Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, dam izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi temelji na fotografijah korespondence med udeleženci zaprte skupine Facebook, ki jo je tožena stranka pridobila od anonimne osebe, ki je to korespondenco fotografirala in jo po elektronski pošti poslala v službo Generalnega direktorja policije. S tem, ko se je tožena stranka s sporno korespondenco seznanila preko tretje osebe (ki je bila sicer v konkretnem primeru anonimna), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ji ni mogoče očitati, da je dokaz pridobila na nezakonit način. Sporna komunikacija je z objavo anonimne osebe na spletni strani postala javna in dostopna vsem.

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala več kršitev, glede katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so v celoti utemeljeni (da je policistom ponudil podkupnino, če ministra ustavijo in ta "napiha", da je v celotni korespondenci napeljeval policista k storitvi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 1. odstavku 257. člena KZ-1,...).Tožnik je s svojimi ravnanj naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo utemeljitev tožene stranke, da bi se tožnik kot policist moral zavedati, da je tako v službenem kot v prostem času dolžan ravnati v skladu s predpisi, saj je policija organ, katerega temeljne naloge so prepričevanje, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj. Tožnik je z ugotovljenim ravnanjem močno okrnil ugled policije. S tem, ko je obljubljal nagrade (večerje,...) v smeri podkupnine, če ustavijo ministra, ko je nudil pomoč policistoma (s tem, ko je v komunikacijo sporočil, kje se nahaja minister z označbo njegovega vozila) in v korespondenci napeljeval k storitvi kaznivega dejanja z uporabo emotikonov, je grobo zlorabil funkcijo policista in hkrati člana sindikata ter regionalnega predstavnika sindikata. To pa predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 31. 3. 2016; za odpravo nezakonitih sklepov št. ... Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, Policija z dne 31. 3. 2016 ter Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 8. 6. 2016; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 7. 1993 še traja, in sicer od 7. 7. 2016 dalje, tako da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo policista, ki ga je opravljal pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in sicer od dne 7. 7. 2016 dalje do dneva vrnitve na delo, zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja, med drugim tožniku izplačati tudi plače (pravilno: nadomestilo plač), ki bi jih tožnik prejemal, če ne bi bilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, z vsemi prispevki in davki ter zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto plače od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače do plačila ter regres za letni dopust za leto 2016 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto regresa od zapadlosti do plačila, od dne prenehanja delovnega razmerja pa do reintegracije prijaviti vpis pokojninske dobe pri ZPIZ, prijaviti tožnika v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter mu obračunati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2016 ter mu po odvodu davkom in prispevkov na osebni račun nakazati ustrezni neto znesek in toženi stranki naložiti plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osem dnevnega paricijskega roka do plačila (točka I/1-3 izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo in da delovno razmerje tožnika na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 1993, sklenjene za nedoločen čas, traja neprekinjeno od 7. 7. 