Jedro

Plačilo na podlagi 26. člena ZDen je po svoji naravi zgolj doplačilo in tedaj akcesorna obveznost vračilu v naravi; po naravi gre v celoti gledano za naturalni vrnitveni zahtevek. Za plačilo zaradi bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine je zavezan tisti, ki je zavezan za vračilo v naravi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (tč. 1., 3. in 4.) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Prva nasprotna udeleženka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da sta prva in druga nasprotna udeleženka dolžni prvemu in drugemu predlagatelju vrniti v last in posest (v naravi oziroma v obliki odškodnine) določene nepremičnine (v nadaljevanju predmetne nepremičnine)2 v L. ter plačati odškodnino skrbniku L. Č., ki ga je prvostopenjsko sodišče postavilo za ta primer (prva nasprotna udeleženka evrsko protivrednost 80.332 DEM, druga nasprotna udeleženka pa odškodnino v obliki obveznic namesto dela vračila nepremičnine v naravi v protivrednosti 4.756 DEM).

2. Prva nasprotna udeleženka je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov zoper del izreka izpodbijanega sklepa, ki se nanaša nanjo. Pritožbenemu sodišču je primarno predlagala spremembo izpodbijanega sklepa v smer zavrnitve predloga predlagateljev, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožnica najprej izpostavlja, da vračilu predmetne nepremičnine v naravi ni nikoli nasprotovala, medtem ko je vselej nasprotovala plačilu odškodnine. Poudarila je, kar trdi tekom celotnega nepravdnega postopka, da je bilo materialno pravo uporabljeno napačno, saj bi morala biti glede na pravno podlago zavezanka za plačilo odškodnine v višini 80.332 DEM druga nasprotna udeleženka in ne pritožnica. Pasivno legitimirana za plačilo odškodnine je po njenem druga nasprotna udeleženka zato, ker gre za postopek, ki je posledica kazenskopravne obsodbe in kazenske sankcije z zaplembo premoženja predlagateljevim prednikom iz januarja leta 1949, ki je bila razveljavljena z izrednimi pravnimi sredstva s strani Vrhovnega sodišča RS v letu 1991 (in ne administrativni ukrep podržavljenja z agrarno reformo, nacionalizacijo in drugimi zaplembami iz ZDen). Zavezance,3 tako za vračilo predmetnih nepremičnin v naravi, kot tudi za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti predmetne nepremičnine, določa Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS)4 v 145.a in 145.b členu in ne Zakon o denacionalizaciji (ZDen).5 Ta se glede na napotitveni 145.a člen ZIKS uporablja zgolj v III. poglavju (glede oblike, obsega in omejitev v zvezi z vračanjem), pa še v tem delu samo smiselno. Pravna podlaga za določitev zavezancev za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine tako ni 26. člen ZDen, temveč ZIKS. Pritožnica je izpostavila, da je v zvezi s tem vprašanjem že podalo svoje pravno stališče tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-43/96, kjer je zavzelo stališče, da ni v neskladju z ustavo, če se drugi odstavek 145. člena razlaga tako, da je po ustanovitvi občin kot samoupravnih lokalnih skupnosti zavezanec le Republika Slovenija. Tudi ni dopustno enačiti vprašanja pasivne legitimacije z denacionalizacijskimi zahtevki po 72. členu ZDen, ki je sicer vsebinsko primerljiv 145.c členu ZIKS, saj je namenska podlaga za določitev zavezancev različna. V obravnavani zadevi je to ZIKS, ne pa ZDen, ki določa zavezance v členih, ki niso del III. poglavja (51., 27., 72 člen ZDen, itd.). Pri tem je treba upoštevati, da je v 145.c členu ZIKS določeno, da se v zadevah iz 145.a člena določeni odškodninski zahtevki po pravilih odškodninskega prava za čas zaplembe premoženja do dneva pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja ne priznavajo. Dodatni kazalnik za navedeno je po navedbah pritožnice tudi dejstvo, da ZDen predvideva oblike odškodnine v 42. do 50. členu (slednji so del III. poglavja), kjer je določeno, da se upravičencu odškodnina izplača v delnicah ali obveznicah, če zaradi obstoja ovir ni mogoče vračilo v naravi. Zavezanka za izplačilo odškodnin v obliki delnic ali obveznic pa je izključno druga nasprotna udeleženka. To izhaja tudi iz 145.b člena ZIKS, ki določa, da je zavezanka za plačilo odškodnine v denarju druga nasprotna udeleženka. Sodišče prve stopnje naj ne bi obrazložilo, zakaj je prva nasprotna udeleženka dolžna izplačati odškodnino v denarju (glede na to, da je to po 50. členu ZDen mogoče zgolj izjemoma v primeru socialno ogroženih predlagateljev), s čimer naj bi prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožnica je izpostavila tudi dejstvo, da nikoli ni bila dejanska posestnica stavbe, saj so jo vseskozi uporabljali sprva obsojenci, nato pa njihovi potomci (predlagatelji), zato za zmanjšano vrednost nepremičnine tudi ne more nositi bremena, saj bi po njenem nepremičnino morali vzdrževati njeni posestniki in dejanski uporabniki, ki so vsaj od razveljavitve kazenske sodbe s strani Vrhovnega sodišča RS vedeli oziroma bi morali vedeti, da bodo nepremičnino prejeli nazaj, pa je kljub temu niso vzdrževali. Če bi zavzeli stališče, da mora prva nasprotna udeleženka plačati odškodnino zgolj zato, ker je bila vpisana v zemljiški knjigi pravna naslednica lastnice, bi to pomenilo spodbujanje neutemeljenih teženj po pridobitvi premoženjske koristi na račun prve in druge nasprotne udeleženke. Posest naj bi bila po mnenju pritožbe relevantna tudi z vidika določanja obsega odškodnine, ki bi moral biti vezan na vračilo nepremičnine v naravi in ne na čas odločanja sodišča prve stopnje. Predlagatelji naj bi nepremičnino vselej imeli v dejanski posesti. Te sama nima in je zato predlagateljem tudi ne more vrniti v "last in posest"; v tem delu naj bi bil sklep sodišča prve stopnje neizvršljiv. Pritožnica je tudi prerekala zadnje dejansko stanje stavbe, ki je imela naknadno predelano podstrešje in mansardno stanovanje, zato naj bi izvedenec odškodnino določil v previsokem znesku. Po navedbah pritožnice je bil predlog predlagateljev za plačilo odškodnine podan tudi prepozno in je nastopila prekluzija, saj so predlagatelji šele s pripravljalno vlogo z dne 18. 1. 1996 prvič uveljavljali odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine.

