Jedro

Upoštevaje tožnikove opekline, ki so obsegale skupno 45 % površine telesa, znaša primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo 164.000,00 EUR (157 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje prvostopenjske sodbe – november 2010).

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se sodba v celoti glasi: „Toženki sta dolžni v roku 15 dni nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino za nematerialno škodo v znesku 54.695,09 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2007 dalje do plačila in za materialno škodo v znesku 80,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2007 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (za znesek 223.805,79 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) in obrestni del zahtevka od prisojenega zneska za nematerialno škodo za čas od 1. 1. 2006 do vključno 23. 3. 2007 pa se zavrne.

Toženki sta dolžni tožeči stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 4.445,45 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“ V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženkama njune stroške pritožbenega postopka v znesku 211,71 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek glede plačila odškodnine v znesku 97.399,00 EUR. Razsodilo je, da sta toženki dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 75.609,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2010 dalje do plačila in za materialno škodo v znesku 80,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2007 dalje do plačila. V presežku za znesek 202.891,70 EUR s pripadki in zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska za nematerialno škodo v času od 1. 1. 2006 do vključno 22. 2. 2010 je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Odločilo je, da sta toženki dolžni tožniku povrniti stroške postopka v znesku 5.509,58 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta pritožbo vložili obe stranki.

Zoper sodbo, smiselno njen zavrnilni del, se iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku pravočasno pritožuje tožnik, predlaga njeno spremembo (prisojo celotne vtoževane odškodnine in zakonskih zamudnih obresti od 1. 1. 2006 dalje do plačila) in povrnitev stroškov glede na uspeh v pravdi. Navaja, da je odmerjena odškodnina glede na intenzivnost bolečin in na izredno hude posledice, ki jih je utrpel, po vseh zahtevanih postavkah odmerjena prenizko. Sodišče prve stopnje je premalo ovrednotilo vse fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. V utemeljitev svojih pritožbenih očitkov povzema mnenje izvedenke in navaja, da je bil najmanj leto dni v celoti odvisen od pomoči druge osebe pri najosnovnejših življenjskih opravilih. Glede na dolgotrajno in intenzivno obdobje zdravljenja (skoraj dve leti), ki pa bo dejansko trajalo še naslednjih pet do deset let, in mu bodo najverjetneje odstranili še ostanke prstov ali delov prstov, je odmerjena odškodnina neprimerna in žaljiva. Predlaga zvišanje odškodnine za nadaljnjih 40.000,00 EUR. Pri odmeri odškodnine iz naslova zmanjšane življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje premalo ovrednotilo dejstvo, da tožnik ni sposoben za prav nobeno delo, da se zaradi svoje telesne prizadetosti izogiba hoje v družbo, da v družini nastajajo hudi konflikti, ker potrebuje konstantno pomoč, da zaradi hudih opeklin in delne zaprtosti ust ni zmožen odpirati ust pri hranjenju in da ima težave pri nameščanju proteze. Intenziteta duševnih bolečin, ker najmanj dve leti ni mogel intimno funkcionirati z ženo, je huda in prisotna že nekaj let. Pravična odškodnina iz navedenega naslova bi terjala prisojo še nadaljnjih 65.000,00 EUR. Tudi prisojena odškodnina iz naslova strahu je za tožnika žaljiva in mizerna, saj bi moralo sodišče upoštevaje konkretne okoliščine primera iz tega naslova prisoditi še nadaljnjih 18.000,00 EUR. Prav tako je iz naslova skaženosti upravičen do nadaljnjih 50.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo zamudo tožene stranke, saj ni upoštevalo zakonskih zamudnih obresti od 1. 1. 2006 dalje. O škodnem dogodku sta bili toženki obveščeni najpozneje do konca leta 2005, ko jima je bil posredovan odškodninski zahtevek. Od 1. 1. 2006 dalje je bil znan obseg celotne škode, saj je prva toženka plačala akontacijo nematerialne odškodnine v znesku 8.000,00 EUR. Sodišča prisojajo zakonske zamudne obresti od nastanka škode oziroma od nastanka zamude dalje.

