Jedro

Ker obveznost vrnitve stroškov izobraževanja izhaja neposredno iz zakonske določbe, niti ni bistveno, ali je bila določena tudi kot posebna obveznost v pogodbi o zaposlitvi. Toženka, ki po opravljenem državnem pravniškem izpitu ni ravnala skladno s pozivom za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, pa je dolžna tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času pripravništva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do toženke v znesku 13.769,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2007 do plačila (1. točka izreka); ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženke do tožeče stranke v znesku 14.000,00 EUR (2. točka izreka); toženki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 13.769,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2007 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo (3. točka izreka) in da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 784,20 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Toženka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da se sodišče ni jasno in izrecno opredelilo do pravne narave tožbenega zahtevka. Glede na to, da se je v obrazložitvi sodbe opredelilo do ugovora, da gre za pogodbeno kazen, ki jo je potrebno zmanjšati, je mogoče sklepati, da predstavlja zahtevek pogodbeno kazen. Sodišče ni obravnavalo ravnanja tožeče stranke, če jo je po opravljenem izpitu pozvala k sklenitvi delovnega razmerja na pravilen in zakonit način. V tej zvezi bi ji morala pravilno ponuditi sklenitev delovnega razmerja. Poziv za njegovo sklenitev bi moral vsebovati sestavine iz 7., 15. in 29. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in spremembe). Do danes ji še ni predložila v podpis pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar se ne more sklicevati na dejstvo, da je izpolnila vse obveznosti, to je, da se zaposli pri njej za obdobje dveh let. Sodišče je pri odločanju vezano na trditveno podlago. Ker se je tožeča stranka sklicevala, da gre za odškodninski zahtevek, je bilo sodišče na takšno trditev vezano. Glede tega opozarja na sprejeto sodno prakso. Poleg tega je v konkretnem primeru za odločitev pomembno vprašanje zastaranja in vprašanje, ali se pogodbeni stranki lahko dogovorita za višino odškodnine. Sodišče ni ugotovilo višine škode, ki naj bi nastala tožeči stranki. Obstoj škode je nujna predpostavka vsakega zahtevka, če ni ugotovljena, je potrebno zahtevek zavrniti. V spornem času je bila pri tožeči stranki v delovnem razmerju in prejemala plačo. Plača predstavlja bistveni del delovnega razmerja. Njeno izplačilo ne more predstavljati pravno priznane škode. To velja ne glede na to, ali zakon določa domnevo, da predstavljajo izplačane plače strošek izobraževanja. Ni ravnala protipravno, ker nesklenitev delovnega razmerja ni posledica njenega protipravnega ravnanja. Nikoli ji ni bila ponujena v podpis pogodba o zaposlitvi, zaradi česar ni kršila kakršnekoli obveznosti. Glede tega se sklicuje na konkretne določbe ZDR. Poziv z dne 27. 2. 2006 ne izpolnjuje pogojev ponudbe, saj ne vsebuje vseh bistvenih sestavin delovnega razmerja. Določba 11.a člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (ZPDI - UPB1, Ur. l. RS, št. 83/03) je v neskladju z ustavo in ZDR. Sodišče bi moralo prekiniti postopek in pri Ustavnem sodišču RS vložiti zahtevo za presojo skladnosti navedene določbe z Ustavo RS. Ureditev, ki plačo spremeni v strošek šolanja, ima očitno za posledico, da zaposleni ni bil upravičen do plače, zaradi česar jo je dolžan vrniti. Nikjer ni zapisano, da je delovno razmerje pripravnika drugačno od drugih delovnih razmerij. O tem vsebuje izpodbijana sodba pomanjkljivo obrazložene razloge. Pogodba o zaposlitvi, na podlagi katere je opravila pripravništvo, ni bila razveljavljena ali ugotovljena za nično, zaradi česar učinkuje in ima pravne posledice. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zahtevke tožeče stranke v celoti zavrne oz. podrejeno, da prekine pritožbeni postopek in vloži pobudo za presojo skladnosti 11.a člena ZPDI z Ustavo RS.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na toženkine pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz izvedenih listinskih dokazov je razvidno, da je toženka sklenila z Višjim sodiščem v ... pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sodniškega pripravnika za določen čas od 1. 8. 2003 do 31. 7. 2005. Toženka je 22. 3. 2006 uspešno opravila pravniški državni izpit, pri čemer ji je bil istega dne vročen poziv predsednika Višjega sodišča v ..., da se v roku 15 dni zglasi v uradu predsednika sodišča zaradi sklenitve delovnega razmerja strokovnega sodelavca v uradniškem nazivu višji pravosodni svetovalec III. Toženka je bila v pozivu opozorjena, da bo v nasprotnem dolžna povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva. Vendar se na poziv ni odzvala, temveč je 1. 6. 2006 sklenila delovno razmerje pri drugem delodajalcu. Tožeča stranka je nato toženki 5. 9. 2006 poslala zahtevek za povračilo stroškov izobraževanja, ki jih v naloženem roku ni poravnala.

