Jedro

Navedbe, na katere tožnik opira svojo zahtevo za sodno varstvo, morajo biti razvidne že iz tožbe. S tem (in nadaljnjimi v skladu z zakonskimi zahtevami pravočasno navedenimi dejstvi) je začrtana dejanska podlaga spora. Zato ni sprejemljivo, da se tožnik sklicuje na priloge tožbe, listinsko dokumentacijo ali v drugih zadevah in postopkih dane navedbe. Sklicevanje na vsebino drugih listin in dokumentov kot na lastne navedbe namreč povzroča tako pri sodišču kot pri nasprotni stranki nejasnost in negotovost o vsebini trditvene podlage tožbe in dejanske podlage spora nasploh.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 160.000.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2009 dalje do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi „bistvenih kršitev postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic“, in sicer enakosti pred zakonom, pravice do sodnega varstva in pravice do povračila škode. Trdi, da njegov zahtevek temelji na odškodninski odgovornosti tožene stranke, ki mu je z nepravilnim ravnanjem svojih organov povzročila visoko premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Tožnik je navedel številna ravnanja organov tožene stranke, na zadnji glavni obravnavi pa priložil listinsko dokumentacijo, na katero se je skliceval kot del tožbene trditvene podlage. Takšna podlaga je bila zadostna in bi moralo sodišče prve stopnje izvajati dokazni postopek glede obstoja in višine škode. Višje sodišče je zapisalo, da niti v navedbah niti v dokaznem gradivu ne najde konkretiziranih trditev o protipravnem ravnanju organov tožene stranke, česar pa ne obrazloži, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče bi moralo v sodbi povzeti navedbe iz tožnikovih predloženih listin in dokumentov, na katere se je skliceval kot del trditvene podlage, in se določno opredeliti do navedb o protipravnosti posameznih ravnanj. Pritožbeno sodišče bi moralo zato sodbo prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje. Ker tega ni storilo, je tožnik ostal brez sodnega varstva in brez odškodnine. Če je sodišče menilo, da trditvena podlaga ni zadostna, bi moralo tožnika v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da svoje navedbe dopolni in konkretizira, ter mu za to dati ustrezen rok. Sodišče prve stopnje pa je v nasprotju z 285. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glavno obravnavo zaključilo. Odsotnost materialnega procesnega vodstva je v konkretnem primeru prerasla v bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tožnika res na konkretizacijo navedb pozvalo na naroku za glavno obravnavo, vendar pa je glede na zahtevnost zadeve in izjemno obsežnost listinske dokumentacije to na naroku nemogoče. Tožnik je prosil za primeren rok, da dopolni trditveno podlago in iz priloženih dokazov naredi izpisek najbistvenejših trditev. Sodišče prve stopnje ne bi smelo zaključiti zadeve, dokler zadeva ne bi bila dovolj konkretizirana za meritorno obravnavo. Glede na kompleksnost zadeve in višino tožbenega zahtevka bi bilo treba postopek voditi po načelu odprtega sojenja in po potrebi tožnika tudi večkrat pozvati in mu dati primeren rok, da poda substancirane navedbe, saj se sicer preveč posega v pravico do sodnega varstva. Tožnik je podal trditve glede protipravnega ravnanja, na naroku pa tudi predložil dokumentacijo, na katero se je skliceval kot del trditvene podlage, saj bi prepisovanje listin privedlo do več sto strani dolge vloge. Prvostopno sodišče je zmotno štelo, da listine predstavljajo izključno dokaze, na pa trditev stranke. Zato teh listin ne bi smelo preprosto prezreti, ampak bi moralo predhodno tožnika pozvati, da v primernem roku pripravi povzetek najbistvenejših navedb. Ker tega ni storilo, je ponovno storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj mu je onemogočilo vsebinsko obravnavanje zadeve. Tožnik je na edinem naroku za glavno obravnavo večkrat prosil za rok, pa sodišče njegovi prošnji ni ugodilo, ker naj bi imel dovolj časa za pripravo ustrezne trditvene podlage in je s tem namenom narok enkrat že preložilo. Res je sodišče narok preložilo, vendar pa je tožnik nato vložil predlog za delegacijo pristojnosti, z odločitvijo o predlogu pa se je seznanil šele na naroku. Pred tem je čakal na odločitev in menil, da bo sodišče narok preklicalo. Ne glede na to je v vmesnem času pripravil obsežno dokumentacijo, ki jo je na naroku predložil v več zgoščenkah, in se nanjo skliceval kot del trditvene podlage. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi njenega protipravnega ravnanja. Protipravnost ravnanja je ena od predpostavk civilnega delikta, zaključek o protipravnosti pa predstavlja pravni zaključek oziroma kvalifikacijo določenega ravnanja. Za tak zaključek mora stranka navesti ustrezne trditve in zanj ponuditi dokaze, v obravnavanem odškodninskem primeru mora torej natančno in konkretno pojasniti, katera so tista ravnanja, ki jih šteje za protipravna in ki naj bi ji povzročila škodo. Te dejanske navedbe morajo biti razvidne iz tožbe oziroma morebitnih nadaljnjih vlog tožnika. Jasno mora biti - tudi zaradi pravice nasprotne stranke do obrambe - kaj je trditvena podlaga tožbe. Tej zahtevi po stališčih sodišč druge in prve stopnje ni bilo zadoščeno, temu pa pritrjuje tudi Vrhovno sodišče in ugotavlja, da tudi v reviziji tožnik „številnih ravnanj organov tožene stranke“ oziroma „zatrjevanih protipravnih ravnanj“ ni konkretno navedel. Očitek protipravnosti tako ostaja posplošen in pavšalen, nanašajoč se na ravnanja in krivice, ki naj bi se tožniku glede na navedbe na zadnjem naroku za glavno obravnavo dogajale v številnih postopkih od leta 1988 dalje. Vse to mu je ustrezno pojasnilo tudi sodišče druge stopnje in zato očitek kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7. Materialno procesno vodstvo ali odprto sojenje ali razjasnjevalno oblast(1) ZPP opredeljuje v 285. členu, nanaša pa se na dejanske navedbe, na področje stvarnih predlogov, na dokazni postopek in pravna vprašanja. Cilj izvrševanja tega načela na področju dejanskih navedb je, da se navedejo vsa odločilna dejstva in da se dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih. Za racionalen potek postopka je nujno, da so navedbe strank strukturirane, pravno relevantne in osredotočene na bistvo spora.(2)