Toženki se pritožujeta zoper ugodilni del sodbe (razen zoper prisojeno materialno škodo v višini 80,00 EUR) iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlagata njegovo spremembo in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka ter povrnitev stroškov pritožbe. V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje prisodilo neutemeljeno visoko odškodnino za utrpljeno nematerialno škodo v protivrednosti 200 povprečnih neto plač v RS. Taka odškodnina ni primerljiva z višinami prisojenih odškodnin v tovrstnih primerih v sodni praksi. Vztrajata, da sta tožniku z izplačanimi akontacijami (ob upoštevanju njihovih valorizacij v času odločanja prvostopenjskega sodišča) in kapitalizirane vrednosti invalidnine, ki jo tožnik prejema in jo bo prejemal vse do smrti, plačali vso odškodnino za nematerialno škodo. Menita, da gre po Fischerju za zelo hud primer telesnih poškodb, nikakor pa ne za izjemno hud primer telesnih poškodb. Posebej pretiran je priznani znesek odškodnine za utrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Izvedenka le dopušča možnost, da bo tožnik tudi nadalje trpel občasne lažje bolečine, toda le, če bo izpostavljen neugodnim vremenskim razmeram, mrazu ali vročini ali večjim telesnim obremenitvam, kot tudi srbenje opečenih delov telesa. Odškodnina v višini 75.000,00 EUR je ob upoštevanju vseh neugodnosti med zdravljenjem močno pretirana. Pretirana je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Predvsem je materialnopravno zmotno sodišče pri odmeri te odškodnine upoštevalo invalidnino za telesno okvaro tožnika. Od odmerjene odškodnine je odštelo zneske invalidnine, izplačane tožniku do dneva izdaje sodbe, medtem ko kapitalizacije invalidnine, ki jo bo tožnik prejemal v bodoče, ni izračunalo. Prilagata izračun kapitalizacije rente in menita, da je potrebno poleg zneska 3.895,79 EUR odšteti vsaj še znesek 17.148,85 EUR. Skupna odškodnina iz tega naslova že samo zaradi tega dejstva ne more presegati zneska 43.955,36 EUR. Tudi prisojeni odškodnini za strah in skaženost sta pretirani. Res je skaženost huda, kljub temu pa v sodbi opisane tožnikove duševne bolečine glede na njegovo starost ne opravičujejo tako visoke odškodnine. Glede na drugačen odstotek uspeha v pravdi bo moralo sodišče ponovno odmeriti stroške postopka.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicujeta stranki, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik od druge toženke kot svojega bivšega delodajalca in zavarovalnice, pri kateri ima druga toženka zavarovano odgovornost, vtožuje plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel dne 30. 7. 2005 pri opravljanju svojega dela. V obravnavani zadevi obe stranki izražata nestrinjanje z višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki vplivajo na višino odškodnine, tudi tista, ki jih tožnik ponavlja v svoji pritožbi, ko argumentira, zakaj šteje, da je odškodnina za vsako od odškodninskih postavk prenizka. O ugotovljenem obsegu nepremoženjske škode je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje navedlo natančne, jasne in izčrpne razloge, ki temeljijo na izvedenskem mnenju izvedencev travmatologije prof. dr. D.S., specialista plastične kirurgije prof. dr. U.A. in specialistke psihiatrije prof. dr. M.K. ter tožnikovi izpovedi. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče glede stopnje bolečin in strahu ter njihovega trajanja sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje (strani 5 -10 prvostopenjske sodbe).

Pri odmeri odškodnine za prestano in bodočo nepremoženjsko škodo se na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS; št. 83/2001 s spremembami) in 182. člena upoštevata tako načelo individualizacije višine odškodnine kot načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Nepremoženjske škode (izgubljenega zdravja) ni mogoče odpraviti z izplačilom denarnega zneska. V sorazmerju z njenim obsegom se izraža le višina denarne odškodnine, pri čemer pa njena odmera ne more odraziti zgolj oškodovančevega občutenja konkretnih škodnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika tožnika kot oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Ob bok individualnemu vrednotenju škodnih posledic je potrebno vselej postaviti še načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v podobnih primerih iz sodne prakse in upošteva tudi objektivne materialne možnosti družbe in njenih posameznikov. Gre za določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami, s čimer se vzpostavlja sorazmerna enakost v sojenju glede na težo primera.

Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o višini denarnega zadoščenja tožnik utemeljuje tako, da ponovno poudarja okoliščine, ki bi po njegovem prepričanju morale imeti za posledico odmero odškodnine v zahtevanih zneskih. Vse okoliščine in posledice v zvezi z obsegom in intenzivnostjo nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, vendar jim je z izjemo odškodnine iz naslova prestanega strahu kljub tožnikovi veliki prizadetosti pripisalo preveliko težo in prisodilo previsoko odškodnino, upoštevaje merilo objektivne pogojenosti višine odškodnine iz 179. člena OZ in okvire, ki jih postavlja sodna praksa v Republiki Sloveniji. V konkretni zadevi je bilo sicer ugotovljeno, da je tožnik zaradi zelo hudih posledic poškodbe kože prestajal hude in dolgotrajne bolečine, da je bilo zdravljenje dolgotrajno (do 23. 2. 2010) in povezano s hudimi omejitvami in nevšečnostmi, ne pa tudi, da bo dejansko zdravljenje trajalo še naslednjih pet do deset let. Možno je le, da bo občasno trpel lažje bolečine v bodoče, če bo izpostavljen neugodnim vremenskim razmeram, bodisi mrazu, vročini in večjim telesnim obremenitvam in da se bo pojavljalo tudi občasno srbenje opečenih delov telesa. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev, zaključka sodišča prve stopnje, da gre za zelo hud primer (ne pa izredno hud primer) telesnih poškodb, stopnja in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje prisojo odškodnine v znesku 65.000,00 EUR, višji znesek iz tega naslova pa je pretiran. Tudi pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje ugotovljenim okoliščinam pripisalo preveliko težo. Tožnik je v posledici delovne nezgode kot delovni invalid invalidsko upokojen in ima od 1. 5. 2007 ocenjeno 100 – odsotno telesno okvaro. Nedvomno ovire pri opravljanju aktivnosti v vsakdanjem življenju tožniku povzročajo hudo duševno trpljenje. Vendar tožniku niso povsem uničene življenjske funkcije, pri čemer je potrebno upoštevati, da ni ugotovljena potreba po stalni pomoči in postrežbi drugega pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil (mnenje invalidske komisije – priloga A/58). Iz ocene izvedenke prof. dr. D.S. izhaja, da tožnik zaradi omejenega odpiranja ust in zmanjšane gibljivosti ustnice nekoliko težje grize hrano in uživa tekočino, ni pa v izvedenskem mnenju opore za ugotovitev, da tožnik ni zmožen odpiranja ust pri hranjenju. Pri odmeri odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje okoliščino, da tožnik prejema invalidnino, sicer pravilno upoštevalo, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je prejete zneske invalidnine, ki jih je tožnik prejel do konca glavne obravnave, preprosto odštelo od odškodnine za navedeno postavko. Sodišče invalidnino upošteva kot eno od okoliščin primera in po prostem preudarku ugotovi, v kakšnem obsegu takšna dajatev vpliva na odškodnino za to obliko nepremoženjske škode. Po presoji pritožbenega sodišča primerna odškodnina za tožnikovo prizadetost zaradi posledic poškodbe glede na mnenje izvedenke dr. D.S. in dr. M.K., upoštevaje starost 52 let v času delovne nezgode in višino invalidnine (59,12 EUR na mesec od 1. 4. 2007, od 1. 5. 2007 dalje 88,68 EUR in 91,87 EUR od 1. 1. 2008 dalje), znaša 55.000,00 EUR. Glede strahu je izvedenka ocenila, da je tožnik utrpel intenzivni primarni strah, ker ni bil v nezavesti v času nezgode. Obdobje hujšega strahu, potem ko se je tožnik zbudil iz omame, je izvedenka določila v trajanju dveh mesecev. Kasneje je bil prisoten še močnejši sekundarni strah, ki je trajal štiri mesece, lažji sekundarni strah pa od štirih do šest mesecev. Ob upoštevanju intenzivnosti in trajanja strahu in tožnikovega subjektivnega doživljanja, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, je primerna odškodnina iz tega naslova 12.000,00 EUR, tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, višji znesek pa je pretiran. Navedbe tožnika, da naj bi strah pri njem ostal prisoten še nadaljnjih trideset let nimajo podlage v izvedenih dokazih, zato prizadevanja pritožbe za višjo odškodnino niso utemeljena. Skaženost oziroma trajne spremembe v tožnikovi zunanjosti so sicer hude. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča upoštevaje ugotovitve izvedenca, tožnikovo subjektivno doživljanje samega sebe, ki vpliva na socialne stike in družinske odnose ter objektivno merilo tožnikove starosti primerna odškodnina iz tega naslova znaša 32.000,00 EUR, višji zahtevek pa je pretiran.