ZPDI je v 1. odstavku 11.a člena (v besedilu, ki je veljalo do novele ZPDI, sprejete v novembru 2007 – Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravniškem državnem izpitu ZPDI-D, Ur. l. RS št. 111/2007) določal, da mora sodniški pripravnik, ki je opravil sodniško pripravništvo kot oseba v delovnem razmerju na sodišču, po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu skleniti delovno razmerje za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali pri Ministrstvu za pravosodje najmanj za čas trajanja pripravništva s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču. Po določbi 2. odstavka 11.a člena ZPDI predsednik višjega sodišča pisno pozove na predlog predstojnika organa, pri katerem obstaja ustrezno prosto delovno mesto, sodniškega pripravnika na delo v smislu sklenitve delovnega razmerja najkasneje v 15 dneh po opravljenem pravniškem državnem izpitu. Če je predlogov več, ima pripravnik pravico izbrati delovno mesto. Po določbi 4. odstavka 11.a člena ZPDI je sodniški pripravnik, če ne sklene delovnega razmerja v skladu s pozivom iz drugega odstavka tega člena, dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila obveznost toženke, da povrne stroške izobraževanja v primeru neizpolnitve obveznosti glede sklenitve delovnega razmerja na sodišču ali pri drugem organu po opravljenem pravniškem državnem izpitu, opredeljena tudi v XIII. točki pogodbe o zaposlitvi, št. 56-1057/03 z dne 1. 8. 2003 (priloga A1). Pravilno je tudi ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za to, da se ji naloži v plačilo povrnitev stroškov izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva, ki jih od njega zahteva tožeča stranka v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Toženka je, kot izhaja iz podatkov v spisu, dne 22. 3. 2006 uspešno opravila pravniški državni izpit in na izpitu istega dne ji je bil vročen poziv, da se v roku 15 dni zglasi v uradu predsednika sodišča zaradi sklenitve delovnega razmerja pri Okrožnem sodišču v ... na delovnem mestu strokovnega sodelavca. Vendar toženka ni tako ravnala, saj se pri naslovnem sodišču sploh ni zglasila, zaradi česar do sklenitve delovnega razmerja ni prišlo.

V tej zvezi je potrebno poudariti, da obveznost vrnitve stroškov izobraževanja izhaja neposredno iz zakonske določbe, to je iz 4. odstavka 11.a člena ZPDI, kar pomeni, da niti ni bistveno, ali je bila določena tudi kot pogodbena obveznost v pogodbi o zaposlitvi pripravnika, ki jo je toženka sklenila s tožečo stranko. V XIII. točki pogodbe o zaposlitvi je bila le povzeta zakonska določba 11. a člena ZPDI v skladu z določbo 4. odstavka 8. člena ZPDI, ki predpisuje, da se v pogodbi o zaposlitvi pripravnika, ki bo opravljal pripravništvo kot oseba v delovnem razmerju na sodišču, navede obveznost iz 11.a člena ZPDI. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je to za materialno pravno presojo zadeve odločilnega pomena.

Nadalje je pomembno, da za sodniške pripravnike kot javne uslužbence veljajo še določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in spremembe). ZJU med drugim v 16. členu opredeljuje tudi način določanja pravic in obveznosti javnih uslužbencev iz delovnih razmerij, ki se urejajo s predpisi s področja delovnih razmerij, s kolektivnimi pogodbami, s tem in drugimi zakoni ter na njihovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi. Delovno razmerje se sklene ter pravice in obveznosti javnega uslužbenca iz delovnega razmerja določijo s pogodbo o zaposlitvi, če zakon ne določa drugače, delodajalec pa javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva (1., 2. in 3. odstavek 16. člena ZJU). To pa pomeni, da tožeča stranka nima v nobenem primeru zakonske podlage za to, da bi toženko odvezala v zakonu določene obveznosti povračila stroškov izobraževanja oz. jih zmanjšala na največ tri zneska neto plač, ker bi s tem kršila prepoved iz citiranega 3. odstavka 16. člena ZJU.