4. Odgovora na pritožbo predlagatelji niso podali.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sklep sodišča prve stopnje je pravilen in zakonit; pravno pomembna dejstva so pravilno in v zadostni meri ugotovljena, relevantnih postopkovnih kršitev ni bilo, sodišče prve stopnje pa je tudi glede vsebine odločitve pravilno uporabilo pravne predpise.

7. Izhodišče zadeve ni sporno: S sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 17. 10. 1991 Ips 172/91 je bila razveljavljena kazen zaplembe premoženja, ki je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani K 602/49 iz leta 1949 izrečena prednikom predlagateljev v tem nepravdnem postopku, ki so nato predlagali vrnitev zaplenjenega premoženja, katerega del so tudi predmetne nepremičnine iz izpodbijanega sklepa. V obravnavani zadevi gre za položaj iz 145. in 145.a člena ZIKS in vračanje v kazenskih postopkih zaplenjenega premoženja, kot posledica razveljavitve kazenske sankcije zaplembe premoženja, v postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev. V skladu s 145.a členom ZIKS se glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja, smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZDen.

8. Pravilo je stališče sodišča prve stopnje, da je zavezanka za vračilo predmetne nepremičnine v naravi prva nasprotna udeleženka, hkrati pa je ona tudi zavezanka za plačilo denarnega zneska zaradi bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine, in sicer do polne vrednosti ob podržavljenju.

