Jedro

Zavarovanec, ki postane slaboviden šele kot upokojenec nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo že na podlagi 100. člena ZPIZ-2, torej zgolj zaradi slabovidnosti, ampak je do dodatka lahko upravičen na podlagi 99. člena ZPIZ-2 v zvezi s 102. členom ZPIZ-2, torej če je ugotovljeno, da zaradi slabovidnosti tudi dejansko potrebuje stalno pomoč in postrežbo za opravljanje vseh ali pa večine osnovnih življenjskih potreb.

Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da tožnici dodatek za pomoč in postrežbo pripada na podlagi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-2, že zgolj na podlagi ugotovitve, da je slabovidna.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se pritožba tožnice zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v prvi alineji točke I izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da se: - odpravi odločba tožene stranke z dne 15. 1. 2014, v zvezi z odločbo z dne 4. 9. 2013 in da se tožnici prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo (1. alineja točke I izreka), - odpravi odločba tožene stranke z dne 16. 1. 2013, v zvezi z odločbo z dne 4. 9. 2013 in se tožnici prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro (2. alineja točke I izreka).

Tožničin zahtevek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo je sodišče zavrnilo na podlagi mnenja in dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje o tem, da pri tožnici ni neogibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi za opravljanje osnovnih življenjskih opravil in da tožnica sama zmore opravljati večino osnovnih življenjskih opravil. Zahtevek za priznanje pravice do invalidnine zaradi telesne okvare je bil zavrnjen z utemeljitvijo, da pri tožnici ni podana telesna okvara zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, temveč zaradi bolezni.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 15. 1. 2014, v zvezi z odločbo z dne 4. 9. 2013 in tožnici od 10. 1. 2014 dalje priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb v višini 146,06 EUR mesečno. V preostanku je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na pravico do invalidnine za telesno okvaro. Zahtevku za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo je ugodilo ob sklicevanju na določbo prvega odstavka 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) o tem, da dodatek za pomoč in postrežbo pripada slepi ali slabovidni osebi. Sodišče druge stopnje je kot zmotno označilo stališče, da dodatek ne pripada osebam, ki so slabovidne postale šele v obdobju po upokojitvi. V resnici naj bi bilo ravno obratno, dodatek za pomoč in postrežbo le izjemoma pripada aktivnim zavarovancem, in sicer v primerih določenih v prvem odstavku 100. člena ZPIZ-2, medtem ko so uživalci, torej upravičenci do dodatka za pomoč in postrežbo načeloma določeni v 99. členu ZPIZ-2. V četrtem odstavku 100. člena ZPIZ-2 je izrecno določeno, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo tudi osebe, ki so oslepele kot uživalci pokojnine in celo tiste osebe, ki so zdravstveno zavarovane po drugem zavarovancu zavoda ali upokojencu.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 63/2015 z dne 9. 9. 2015 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali lahko pravico do dodatka za pomoč in postrežbo pridobi tudi oseba, ki je postala slabovidna šele kot uživalka pokojnine.

4. Na tej podlagi je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je za odločitev v tej zadevi bistven odgovor na vprašanje, ali oseba, ki kot aktivna zavarovanka ni bila slabovidna, pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, če slabovidna postane šele kot uživalka pokojnine. V prvem odstavku 100. člena ZPIZ-2 je določeno, v katerih primerih pravico do dodatka za pomoč in postrežbo dobijo aktivni zavarovanci; drugi odstavek istega člena pa omogoča, da osebe, ki so pravico do dodatka za pomoč in postrežbo pridobile kot aktivni zavarovanci, to pravico obdržijo (ne pa pridobijo) tudi po upokojitvi. Uživalci pokojnine, ki niso oslepeli ali postali slabovidni v času zavarovanja, pa pravico do dodatka za pomoč in postrežbo lahko pridobijo le pod pogoji iz četrtega odstavka 100. člena ZPIZ-2, torej, če so kot uživalci pokojnine oslepeli. Uživalci pokojnine, ki med uživanjem pokojnine postanejo slabovidni, pravico do dodatka za pomoč in postrežbo iz tega razloga ne morejo pridobiti. Uživalci pokojnine kot upravičenci do dodatka za pomoč in postrežbo so sicer res določeni v 99. členu ZPIZ-2, vendar ta določba sama po sebi ne omogoča pridobitve dodatka. Pravico do tega dodatka uživalci pokojnine lahko pridobijo le pod pogoji, ki so določeni v četrtem odstavku 100. člena ZPIZ-2 ter prvem in drugem odstavku 101. in 102. člena ZPIZ-2. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje spremeni tako, da zavrne tožničino pritožbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, oziroma, da razveljavi izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje in zadevo vrne temu sodišču v nov postopek.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2014 s spremembami).

7. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je urejena v členih 99 do 104 ZPIZ-2. Namen te pravice je, da upravičencem poleg pokojnine ali plače iz delovnega razmerja oziroma drugih prejemkov iz opravljanja dejavnosti dodatno zagotavlja redne mesečne denarne prejemke, da bi ti upravičenci tako lažje plačevali stroške tuje stalne pomoči in postrežbe, ki je nujno potrebna za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb. Dodatek upravičencu pripada, če je po postopku predvidenem v 102. členu ZPIZ-2 ugotovljeno, da za opravljanje vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb zaradi zdravstvenega stanja potrebuje stalno pomoč in postrežbo ali pa če gre za primere, določene v 100. členu ZPIZ-1, ko se nezmožnost opravljanja vseh ali večine življenjskih potreb že domneva po samem zakonu (slabovidnost, slepota in nepokretnost upravičencev iz 100. člena ZPIZ-2).