Toženka je izpostavljala še neustavnost 11.a člena ZPDI, ki nasprotuje tudi določbam ZDR. Sodišče prve stopnje je glede tega vprašanja pravilno zaključilo, da navedena določba ni protiustavna. Zato v sporu ni bilo dolžno prekiniti postopka ter predlagati presojo njene ustavnosti.

Tudi predlog pritožbenemu sodišču, da prekine postopek in vloži zahtevo pri Ustavnemu sodišču RS zaradi presoje ustavnosti 11.a člena ZPDI, ni utemeljen. Ustava RS v 49. členu določa, da je zagotovljena svoboda dela, da vsakdo prosto izbira zaposlitev, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto in da je prepovedano prisilno delo. Ureditev v 11.a členu ZPDI sicer predstavlja poseg v prosto izbiro zaposlitve, saj sodniške pripravnike, ki so v delovnem razmerju na sodišču (ter državnotožilske in državnopravobranilske pripravnike), zavezuje k sklenitvi delovnega razmerja za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali ministrstvu, pristojnem za pravosodje, za toliko časa, kolikor je trajalo pripravništvo s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču, državnem tožilstvu oziroma državnem pravobranilstvu, ali za krajši čas, kakor v pozivu določi ministrstvo, pristojno za pravosodje. Vendar s tem ne posega v svobodo dela, ki je pod enakimi pogoji dostopno vsakomur, ki se odloči sodniško pripravništvo opravljati kot oseba v delovnem razmerju pri sodišču. Ker ZPDI določa enaka izhodišča za vse pripravnike, ki sklenejo delovno razmerje pri sodišču, tudi ni mogoče šteti, da je s tem kršeno načelo enakosti pred zakonom. Ureditev v ZPDI torej ne izkazuje takšnih ustavnopravnih vprašanj, ki bi zahtevala intervencijo sodišča po 156. členu Ustave RS, torej prekinitev postopka in sprožitev pobude za oceno ustavnosti pri Ustavnem sodišču RS.

Ker toženka po opravljenem pravniškem državnem izpitu ni ravnala tako, kot ji je bilo naloženo v pozivu predsednika Višjega sodišča v ..., zaradi česar ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto strokovnega sodelavca, je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času pripravništva od 1. 8. 2003 do 31. 7. 2005 v znesku 13.769,86 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe od 19. 6. 2007 dalje, to je potem, ko se je že iztekel rok za prostovoljno povračilo stroškov iz zahtevka tožeče stranke, oziroma je nastopila zamuda toženke v smislu 2. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/01 in spremembe).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razsodilo, ko je zavrnilo toženkin pobotni ugovor v višini 14.000,00 EUR. Po določbi 67. člena ZDR se kot delo na domu šteje delo, ki ga delavec opravlja na svojem domu ali v prostorih po svoji izbiri, ki so izven delovnih prostorov delodajalca (1. odstavek 67. člena ZDR). S pogodbo o zaposlitvi se delodajalec in delavec lahko dogovorita, da bo delavec na domu opravljal delo, ki sodi v dejavnost delodajalca oz. je potrebno za opravljanje dejavnosti delodajalca (2. odstavek 67. člena ZDR), delodajalec pa je dolžan o nameravanem organiziranju dela na domu, pred začetkom dela delavca, obvestiti inšpekcijo za delo (3. odstavek 67. člena ZDR). Po določbi 1. odstavka 69. člena ZDR se pravice, obveznosti in pogoji, ki so odvisni od narave dela na domu, uredijo med delodajalcem in delavcem s pogodbo o zaposlitvi (68. člen ZDR). Delavec ima pravico do nadomestila za uporabo svojih sredstev pri delu na domu, višino nadomestila pa določita delavec in delodajalec s pogodbo o zaposlitvi (1. odstavek 69. člena ZDR).

V obravnavanem primeru med strankama delo na domu ni bilo dogovorjeno, zato o tem tudi nista sklenili pogodbe v smislu 68. in 69. člena ZDR. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženkin delodajalec zagotavljal toženki prostor za študij spisov in pisanje osnutkov sodnih odločb, pri čemer je bil toženki v tehnično vzdrževalni službi sodišča na razpolago tudi potreben pisarniški material. Toženka je torej lahko izpolnjevala svoje delovne obveznosti kot sodniška pripravnica v prostorih Višjega sodišča v ..., v kolikor pa je samoiniciativno delala doma, ji za to ne pripada nadomestilo, ki ga uveljavlja v pobotnem ugovoru.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je uveljavljala toženka v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).