9. Pritožnica brez uspeha obširno povzema sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3800/2008, kjer je bila sprejeta odločitev, da je Republika Slovenija "zavezanec za plačilo odškodnine iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja z v povojnih kazenskih procesih neupravičeno zaplenjenim premoženjem". A kot je obrazložilo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi II Ips 50/2013, gre za osamljen primer, stališče iz navedene odločbe pa je bilo kasneje spremenjeno, tudi revizijsko preizkušeno ter potrjeno s sodbo II Ips 45/2010. Vrhovno sodišče RS je poudarilo (v sodni praksi sedaj že povsem ustaljeno) pravno stališče, da je zavezanec za plačilo odškodnine iz naslova nemožnosti uporabe premoženja po drugem odstavku 72. člena ZDen in 145.c člena ZIKS tisti, ki je zavezanec za vrnitev nacionaliziranega oziroma zaplenjenega premoženja v naravi.6 Enako izhaja iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 45/2010, kjer je pojasnjeno, da 145.c člen ZIKS ni določil zavezancev za plačilo odškodnine, enako kot jih ni določil drugi odstavek 72. člena ZDen. Ob upoštevanju posebne narave teh odškodninskih zahtevkov in dejstva, kdo ima materialno korist, je sodna praksa zavzela stališče, da je pasivno legitimiran za plačilo odškodnine tisti, ki mora premoženje vrniti, torej denacionalizacijski zavezanec (enako v II Ips 412/2001, II Ips 1180/2008 in drugih).

10. V obravnavani zadevi je tako odločilno vprašanje, kdo je zavezan vrniti nepremičnino v naravi. ZIKS v 145. členu določa, da je zavezanka za vrnitev premoženja v naravi Republika Slovenija oziroma lokalna samoupravna skupnost, v katere lasti je premoženje, ki je bilo zaplenjeno. Med prvo nasprotno udeleženko in predlagatelji ni sporno, da je prva nasprotna udeleženka lastnica in pravna naslednica pri predmetni nepremičnini v zemljiški knjigi še vedno navedene družbene lastnine - občinski ljudski odbor L. To je prva nasprotna udeleženka tekom postopka tudi natančno zatrjevala in izkazala, potrjuje pa tudi v pritožbi.7 Vračilu v naravi prva nasprotna udeleženka od samega začetka nepravdnega postopka tudi naj ne bi nasprotovala. Ta navedba sicer povsem ne drži, saj pritožnica izpodbija tudi del sklepa, v katerem je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je zavezanka za vračilo predmetne nepremičnine v naravi, kar kaže na to, da tudi vračilu predmetne nepremičnine v naravi v okviru vloženega pravnega sredstva nasprotuje.8 Čeprav pritožnica poudarja, da primarno izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča glede plačila zaradi zmanjšanja vrednosti predmetne nepremičnine, se je izrecno pritožila na sklep v celotnem delu, ki se nanaša nanjo, to pa je tudi odločitev o vračilu nepremičnine v naravi.