Upoštevaje opekline, ki so obsegale skupno 45 % površine telesa, primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo v konkretni zadevi znaša 164.000,00 EUR (157 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje prvostopenjske sodbe – november 2010). V evidentirani sodni praksi pritožbeno sodišče ni našlo enakih in podobnih primerov. Po vrsti poškodbe je tožnikovemu primeru sicer podobna zadeva opr. št. II Ips 450/90, ki pa zaradi časovne oddaljenosti ni ustrezna za primerjavo višine odškodnine. V kasnejši zadevi opr. št. II Ips 385/95 je bilo tožniku s 20 % opečene telesne površine prisojena odškodnina v višini 76 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS. Zahteva tožnika po zvišanju tako določene odškodnine je glede na to, da vendarle ni izkazana katastrofalna škoda, kot na primer, ko gre za tetraplegike in paraplegike, neutemeljena. Tožnik je za poplačilo nepremoženjske škode prejel znesek, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno valoriziralo na dan izdaje prvostopenjske sodbe (109.304,91 EUR). Zato je pritožbeno sodišče od zneska odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo (164.000,00 EUR) odštelo valorizirani plačani znesek odškodnine in tako dobilo znesek 54.695,09 EUR, ki ga mora tožena stranka še plačati tožniku. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi toženk delno ugodilo in ustrezno spremenilo izpodbijano odločitev.

Delno utemeljena pa je tudi pritožba tožnika v delu, kjer izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča glede datuma teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Skladno s 299. členom OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo tedaj, ko mu upnik postavi zahtevek za plačilo, oziroma ko ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj svojo obveznost izpolni. Tožnik v tem sporu ni dokazal, da bi takšno zahtevo postavil že konec leta 2005. K tožbi je predložil le dokazila o vložitvi predpravdnih odškodninskih zahtevkov zoper obe toženki z dne 22. 2. 2007 (A/59 in A/60), v katerem je natančno opredelil višino škode po posameznih odškodninskih postavkah. V predpravdnih zahtevkih je določil toženkama 30-dnevni rok za izpolnitev obveznosti. Zato pritožbeno sodišče šteje, da sta toženki v zamudo prišli 24. 3. 2007 in od tega dne dalje tožniku dolgujeta plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene nepremoženjske škode (prvi odstavek 378. člena OZ).

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbama tožnika in obeh toženk delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje glede odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo in začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska za nepremoženjsko škodo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.

Pritožbeno sodišče je s svojo odločitvijo spremenilo razmerje uspeha strank v tem individualnem delovnem sporu. Glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je v skladu z določbo 165. člena ZPP in ob uporabi Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) ponovno odločalo o stroških postopka. Skupni priznani stroški tožnika znašajo 13.892,04 EUR, 32 % navedenih stroškov, kolikor znaša njegov uspeh (upoštevaje tudi zadnji znesek odškodnine, ki je bila po vložitvi tožbe izplačana tožniku) pa 4.445,45 EUR. Ta znesek sta dolžni toženki povrniti tožniku, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

V preostalem je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Toženki sta v pritožbenem postopku uspeli z zneskom 20.914,09 EUR, za kolikor je na pritožbeni stopnji bila znižana skupna odškodnina tožniku. Sorazmeren del pritožbenih stroškov, ki sta jih priglasili toženki (taksa za pritožbo), znaša 211,71 EUR. V tem znesku je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške v 15 dneh. Tožnik ni uspel z zvišanjem odškodnine in je le delno uspel glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine, pri čemer takšna odločitev o obrestih na pritožbene stroške ne more imeti vpliva, saj ti nastanejo zaradi odločanja o glavni stvari. Ker je torej tožnik s pritožbo uspel le v neznatnem delu, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.