtevku uspela ubraniti v celoti, je upravičena do povrnitve vseh stroškov: 79.267,50 EUR za postopek pred sodiščem prve stopnje, 73.170,00 EUR za narok in 20,00 EUR materialnih stroškov, skupaj 152.457,50 EUR. Po sodišču prve stopnje priznani stroški so zato zaradi nepravilne uporabe materialnega prava znižani na zgoraj ugotovljeno višino (tretja točka 365. čl. ZPP v zvezi s 358. čl. ZPP).

Po uveljavljenem stališču sodne prakse stranka ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, če se pritožuje zoper odločitev o glavni stvari in stroških, uspe pa le s pritožbo zoper stroškovni del odločitve. V takem primeru se pritožbeni uspeh šteje za neznaten. Ker je tožnik uspel zgolj s pritožbo zoper stroškovni del odločitve, ne pa s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičen. Skladno z drugim odstavkom 154. čl. ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. čl. ZPP je zato odločeno, da pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) 285. čl. ZPP določa: Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.