Jedro

Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno sklicevalo na 1. odstavek 4. člena ZDR-1 in prepisalo, da je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih delodajalca, vendar pa so razlogi za odločitev, da je tožnik delo po 20. 5. 2015 opravil osebno v organiziranem delovnem procesu pri toženki, po njenih navodilih in nadzorom in ima vse elemente delovnega razmerja po tej zakonski določbi, tako pomanjkljivi, da se jih ne da preizkusiti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v točkah II/1, II/2, II/3, II/4 in v točki II/7, v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nerazveljavljenem delu se potrdi sodba sodišča prve stopnje ter v celoti sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrže tožba v zvezi z zahtevkom za ugotovitev, da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 2. 2010 do 11. 2. 2015 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto režiser z mesečno osnovno plačo v višini 44. plačnega razreda (točka I. izreka sklepa). Razsodilo je, da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od 20. 5. 2015 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto režiser z mesečno osnovo plačo v višini 41. plačnega razreda (II/1 izreka sodbe). Ugotovilo je, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki z 31. 11. 2016 prenehalo nezakonito (II/2 izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja za čas od 20. 5. 2015 do poziva na delo ter ji za čas od 20. 5. 2015 do 31. 1. 2016 obračunati bruto plače v višini 41. plačnega razreda, od njih odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati razliko med neto zneski plač in neto plačili, ki jih je tožena stranka tožeči stranki izplačala za delo pri njej v obdobju od 20. 5. 2015 do 31. 1. 2016 ter ji za čas od 1. 2. 2016 do poziva za vrnitev na delo obračunati bruto plače za 41. plačni razred ter po odvodu predpisanih davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati neto nadomestilo plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za nadomestilo plače iz preteklega meseca do plačila (točka II/3 izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v višini 58,33 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 do plačila (točka II/4 izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bila tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od 11. 2. 2015 do 20. 5. 2015 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto režiser z mesečno osnovno plačo v višini 44. plačnega razreda. Zavrnilo je tudi ostali tožbeni zahtevek tožeče stranke za njeno prijavo v obvezna zavarovanja pri toženi stranki za čas od 1. 2. 2010 do 20. 5. 2015, za obračun in izplačilo vtoževanih plač v tem obdobju ter za obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leta 2010, 2011, 2012, 2013 in 2014 v celoti ter za leto 2015 nad prisojenim bruto zneskom 58,33 EUR, vključno s še vtoževanimi zamudnimi obrestmi (točka II/5 izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v znesku 1.245,96 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II/7).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in navaja, da je sodišče prve stopnje v V. točki izreka v nasprotju z vtoževanim zahtevkom, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja za čas od 1. 2. 2010, zavrnilo ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju od 11. 2. 2015 do 20. 5. 2015. Tožnik tega ni vtoževal, izpodbijana sodba je v nasprotju s podanim zahtevkom oziroma o delu zahtevka za čas od 1. 2. 2010 do 11. 2. 2015 sodišče sploh ni odločalo. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka, saj je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe in s samim seboj. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj stranki ne bi zahtevali neposrednega zaslišanja priče A.A.. Tožeča stranka je z vlogo dne 13. 11. 2016 zahtevala primarno, da naj sodišče izjave, ki jo je tožeča stranka prejela 11. 1. 2017, kot prepozne ne upošteva, sicer pa tožeča stranka zahteva njeno zaslišanje. Glede na vloženo vlogo tožeče stranke je tako prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede navedenega dejstva in posledično bistveno kršilo določila ZPP, saj bi moralo na zahtevo stranke izvesti zaslišanje priče A.A. oziroma ne bi smelo upoštevati njene prepozne izjave.

Sodišče prve stopnje je v popolnem nasprotju z izpovedbo tožnika in prič B.B. ter C.C. in listin v spisu štelo, da tožnik v času med izdelavo oziroma dokončevanjem filma D. ter izdelavo filma E. dela za toženo stranko ni opravljal nepretrgoma in tudi, da naj bi v času veljavnosti pogodbe o avtorskem delu z Založbo F. d. o. o. upoštevaje obseg dela za F. za toženko dela ne opravljal nepretrgoma.

