Jedro

Odškodninskih zahtevkov zaradi zmanjšanja vrednosti premoženja po zaplembi ni bilo treba podati hkrati z vrnitvenimi zahtevki, ampak je bila (ne glede na to, ali so bili postopki že zaključeni ali ne) možnost njihove uveljavitve omejena le z objektivnim rokom, ki je začel teči po uveljavitvi novele ZDen-B. Odškodninski zahtevek po 26. členu ZDen je akcesoren obveznosti vračila nepremične v naravi. Gre za doplačilo, namenjeno popolni restituciji upravičenca, ki mu je bila v naravi vrnjena nepremičnina, ki je dejansko vredna manj od nepremičnine, ki mu je bila zaplenjena. Zavezanec za plačilo (oziroma doplačilo) takšne odškodnine je tako lahko le isti subjekt, kot je zavezan za vračilo same (manjvredne) nepremičnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Pravnim prednikom predlagateljev je bila leta 1949 v kazenskem postopku izrečena kazen zaplembe premoženja, s katero jim je bila (med drugim) odvzeta sporna nepremičnina. Obsodba je bila leta 1991 razveljavljena s sodbo Vrhovnega sodišča RS. Predlagatelji zato (kot pravni nasledniki upravičencev) zahtevajo vrnitev zaplenjenega premoženja in plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja njegove vrednosti po zaplembi.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da sta prva in druga nasprotna udeleženka dolžni prvemu in drugemu predlagatelju vrniti v last in posest določene nepremičnine v B. (v nadaljevanju sporne nepremičnine) ter A. A., ki ga je postavilo kot skrbnika za poseben primer, plačati določeno odškodnino.

3. Zoper del sklepa, ki se nanaša nanjo, se je pritožila prva nasprotna udeleženka. Višje sodišče je njeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

4. Prva nasprotna udeleženka zoper takšno odločitev pravočasno vlaga dovoljeno revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep višjega sodišča spremeni tako, da pritožbi nasprotne udeleženke ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlog predlagateljev v celoti zavrne. Podredno predlaga razveljavitev sklepa višjega sodišča in vrnitev zadeve v nov postopek.

Navaja, da je ves čas postopka opozarjala na nesklepčnost zahtevka predlagateljev. Ob dejstvu, da imajo ti nepremičnino že v posesti in jo tudi uporabljajo (kar je sodišče prve stopnje ugotovilo v sklepih Nz 445/95 z dne 27. 5. 1997 in z dne 31. 3. 2006), namreč z zahtevkom na njeno vrnitev ne bi smeli uspeti. Stališče višjega sodišča, da posest predlagateljev pomeni le, da prisilna izvršba v tem delu ne bo potrebna, se ji zdi nesprejemljivo. Tudi za dajatvene zahtevke, mora namreč obstajati pravni interes kot procesna predpostavka odločanja.

Nadalje meni, da so predlagatelji zahtevek za odškodnino iz naslova zmanjšanja vrednosti zaplenjenega premoženja podali prepozno - šele po tem, ko je višje sodišče že odločilo o vrnitvi sporne nepremičnine. Ker je ta zahtevek vedno vezan na odločitev o vrnitvi stvari (ni samostojen), bi ga po njenem morali podati hkrati z zahtevkom na vrnitev nepremičnine - torej leta 1991. Tedaj pa bi bil tak zahtevek brez podlage v materialnem pravu. Dodaja, da so bili predlagatelji po uveljavitvi novel ZIKS-G in ZDen-B s strani sodišča pozvani na uskladitev zahtevka z veljavno zakonodajo, česar pa niso storili oziroma so to storili šele leta 2004. Rok za postavitev takšnih zahtevkov je skladno z ZDen potekel najkasneje 7. 11. 1999 (v predmetni zadevi pa že prej). Gre za materialni prekluzivni rok, po izteku katerega uveljavitev tovrstnih zahtevkov ni več mogoča. Nadalje izpostavlja, da sta sodišči odločitev o tem, kdo je zavezan za plačilo odškodnine, sprejeli na podlagi ugotovitve, da je to tisti, ki je imel od odvzetih nepremičnin neposredno materialno korist, „torej lastnik“. Zaključek, da je lastnik vedno tisti, ki ima materialno korist, se ji zdi napačen. Prav tako se ji zdi napačen zaključek, da je imela nasprotna udeleženka korist, „kot bi šla lastniku“. Zanj naj ne bi bilo ne trditvene podlage ne dokazov. Nasprotno. Ker naj bi imeli nepremičnino ves čas v posesti predlagatelji, naj sama od lastništva ne bi imela nobene koristi. Odločitev, da mora povrniti škodo zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine, do katerega je prišlo zaradi njenega ne-vzdrževanja, naj bi tako pomenila prekomerno povračilo oziroma obogatitev predlagateljev.