11. Glede na 2. odstavek 145. in prvi odstavek 145.b člena ZIKS je torej zavezanka za vračilo predmetne nepremičnine v naravi prva nasprotna udeleženka, saj je predmetna nepremičnina v njeni lasti. Tega zaključka ne spreminja pritožničino sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-43/96,9 kjer je izraženo stališče, da ni v neskladju z Ustavo RS, če se 145. člen ZIKS razlaga tako, da je lahko po ustanovitvi občin kot samoupravnih lokalnih skupnosti zavezanka iz te določbe le Republika Slovenija. Šlo je za vprašanje, ali je v skladu z Ustavo RS razlaga, da je zavezanka po 145. členu ZIKS le država, čemur je Ustavno sodišče je sicer pritrdilo. Vendar samo dejstvo, da je več ustavno dopustnih (potencialnih) zavezancev, ki jih je mogoče opredeliti z razlago ustreznih določb ZIKS in ZDen samo po sebi izpodbijanih zaključkov ne spreminja, saj je že iz 145. in 145.b člena ZIKS razvidno, da sta lahko zavezanki tako Republika Slovenija kot tudi samoupravna lokalna skupnost.10 Hkrati je treba navedeno odločbo ustavnega sodišča razumeti in interpretirati v kontekstu tedanjih prehodov premoženjsko upravljavskih struktur med različnimi nivoji javne oblasti (državo in samoupravnimi lokalnimi skupnostmi), ko se je med odprtimi denacionalizacijskimi postopki spreminjala (prilagajala) pasivna legitimacija potencialnih zavezank (razmerje med državo kot vrhovnim suverenom in novoustanovljenimi lokalnimi skupnostmi kot odrazom oblikovanja lokalne avtonomije), stališče ustavnega sodišča pa je v skladu z načelom pravne varnosti razreševalo (tudi) konflikt med spremenljivostjo zavezancev v obstoječih denacionalizacijskih postopkih. Predlog predlagateljev iz odločbe ustavnega sodišča se je navezoval na odškodnine za povrnitev vrednosti zaplenjenega premoženja, katerega vrnitev zaradi stvarnih ali pravnih ovir ni bila več mogoča. V obravnavani zadevi pa ne gre za pravne (ni več v sferi zavezanca), ali stvarne ovire (premoženje ne obstaja več), zaradi katerih bi bilo treba vračati dejansko vrednost premoženja, temveč gre za vračanje predmetne nepremičnine v naravi ravno zato, ker pravnih in stvarnih ovir iz 18., 19. in 20. člena ZDen ni bilo, saj je lastnica predmetne nepremičnine prva nasprotna udeleženka (zato tudi tretji odstavek 145. člena ZIKS ni pravno relevanten). Navedena ustavna odločba je iz leta 1997, po njej pa se je postopoma izoblikovala že predstavljena sodna praksa Vrhovnega sodišča.11

12. Glede presoje, kdo je zavezanec za plačilo denarnega zneska zaradi zmanjšanja vrednosti predmetne nepremičnine, pritožbeno sodišče torej sledi ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS in pravni naravi tega denarnega zahtevka, ki je predstavljena v nadaljevanju. Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, predstavljena v 9. točki te obrazložitve, se je izoblikovala predvsem glede vprašanja, kdo so (oz. niso) zavezanci za plačilo v primerih vračila nepremičnin v naravi v razmerju do odškodninskih zahtevkov, navedenih v 145.c členu ZIKS (podobno v 2. odstavku 72. člena ZDen). Na podlagi 145.c člena ZIKS se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin in katerihkoli izgubljenih dobičkov po pravilih odškodninskega prava za čas od zaplembe premoženja do dneva pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja ne priznajo. V obravnavani zadevi pa ne gre za odškodninski zahtevek iz 145.c člena ZIKS, saj je prvostopenjsko sodišče prisodilo "odškodnino" na podlagi 26. člena ZDen v pomenu in obsegu doplačila zaradi bistvenega zmanjšanja (nad 30%) vrednosti nepremičnine po podržavljenju glede na polno vrednost ob podržavljenju. Tako se postavljata naslednji vprašanji: kdo je zavezanec za plačilo v primeru 26. člena ZDen in kakšna je pravna narava zahtevka iz 26. člena ZDen v razmerju do 145.c člena ZIKS.

13. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je tudi za plačilo zaradi zmanjšanja vrednosti v naravi vrnjene nepremičnine na podlagi 26. člena ZDen zavezanka prva nasprotna udeleženka. To primarno izhaja iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS glede opredelitve zavezancev za plačila odškodnin iz 145.c člena ZIKS (zavezanec naj bo tisti, ki je imel materialno korist, torej lastnik). Ni utemeljenega razloga, da se ta sodna praksa ne bi uporabila tudi v primeru plačila zaradi zmanjšanja vrednosti predmetne nepremičnine (primeri, ki so v bistvenih značilnostih podobni, naj se v skladu z načelom enake obravnave enako obravnavajo, s čimer se uresničuje načelo pravne varnosti in predvidljivosti). Glede na to, da je imela v zvezi s predmetno nepremičnino materialno korist, kot bi šla lastniku, prva nasprotna udeleženka, je ta tudi zavezana za doplačilo zaradi zmanjšanja vrednosti predmetne. Drugič zato, ker gre v obeh primerih (po 145.c členu ZIKS in 26. členu ZDen) za neke vrste odškodnino (torej denarno izrazljivo reparacijo). Tretjič zato, ker se 145.b člen ZIKS, na katerega se sklicuje pritožnica z navedbo, da ta člen v 4. odstavku določa Republiko Slovenijo kot izključno zavezanko za plačilo odškodnine v denarju, nanaša ravno tako na odškodninske zahtevke po 145.c členu ZIKS,12 kot tudi na zahtevke po 26. členu ZDen. Tako ni razloga, da se s strani Vrhovnega sodišča RS predstavljena sodna praksa, ki je zavzela nedvomno stališče, da je zavezanec za odškodninske zahtevke po 145.c členu tisti, ki je zavezan vrniti nepremičnino v naravi, ne bi uporabila tudi za "odškodninski zahtevek" zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine iz 26. člena ZDen. Končno pa zato, ker je plačilo na podlagi 26. člena ZDen po svoji naravi zgolj doplačilo in tedaj akcesorna obveznost vračilu v naravi; po naravi gre v celoti gledano za naturalni vrnitveni zahtevek. Gre ("le") za doplačilo do polnega zneska na podlagi izvedene restitucije v naravi, ki zaradi dejanskih okoliščin de facto manjše vrednosti predmetne nepremičnine ni mogla biti izvedena v (po)polnem obsegu. To potrjuje, da je zahtevek zaradi bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine vezan na vračilo v naravi, s tem pa na tistega zavezanca, ki je zavezan za vračilo v naravi. Navedbe pritožnice, da ni ZDen tisti zakon, ki bi določal pravno podlago za določanje zavezancev, tako niso pravno relevantne, saj je pravna podlaga ZIKS, ZDen pa se v določenem obsegu III. poglavja uporablja smiselno.

14. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-60/98 odločilo, da 145.a in 145.c člen ZIKS nista v neskladju z Ustavo, saj je zakonodajalec z njunim sprejemom omejil pravico do povrnitve škode in pravico do povračila za zaplenjeno premoženje v skladu s strogim testom sorazmernosti in na način, ki je skladen z Ustavo RS (40. točka obrazložitve). Glede obsega vračanja denacionaliziranega premoženja je po zaključku Ustavnega sodišča RS izenačitev položajev neupravičeno obsojenih s položajem vseh upravičencev, ki uveljavljajo vračilo premoženja po ZDen, primerno in najmilejše sredstvo (38. točka obrazložitve).13 Ustavno sodišče RS je tudi ob upoštevanju načela socialne države odločilo, da gre za ustavno dopusten poseg v določena ustavno varovana jamstva. Glede na to, da je na podlagi 145.c člena ZIKS določen obseg odškodninskih zahtevkov (ustavno dopustno) nepriznan (za čas od zaplembe premoženja do dneva pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja), se sicer lahko postavlja vprašanje, ali je v tem delu predlog predlagateljev zaradi bistvenega zmanjšanja vrednosti predmetne nepremičnine sploh brez pravnega varstva, torej neutemeljen. Pritožbeno sodišče je prepričano, da ni tako.

