Jedro

Gola navedba tožnice o neustreznosti novo ponujenega delovnega mesta v smislu trpinčena (mobinga) je očitno nesklepčna, edina navedba o „diskriminatornih razlogih“ pa povsem splošna in navržena v kontekstu drugih navedb o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi predstavlja le možnost in ne več dolžnosti delodajalca. Ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tudi ponudba nove ustrezne zaposlitve, ki bi se kasneje ugotovila kot neustrezna, ne more biti več odločilna za presojo (ne)zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 6. 2014 in neustreznost ponujene nove pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev, da delovno razmerje tožnici pri toženki ni prenehalo in traja do odločitve sodišča prve stopnje, da jo je toženka dolžna pozvati na delo in obračunati ter plačati plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji plačati denarno povračilo v višini 43.288,00 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov pa plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

3. V pravočasni reviziji tožnica uveljavlja vse revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Izpodbija presojo sodišč druge in prve stopnje, da delodajalec delavcu ni dolžan ponuditi pogodbe za drugo ustrezno zaposlitev; v kolikor se odloči, da delavcu istočasno z odpovedjo ponudi sklenitev nove ustrezne pogodbe, je vezan na določbo 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), to pa pomeni, da mora istočasno z odpovedjo podati delavcu tudi popolno ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. V tem primeru popolne ponudbe ni bilo, saj ponudba s strani delodajalca ni bila podpisana, nepodpisan predlog nove pogodbe pa še ne pomeni ustrezne ponudbe. Zato naj bi bila odpoved nezakonita. Napačno naj bi bilo tudi stališče, da je nepotrebna presoja ustreznosti ponujene zaposlitve, tožena stranka pa naj ne bi dokazala, da je ponujeno delovno mesto ustrezalo zahtevam tožničinega prejšnjega delovnega mesta, saj naj toženka ne bi predložila popisnega lista zahtevnosti delovnega mesta pred odpovedjo tožničine pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče pa naj pritožbenih očitkov s tem v zvezi ne bi presojalo. Navedla naj bi vsa dejstva, ki upravičujejo domnevo, da je toženka ravnala v nasprotju s prepovedjo diskriminacije in povračilnih ukrepov ter trpinčenja na delovnih mestih, toženka pa naj na te navedbe ne bi odgovorila, še manj pa dokazovala nasprotnega. Čeprav naj bi tožnica na to opozorila v pritožbi, se pritožbeno sodišče ni ustrezno opredelilo do njenih navedb, saj teh ni vsebinsko presojalo. S tem naj bi kršilo tožničine ustavne pravice ter zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

4. V odgovoru na revizijo toženka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnici je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, s ponudbo nove pogodbe, ki pa je tožnica ni sprejela. Sodišči sta ugotovili utemeljenost odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila tožnici ponujena ustrezna nova zaposlitev; sodišče druge stopnje se o tem ni dokončno izjavilo, ker v ZDR-1 ni več ustrezne podlage za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, če delodajalec delavcu ne ponudi nove ustrezne zaposlitve. Obe sodišči sta tudi presodili, da tožničin očitek diskriminatornega obravnavanja in trpinčenja ni utemeljen.

8. V zvezi s presojo navedb tožnice o diskriminaciji in mobingu le-ta prvenstveno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, vendar neutemeljeno. Revizijsko sodišče soglaša z razlogi sodb sodišč druge in prve stopnje v zvezi z očitano diskriminacijo oziroma mobingom. Pri tem sicer ugotavlja, da gre pri obrazložitvi sodišča druge stopnje za dejansko skopo obrazložitev, ki pa je vendarle še ustrezna, upoštevajoč tudi tožničine trditve o diskriminaciji in mobingu.