Meni tudi, da je za plačilo odškodnine po ZIKS lahko odgovorna le Republika Slovenija (145.b člen ZIKS). To se ji zdi logično, saj je temelj tožbenega zahtevka v neupravičeni obsodbi - zaplemba je bila izrečena kot kazenska sankcija. Ta temelj (Zakon o kazenskem postopku - ZKP) je bistveno drugačen od temelja, po katerem se upravičencem nepremičnine vračajo po določbah ZDen. Stališče, da je treba uporabiti določbo 72. člena ZDen naj bi zato bilo napačno, kljub temu, da ga višje sodišče opira na sodbe Vrhovnega sodišča. Ob tem izpostavlja še odločbo Ustavnega sodišča U-I-43/96, iz katere naj bi izhajalo, da je po ustanovitvi občin zavezanec po drugem odstavku 145. člena ZIKS lahko le država.

Zaključuje, da bi upoštevaje namen ZIKS in ZDen (ki je v popravi krivic) morali sodišči predlagatelje postaviti v položaj, kot da neupravičenega odvzema sploh ne bi bilo. To bi pomenilo, da bi slednji lahko sami uporabljali sporno nepremičnino (kot so tudi jo), stroški vzdrževanja pa bi bremenili njih.

5. Predlagatelji na revizijo niso odgovorili.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Ugovor, da je zahtevek predlagateljev na vrnitev sporne nepremičnine nesklepčen, ker jo imajo ti dejansko ves čas v posesti, ni utemeljen. V predmetnem postopku sicer sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni relevantno, ali so imeli predlagatelji (in njihovi pravni predniki) sporno nepremičnino v posesti. A tudi, če bi sledili reviziji v predpostavki, da je bilo tako (čeprav to vprašanje še zdaleč ni tako nesporno kot skuša prikazati revidentka), je dejstvo, da jim je bila ta odvzeta (vsaj) pravno - z vknjižbo družbene lastnine, s pravico uporabe občinskega ljudskega odbora B. V. (čigar pravna naslednica je Mestna občina B.). Že višje sodišče je namreč pojasnilo, da to pomeni, da je predmetna nepremičnina trenutno v lasti Mestne občine B. (revidentke). Za to, da se bodo predlagatelji lahko (ponovno) vknjižili kot njeni zemljiškoknjižni lastniki, je torej njihov zahtevek na vrnitev stvari pravilen. Četudi bi zadoščalo, da bi zahtevali le vrnitev nepremičnine v last, pa zaradi ugoditve zahtevku na vrnitev „v last in posest“ nasprotni udeleženki niso kršene nobene pravice. Interesa za spremembo takšnega zahtevka na način, da bi sodišče ugodilo le zahtevku za izročitev v last, zavrnilo pa bi zahtevek za izročitev v posest nima, saj se s tem njen položaj ne bi v ničemer izboljšal. Ker je pravni interes vlagatelja procesna predpostavka za odločanje o pravnem sredstvu, Vrhovno sodišče vprašanja, ali je zahtevek za vračilo nepremičnine v posest dejansko odvečen, ni vsebinsko presojalo.

