Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu, po temelju v celoti, po višini pa delno ugodilo. Temelj odškodninske odgovornosti med pravdnima strankama ni bil sporen, glede višine tožbenega zahtevka pa je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženki dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 75.609,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2010 dalje do plačila in odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe). V presežku (za znesek 202.891,70 EUR s pripadki in za del zahtevka iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti glede odškodnine za nepremoženjsko škodo od 1. 1. 2006 do vključno 22. 2. 2010), je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Glede višine tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje presodilo, da primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo v konkretnem primeru znaša 192.910 EUR (iz naslova telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem 75.000 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti do 65.000 EUR, zaradi strahu 12.000 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 40.910 EUR). Od tega zneska je nato odštelo že plačano odškodnino za nepremoženjsko škodo v revaloriziranem znesku 109.304,91 EUR in znesek 3.895,79 EUR iz naslova prejetih invalidnin.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo, in sicer je odločitev sodišča prve stopnje glede obrestnega dela zahtevka spremenilo tako, da je toženkama naložilo, da zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo plačata od 24. 3. 2007 dalje, in ne le od 23. 2. 2010 dalje, ter znižalo znesek prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ocenilo je, da primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 164.000 EUR (namesto 192.910 EUR), in sicer iz naslova telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem (namesto 75.000 EUR) 65.000 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (namesto 65.000 EUR) 55.000 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti (namesto 40.910 EUR) 32.000 EUR. Od zneska 164.000 EUR je nato odštelo že plačano odškodnino za nepremoženjsko škodo v revaloriziranem znesku 109.304,91 EUR, ne pa tudi znesek prejetih invalidnin (le-tega je kot eno od okoliščin primera upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). V ostalem je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, in je razen v spremenjenem delu, v katerem je zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje sprejelo deloma napačno odločitev (prisojena je bila previsoka odškodnina, napačna je bila odločitev o obrestnem delu zahtevka, od odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo ne bi smel biti odštet znesek prejetih invalidnin), soglašalo z razlogi izpodbijane sodbe.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne strinja se s prisojeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo ter iz tega naslova poleg pravnomočno prisojenega zneska zahteva še nadaljnjih 161.000 EUR. Navaja, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo po vseh zahtevanih postavkah odmerjena prenizko. Sodišči nista doumeli, kaj pomeni dvakratno soočenje s situacijo življenja ali smrti in da ima tožnik trajno prisotne more, v katerih podoživlja škodni dogodek. Iz naslova strahu zato zahteva še nadaljnjih 18.000 EUR. Sodišči sta premalo ovrednotilo tudi vse fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je utrpel. Dolgotrajno in intenzivno obdobje zdravljenja je trajalo več kot tri leta, sicer pa bo delno zdravljenje posameznih predelov trajalo še nadaljnjih pet do deset let in bo moral prestajati nove operativne posege zaradi transplantacij kože, predvsem na rokah, saj mu bodo odstranili še ostanke prstov ali delov prstov. Odmerjena odškodnina iz tega naslova je prenizka, zato predlaga zvišanje za nadaljnjih 50.000 EUR. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči spregledali tožnika, njegove vsakodnevne težave in njegovo omejenost v življenju. Pravična odškodnina iz navedenega naslova bi terjala prisojo še nadaljnjih 75.000 EUR. Prav tako je iz naslova skaženosti upravičen do nadaljnjih 18.000 EUR. Poudarja, da ob pomanjkanju tovrstnih hudih primerov sodišče sploh nima ustreznega parametra primerljivosti odškodnin niti nima izdelanih lastnih kriterijev poštenega vrednotenja, zato predlaga, da se opre na sodno prakso sodišč v tujini (Italija, Avstrija, Hrvaška), kjer so odškodnine v primerljivih primerih znatno višje. Prilaga Milansko lestvico odškodnin, ki naj jo sodišče vpogleda. Graja tudi odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo in zahteva, da se mu le-te prisodijo od 1. 1. 2007 dalje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje.