8. V 99. členu ZPIZ-2 so kot upravičenci do dodatka za pomoč in postrežbo opredeljeni uživalci pokojnin (starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske) s stalnim prebivališčem v RS, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega.

9. Do dodatka za pomoč in postrežbo pa niso upravičeni le prejemniki pokojnin, ki za opravljanje osnovnih življenjskih potreb nujno potrebujejo stalno pomoč in postrežbo drugega temveč so v 100. členu ZPIZ-2 navedeni tudi nekateri drugi upravičenci. Tako so do tega dodatka upravičeni tudi: - zavarovanci, ki so kot slepi ali slabovidni sklenili delovno razmerje ali začeli opravljati samostojno dejavnost ali pa so oslepeli oziroma postali slabovidni med delovnim razmerjem oziroma opravljanjem samostojne dejavnosti, - nepokretni zavarovanci, ki so zaposleni primerno svojim delovnim zmožnostim, - nepokretni zavarovanci, ki niso v delovnem razmerju, pridobili pa so pravico do poklicne rehabilitacije, - osebe, ki so oslepele kot uživalci pokojnine, - slepe osebe, ki so zdravstveno zavarovane po zavarovancu zavoda ali upokojencu.

10. V četrtem odstavku 100. člena ZPIZ-2 je izrecno določeno, da osebe iz prvega odstavka 100. člena ZPIZ-2 (to so slepi, slabovidni ali nepokretni zavarovanci, ki imajo pravico do dodatka) pravico dodatka za pomoč in postrežbo obdržijo tudi po prenehanju delovnega razmerja, če jim je delovno razmerje prenehalo brez lastne volje ali krivde ali če pridobijo pravico do pokojnine.

11. Zavarovanec, ki postane slaboviden šele kot upokojenec nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo že na podlagi 100. člena ZPIZ-2, torej zgolj zaradi slabovidnosti, ampak je do dodatka lahko upravičen na podlagi 99. člena ZPIZ-2 v zvezi s 102. členom ZPIZ-2, torej če je ugotovljeno, da zaradi slabovidnosti tudi dejansko potrebuje stalno pomoč in postrežbo za opravljanje vseh ali pa večine osnovnih življenjskih potreb.

12. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da tožnici dodatek za pomoč in postrežbo pripada na podlagi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-2, že zgolj na podlagi ugotovitve, da je slabovidna. Prvi odstavek 102. člena ZPIZ-2 določa zgolj to, da invalidska komisija ali drug izvedenec zavoda poda mnenje o tem, ali je upravičencu potrebna stalna pomoč in postrežba za opravljanje vseh ali pa le večina osnovnih življenjskih potreb, če je slep ali slaboviden, ali mu je potrebno stalno nadzorstvo, ali da je zmožnost premikanja zmanjšana za najmanj 70%. Prvi odstavek 102. člena ZPIZ-2 sploh ne določa upravičencev do dodatka za pomoč in postrežbo, ampak določa pristojnost invalidske komisije ali drugega izvedenca zavoda v postopku ugotavljanja potrebe po stalni pomoči in postrežbi.

13. Slabovidni uživalci pokojnine so kot upravičenci do dodatka za pomoč in postrežbo lahko zajeti v 99. členu ZPIZ-2, vendar le, če jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega. V primeru tožnice pa je invalidska komisije II. stopnje tudi v dopolnilnem mnenju ugotovila, da pri tožnici ni neogibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, ker jih zmore opraviti sama. Tožnica takšnemu dopolnilnemu mnenju ni nasprotovala. Nasprotno v zapisniku naroka za glavno obravnavo sodišče prve stopnje izrecno ugotavlja, da stranki na dopolnilno mnenje izvedenske komisije druge stopnje nista podali pripomb.

14. Prav tako tožnica ni upravičenka do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi 100. člena ZPIZ-2, saj položaja zavarovanca, ki postane slaboviden šele kot uživalec pokojnine, ni možno subsumirati pod nobenega od v tej določbi naštetih primerov upravičenja do navedenega dodatka. Sodišče druge stopnje se sicer sklicuje na določbo četrtega odstavka 100. člena ZPIZ-2 in jo tudi pravilno povzema, vendar ta določba ne pritrjuje stališču, da je tožnica upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo. Nasprotno, določbe o tem, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo tudi osebe, ki so oslepele kot uživalci pokojnine, ni mogoče razširiti še na osebe, ki so kot uživalci pokojnine postale slabovidne (1).

15. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje moralo zavrniti tudi tožničino pritožbo v zvezi z zavrnitvijo zahtevkov za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožbo tožnice zavrne tudi glede odločitve izreka sodbe sodišča prve stopnje in se v tem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Jože Kuhelj, Novi veliki Komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-2, Založba Deforma Ljubljana, 2011, str. 227: Upokojenec, ki postane slaboviden, nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo! Ta komentar se lahko nanaša samo na 100. člen ZPIZ-2. Tak zavarovanec nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi 100. člena ZPIZ-2, lahko pa je do tega dodatka upravičen, če je izpolnjen osnovni pogoj iz 99. člena ZPIZ-2.