8. Glede pravočasnosti vložitve predloga za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti sporne nepremičnine sodišči prve in druge stopnje navajata, da se ta priznava ob smiselni uporabi ZDen. Ta je v 24. in 26. členu novele B določil dva roka za uveljavitev tovrstnih zahtevkov. Oba sta (po odločbi Ustavnega sodišča U-I-326/98) začela teči 7. 11. 1998. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da je zahtevek predlagateljev, ki je bil podan 18. 1. 1996, pravočasen. Višje sodišče se je s tem stališčem strinjalo. Pritožbene navedbe, da bi moral biti podan hkrati z vrnitvenim zahtevkom, je zavrnilo z argumentom, da je bil tedaj veljavni ZPP glede dovoljenosti spremembe tožbe (oziroma v nepravdnih postopkih spremembe predloga) manj strog. Kot ključno pa je v zvezi s pravočasnostjo postavitve zahtevka opredelilo še okoliščino, da se je odškodninski zahtevek obravnaval hkrati z vrnitvenim.

9. Revidentka takšno odločitev najprej izpodbija z opisom zgoraj omenjenih rokov, navedbami o njuni prekluzivni naravi in o posledicah njune prekoračitve. Glede na to, da sta oba roka začela teči v letu 1998, je zahtevek, podan v letu 1996,1 brez dvoma pravočasen. Vrhovno sodišče zato na takšne navedbe ni podrobneje odgovarjalo.

10. Drugo vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja pa je, kakšen vpliv ima dejstvo, da odškodninski zahtevek ni bil postavljen hkrati z vrnitvenim in da v trenutku, ko je bil podan slednji, pravne podlage za odškodninski zahtevek sploh še ni bilo (uvedena naj bi bila namreč šele z novelo ZIKS‑G, ki je predvidela smiselno uporabo ZDen). V zvezi s tem že sama navaja, da je novela ZIKS-G v prehodnih določbah (3. člen) določila, da se njene določbe (vključno z določbo o smiselni uporabi ZDen) uporabljajo tudi v nepravdnih in pravdnih postopkih v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja, ki so se začeli pred njeno uveljavitvijo, pa do nje še niso bili pravnomočno končani.

11. Razlaga revidentke, da uveljavitev odškodninskih zahtevkov v postopkih, ki so tekli že pred uveljavitvijo novele ZIKS-G, ni mogoča (saj so ti lahko utemeljeni le, če so postavljeni hkrati z vrnitvenimi zahtevki), bi bila s povzeto določbo 3. člena ZIKS-G v direktnem nasprotju. Nasprotovala bi tudi določbama 24. in 26. člena novele ZDen-B, po katerih je mogoče, če je o vrnitvi premoženja že bilo odločeno s pravnomočno odločbo, odškodninske zahtevke podati eno leto po uveljavitvi novele, v ostalih primerih pa je sodišče dolžno upravičence pozvati, da zahtevek podajo v 60 dneh od njene uveljavitve.

12. Že iz tega izhaja, da odškodninskih zahtevkov ni bilo treba podati hkrati z vrnitvenimi zahtevki, ampak je bila (ne glede na to, ali so bili postopki že zaključeni ali ne) možnost njihove uveljavitve omejena le z objektivnim rokom, ki je začel teči po uveljavitvi novele ZDen-B. 13. V konkretnem primeru torej okoliščina, da je bil odškodninski zahtevek v smislu 26. člena ZDen podan kasneje kot vrnitveni zahtevek, a pred uveljavitvijo navedenih novel, ne more pomeniti, da je bil ta brez pomena in bi ga bilo zato treba (po sprejemu novel v letu 1998) podati znova. Vztrajanje pri že postavljenem zahtevku po oceni Vrhovnega sodišča v takšnih primerih (vsaj v zvezi z določanjem pravočasnosti njihove uveljavitve) povsem zadošča. 14. V nadaljevanju revidentka izpodbija odločitev o svoji pasivni legitimaciji. Načeloma ne nasprotuje ugotovitvi, da je za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti podržavljene nepremičnine odgovoren tisti, ki je imel od nepremičnine neposredno materialno korist. Izpodbija pa zaključek (ki ga šteje kot ključnega za odločitev o njeni pasivni legitimaciji), da je takšna oseba vedno lastnik nepremičnine. Zatrjuje, da v konkretnem primeru sama od nepremičnine ni imela nobene koristi (imela je le golo lastninsko pravico), saj so slednjo ves čas uporabljali predlagatelji in njihovi pravni predniki.