2016 dalje do izdaje sodbe sodišča ter da je tožena stranka dolžan tožnika za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prijaviti v socialna in pokojninska zavarovanja in tožniku iz naslova nadomestila plače izplačati celotno višino plače v neto znesku, za naprej pa razliko med plačo, ki bi jo tožnik prejemal pri toženi stranki in plačo, ki jo je tožnik prejemal iz naslova zaposlitve pri drugem delodajalcu, regres za letni dopust za leto 2016 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto regresa od zapadlosti do plačila, obračunati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2016 ter mu po odvodu davkov in prispevkov na osebni račun nakazati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osem dnevnega paricijskega roka do plačila, vse v roku 8 dni (točka II/1-2 izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del sodbe) spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja pri navedbah, da je bila korespondenca, na kateri temelji izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, pridobljena nezakonito. Navaja, da iz uradnega zaznamka Oddelka A. pri Specializiranem državnem tožilstvu z dne 17. 1. 2017 izhaja, da je v sporno komunikacijo dne 28. 11. in 29. 11. 2015 vpogledoval tudi B.B., bivši sekretar Sindikata C., ki je bil 8. 10. 2015 izključen iz skupine na Facebooku. Po prekinitvi sodelovanja pri Sindikatu C. se je zaposlil kot policijski svetnik v Službi D. in gre zato za enega ožjih sodelavcev direktorja policije. Izpostavlja, da je bil B.B. vešč znanj o načinih vdora v informacijsko zasebnost. Da je bil avtor anonimnega sporočila ravno B.B., izhaja iz uradnega zaznamka z dne 17. 1. 2017, po katerem je bil B.B. edini B. v pogovoru (B.E. je imel namreč svoj Facebook profil preimenovan v F.B.). Tudi iz pisma "..." izhaja, da je avtor tega pisma oseba z incialkami B.B.. Glede na to, da B.B. ni bil nikoli dodan nazaj v Facebook pogovor, je logičen zaključek, da je ravno on na nezakonit način vstopil v zaprto skupino na Facebook profilu. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka do sporne korespondence prišla preko anonimne osebe "jezni policist", saj je ta anonimna oseba eden tesnejših sodelavcev generalnega direktorja Policije. Tožena stranka pa je s tem sama na nezakonit način prišla do podatkov v zaprti Facebook skupini. To pa pomeni, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izvedla s kršitvijo 35. in 37. člena URS. Ker je sodišče sodbo oprlo na nedovoljen dokaz, je storilo bistveno kršitev določb postopka. V zvezi s tem se sklicuje na stališča, zavzeta v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 55/2008 in sklepu Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 944/2004, ter na določbo 8. člena Zakona o elektronskem poslovanju na trgu. Sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka do dokaza prišla s posegom v zasebnost tožnika z dejanjem, ki se lahko obravnava kot kaznivo dejanje. Trditve o nezakonitosti pridobljenih dokazov pa je s svoji dejanji potrdila tudi tožena stranka, ko je tekom postopka poskrbela za odredbo sodišča in od družbe Facebook preko ameriškega Zveznega preiskovalnega urada (FBI) zakonito pridobila celotno korespondenco, na kateri temelji izredna odpoved. S tem je tožena stranka potrdila zavedanje o nezakonitosti pridobljenih dokazov.

Vztraja pri stališču, da je bila izpodbijana odpoved podana prepozno, saj je tožena stranka že decembra 2015 razpolagala z zadostnimi podatki za njeno podajo. B.B. je že 28. in 29. 11. 2015 vpogledal v sporno korespondenco, kar kaže na to, da je bil generalni direktor Policije že takrat seznanjen s celotno vsebino spornega pogovora, saj je že na sestanku 1. 12. 2015 seznanil direktorja sindikata C. G.G., da je sporno korespondenco videl in iz nje citiral detajl. Poleg tega je anonimnež fotografiral sporne strani na Facebook profilu že 25. 2. 2016, torej več dni pred objavo in je očitno čakal na intervju v časopisu H. z generalnim direktorjem policije I.I., ki je v časopisu H. z dne 27. 2. 2016 napovedoval razkritje nezakonitosti delovanja enega od sindikatov. Navedeno kaže na usklajeno ravnanje med I.I. in "...", kar pomeni, da je tožena stranka že bistveno prej vedela za pogovore na Facebook profilu. Sodišče je zaključek o pravočasnosti odpovedi gradilo zgolj na podlagi izpovedi I.I., do dokazov tožnika pa se ni opredelilo. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni.