15. Kot že povedano, ZIKS v 145.a členu določa, da se glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZDen, v 145.c členu pa določa, da so določeni zahtevki, tudi tisti iz "naslova vzdrževanja," nepriznani za čas od zaplembe premoženja do dneva pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja. Pritožnica neutemeljeno zatrjuje, da je opustitev vzdrževanja, ki je privedla do manjše vrednosti nepremičnine, eden izmed teh odškodninskih zahtevkov, ki bi morali biti vsaj do leta 1991, ko je bila kazenska sodba predlagateljevim prednikom razveljavljena, izključeni in posledično zavrnjeni. Odločitev prvostopenjskega sodišča je tudi glede tega materialnopravno pravilna. ZDen v 26. členu določa poseben, po vsebini akcesoren zahtevek, ki ga ima na voljo denacionalizacijski upravičenec, če se je vrednost nepremičnine, ki se vrača, bistveno zmanjšala. Za bistveno zmanjšanje se šteje zmanjšanje vrednosti nepremičnine nad 30%. Obravnavano določilo ZDen je sistemsko umeščeno za primerljivim 25. členom ZDen, ki opredeljuje pravne položaje upravičenca oziroma zavezanca, ko se vrača nepremično premoženje z zmanjšano/povečano vrednostjo glede na čas podržavljenja. Že sistemska umestitev 26. člena ZDen tako nakazuje, da gre za dopolnitev položajev, ki so v naravni restituciji omejeni. Ne gre za izgubljene dobičke ali vlaganja primerljive vrste, temveč za realno ohranitev (bistvene) vrednosti substance nepremičnine, ki je zaradi skoraj sedemdesetletne izgube lastništva in lastniške posesti znatno zmanjšana.

16. Ob tem je treba upoštevati še 44. člen ZDen, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določa po "stanju premoženja v času podržavljanja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti." Če bi sledili stališčem pritožnice, bi se moralo morebitno zmanjšanje vrednosti nepremičnega premoženja vselej (glede na to, da je zmanjševanje vrednosti nepremičnin že po naravi vezano tudi na vzdrževanje le-teh) odmerjati zgolj od trenutka razveljavitve kazni naprej, ko ti zahtevki naj ne bi bili izključeni (v obravnavani zadevi je to leto 1991). Takšno stališče pa bi bilo v neposrednem nasprotju z izrecnima določbama 26. in 44. člena ZDen, predvsem po v nasprotju z naravo tega zahtevka, ki po svoji zasnovi primerja dva trenutka: čas podržavljenja in čas ob vrnitvi. Čas razveljavitve kazenske sodbe za zmanjšano vrednost vrnjene nepremičnine tako ni pravno relevanten.

17. Glede na navedeno torej tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje kot relevantni časovni trenutek vzeti čas vračila in ne čas odločanja. Četudi sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo 44. člena ZDen, je iz obrazložitve razvidno, da je pravilno upoštevalo stanje nepremičnine v času podržavljenja (1949) v primerjavi s sedanjo vrednostjo.

18. Pritožnica v pritožbi neutemeljeno povezuje čas vračila predmetne nepremičnine z neposredno posestjo na predmetni nepremičnini s strani predlagateljev, ki je po navedbah pritožnice trajala dalj časa. Vprašanje posesti nad predmetno nepremičnino pritožnica povezuje tako v zvezi z utemeljenostjo denarnega dela zahtevka, kot tudi z vprašanjem relevantnega trenutka za presojo zmanjšanja vrednosti nepremičnine. Zmotno je stališče pritožnice, da je opuščeno vzdrževanje predmetne nepremičnine v izključni sferi neposrednih posestnikov, ne pa v njeni sferi kot lastnice. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je prav pritožnica, ki je lastnica, tista, ki je bila dolžna vzdrževati predmetno nepremičnino in to ne glede na to, da naj ne bi imela tudi neposredne posesti nad predmetno nepremičnino. Prva nasprotna udeleženka je bila kot lastnica tudi posredna in lastniška posestnica, zato tudi njene navedbe, da predmetne nepremičnine ni posedovala, niso v celoti utemeljene. Nesprejemljive pa so pritožbene navedbe, da pritožnica sploh ni vedela, v kako slabem stanju predmetna nepremičnina je. Ob ustrezni skrbnosti (vsaj upoštevajoč vse sodne postopke, ki so s tem v zvezi tekli leta in leta) bi ji bilo to lahko poznano. Morebitna opustitev te skrbnosti ne more bremeniti predlagateljev. Njihove navedbe, da za vlaganja v nepremičnino niso bili zainteresirani, saj niso bili njeni lastniki, so razumljive. Nelastniški posestnik nima dolžnosti (ob odsotnosti morebitne drugačne pravne podlage, npr. pravnega posla med njim in lastnikom) investicijsko vzdrževati tuje nepremičnine.