8. V izpodbijani sodbi je sodišče druge stopnje tožniku pojasnilo, da je sodišče prve stopnje pravilno izpolnilo svoje obveznosti, ki izhajajo iz materialnega procesnega vodstva. Vendar pa materialno procesno vodstvo sodišča ne more trajati neomejeno. Tudi stranke so dolžne ravnati skrbno in s svojim aktivnim ravnanjem prispevati k kakovostnejšemu sodnemu varstvu ter k racionalnemu in čimprejšnjemu zaključku postopka. Tožnikovega ravnanja, ki se ob zavedanju, da so njegove navedbe o protipravnosti ravnanja organov tožene stranke pomanjkljive, saj ga je na to opozorila že tožena stranka v odgovoru na tožbo, iz tega razloga pa je bil en narok na njegovo prošnjo že preložen, ni mogoče opredeliti za skrbno ravnanje. Tudi na naroku je sodišče prve stopnje neuspešno skušalo izpolniti svoje „poslanstvo spodbujevalca procesnih aktivnosti strank,“(3) špekulacije o preklicu naroka zaradi (že tretjič) predlagane delegacije pristojnosti pa tožnikove neaktivnosti ne opravičujejo. Sodišče si mora prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, in onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku (prvi odstavek 11. člena ZPP). Ponovna preložitev naroka (iz enakega razloga, kot je bil predhodno že preklican) bi bila v nasprotju s temi usmeritvami, konkretizacija protipravnosti z opredelitvijo posameznih ravnanj organov tožene stranke pa ni tako zahtevna naloga, da je tožnik v času, ki ga je imel na voljo, ne bi zmogel. Vse to kaže, da nista podani niti zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP niti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožba je zahteva tožnika, naj mu sodišče proti tožencu nudi pravno varstvo določene vsebine. Z njo se pravdni postopek začne in predstavlja glavno ter samostojno procesno dejanje tožnika. Vse navedbe, na katere tožnik opira svojo zahtevo za sodno varstvo, morajo zato biti razvidne že iz tožbe. S tem (in nadaljnjimi v skladu z zakonskimi zahtevami pravočasno navedenimi dejstvi) je začrtana dejanska podlaga spora. Zato ni sprejemljivo, da se tožnik sklicuje na priloge tožbe, listinsko dokumentacijo ali v drugih zadevah in postopkih dane navedbe. Sklicevanje na vsebino drugih listin in dokumentov kot na lastne navedbe namreč povzroča tako pri sodišču kot pri nasprotni stranki nejasnost in negotovost o vsebini trditvene podlage tožbe in dejanske podlage spora nasploh. Zato mora biti pristop k dovolitvi sklicevanja na priloge tožbe kot lastne navedbe stranke restriktiven.(4) V primerih, kot je obravnavani, ko konkretna relevantna dejanja sploh še niso konkretizirana, pa je sklicevanje na dokumentacijo povsem neprimerno, saj ni mogoče pričakovati od sodišča, da bo samo v obširni dokumentaciji iskalo in izluščilo, katera dejstva bi utegnila biti relevantna za odločitev v sporu. S tem bi sodišče prevzelo vlogo stranke in samo – morda celo mimo volje stranke - oblikovalo dejansko podlago spora, obenem pa bi onemogočilo nasprotni stranki izjaviti se o relevantnih dejstvih, saj ji ne bi bilo znano, katera iz obširne dokumentacije bo sodišče sploh prepoznalo za taka. Priložena dokumentacija bi torej lahko služila le kot dokaz za obstoj že navedenih relevantnih dejstev. Neutemeljeno tožnik tudi meni, da bi ga moralo sodišče pozvati, da pripravi povzetek najbistvenejših navedb, in mu za to dati ustrezen rok. Stranka mora ustrezno procesno gradivo zbrati pred začetkom postopka in se ne more zanašati na to, da ga bo oblikovala šele v teku pravdnega postopka. Sicer pa, kot je bilo že rečeno, je bil prejšnji narok preklican ravno zaradi podobnega predloga samega tožnika.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

Op. št. (1): Nina Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, 2006, stran 582. Op. št. (2): Ibid., stran 586. Op. št. (3): Ibid. Op. št. (4): Tako sodna praksa kot strankine navedbe upošteva mnenje strokovnjaka, ki ga stranka angažira sama pred pravdo, praviloma zaradi opredelitve obsega in z njim povezane višine škode - v takem primeru se dopušča, da stranka na splošno opiše okoliščine glede škode, njena podrobnejša struktura pa izhaja iz takšnega zasebnega mnenja strokovnjaka.