Jedro

Tožničin predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic do invalidnine je bil vložen 29. 4. 2013, to je v času veljavnosti ZPIZ-2. Z dnevom uveljavitve tega zakona je prišlo do spremembe zakonodaje na tem področju in so upravičenci do invalidnine le zavarovanci za telesno okvaro, ki je nastala kot poškodba pri delu ali je posledica poklicne bolezni, ne pa tudi drugi zavarovanci, ki so bili do nje upravičeni po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (če je bil vzrok njihove telesne okvare tudi bolezen ali poškodba izven dela). Ker pri tožnici ne gre za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, ni upravičena do priznanja pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Pri tožnici je podano stanje iz prvega odstavka 102. člena ZPIZ-2, saj gre za slepo ali slabovidno osebo. Takšni osebi v skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-2 pripada dodatek za pomoč in postrežbo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvi alinei I. točke izreka spremeni tako, da se odločba tožene stranke št. ... z dne 15. 1. 2014 v zvezi z odločbo št. ... z dne 4. 9. 2013 odpravita in se tožnici od 10. 1. 2014 dalje prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb v višini 146,06 EUR mesečno.

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločbe tožene stranke št. ... z dne 15. 1. 2014 v zvezi z odločbo št. ... z dne 4. 9. 2013 in da se tožeči stranki prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo (prva alinea I. točke izreka) in odločba tožene stranke št. ... z dne 16. 1. 2014 v zvezi z odločbo št. ... z dne 4. 9. 2013 in da se tožnici prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro (druga alinea I. točke izreka) ter sklenilo, da stroški postopka bremenijo proračun (II. točka izreka). Menilo je, da sta zaznavni sposobnosti sluha in vida ter posledično komunikacije tožnice zmanjšani na praktično nič, vendar tožnica ne zadošča kriterijem, ki so potrebni za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo drugega. Glede invalidnine za telesno okvaro je ugotovilo, da je pri tožnici sicer podana 100 % telesna okvara, vendar tožnica po določbi 3. odstavka 403. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami; ZPIZ-2) te pravice nima, saj lahko pravico do invalidnine za telesno okvaro uveljavljajo zavarovanci le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, pri tožnici pa so telesne okvare posledica bolezni.

Pritožuje se tožnica. V pritožbi navaja, da temelji odločitev sodišča na vsaj nepopolno ugotovljenem, če ne že zmotnem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava. Iz dejanskega stanja in ugotovitve tudi osebne zdravnice tožnice izhaja, da ta zaradi pomanjkanja vida in sluha objektivno ni sposobna opravljati večine osnovnih življenjskih opravil in je tako vezana na celodnevno pomoč. Tožnica ima tudi 100 % telesno okvaro. Pritožba se ne strinja s stališčem in razlago veljavne zakonodaje, saj meni, da je postavljena v neenakopraven položaj v primerjavi z ostalimi zavarovanci, ki jim je bila dosedaj invalidnina za telesno okvaro zaradi bolezni priznana.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; ZPP). Pri tem sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi z odločitvijo o pravici tožnice do invalidnine, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Je pa prvostopenjsko sodišče v zvezi z odločitvijo tožnice do pravice do dodatka za pomoč in postrežbo napačno uporabilo materialno pravo, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Prvostopenjsko sodišče je odločalo o dveh zahtevkih tožnice. O zahtevku po priznanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ter glede priznanja pravice do invalidnine za telesno okvaro.