19. S tem v zvezi tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka. Pritožnica neutemeljeno zatrjuje, da ji je bila kršena pravica do izjave, ko ji na zadnjem naroku glavne obravnave 19. 12. 2016 ni bila dana možnost, da bi se izjavila o listinah, ki so jih na naroku v zvezi z vprašanjem posesti predložili predlagatelji.14 Glede na povedano njihova posest sploh ni pravno odločilno dejstvo.

20. V povezavi s posestjo pritožnica v pritožbi neutemeljeno trdi, da je izpodbijani sklep neizvršljiv, češ da je zavezana vrniti predlagateljem predmetno nepremičnino v "last in posest," ker neposredne posesti nima. Ima posredno lastniško posest, hkrati pa samo dejstvo, da v delu "posesti" izreka sklepa ne bi bilo treba prisilno izvršiti (ker je npr. že prostovoljno izvršen), na izvršljivost izpodbijanega sklepa ne vpliva (kot tudi ne na njegovo zakonitost). Pomeni zgolj to, da v tem delu prisilna izvršba ne bo potrebna in je v tem del izpodbijani sklep že udejanjen.

21. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj je upoštevalo izvedenčevo mnenje glede primerjave vrednosti predmetne nepremičnine v času podržavljenja 1949 in v času odločanja (2016) in to v celoti, vključno s predelanim mansardnim stanovanjem in podstrešjem. Alternativna cenitev, po kateri so se iz ocenjene vrednosti za leto 2016 izločili prostori, ki jih leta 1949 ni bilo, ni le napačna, ker ne upošteva dejanskega stanja v času odločanja, temveč bi pomenila tudi, da bi morala prva nasprotna udeleženka plačati še višjo odškodnino (saj bi bila stavba ob neupoštevanju naknadno predelanih površin vredna še manj), kar bi bilo v njeno škodo in ne korist.15 Sedanja vrednost temelji na stanju, v kakršnem nepremičnina v tem trenutku je, vključno z morebitnimi predelanimi ali novo izdelanimi prostori oziroma površinami.16 Predmetna stavba je sestavina parcele, na kateri stoji (povezanost objekta in zemljišča, 8. člen SZ), vključno z vsemi posegi vanjo po letu 1949. 22. Glede na to, da se ZDen v III. poglavju uporablja smiselno, je odločitev sodišča prve stopnje, da je prva nasprotna udeleženka zavezana plačati "odškodnino" zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine v denarju, pravilna.17 Pravne podlage, ki bi preprečevala izplačilo v denarju, ko gre za lokalno samoupravno skupnost, ni. Izbiro oblike odškodnine je treba upoštevati glede na zavezanca za njeno izplačilo. Načina vračila in poplačila odškodnin, ki je bil predviden za Republiko Slovenije (v obliki lastniških vrednostnih papirjev - delnic, ali dolžniških vrednostnih papirjev Republike Slovenije - obveznic, ali celo udeležbe v za to posebej predvidenih skladih), ni dopustno avtomatično prenašati na lokalno samoupravo, kot jo poznamo danes, in katere položaj v tem delu ni primerljiv s položajem Republike Slovenije. Posledično je izplačilo v denarju pravilno, predvsem pa usklajeno s pomenom doplačila zaradi zmanjšanja vrednosti kot doplačilom pri vračilu predmetne nepremičnine v naravi.