15. Takšne navedbe revidentke (ki namigujejo, da je bila njena pasivna legitimacija za plačilo odškodnine ugotovljena zgolj zato, ker naj bi imela od nepremičnine korist, kot gre lastniku) so zavajajoče. Višje sodišče je sicer res zapisalo, da je zavezanec za plačilo navedene odškodnine tisti, ki je od nepremičnin imel materialno korist in da je revidentka od predmetne nepremičnine imela korist, kot bi šla lastniku, a to ni bil edini razlog, zaradi katerega je bila ugotovljena njena pasivna legitimacija. V zvezi s tem je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je nepremičnino pač dolžan vzdrževati lastnik, in sicer ne glede na to, ali v njej stanuje ali ne (22. in 24. člen takrat veljavnega Stanovanjskega zakona - SZ). Višje sodišče je (ob sklicevanju na enotno prakso Vrhovnega sodišča glede pasivne legitimacije v primeru odškodninskih zahtevkov zaradi nemožnosti uporabe odvzetih nepremičnin) dodalo še, da je zahtevek za plačilo odškodnine akcesoren zahtevku za vračilo v naravi,2 zato bi bilo nesmiselno, da bi bila zavezanca za en in drug zahtevek različna. Ključen argument za odškodninsko odgovornost revidnetke je torej videlo v dejstvih:

1. da je zavezanec za plačilo odškodnine tisti, ki je zavezan za vrnitev premoženja v naravi (kar velja tako za denacionalizirano kot za zaplenjeno premoženje) in

2. da je v konkretnem sporu za vrnitev premoženja v naravi zavezana revidentka.

Vrhovno sodišče takšnemu stališču pritrjuje. Z obsežnimi in večkrat ponovljenimi navedbami o tem, da revidentka ni bila posestnica nepremičnine in da od nje ni imela koristi, zato slednja ne more uspeti niti v revizijskem postopku.3

16. Nadalje je treba opozoriti na razliko med 26. in 72. členom ZDen - prvi ureja situacijo, ko se je vrednost nepremičnine po podržavljenju bistveno (za več kot 30%) zmanjšala, drugi pa, poleg odškodnine zaradi nemožnosti uporabe vrnjenih nepremičnin, ureja tudi odškodninske zahtevke iz naslova vzdrževanja nepremičnin. Določbi torej urejata možnost odškodnine v različnih situacijah - 72. člen v primeru, ko je bila nepremičnina (primerno) vzdrževana, 26. člen pa v (nasprotnem) primeru, ko se je vrednost nepremičnine zmanjšala, najverjetneje prav zato, ker ni bila ustrezno vzdrževana.

17. Nižji sodišči sta v obravnavanem primeru predlagateljem odškodnino priznali na podlagi 26. člena ZDen. Na to ne more vplivati okoliščina, da višje sodišče omenja tudi določbo 72. člena ZDen in jo primerja s 145.c členom ZIKS, ob čemer podaja še obširno argumentacijo o tem zakaj je tudi pri odškodninskih zahtevkih po 26. členu ZDen treba šteti, da je za plačilo zavezan tisti, ki je zavezan za vračilo nepremičnine v naravi.4 Tudi položaj po navedeni določbi primerja s položajem, urejenim v 145.c členu ZIKS (ki je sicer vsebinsko bližje položaju iz 72. člena ZDen) in navaja, da ne vidi utemeljenega razloga za drugačno določitev zavezanca za plačilo odškodnine - pojasnjuje, da gre v obeh primerih za neke vrste odškodnino, da se 145.b člen ZIKS nanaša tako na odškodnine po 145.c členu tega zakona kot po 26. členu ZDen (in zato ni razloga, da praksa Vrhovnega sodišča, ki kot zavezanca po 145.c členu ZIKS določa tistega, ki je zavezan za vračilo nepremičnine v naravi, ne bi veljala tudi za zahtevek zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine iz 26. člena ZDen). Vrhovno sodišče vsemu navedenemu pritrjuje. Kot ključen argument, ki utemeljuje navedeno razlago pa izpostavlja dejstvo, da je odškodninski zahtevek po 26. členu ZDen akcesoren obveznosti vračila nepremične v naravi. Gre za doplačilo, namenjeno popolni restituciji upravičenca, ki mu je bila v naravi vrnjena nepremičnina, ki je dejansko vredna manj od nepremičnine, ki mu je bila zaplenjena. Že iz samega besedila določbe 26. člena ZDen (nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, se upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju) izhaja, da je zavezanec za plačilo (oziroma doplačilo) odškodnine lahko le isti subjekt, kot je zavezan za vračilo same (manjvredne) nepremičnine. Glede na dejstvo, da je bil kot lastnik nepremičnine prav on zavezan za ohranjanje njene vrednosti, je takšna razlaga tudi povsem logična.

