Jedro

Tožena stranka je tožniku (delovnemu invalidu) izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala pravočasno. Delovno mesto vratar, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je bilo ukinjeno. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica mobinga in diskriminacije tožnika. Tožena stranka tudi ni bila dolžna tožniku ponuditi v podpis pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto varnostnik z omejitvami. Tožnik za delo varnostnika ni sposoben, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno in dokončno odločbo o invalidnosti pristojnega organa (zato tudi ne gre za predhodno vprašanje, o katerem bi lahko odločalo sodišče prve stopnje samo). Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je tako zakonita, saj tožena stranka za tožnika ni imela ustreznega dela, ki bi mu ga lahko ponudila.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje spremenita tako, da se glasita: „1. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeči stranki dne 5. 5. 2011 izdala tožena stranka, nezakonita in se razveljavi.

Ugotovi se, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena med tožečo in toženo stranko še v veljavi in je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo na delovno mesto, ki ustreza njegovi usposobljenosti in preostali delovni zmožnosti, ter ji povrniti plačo oziroma nadomestilo plače in sicer od odpovedi dela do vrnitve nazaj na delo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih neto mesečnih plač od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh.“

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.“ Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeči stranki dne 5. 5. 2011 izdala tožena stranka, nezakonita in jo je razveljavilo (točka I izreka) ter da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožečo in toženo stranko, še v veljavi in je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, na delovno mesto, ki ustreza njegovi usposobljenosti in preostali delovni zmožnosti, ter ji povrniti plačo oziroma nadomestilo plače in sicer od odpovedi dela do vrnitve nazaj na delo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih neto mesečnih plač od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (točka II izreka). Toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti potrebne pravdne stroške njene pooblaščenke v višini 957,49 EUR in stroške izvedenstva medicinske stroke, v skupnem znesku 1.977,40 EUR, ki jih naj nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ... pri Uradu za javna plačila A., v roku 8 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka III izreka). Z izpodbijanim dopolnim sklepom, pa je izrek o stroških postopka dopolnilo tako, da je tožeči stranki priznalo tudi nagrado za postopek v višini 50,00 EUR ter 22 % DDV skupaj v znesku 61,00 EUR in potne stroške v višini 21,44 EUR.

Zoper sodbo in sklep o dopolnitvi sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je zaključilo, da naj bi bil tožnik zmožen z določenimi omejitvami opravljati delo na delovnem mestu varnostnik, kršilo določbi 13. člena ZPP ter 158. člena Ustave Republike Slovenije. Te določbe prepovedujejo sodišču, da bi samo drugače rešilo predhodno vprašanje, če je o njem že pravnomočno odločeno. Sodišče je na pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju vezano. O tem, da tožnik ne sme in ne more biti razporejen na delovno mesto varnostnik niti z omejitvami, saj ni zmožen za delo varnostnika niti z omejitvami, pač pa je zmožen opravljati le kakšno drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mesti z omejitvami je že pravnomočno odločeno z odločbo ZPIZ, Območne enote B. št. ... z dne 20. 4. 2009. Ta odločba zavezuje obe stranki.

Sodišče prve stopnje je z izvedencem ugotavljalo, ali je tožnik v času tega postopka sposoben opravljati delo varnostnika, kar je materialno pravno napačno, saj je ključno tožnikovo stanje delazmožnosti v času izvedbe postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to pa je bilo ugotovljeno s pravnomočno odločbo ZPIZ z dne 20. 4. 2009, na katero je sodišče vezano. Pridobivanje izvedenskega mnenja in dopolnitve v tem sodnem postopku ni le nezakonito, ampak tudi nepotrebno.

Poleg tega je sodišča prve stopnje materialno pravno napačno tudi ugotavljalo, ali ima tožnik splošno zdravstveno sposobnost za delo varnostnika, pri tem pa je prezrlo tudi, da je v toženkinem aktu o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest za delovno mesto varnostnika zahtevano, da vozi vozila A in B kategorije. Ker mora tožnik jemati zdravila s psihoaktivnim učinkom, tožnik tega dela ni sposoben opravljati, saj Zakon o varnosti cestnega prometa prepoveduje, da bi oseba pod vplivom takšnih zdravil lahko vozila vozilo. Tožena stranka poleg tega še poudarja, da tožnik tudi ni imel izpolnjenih pogojev za opravljanje tega dela po Zakonu o zasebnem varovanju, kjer je določeno tudi, da mora imeti oseba opravljen obdoben preizkus strokovne usposobljenosti pri organu, ki ga določi Minister za notranje zadeve. Kot izhaja iz tožnikovih zatrjevanj, je tak preizkus opravil 23. 5. 2002 in ga v petih letih ni obnovil, zato pogojev ni izpolnjeval. Tožnik tudi ni zatrjeval, da ima upravno dovoljenje za delo varnostnika, saj je po 32. členu Zakona o zasebnem varovanju pogoj za pridobitev nove službene izkaznice splošna in posebna zdravstvena sposobnost za delo varnostnika, ki pa je tožnik, glede na pravnomočno odločbo ZPIZ, nima.

Kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, je dejstvo, da je bil tožnik že daljše obdobje pred odpovedjo na čakanju doma. Tudi to po mnenju tožene stranke jasno kaže na to, da ta zanj ni imela dela.

Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Tožeča stranka je podala odgovora na pritožbo zoper sodbo in dopolnilni sklep ter predlaga, da ju pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrne ter potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih priglaša. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišča po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno, vendar je nanj napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in dopolnilnim sklepom, s katerim je dopolnilo odločitev o stroških postopka tako, da je tožeči stranki dodatno priznalo nagrado za postopek v višini 61,00 EUR in potne stroške v višini 21,44 EUR, kot nezakonito razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožniku podala tožena stranka dne 5. 5. 2011, ugodilo tožnikovemu reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne potrebne pravdne stroške in sicer stroške njegove pooblaščenke v višini 1.070,13 EUR ter stroške izvedenstva medicinske stroke v znesku 1.977,40 EUR. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki dlje časa. Nazadnje je bil pri njej zaposlen kot vratar na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 7. 2009. Ta pogodba je bila s tožnikom sklenjena zato, ker je bil tožnik z odločbo ZPIZ št. ... z dne 20. 4. 2009 spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti in mu je tožena stranka odpovedala prejšnjo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto varnostnika zaradi spremenjene dela zmožnosti in mu ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto t.j. vratar. Pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vratar mu je tožena stranka odpovedala iz poslovnega razloga dne 5. 5. 2011, pri tem pa se je sklicevala na mnenje MDDSZ Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: komisija) z dne 21. 4. 2011. V tem mnenju je komisija ugotovila, da tožena stranka tožniku, ki je delovni invalid, iz poslovnega razloga utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove po 1. odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ UR. l. RS, št. 106/2006 - UPB/4) in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, UR. l. RS, št. 16/2007 - UPB/2). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili s spremembo akta o sistemizaciji pri toženi stranki ukinjeni dve delovni mesti in sicer vratar, ki ga je zasedal tožnik in informator. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku odpoved podala v šestmesečnem roku iz 6. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in da tožnikova zatrjevanja, da je bila odpoved posledica mobinga in diskriminacije tožnika niso utemeljena. Nadalje je preverjalo mnenje komisije in postavilo izvedenca medicinske stroke, da bi ugotovilo, ali je mnenje komisije v delu, kjer je ugotovila, da tožena stranka tožniku iz poslovnega razloga utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. Na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovilo, da je tožnik sposoben z omejitvami opravljati delo varnostnika, zato je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo in ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku izpodbijano odpoved podala pravočasno, prav tako se strinja s tem, da je bilo delovno mesto vratar, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ukinjeno in da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica mobbinga in diskriminacije tožnika. Ne strinja pa se z ugotovitvijo, da bi tožena stranka tožniku morala ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto varnostnik z omejitvami po izvedenskem mnenju, ki ga je pridobilo v dokaznem postopku.

Kot utemeljeno opozarja pritožba je bil tožnik z dokončno in pravnomočno odločbo ZPIZ z dne 20. 4. 2009 (A7, B11) razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami - delo v dnevnih izmenah s polnim delovnim časom od 8. 4. 2009 dalje, saj ni zmožen za delo na delovnem mestu varnostnik. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu.

Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je potrebno v tem individualnem delovnem sporu presojati tožnikovo zmožnost za opravljanje dela. Dejstvo je, da tožnik za delo varnostnika ni sposoben, kar je bilo pravnomočno in dokončno ugotovljeno z odločbo o invalidnosti pristojnega organa. Zato ne gre za predhodno vprašanje, o katerem bi lahko odločalo sodišče prve stopnje samo (13. člen ZPP). Tožena stranka je ob ukinitvi delovnega mesta varnostnik skladno z že navedeno odločbo ZPIZ zanj iskala ustrezno delovno mesto in ga ni našla. Tudi komisija je na podlagi te odločbe ugotavljala ali je pri toženi stranki na razpolago za tožnika ustrezno delovno mesto. Ker je bistvena tožnikova sposobnost za delo, ugotovljena s to pravnomočno odločbo, bi jo moralo pri preverjanju ustreznosti mnenja komisije upoštevati tudi sodišče prve stopnje, ne pa tožnikove zmožnosti za delo, na novo v individualnem delovnem sporu, samo ugotavljati, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

Sodišče prve stopnje je v nasprotju z določbo 1. odstavka 13. člena ZPP reševalo predhodno vprašanje, o katerem je že odločil pristojen organ. Materialno pravno napačno je ugotovilo, da je imela tožena stranka za tožnika na razpolago ustrezno delovno mesto. Tako je, glede na navedeno, mnenje komisije ustrezno in tožena stranka je tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. in 4. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, saj zanj ni imela ustreznega dela, ki bi mu ga lahko ponudila.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo glede na navedeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrniti, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo ter dopolnilni sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da tožeča stranka na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške postopka, saj v sporu ni uspela (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP).

Tožnik z odgovoroma na pritožbi k odločitvi ni bistveno pripomogel, zato skladno s 155. in 2. odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške odgovorov na pritožbi.