23. Neutemeljene so navedbe pritožnice, da je bil predlog predlagateljev za plačilo zaradi zmanjšanja vrednosti postavljen prepozno (šele z vlogo 18. 1. 1996, saj bi morali predlagatelji tak svoj zahtevek uveljavljati skupaj z zahtevkom za vrnitev predmetne nepremičnine). Pritožbeno sodišče se v tem delu v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, hkrati pa dodaja, da je bil v času podaje predloga veljavni ZPP18, ki se v nepravdnem postopku uporablja smiselno, manj strog. Odločilno je, da se je predlog vsebinsko gledano obravnaval hkrati z vrnitvenim zahtevkom.19

24. Pritožba torej ni utemeljena in ker tudi ni bilo kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

25. Na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP mora prva nasprotna udeleženka sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe.

... 2 Nepremičnine so bile ob zaplembi del parcele 77/4, k.o. X. Prva nasprotna udeleženka je dolžna vrniti nepremično v naravi v delu celotne sedanje nepremičnine 860, k.o. X (na njej stoji stavba, v kateri so poslovni prostori in stanovanja). Druga nasprotna udeleženka pa v obliki odškodnine nepremičnine s št. 856/1, 856/2 in 858, vse k.o. X. 3 Pritožnica se izrecno sklicuje na sodno prakso: sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3800/2008. 4 Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 s spremembami). 5 Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS št. 27/1991 s spremembami). 6 Člena sta na prvi pogled identična, a natančna analiza pokaže, da ni tako, saj je 145.c člen ZIKS širši v delu: "...iz naslova katerihkoli izgubljenih dobičkov..." 7 Npr. stran 7 pritožbe, 3. odstavek. 8 S tem v zvezi je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, ki je obrazložilo, da bi lahko predlagateljem predmetno nepremičnino sama prostovoljno vrnila, če so, kot zatrjuje sama, vsi tako ali tako vedeli (ali bi morali vedeti) že od leta 1991 dalje, da bo do vračila predmetne nepremičnine prišlo. Tega pa ni storila. 9 Odločba U-I-43/96 (3. 7. 1997) in dopolnilna, izvršitvena odločba U-I-43/96 (16. 10. 1997). 10 Oziroma celo vse pravne osebe, v premoženju katerih so stvari, ki (še) niso v zasebni lasti in to ne glede na to, ali so v 145.b členu ZIKS navedene. Več v sodbi Vrhovnega sodišča RS, II Ips 1180/2008. 11 Glej 9. točko obrazložitve tega sklepa. 12 ZIKS v 145.b členu določa, da je zavezanec za odškodnino v delnicah, s katerimi razpolaga Republika Slovenija, v obveznicah in v denarju Republika Slovenija. 13 Enako stališče je bilo potrjeno v U-I278/09-6 in Up-1343/09-6 z dne 20.05.2010. 14 Iz spisa je razvidno, da je prva nasprotna udeleženka vložila pripravljalno vlogo, s katero je predlagatelje pozvala, naj se do svoje posesti dodatno opredelijo, šele 13. 12. 2016, ki jo je sodišče prejelo dan pozneje, v posledici pa so predlagatelji neposredno na zadnjem naroku predložili dodatne listine; prva nasprotna udeleženka je nato zavrnila s strani sodišča ponujen premor, da bi se do listin opredelila. 15 ZPP v 359. členu določa, da sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. 16 Omeniti velja, da tudi udeleženca S., d. o. o., in M. K. nista uspela uveljaviti kakršnihkoli pravic na posameznem delu nepremičnine. 17 ZDen v 50. členu določa, da je izplačilo odškodnine v denarju namenjeno upravičencu po kriterijih socialnega varstva, a se veže na situacijo iz 2. odstavka 42. člena ZDen, ko nepremičnine, zaradi stvarnih ali pravnih ovir ni mogoče vrniti v naravi, ne pa tudi na situacijo iz 26. člena ZDen. 18 ZPP 1994 (Uradni list RS, št.19-780/1994), ki je veljal do uveljavitve ZPP 1999 (Uradni list RS 26-1210/1999). Glej člene 299., 352., 370., 377., 414 in druge. 19 Prim. sodbo Upravnega sodišča RS, I U 394/2011.