Jedro

Izpodbijana sodba ne odstopa niti od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS niti ne kaže na to, da bi bile z odločitvijo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine oziroma ustavne pravice. Razlogi za dopustitev revizije, ki so navedeni v predlogu, zato niso utemeljeni.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 13.769,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2007 in ugotovilo, da ne obstaja v pobot postavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 14.000 EUR. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača 13.769,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2007 do plačila in ji povrne stroške postopka. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da tožena stranka po opravljenem pripravništvu ni sklenila delovnega razmerja na sodišču ali pri drugem organu po opravljenem pravniškem državnem izpitu, kot to določa prvi odstavek 11. a člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (ZPDI, Ur. l. RS, št. 11/2007). Zato je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva, v skladu z določbo 13. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2003. 2. Tožena stranka v pravočasnem predlogu za dopustitev revizije navaja, da Vrhovno sodišče v takem ali podobnem primeru še ni odločilo, kar pomeni, da sodne prakse o tem vprašanju ni, gre pa za pomembno pravno vprašanje za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ter za razvoj prava preko sodne prakse. Pomembna pravna vprašanja so po mnenju predlagateljice naslednja: - ali je mogoče z ZPDI derogirati kogentne določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), v delu, v katerem je določeno, da je delavec v delovnem razmerju upravičen do prejemanja plače, - kakšna je pravna narava zahtevkov iz 11. a člena ZPDI, - ali je zakonska ureditev 11. a člena ZPDI, ki postavlja zakonsko domnevo, da predstavljajo plače pripravnika v delovnem razmerju stroške izobraževanja v skladu z določili Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) in v skladu z Ustavo RS, - ali je pri ugotavljanju ali je bila kršena dolžnost skleniti delovno razmerje po določilih ZPDI tožeča stranka pri sklepanju delovnega razmerja s pripravnikom, ki je bil v delovnem razmerju, dolžna spoštovati določila ZDR v delu, v katerem ta ureja način sklenitve delovnega razmerja in v kolikor je odgovor na to vprašanje negativen, ali je taka ureditev ustavna.

3. V predlogu opozarja tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bile zagrešene v postopku pred sodiščem druge stopnje.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Po določbi 367. a člena ZPP sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, zlasti v primerih, če gre za odločitev, ki odstopa od sodne prakse VS RS ali če sodne prakse VS RS ni, praksa višjih sodišč pa ni enotna ali če sodna praksa VS RS ni enotna.

6. V obravnavanem primeru ne gre za nobenega od naštetih primerov. Vrhovno sodišče je že nekajkrat obravnavalo vračanje plač kot stroška izobraževanja zdravnikov specializantov, ki so bili v podobnem položaju kot sodniški pripravniki (sodba VIII Ips 33/2002 z dne 18. 2. 2003, sodba VIII Ips 133/2005 z dne 22. 11. 2005). Izpodbijana sodba ne odstopa niti od sodne prakse VS RS, niti ne kaže na to, da bi bile z odločitvijo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine oziroma ustavne pravice.

7. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da razlogi za dopustitev revizije, ki so navedeni v predlogu, niso utemeljeni. Zato je Vrhovno sodišče predlog v skladu z določbo drugega odstavka 367. a člena ZPP zavrnilo.