Jedro

Prekinitev dela po pogodbah civilnega prava terja uveljavljanje obstoja delovnega razmerja v rokih, ki jih za to predvideva 200. člen ZDR-1. Delavcu, ki uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ni treba postaviti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ker take pogodbe ni (pač pa obstaja pogodba civilnega prava), ampak zadošča zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Vendar pa mora tožbo vložiti najkasneje v roku 30 dni od dneva, ko je takšno razmerje prenehalo (lahko pa ob pogojih iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 tudi prej, med trajanjem takšnega razmerja).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je za čas od 20. 5. 2015 dalje ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženki, toženki naložilo, da tožnika vrne na delo ter mu dotlej prizna vse pravice iz delovnega razmerja. Zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 11. 2. 2015 do 20. 5. 2015 in priznanje vseh pravic, ki iz tega izhajajo, je zavrnilo. Ugotovilo je, da razmerje med strankama v tem obdobju (tožnik je za toženko z daljšimi presledki opravil le nekaj del, sicer pa je imel v tem času sklenjeno avtorsko pogodbo z R., d. o. o.) ni imelo vseh elementov delovnega razmerja. Del tožbe za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 2. 2010 do 11. 2. 2015 (torej za čas pred obdobjem, za katero obstoj delovnega razmerja ni ugotovljen) in za priznanje vseh pravic, ki iz tega izhajajo, je zavrglo. Ugotovilo je, da je tožnik za to obdobje prepozno uveljavljal sodno varstvo.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo, pritožbo tožnika zoper sklep o zavrženju dela tožbe in zavrnitvi dela zahtevka pa je zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočni del odločitve je tožnik vložil pravočasno revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Glede zavrženja dela tožbe navaja, da izpodbijana sodba in sklep glede presoje, da v obdobju od 1. 2. 2010 do 11. 2. 2015 ni bil v delovnem razmerju, ne poda nobenega razloga, kljub številnim pritožbenim ugovorom. Opozarja na sodno prakso, da prekarnim delavcem ni treba postaviti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, pač pa zadošča zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Tožniku 11. 2. 2015 delovno razmerje ni prenehalo, po tem datumu je še delal za toženko. Meni, da sodišče druge stopnje prihaja v nasprotje samo s sabo, ker najprej ugotavlja, da tožnik v navedenem obdobju ni delal nepretrgoma, v nadaljevanju pa sodišču očita, da ni preverjalo, kakšen je bil način dela zaposlenih od 20. 5. 2015 dalje. Vse kaže na to, da je sodišče zmotno uporabilo 4. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS 21/2013 in naslednji). Ne strinja se tudi z zavrnilnim delom izpodbijane sodbe. Tožnikovo delo je bilo primerljivo delu drugih režiserjev - o tem so izpovedovale priče - kar naj bi sodišče prezrlo in v nasprotju z izvedenimi dokazi zapisalo, da sodišče prve stopnje ni preverjalo načina tožnikovega dela in ga primerjalo z delom drugih režiserjev.

4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik za toženko delal po pogodbah civilnega prava ali pa brez pogodb (nekatera obdobja niso pokrita niti s pogodbami civilnega prava). Zadnjo pogodbo o filmski produkciji avdiovizualnega dela je sklenil za projekt BB, in sicer od 5. 10. 2015 do 31. 1. 2016. Od 1. 2. 2016 dalje mu toženka ni več zagotavljala dela. Zato je vložil tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 2. 2010 dalje. Glede dela, ki ga je tožnik opravil za toženko od 20. 5. 2015 dalje, je sodišče ugotovilo, da ima elemente delovnega razmerja, zato je v tem delu zahtevku ugodilo (sodišče druge stopnje je odločitev v tem delu razveljavilo in ni predmet revizije). V času od 11. 2. 2015 do 20. 5. 2015 pa je imel sklenjeno pogodbo z R., d. o. o. in zanjo posnel več kratkih filmov. V tem času je, z izjemo aprila, ko ni opravil za toženko nobenega dela, nekaj dela opravil tudi za toženko (21. 2. 2015 snemanje AA, konec februarja in v začetku marca 2015 montažo in druga dela za ta film, 4. in 5. maja 2015 pa finalizacijo filma AA), vendar po obsegu in v primerjavi s tem, kar je delal za navedeno drugo založbo, tako malo, da tega dela ni bilo mogoče šteti za nepretrgano v smislu enega od elementov delovnega razmerja. Ker je tožnik vložil tožbo šele v letu 2016, ko se je iztekla zadnja pogodba civilnega prava, mu je priznalo obstoj delovnega razmerja le za čas od 20. 5. 2015 dalje. Za obdobje pred 10. 2. 2015 obstoja delovnega razmerja ni moglo priznati, tudi, če so elementi delovnega razmerja obstajali, ker je bilo obdobje dela za toženko prekinjeno, tožnik pa sodnega varstva glede obstoja delovnega razmerja za to obdobje, ni uveljavljal pravočasno.