9. Tako je tožnica v tožbi v zvezi z diskriminacijo navedla zgolj to, da gre pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi „za očitno diskriminatorne razloge in ne poslovne...“, kar ob drugih razlogih za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ponudbi nove pogodbe predstavlja le navrženo in splošno navedbo, ki ne zadošča za to, da bi jo bilo mogoče obravnavati kot dovolj konkretno trditev o diskriminatornem ravnanju toženke, vključno s tem na čem naj bi neupravičena diskriminacija sploh temeljila. Potem ko je na pripravljalnem naroku za glavno obravnavo predsednica senata obema strankama določila dodatni rok za vložitev pripravljalnih vlog in dodaten osem dnevni rok za odgovor na morebitne nove pripravljalne vloge, je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 14. 11. 2014 med drugim še navedla, da „ponujeno delovno mesto ustreza dodeljevanju nalog pod raven njene sposobnosti, kar sodi med škodljiva ravnanja, kot eno izmed oblik mobinga, kot jih določa veljavni Pravilnik o ravnanju in ukrepih za preprečitev trpinčenja na delovnem mestu“, kasneje pa je navedla tudi, da „je posledica odpovedi pogodbe o zaposlitvi pritisk na tožnico z namenom discipliniranja“, kar je v naslednji pravočasni pripravljalni vlogi toženka zanikala z navedbami o ustrezni novo ponujeni pogodbi in navedla, da so navedbe tožnice povsem neutemeljene in podane zgolj „z namenom diskreditirati toženo stranko“. V drugi pripravljalni vlogi toženke je ta tudi izrecno zanikala mobing in ponovno zanikala prepričanje, da gre za odpoved z namenom diskriminiranje tožnice, tožnica pa je šele v pripravljalni vlogi z dne 3. 2. 2015 nekoliko bolj konkretno navedla, da toženka ni odgovorila na njene navedbe o diskriminatornih razlogih, nato tudi prvič povezala diskriminatorno obravnavanje z dejstvom, ker naj bi v letu 2013 kandidirala za položaj direktorice, nato navedla, da je toženka nad tožnico izvajala „določene pritiske oziroma mobing“, dokaz za to pa naj bi bil lastnoročni zapis tožnice, ki ga je toženka priložila vlogi z dne 12. 11. 2014, v nadaljevanju navedla, da je zakonitega zastopnika opozarjala na nepravilnosti pri koriščenju sredstev in zaposlovanju novih delavcev in da naj bi bil dejanski razlog za odpoved nestrinjanje oziroma nesoglasje med tožnico in zakonitim zastopnikom toženke, te okoliščine pa predstavljajo prepovedano diskriminacijo oziroma trpinčenje iz 6. in 7. člena ZDR-1. Na kasnejšem prvem naroku za glavno obravnavo je sodišče stranki seznanilo, da bo upoštevalo le tiste navedbe oziroma dokazne predloge strank, ki sta jih podali v skladu z določenimi roki na poravnalnem naroku, „vse preostale navedbe, in dokazne predloge pa le, če bosta stranki izkazali, da iz upravičenih razlogov nista mogla podati pravočasno in če po prepričanju sodišča to ne bo zavleklo sodnega postopka“. Toženka je na tem naroku tudi izrecno uveljavljala prekluzije navedb tožnice v njeni vlogi z dne 3. 2. 2015. 10. Ob takšnem poteku postopka se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno še posebej in natančno ter poglobljeno ukvarjati z vprašanjem diskriminacije in mobinga oziroma je sodišče druge stopnje lahko na kratko zavrnilo tožničine pritožbene navedbe (1).

11. Pravočasne tožničine navedbe v zvezi z diskriminacijo in mobingom so bile le navedbe o tem, da naj bi šlo za „očitno diskriminatorne razloge“ pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar (kot navedeno) še zdaleč ne zadošča, in da naj ponujeno delovno mesto, ki naj ne bi bilo ustrezno, predstavlja eno od oblik mobinga oziroma trpinčenja. V zvezi s tem je sodišče druge stopnje pravilno obrazložilo, da tudi v takšnem primeru ni mogoče govoriti o prepovedani diskriminaciji oziroma trpinčenju. Treba je namreč pojasniti, da trpinčenje na delovnem mestu že materialno pravno ne predstavlja le enkratnega dogodka, temveč je to lahko le vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (četrti odstavek 7. člena ZDR-1). Gola navedba tožnice o neustreznosti novo ponujenega delovnega mesta v smislu trpinčena (mobinga) je torej tudi očitno nesklepčna, edina navedba o „diskriminatornih razlogih“ pa povsem splošna in navržena v kontekstu drugih navedb o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem ni nepomembno, da se revizijsko sodišče strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe glede ustreznosti ponujene nove zaposlitve tožnice (več v nadaljevanju), torej v tem primeru niso utemeljene niti predpostavke, na katerih tožnica utemeljuje svoj očitek trpinčenja. Glede na navedeno očitek bistvenih kršitev določb postopka in splošni materialno pravni ugovor v zvezi z diskriminacijo in mobingom nista utemeljena.

12. Revizijsko sodišče se strinja z materialno presojo sodišč druge in prve stopnje in v zvezi z revizijskimi ugovori pojasnjuje, da ZDR-1 v primeru obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi (89. in 91. člen), razen v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (kjer je predviden drugačen postopek - glej 98. - 103 člen ZDR-1), ne zahteva (več), da bi delodajalec delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi moral ponuditi ustrezno (ali neustrezno) zaposlitev. Odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi predstavlja le možnost in ne več dolžnosti delodajalca (2). Ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tudi ponudba nove ustrezne zaposlitve, ki bi se kasneje ugotovila kot neustrezna, ne more biti več odločilna za presojo (ne)zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Že upoštevajoč to materialno pravno izhodišče so neutemeljene revizijske navedbe o tem, da bi sodišče druge stopnje moralo presojati tudi ustreznost tožnici ponujene zaposlitve - ker naj bi neustrezna zaposlitev pomenila tudi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - in o tem, ali je toženka tožnici podala tudi popolno ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, češ da bi ta ponudba morala biti s strani delodajalca tudi podpisana, pa ni bila.

13. Upoštevajoč navedene ugotovitve in obseg revizijske presoje je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o stroških odgovora na revizijo je odpadla, ker jih toženka ni priglasila.

(1) Gre za navedbe, da očitki v zvezi z diskriminacijo in mobingom niso bili zgolj pavšalni, da naj bi tožnica že v vlogi z dne 14. 11. 2014 navedla, da se kot ena izmed oblik pritiska nanjo z namenom discipliniranja kaže tudi dejstvo ponudbe nove neustrezne pogodbe o zaposlitvi in da naj bi zadostila svojemu trditvenemu bremenu v zvezi z diskriminacijo in trpinčenjem ter da naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu in da naj toženka na njene navedbe sploh ne bi odgovorila.

(2) Delodajalec v primeru, če delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, temu ni dolžan plačati odpravnine (tretji odstavek 91. člena ZDR-1).