Tožnik je ob zaslišanju na naroku dne 26. 8. 2016 izpovedal natančno potek izdelave dokumentarnega filma. Natančen opis je podal tudi na naroku dne 12. 10. 2016. Iz njega izhaja več kot 15 faz, kako nastaja 50-minutni dokumentarni film, zato je vsekakor moč slediti tožnikovi izpovedbi, da je bil v letu 2015 izključno in nepretrgoma s toženo stranko v delovnem razmerju, saj je za izdelavo 50-minutnega dokumentarnega filma potrebnih približno 6 mesecev dela. Iz priloženih Skupnih normativov za ustvarjalne poklice G. izhaja, da je normativ redno zaposlenega režiserja pri toženi stranki za nedoločen čas za polni delovni čas dva dokumentarna filma letno. To dejstvo potrjuje tudi izpovedba zaslišane priče H.H., priče B.B., ki je bila tožniku nadrejena v letu 2015, priče C.C., ki je bil v letu 2015 urednik dokumentiranega programa in tako nadrejen tožniku pri dveh projektih, pa tudi priče I.I.. Iz priloženih listin - naročila produkcijskih zmogljivosti jasno izhaja, da je bil film E. zaključen meseca maja 2015 in da je tožnik 20. 5. 2015 že sodeloval pri pripravah za terensko snemanje filma E.. Tožnik je tako istočasno delal na dveh filmih D. in E. prvo polovico leta 2015, kar je potrdila tudi priča C.C.. Tožnik je jasno izpovedal, da je dela za F. izvedel izven delovnega časa in da je šlo za majhen projekt, ki je bil časovno gledano zanemarljiv v primerjavi z delom na filmu D. in E.. Tako je bil tožnik več kot evidentno vpet v delovni proces tožene stranke v letu 2015, nepretrgoma za polni delovni čas, projekt za F. pa je bil neznaten, saj je tožnik izpovedal, da so to kratki filmi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tako neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju od 1. 1. 2010 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja in za določitev 44. plačnega razreda, saj ni upoštevalo celotnega vtoževanega obdobja od 1. 1. 2010 dalje in je posledično neutemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo regresa za leta od 2010 do 2016. Tožeča stranka predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno razveljavi ter vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

3. Toženka se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožnika, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, drugič podredno pa, da spremeni sodbo tako, da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da je prvostopno sodišče brez kritične presoje sledilo navedbam tožeče stranke in njenim zatrjevanjem o obstoju elementov delovnega razmerja, pa čeprav toženka elementov delovnega razmerja za delovno mesto režiser nikakor ni izkazala. Sodišče je nepretrgano delo tožnika pri toženki zmotno utemeljevalo na podlagi pogodb civilnega prava, na tej podlagi pa ni mogoče ugotoviti nepretrganosti dela, ki predstavlja enega od elementov delovnega razmerja. Iz njih namreč izhaja, da so bile pogodbe v filmski produkciji avdiovizualnega avtorskega dela sklenjene za določen projekt in je bil pri njih naveden le datum začetka veljavnosti. Sodišče je nadalje obseg dela oziroma delovnih nalog tožnika presojalo z vidika njegovih končnih izdelkov in jih primerjalo s številom končnih izdelkov redno zaposlenih režiserjev dokumentarnih filmov pri toženki. Za ugotovitev obstoja elementov delovnega razmerja pa niso bistveni končni izdelki delavca, temveč način opravljanja dela, vključenost v organiziran delovni proces delodajalca, plačilo, osebno in nepretrgano opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Sodišče se je pri opredeljevanju vključenosti tožnika v delovni proces zadostilo z njegovimi navedbami, da je večji del izdelave filma, kakih 80 % opravil doma in na terenu, ko svoje prisotnosti pri toženki ni evidentiral. Nadalje je sledilo izpovedbam prič, da naj pri načinu izdelave dokumentarnega filma ne bi bilo nobenih razlik med delom zaposlenega režiserja in zunanjega režiserja, ter da naj bi bile individualne razlike le v tem, kako kdo pristopa k izvedbi česa. Sodišče je popolnoma spregledalo dejstvo, da je v primeru vključenosti v delovni proces delavec na voljo delodajalcu določeno število ur dnevno, običajno je to 8 ur in da se delavci v namen nadzora nad opravljenimi delovnimi urami o prihodu in odhodu z delovnega mesta evidentirajo, česar pa tožnik ni počel, saj zato ni bilo nobene potrebe. Toženka je že v odgovoru na tožbo pojasnila, da je že iz vpogleda v izpisek iz evidence registriranih ur za tožnika razvidno, da je opravil manjše število ur, kot jih opravijo redno zaposleni delavci. Toženka ponovno izpostavlja, da pri njej redno zaposleni delavci opravijo povprečno 174 ur na mesec, tožnik pa je v letu 2015 pri toženi stranki dosegel povprečno 25,43 ur na mesec.

Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno zaključilo, da je tožnik delal po navodilih toženke in pod njenim nadzorom. Pri tem je sledilo navedbam tožnika in navedbam prič, zlasti v delu, da tožnik v fazi odločanja o posameznem filmu sodeluje s celotnim vodstvom, od urednika, glavnega urednika, odgovornega urednika, pri realizaciji pa z vsemi tehničnimi sektorji G. in njihovimi vodji. Zgolj dejstvo, da je toženka tožniku določala datum in uro snemanja ter datume, na katere se opravlja post produkcija, ni mogoče šteti, da bi bil tožnik v delovnem procesu pri toženki, saj je potrebno pri tem upoštevati tudi dejstvo, da je morala toženka organizirati sodelovanje več ljudi hkrati.

Sodišče se je zmotno opredelilo tudi do vprašanja koriščenja dopusta s strani tožnika. Sicer je prišlo do pravilne ugotovitve, da tožnik ni prijavljal dopusta na enak način kot so to morali delati zaposleni pri toženi stranki, vendar pa je zmotno zaključilo, da tožnik ni bil prost v razporejanju svojega delovnega in prostega časa, saj je bil njegov delovni čas vezan na produkcijski plan, ki ga je določila toženka. Namen produkcijskega plana je v tem, da toženka lažje organizira sodelovanje več ljudi hkrati, kar pa še ne pomeni, da je bil tožnik omejen na enak način, kot pri toženi stranki redno zaposleni.

Tožnikov obseg dela v vtoževanem obdobju je bil manjši, kar je toženka izkazala z izpisom opravljenih ur tožnika. Tožnik je delo opravljal glede na potrebe toženke, kar pomeni, da je imel v določenem časovnem obdobju podpisanih več pogodb, v določenem časovnem obdobju pa nobene, količina dela na podlagi pogodb pa je tudi variirala, saj je tožnik v vmesnem obdobju izkazano opravljal delo tudi za druge družbe. Tožnik je večino časa sam razporejal svoj delovni čas, prisotnosti mu ni bilo potrebno registrirati, prav tako pa je delo opravljal tudi od doma, kar pomeni, da ni bil vključen v delovni proces delodajalca. Pri tožnikovem delu je bil pomemben končni rezultat, in sicer, da je delo opravil v zato določenih rokih.

Tožnik ni delal nepretrgoma, saj so med posameznimi projektnimi pogodbami obstajale časovne luknje, v katerih ni opravljal dela za toženko. Toženka poudarja, da morajo elementi delovnega razmerja obstajati ves čas in nepretrgoma, kar pa v obravnavanem primeru očitno ni izkazano. Bistvena razlika med tožnikom in redno zaposlenimi režiserji pri toženki je dejstvo, ki ga je v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, in sicer da pride do lukenj brez dela tudi za redno zaposlene režiserje, vendar pa morajo ti v tem času, ko ne delajo, priti v službo. Tožniku to ni bilo potrebno, kar pomeni, da evidentno ni vključen v organiziran delovni proces tožene stranke, saj zanj ne velja delovni čas, v katerem mora biti, ne glede na količino dela na razpolago delodajalcu. Iz navedenega tako izhaja, da tožnikovo delo tudi v času od 20. 5. 2015 ni vsebovalo elementov delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1, kot je sodišče zmotno zaključilo.