K odločitvi glede pravice do invalidnine za telesno okvaro Glede invalidnine za telesno okvaro je sodišče ugotovilo, da ima tožnica 60 % telesno okvaro od 4. 4. 2013, zaradi bolezni, po poglavju II. B, točka 8 Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89 - Sporazum o TO), saj gre pri njej za 60 % telesno okvaro od 4. 4. 2013 zaradi bolezni po poglavju II. B točka, dokajšnjo zmanjšanje vida na obeh očesih, če je ostrina boljša, oba očesa 0,4 ali manj, nadalje 50 % telesno okvaro od 11. 1. 2013 zaradi bolezni po poglavju II B, točka 12 a, koncentrično zoženje vidnega polja na desnem očesu, organskega značaja 30 do 21 stopinj in 50 % telesno okvaro od 18. 6. 2013 zaradi bolezni po poglavju II C, točka 15 A, skupna izguba sluha po Fowlerju med 70 do 90 %. Skupaj ima tako torej tožnica 60 + 20 + 20, tj. 100 % telesno okvaro. Telesna okvara je posledica bolezni.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju glede telesnih okvar tožnice je pomembna tudi nadaljnja ugotovitev, da je bil vložen predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic do invalidnine 29. 4. 2013, tj. v času veljavnosti ZPIZ-2. Potrebno je tako uporabiti tretji odstavek 403. člena citiranega zakona in ker pri tožnici ne gre za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen ni upravičena do priznanja pravice do invalidnine za telesno okvaro. Po citiranem predpisu so upravičenci do uveljavljene pravice le tisti, katerih telesna okvara je posledica poškodbe na delu ali poklicne bolezni. Z dnevom veljavnosti ZPIZ-2 je prišlo do spremembe zakonodaje na tem področju in so upravičenci do invalidnine le zavarovanci za telesno okvaro, ki je nastala kot poškodba pri delu ali je posledica poklicne bolezni, ne pa več tudi zavarovanci, kakor so bili po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju veljavnem do takrat, ko je vzrok njihove telesne okvare tudi bolezen ali poškodba izven dela. Pritožbeno sodišče šteje, da takšna odločitev ni v nasprotju z določili Ustave RS, saj ima zakonodajalec pri določanju pravic iz socialne varnosti široko polje proste presoje.

Glede pravice do dodatka za pomoč in postrežbo Sodišče prve stopnje je v celoti sprejelo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, kakor to navaja v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz tega izhaja, da je prvostopenjsko sodišče sprejelo tudi ugotovljeno zdravstveno stanje s strani invalidske komisije II. stopnje, tj. da sta zaznavni sposobnosti sluha in vida ter posledično komunikacije tožnice zmanjšani na praktično nič. Pritožbeno sodišče se ob ugotovljenem dejanskem stanju ni opredelilo do pravne podlage, tj. do zgornje premise glede pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. ZPIZ-2 v 101. členu določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja (I. odstavek). V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadrževati večine osnovnih življenjskih potreb iz prejšnjega odstavka ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo. Pri tožnici takšno dejansko stanje ni podano.

Je pa pri tožnici podano stanje iz prvega odstavka 102. člena, saj gre za slepo ali slabovidno osebo. Takšni osebi v skladu s prvim odstavkom 102. člena pripada dodatek za pomoč in postrežbo. Višina tega dodatka pa je določena v 103. členu, kjer je v 2. točki določen dodatek za pomoč in postrežbo upravičencev pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb ter za slabovidne. Ta se odmeri v višini polovice zneska iz prejšnjega odstavka. V primeru tožnice ta znaša glede na sklepe o zneskih dodatka za pomoč in postrežbo (Ur. l. RS, št. 9/13) 146,06 EUR. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje s strani invalidske komisije druge stopnje šteje, da gre pri tožnici za slabovidno osebo, saj gre pri njej za slepoto desnega očesa, ki je nastala 10. 1. 2013, kakor izhaja iz izvida oftalmologa z dne 11. 1. 2013, na levo oko pa je slabovidna, ker ima znatne izpade v vidnem polju ter praktično vidi le v centralnem vidnem polju. Napačno je stališče, da osebam, ki so v obdobju po upokojitvi postale slabovidne, pravica do dodatka za pomoč in postrežbo ne pripada. Zadeva je ravno obratna. Izjemoma pripada dodatek za pomoč in postrežbo aktivnim zavarovancem, le v primerih določene v 1. točki 100. člena ZPIZ-2, medtem, ko so načeloma uživalci, torej upravičenci do dodatka za pomoč in postrežbo določeni v 99. členu ZPIZ-2. V 4. točki 100. člena ZPIZ-2 je tudi izrecno določeno, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo tudi osebe, ki so oslepele kot uživalci pokojnine ter celo tiste osebe, ki so zdravstveno zavarovane po drugem zavarovancu zavoda ali upokojencu.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo (glede dodatka za pomoč in postrežbo), v preostalem pa pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.