Jedro

Sodišče prve stopnje ne bi smelo na novo ugotavljati revidentove delovne zmožnosti in omejitev pri delu, saj so te jasno začrtane s pravnomočno in dokončno invalidsko odločbo ZPIZ-a, ki šteje revidenta za nezmožnega opravljanja dela, ki ga je v času odločanja opravljal. Invalidska odločba je imela za revidenta in toženo stranko posledice takoj po izdaji, ko sta sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, ki je upoštevala revidentovo pravico iz invalidskega zavarovanja. Vezanost delodajalca na tako priznano pravico pa se razteza tudi na morebitno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki ima priznane pravice iz naslova invalidnosti, saj je tudi pri iskanju druge ustrezne zaposlitve vezan na omejitve glede njegove delovne zmožnosti

Izrek

Reviziji se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 5. 2011. Posledično je ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Toženi stranki je naložilo v plačilo tožnikove stroške pravdnega postopka. Ugotovilo je, da je odpoved tožene stranke preverjala komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu (v nadaljevanju komisija) v skladu z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) in Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in naslednji). Komisija je ugotovila, da tožena stranka tožniku ne more ponuditi ustrezne zaposlitve glede na omejitve iz invalidske odločbe. Sodišče pa je predvsem na podlagi izvedenskega mnenja medicinske fakultete ugotovilo, da je tožnik zmožen za delo z omejitvami na delovnem mestu varnostnika, zato je bila odpoved tožene stranke iz poslovnega razloga nezakonita, saj je imela za tožnika ustrezno delovno mesto.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Obrazložilo je, da je bil tožnik z odločbo ZPIZ-a z dne 20. 4. 2009 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami od 8. 4. 2009 dalje, saj ni bil zmožen za delo na delovnem mestu varnostnik. Sodišče prve stopnje je zmotno presojalo tožnikovo zmožnost za delo, saj je bila ta že ugotovljena s pravnomočno odločbo pristojnega organa. Zato bi jo moralo sodišče upoštevati, kot je bila ugotovljena v pravnomočni odločbi in je bilo sodišče na takšno odločbo vezano v smislu že rešenega predhodnega vprašanja v skladu s 13. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Tako je bilo mnenje komisije ustrezno, tožena stranka za tožnika ni imela ustreznega dela in je bila odpoved zakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 13. člena ZPP. Pri ugotavljanju zmožnosti za delo varnostnika z omejitvami gre za ugotavljanje dejstev in ne za odločanje o (ne)obstoju pravice, ki bi vezalo sodišče kot že rešeno predhodno vprašanje. ZPIZ se pri svojem odločanju ni ukvarjal s tem, ali ima tožena stranka na razpolago ustrezno delovno mesto za tožnika glede na omejitve iz invalidske odločbe. To je predmet delovnega spora in ne upravnega postopka glede priznanja pravice iz invalidskega zavarovanja. Sodišče bi bilo kvečjemu vezano na izrek odločbe ZPIZ-a, vendar iz nje ne izhaja, da bi bil nesposoben za delo varnostnika. V tem delu je izpodbijana sodba protispisna. Zgolj v obrazložitvi ZPIZ navaja, da ni zmožen za delo varnostnika. Pritožbeno sodišče se do njenih pritožbenih navedb ni opredelilo. Tožena stranka takšnega delovnega mesta niti nima formalno sistematiziranega, čeprav ta delovna mesta pri njej dejansko obstajajo. Odpoved je bila tudi nepravočasno izdana dne 5. 5. 2011, saj je začel 6-mesečni odpovedni rok teči že s prvim negativnim mnenjem komisije z dne 18. 8. 2010. Pri pravočasnosti odpovedi bi se moralo upoštevati tudi morebitna predhodna negativna mnenja komisije. Ugotovitev pritožbenega sodišča o ukinitvi delovnega mesta varnostnika v 9. točki obrazložitve je v nasprotju z vsemi bistvenimi listinami v spisu. Po tožnikovem vedenju ministrstvo za notranje zadeve zdravstveno zmožnost varnostnika preverja z izvedencem medicine dela, zato odločba ZPIZ-a ni odločilna.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Pri revidentu, ki je delal na delovnem mestu varnostnika, je bila z odločbo ZPIZ-a z dne 20. 4. 2009 ugotovljena III. kategorija invalidnosti in priznana mu je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami (samo v dnevnih izmenah s polnim delovnim časom). Zato mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto varnostnika in mu ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto vratarja. Ponujeno pogodbo o zaposlitvi je revident podpisal 23. 7. 2009. Dne 5. 5. 2011 mu je tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, potem ko je prejela pozitivno mnenje komisije z dne 21. 4. 2011. Delovno mesto vratarja je tožena stranka ukinila, za revidenta pa ni našla druge ustrezne zaposlitve.

7. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da je bila tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezana na odločbo ZPIZ-a z dne 20. 4. 2009, ki je revidentu priznala pravico do premestitve ravno z delovnega mesta varnostnika, na katerem je delal v času odločanja o njegovih pravicah iz invalidskega zavarovanja. Pri pravici do premestitve gre za pravico, ki se zavarovancu s III. kategorijo invalidnosti prizna tudi v primerih, ko zavarovanec sicer še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (tretja alineja prvega odstavka 91. člena ZPIZ-1). To pa že v izhodišču pomeni, da tožnik zaradi invalidnosti ni bil več zmožen za opravljanje dela na delovnem mestu, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (enako zadeva VIII Ips 57/2014 z dne 19. 5. 2014). V revidentovem primeru to pomeni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo na novo ugotavljati revidentove delovne zmožnosti in omejitev pri delu, saj so te jasno začrtane s pravnomočno in dokončno invalidsko odločbo ZPIZ-a, ki šteje revidenta za nezmožnega opravljanja dela, ki ga je v času odločanja opravljal (tj. varnostnika). Zato je bila odločitev prvostopenjskega sodišča s kasnejšo ugotovljeno zmožnostjo opravljanja tega istega dela z dodatno omejitvijo v neposrednem nasprotju s pravnimi posledicami, kot jih je določila odločba ZPIZ-a. Invalidska odločba je imela za revidenta in toženo stranko posledice takoj po izdaji, ko sta sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, ki je upoštevala revidentovo pravico iz invalidskega zavarovanja. Vezanost delodajalca na tako priznano pravico pa se razteza tudi na morebitno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki ima priznane pravice iz naslova invalidnosti, saj je tudi pri iskanju druge ustrezne zaposlitve vezan na omejitve glede njegove delovne zmožnosti (primerjaj zadevo VIII Ips 261/2011 z dne 8. 5. 2012). Tožena stranka glede na revidentovo delovno zmožnost ni imela zanj ustreznega delovnega mesta, kar je preizkusila tudi pristojna komisija.

8. Revizija nekoliko protislovno navaja, da odločba ZPIZ-a ni relevantna za rešitev obravnavne zadeve, saj naj bi o zdravstveni zmožnosti osebe, ki želi pridobiti službeno izkaznico za varnostnika, odločal specialist medicine dela. Namreč prav za revidenta je bilo v zdravniškem spričevalu ugotovljeno, da za delovno mesto varnostnika ne izpolnjuje zdravstvenih zahtev. Navedeno kvečjemu dodatno kaže na neutemeljenost tožbenega zahtevka.

9. Odpoved tožene stranke je bila po presoji revizijskega sodišča pravočasno podana znotraj 6-mesečnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Ne drži namreč revizijska teza, da je rok za odpoved začel teči že s prvim negativnim mnenjem komisije z dne 18. 8. 2010. Po ustaljeni sodni praksi delodajalcu teče rok za odpoved invalidu od prejema mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 103. člena ZPIZ-1 (1). Ob izdaji negativnega mnenja pogojev za odpoved še ni bilo. Šele ko je komisija podala pozitivno mnenje, je lahko pričel teči rok za podajo odpovedi. Mnenje komisije je bilo podano 21. 4. 2011, zato je odpoved z dne 5. 5. 2011 pravočasna. Revident ne obrazloži, zakaj naj bi komisija v obeh primerih odločala o isti stvari, zato te navedbe ni bilo mogoče preizkusiti. Poleg tega se revizija neutemeljeno sklicuje na učinke dokončnosti upravne odločbe, saj pri mnenju komisije ne gre za upravno odločanje. Pravilnost mnenja se presoja v okviru tožbenega zahtevka glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi (zadevi I Up 77/2010 z dne 26. 5. 2010 in I Up 310/2013 z dne 12. 9. 2013).

10. Revizija drugostopenjski sodbi neutemeljeno očita protispisni zaključek o ukinitvi delovnega mesta „varnostnika“ (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišču druge stopnje se je pripetila pisna pomota, ki na zakonitost sodbe ne vpliva in jo lahko pritožbeno sodišče kadarkoli odpravi (328. člen ZPP). Pravilen zapis v 9. točki obrazložitve bi bil, da je bilo ukinjeno delovno mesto „vratarja“ in ne „varnostnika“, kar je sicer pravilno obrazloženo in zapisano v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Zadeve VIII Ips 41/2012 z dne 3. 9. 2012, VIII Ips 243/2010 z dne 8. 11. 2011, VIII Ips 287/2011 z dne 4. 9. 2012.