6. Tožnik v zvezi z odločitvijo glede teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo kot revizijski razlog izrecno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer pa iz revizijskih navedb ni razvidno, v čem naj bi bila zatrjevana kršitev sploh podana. Ker zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva takšno splošno oziroma zgolj formalno sklicevanje na revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ni vsebinsko konkretizirano in obrazloženo, ne zadošča, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

7. V obravnavani nesreči pri delu, do katere je prišlo 30. 7. 2005, je takrat 53 let star tožnik utrpel opekline, ki so obsegale 45 odstotkov skupne površine telesa, približno polovica opečenega področja so bile globoke opekline. Podroben opis dejanskega obsega tožnikovih telesnih in duševnih bolečin ter strahu je razviden iz razlogov na straneh od pet do deset prvostopenjske sodbe, zato ga revizijsko sodišče v sodbi ni povzelo.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje upoštevali tako ugotovitve izvedencev prof. dr. D. M. S. (specialistka kirurginja-travmatologinja), prof. dr. U. A. (specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije) in prof. dr. M. K. (specialistka psihiatrije) kot tožnikovo izpoved, pravno relevantna dejstva, na katera tožnik opozarja v reviziji, pa so bila primerno ovrednotena že v pravnomočni sodbi.

9. Pravno podlago za odločitev v zadevi predstavljajo določbe 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika, pri odmeri višine pravične denarne odškodnine pa je treba upoštevati temeljni načeli individualizacije ter objektivne pogojenosti odškodnine za nepremoženjsko škodo. Upoštevanje teh načel je tisti dejavnik, ki v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo zagotavlja, da se škode različnega obsega obravnavajo enotno in da se zanje določajo pravične denarne odškodnine. Tako mora sodišče v vsakem primeru posebej obseg telesnega in duševnega trpljenja ter strahu, ki ga v povezavi s škodnim dogodkom utrpi oškodovanec, presoditi v primerjavi s posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse.

10. Škoda, ki jo je utrpel tožnik, je zelo velika. Vendar pa, kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, po merilih sodne prakse ne gre za katastrofalno škodo, kamor se uvrščajo na primer ohromelost večjega obsega, hude posledice na področju umskih sposobnosti in druge poškodbe, ki v največjem obsegu onemogočajo normalne življenje aktivnosti. Primerjava s takimi odškodninskimi zadevami je potrebna zaradi že omenjenega temeljnega načela objektivne pogojenosti odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem ne gre za uporabo lestvic ali tarif, pač pa za tehtanje okoliščin in upoštevanje okvirov, ki jih postavlja sodna praksa.

11. Ob upoštevanju vrste in stopnje kvalitativne spremembe življenja več oškodovancev, zlasti takih s primerljivimi telesnimi poškodbami, in ob kvantitativni primerjavi višine odmerjene odškodnine, revizijsko sodišče, ocenjuje, da je bilo v pravnomočni sodbi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pravilno upoštevano. Zadoščenje, ki ga je sodišče druge stopnje odmerilo za telesne bolečine ter neugodnosti pri zdravljenju, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti ter za strah, namreč ne odstopa od okvirov odškodnin, prisojenih za te oblike nepremoženjske škode v podobnih primerih (1).

12. Pri tem je neutemeljeno sklicevanje tožnika na sodno prakso sodišč v tujini (Italija, Avstrija, Hrvaška), kjer so po njegovi oceni v primerljivih primerih odškodnine znatno višje. Med ureditvami odškodninskega prava v posameznih državah so namreč bistvene razlike, pravni standard pravične denarne odškodnine, v katerem se odraža vrednosti sistem, ki se je izoblikoval v določenem času in prostoru, pa je vezan na posamezno pravno okolje.

13. Tožnik neutemeljeno graja tudi odločitev glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ob dejanskih zaključkih, da je tožnik od obeh toženk zahteval plačilo odškodnine z odškodninskim zahtevkom z dne 22. 2. 2007, v katerem je natančno opredelil višino škode po posameznih odškodninskih postavkah ter jima določil rok 30 dni za izpolnitev obveznosti, na katere je revizijsko sodišče vezano, le-to soglaša tudi s presojo sodišča druge stopnje, da sta toženki v zamudi od 24. 3. 2007 in da od tega dne dalje tožniku dolgujeta tudi zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik v reviziji sicer zatrjuje, da je njegov prejšnji pooblaščenec toženkam odškodninski zahtevek posredoval že v letu 2006, vendar teh revizijskih navedb, ker so usmerjene v izpodbijanje dokazne ocene in ne predstavljajo dovoljenega revizijskega razloga, pri revizijskem preizkusu izpodbijane sodbe ni bilo mogoče upoštevati.

14. Glede na vse navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Glej sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 86/2010 in II Ips 385/1995 (nanjo se sklicuje že sodišče druge stopnje).