Zmotna pa je tudi ugotovitev sodišča, da je tožnik film E. izdeloval nepretrgoma do 31. 1. 2016. Tožnik je namreč v zvezi z E. sam trdil, da je bila montaža filma opravljena 10. 10. 2015, po tem je sledila grafika, vsi napisi, fotografije, priprava na sinhro. Za vsa navedena dela je tožnik potrdil, da se opravljajo pri toženki, prav tako pa je pojasnil, da se je v tem času evidentiral v evidenco J., ki za oktober 2015 kaže zgolj 57 ur prisotnosti, november 2015 zgolj 29 ur prisotnosti in december le 15 ur prisotnosti. Ob upoštevanju navedenega je napačen zaključek sodišča, da je v tem obdobju tožnik delo opravljal nepretrgoma, saj je redna delovna obveznost zaposlenih 174 ur mesečno, tožnikova pa v novembru dosega dobrih 15 %, v decembru pa manj kot 10 % redne delovne obveznosti. Trditev tožnika, da je v tem času pripravljal nove projekte pa nikakor ne pomeni, da je v tem času opravljal delo za toženko (četudi je bil takšen projekt odobren). Nasprotno, tožnik je samoiniciativno pripravljal predloge za naprej, s katerimi bi potem pri toženki lahko poskušal pridobiti kakšne projekte.

Sodišče je zmotno vrednotilo tudi obstoj pogojev iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1, ki omogočajo prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča v primeru, če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito. Iz izjave A.A. jasno izhaja, da pri toženki ne obstoji potreba po delu tožnika in da zaradi finančnih možnostih ter v skladu s še vedno trajajočim procesom reorganizacije G. in s tem v zvezi trajajočo optimizacijo delovnih in produkcijskih procesov, tožena stranka tožnika ne more zaposliti. Četudi je tožnik po vložitvi tožbe dobil ponudbo za novo projektno delo, to še ne pomeni, da je pri toženi stranki obstajala potreba po njegovem delu. To dokazuje le zgoraj pojasnjeno dejstvo, da je delo tožnika že ves čas zgolj projektno.

4. Toženka je na pritožbo tožnika odgovorila. Prereka vse pritožbene navedbe ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, za sklep v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Je pa o zadevi delno preuranjeno odločilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, zato pritožbeno sodišče ni moglo preveriti, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje ni razsojalo o postavljenem tožbenem zahtevku. Sodišče je namreč tožbo v delu, ki s nanaša na tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja za obdobje od 1. 2. 2010 do 11. 2. 2015, zavrglo. Razloge je jasno obrazložilo v točki 15. Tega dela tožbenega zahtevka ni vsebinsko presojalo, saj je ugotovilo, da tožnik v obdobju od 11. 2. 2015 do 20. 5. 2015 ni nepretrgano delal za toženko, ker je v tem obdobju delal za Založbo F. d. o. o.. Zaradi tega med strankama v tem obdobju ni bilo delovnega razmerja. Skladno s 3. odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) bi moral tožnik v roku 30 dni izpodbijati nezakonitost prenehanja delovnega razmerja pri toženki (11. 2. 2015). Ker je ta rok zamudil, saj je tožbo vložil šele 12. 2. 2016, je sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na obdobje pred 11. 2. 2015, pravilno zavrglo. Tako je pritožbeni očitek o tem, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), neutemeljen.

8. Tožnik v pritožbi sicer pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče A.A. in da je vpogledalo v njeno izjavo, kljub temu, da je zahteval njeno neposredno zaslišanje. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da na odločitev sodišča prve stopnje ta izjava ni vplivala, saj je v točki 19 obrazložitve pojasnilo, da se ni odločilo za uporabo 118. člena ZDR-1, ker za odločitev o uporabi te določbe ni ključno, kako se toženka financira in tudi ne kakšne kvote so predpisane za zunanje in notranje producente njenih oddaj. Tako je navedena kršitev relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki pa sama po sebi ni imela vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe.

9. Sodišče prve stopnje tudi ni v nasprotju z izpovedbama prič B.B. in C.C. in listin v spisu štelo, da tožnik ni v času med izdelavo filmov D. in E. ter v času veljavnosti pogodbe o avtorskem delu z Založbo F. d.o.o., dela za toženko stranko opravljal nepretrgano. Nobena izmed teh dveh zaslišanih prič ni potrdila, da je tudi v tem obdobju opravljal delo za toženko nepretrgano. Tožnik je sam izpovedal, da je delo opravljal tudi v "luknjah", ko pri toženki niso delali, prav tako pa iz listin v prilogah pod A 19 in A 23 izhaja, da je v tem obdobju sicer opravil tudi nekaj dela za toženko v zvezi s filmom D., vendar pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da glede na te podatke njegovo delo za toženko v obdobju od 11. 2. 2015 do 20. 5. 2015 ni bilo nepretrgano.