18. Kljub besedilu četrtega odstavka 145.b člena ZIKS (da je zavezanka za odškodnino v delnicah, s katerimi razpolaga Republika Slovenija, v obveznicah in v denarju Republika Slovenija) tako revizijsko stališče, da lokalna skupnost ne more biti zavezanka za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnin, ni sprejemljivo. Tako Vrhovno kot Ustavno sodišče sta tudi že pojasnili, da množičnih krivic, povzročenih s kazenskimi zaplembami premoženja v povojnem obdobju, ni mogoče popravljati z ukrepi, ki veljajo za primer, ko v kasnejšem obdobju izjemoma pride do krivične kazenske sodbe. Uporaba določb ZKP (vključno z določbo, da je zavezanec za povračilo škode zaradi neupravičene obsodbe Republika Slovenija) zato v primerih kot je obravnavani, ni mogoča.5

19. Nenazadnje je višje sodišče odgovorilo tudi na vprašanje zakaj odločitev, ki je sprejeta v predmetnem sporu, ni v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča v odločbi U-I-43/96. Razlogi so jasni, prepričljivi in povsem zadostni. Vrhovno sodišče ob tem zgolj dodaja, da je bila predmetna odločba sprejeta še pred uveljavitvijo novele ZIKS-G, torej v času, ko je drugi odstavek 145. člena ZIKS še določal, da je za povračilo prave vrednosti premoženja zavezana družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela. Kaj naj bi ta družbenopolitična skupnost bila, ni bilo definirano. Ustavno sodišče je zato odločilo, da ni neustavno, če se kot takšna šteje le Republika Slovenija. Po spremembi ZIKS pa je slednji povsem jasno določil, da je za vrnitev premoženja (in, kot je že bilo pojasnjeno, s tem tudi za plačilo odškodnine zaradi bistvenega zmanjšanja njegove vrednosti) lahko zavezana Republika Slovenija ali lokalna skupnost, v katere lasti je zaplenjeno premoženje. Razlage Ustavnega sodišča (ki tudi sicer ne pravi, da bi bila protiustavna razlaga, da je družbenopolitična skupnost lahko tudi lokalna skupnost) tako nikakor ni mogoče razumeti v kontekstu, za kakršnega se zavzema revidentka,.

20. Vrhovno sodišče ob tem še dodaja, da višje sodišče ni zagrešilo niti na več mestih očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišč prve in druge stopnje je pravilna, revizija pa ni utemeljena. Vrhovno sodišče jo je zato, skladno s 378. členom ZPP, zavrnilo.

1 Revizijske navedbe v zvezi s tem so sicer nejasne - enkrat revidentka zapiše, da je bil zahtevek podan v letu 1996, kar je prepozno, ker je bil zahtevek za vračilo v naravi podan že leta 1991, drugič pa, da je bil podan šele v letu 2004, ko je bil (delno) usklajen z določbami ZIKS-G in ZDen-B. A Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku sodišč prve in druge stopnje, da je bil odškodninski zahtevek podan že leta 1996. 2 Kar izhaja tudi iz sodbe I U 394/2011. 3 Da je v primerih odločanja o odškodnini zaradi nemožnosti uporabe stvari (ki so predmetni zadevi, vsaj glede določanja zavezancev za plačilo, v bistvenem podobni) to, ali je lastnik od odvzetih stvari dejansko imel kakšno korist irelevantno, je VSRS pojasnilo že v odločbi II Ips 501/2006. 4 Ker zgolj omemba 72. člena ZDen ne pomeni, da je sodišče odločitev sprejelo na njegovi podlagi, revidentka ne more uspeti z navedbami, da naj v postopkih, ki tečejo po ZIKS, uporaba tega člena ne bi bila mogoča. 5 Sodba VSRS II Ips 50/2013 in odločba USRS U-I-60/98.