8. Tožnik v zvezi z odločitvijo o zavrženju dela tožbe neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev, češ da sodba sodišča druge stopnje glede tega nima niti enega razloga. Sodišče druge stopnje je izrecno soglašalo s pravno presojo sodišča prve stopnje in pritrdilo razlogom, ki jih je le to navedlo v 15. točki obrazložitve (glej 7. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Pojasnilo je tudi, da bi moral tožnik po tem, ko je sklenil pogodbo z R., d. o. o. in torej dela za toženko ni več opravljal, vsaj ne nepretrgano, tožbo vložiti v roku 30 dni po tem, ko se je izteklo obdobje nepretrganega dela.

9. Pravilnost odločitve o zavrženju dela tožbe je odvisna od pravilnosti odločitve, da je bilo delo po pogodbah civilnega prava za toženko prekinjeno, oziroma da v času od 11. 2. 2015 do 20. 5. 2015 ni bilo elementov delovnega razmerja. Sodišče ni ugotovilo, da je tudi v tem obdobju med tožnikom in toženko obstajala pogodba civilnega prava, ki bi prikrivala obstoj delovnega razmerja (pogodbo o zaposlitvi), pač pa je, nasprotno, ugotovilo, da je obstajala pogodba civilnega prava med tožnikom in drugo pogodbeno stranko, R., d. o. o. Tudi tožnik je priznal, da v posameznih obdobjih za toženko ni delal. V enem od takih obdobij med dvema projektoma, to je dokončevanjem filma AA ter izdelavo filma BB, je 1. 4. 2015 sklenil pogodbo z R., d. o. o. Sodišče je ugotovilo, da je bil obseg tožnikovega dela po tej pogodbi takšen, da v tem času ni mogel opravljati nepretrganega dela še za toženko. V tem obdobju je zanjo sicer opravil nekaj dela, vendar le manjši obseg, z daljšimi, tudi enomesečnimi presledki. V aprilu 2015 npr. za toženko ni opravil nobenega dela, v maju 2015 je za toženko delal le nekaj dni. Glede na to, da je v tem času po pogodbi civilnega prava opravljal delo pretežno za R., d.o.o., sodišče ni ugotovilo elementov delovnega razmerja pri toženki. Utemeljeno je ob tej ugotovitvi zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 11. 2. 2015 do 20. 5. 2015. Tožnik v reviziji izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in v nasprotju z ugotovitvami zatrjuje, da je sodišče ugotovilo, da je bilo tožnikovo delo popolnoma primerljivo tako po načinu dela kot po organizaciji in časovni izvedbi ostalim redno zaposlenim režiserjem pri toženki. Ravno glede obdobja od 11. 2. 2015 do 20. 5. 2015 tega ni ugotovilo. Zgolj dejstvo, da je za toženko opravil nekaj dela, ne pomeni obstoja delovnega razmerja. Ostale navedbe, ki jih v zvezi z zavrnitvijo tega dela tožbenega zahtevka tožnik še navaja v reviziji, se nanašajo na razloge, ki jih je sodišče druge stopnje navedlo v utemeljitvi sklepa o razveljavitvi dela sodbe sodišča prve stopnje. Drugega v zvezi s presojo, da v času od 11. 2. 2015 do 20. 5. 2015 niso obstajali elementi delovnega razmerja in da je tožnik v tem času opravljal pogodbeno - avtorsko delo za drugo založbo, v reviziji ne navaja.

10. Sodišči sta posledično zavzeli pravilno stališče, da prekinitev dela po pogodbah civilnega prava terja uveljavljanje obstoja delovnega razmerja v rokih, ki jih za to predvideva 200. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji). To po tretjem odstavku te določbe pomeni v 30 dneh od dneva, ko je razmerje, za katerega se zatrjuje, da ima elemente delovnega razmerja, prenehalo. Ne drži, da po stališču sodne prakse „prekarni delavec“ ni dolžan postaviti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja v roku 30 dni. Stališče sodne prakse je, da delavcu, ki uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ni treba postaviti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ker take pogodbe ni (pač pa obstaja pogodba civilnega prava), ampak zadošča zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Vendar pa mora tožbo vložiti v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 najkasneje v roku 30 dni od dneva, ko je takšno razmerje prenehalo (lahko pa ob pogojih iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 tudi prej, ves čas trajanja takšnega razmerja). Ob ugotovitvi, da od 11. 2. 2015 tožnik ni opravljal dela, ki bi imelo elemente delovnega razmerja, torej da je bilo delo po pogodbah civilnega prava prekinjeno, sta zato sodišči pravilno presodili, da je tožba za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas pred 11. 2. 2015, ker je bila vložena šele v letu 2016, prepozna.

11. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.