10. Utemeljene pa so pritožbene navedbe toženke. Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno sklicevalo na 1. odstavek 4. člena ZDR-1 in prepisalo, da je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih delodajalca, vendar pa so razlogi za odločitev, da je tožnik delo po 20. 5. 2015 opravil osebno v organiziranem delovnem procesu pri toženki, po njenih navodilih in nadzorom in ima vse elemente delovnega razmerja po tej zakonski določbi, tako pomanjkljivi, da se jih ne da preizkusiti.

11. Sodišče prve stopnje tožnikovega dela v tem obdobju sploh ni preverjalo glede na način dela pri toženki redno zaposlenih režiserjev. Ugotavljalo je le količino dela, na kar toženka utemeljeno opozarja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik za toženo stranko v zadnjem letu pred prenehanjem dela opravil delo v obsegu polnega delovnega časa, ki je primerljivo obsegu dela pri toženki zaposlenih režiserjev dokumentarnih filmov, saj je izdelal en 36 minutni dokumentarec - D. ter en 50 minutni dokumentarec - E.. Kot utemeljeno opozarja toženka v pritožbi, za ugotovitev obstoja elementov delovnega razmerja niso bistveni le končni izdelki delavca.

12. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve ugotovilo, da je tožnik to delo opravil osebno v organiziranem delovnem procesu pri toženi stranki, po njenih navodilih in nadzorom. Vendar pa se je pri tej ugotovitvi oprlo le na izpoved tožnika o tem, na kakšen način določeni dokumentarni film pri toženki nastaja. Iz predloženih listin, ki sicer potrjujejo njegovo izpoved, npr. izhaja, kako je bila planirana izdelava filmov D. - priloga A 19 in E. - priloga A 19/2, vendar pa to še ne pomeni, da je tožnik sodeloval v organiziranem procesu tožene stranke. Tudi izpoved urednice B.B., da ji je tožnik poročal o delu precej pogosto, ker je šlo za zapletene teme, ki so potrebovale intervencijo urednika tudi pri zunanjih sodelavcih, ne pomeni, da je tožnik delal po njenih navodilih in pod njenim nadzorom. Čeprav v načinu izdelave posameznega dokumentarnega filma ni razlike med zunanjimi režiserji in med režiserji zaposlenimi pri toženi stranki, sama izdelava še ne pomeni organiziranega delovnega procesa in dela po navodilih delodajalca.

13. Tožnik je sam izpovedal, da mu izrabe letnega dopusta ni bilo potrebno prijavljati in da za izrabo ni potreboval soglasja tožene stranke. Dejstvo je, da je moral upoštevati produkcijski plan, torej pogodbo o poslovnem sodelovanju oziroma pogodbo o filmski produkciji oziroma o naročilu avtorskega dela. Sodišče prve stopnje pa je zaključilo tudi, da je toženka s produkcijskim planom, ki ga je sama določila, tožniku poleg izrabe dopusta določala tudi delovni čas in je tožnik od tega smel odstopiti le z njenim dovoljenjem.

14. Tak zaključek sodišča prve stopnje je najmanj preuranjen. Sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, kako je organiziran delovni proces pri toženi stranki, niti tega koliko ur dela je tožnik v spornem obdobju opravil pri toženi stranki, prav tako tudi ne, ali v organiziran delovni proces sodi tudi delo na domu, saj je tožnik sam navajal, da je večji del izdelave filma kakih 80 % opravil doma ali na terenu (dela doma in na terenu pa ni evidentiral). Prav tako ni ugotovilo, po katerih navodilih toženke je moral tožnik opravljati delo in ali je produkcijski plan takšno navodilo. Ker je eden izmed bistvenih elementov delovnega razmerja tudi plačilo, bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do tega.

15. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče C.C. kot celote in tudi do izpovedi ostalih prič (B.B.) ne. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo razlogov za obstoj vsakega elementa delovnega razmerja, določenega v 1. odstavku 4. člena ZDR-1. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ni moglo preveriti, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

16. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). V zvezi s pritožbo toženke pa je ugotovilo, da je ta utemeljena, zato ji je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu skladno s 1. odstavkom 351. člena ZPP, v zvezi s 355. členom istega zakona razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

17. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi pomanjkljivosti, ki izhajajo iz točk 14 in 15 obrazložitve te odločbe. Upošteva naj vse izvedene dokaze in na podlagi temeljite dokazne ocene sprejme odločitev ter jasno opredeli razloge o odločilnih dejstvih.

18. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.