Tožnik nasprotuje ugotovitvam sodišča, da vdorov v Facebook profil tožnika ni bilo in da gre za pristno komunikacijo tožnika, ki temeljijo zgolj na podlagi izpovedi J.J.. Sodišče pa je zavrnilo dokazni predlog tožnika po postavitvi izvedenca in po zaslišanju dodatnih prič. To predstavlja bistveno kršitev določb postopka in kršitev temeljnega načela o enakopravnosti strank. Sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V zvezi z vdorom v njegov Facebook profil kot bistvene izpostavlja vdore, do katerih je prišlo 13, 14. in 15. 4. 2015. Poleg tega med 12. 11. 2015 in 21. 12. 2015 ni prejel nobenega elektronskega sporočila na domači elektronski naslov, čeprav jih vsakodnevno prejme več kot deset. O nepooblaščenih vdorih v Facebook profil je toženo stranko obvestil v neformalnem razgovoru z dne 8. 3. 2016. Predložil je tudi potne naloge, ki dokazujejo, da se je nahajal drugje, kot je bila prijava v Facebook profil. Vztraja, da tožena stranka ni dokazala, da je bil ravno tožnik tisti, ki je sodeloval v sporni komunikaciji. Meni, da sodba nima odločilnih dejstev glede zatrjevanega vdora v Facebook profil, prav tako je ostalo v zvezi s tem nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče ugotovitev o pristnosti komunikacije tožnika ne bi smelo opreti na izpoved J.J., saj ni izvedenec računalniške stroke. Ravno tako J.J. ne more presojati avtentičnost pisanja tožnika v smislu sloga, oblike in jezika, saj ni grafolog in za kaj takšnega nima ustreznega strokovnega znanja. Šele izvedenec ustrezne stroke bi lahko potrdil ali ovrgel zatrjevanja tožnika, ne paJ.J., ki je policist in zasleduje interese tožene stranke. Sodišče je zaključke o tem, da so v zvezi z ravnanjem tožnika izpolnjeni tudi vsi znaki kaznivega dejanja, oprlo na izpoved J.J. ter na dejstvo, da je bila zoper tožnika vložena kazenska ovadba. Samo dejstvo, da je bila vložena kazenska ovadba, ne pomeni, da so v njenem ravnanju izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja. Sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato se ne more preizkusiti in je v zvezi s tem ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Navaja, da so zaključki sodišča o tem, da so podani razlogi za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1 neprepričljivi. Glede na to, da je zaradi ustavitve ministra potekalo več delovno pravnih sporov, bi moralo sodišče prve stopnje oceniti vlogo, pomen in delež vsakega posameznika. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da naj bi tožnik ponujal podkupnino policistoma, ki sta ustavila ministra, saj ta dva policista nista bila člana zaprte Facebook skupine in s pogovori nista mogla biti seznanjena. Nejasni so tudi razlogi v sodbi glede nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati, da tožnik opravlja naloge sindikalnega zaupnika, zaradi česar ima poseben status. Sodišče se do tega ni opredelilo. Navaja tudi, da zaključek sodišča, da naj bi vsak o udeležencev akcije dobil ukrep, primeren njegovi vlogi oziroma teži kršitve, nima podlage v dokaznem postopku. Tožena stranka ni ocenjevala teže kršitev posameznih udeležencev, ampak je bila njena diskrecija, komu od udeležencev bo podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter se opredelilo do vseh tožnikovih relevantnih navedb. V obrazložitvi sodbe pa je tudi natančno pojasnilo, zakaj je sprejelo zaključek, da sta izpodbijana sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna in zakonita.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu policist - starejši policist na Policijski postaji K., v Policijski upravi L.. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik sindikalni zaupnik. Tožena stranka je po podanem pisnem zagovoru tožniku s sklepom z dne 31. 3. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13, s spremembami). Tožnik je zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložil pritožbo, ki pa je bila s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 8. 6. 2016 zavrnjena kot neutemeljena. V skladu s 110. členom ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja).

7. Očitki tožniku v izredni odpovedi temeljijo na ugotovljeni komunikaciji več uporabnikov zaprte skupine na Facebooku (B14) in poročilu o ugotovitvah v notranjem varstvenem preverjanju z dne 7. 3. 2016 (B17). V obravnavani komunikaciji 28. in 29. 11. 2015 na socialnem omrežju Facebook se je več udeležencev, policistov - članov Sindikata C., med njimi tudi tožnik, dogovarjalo, kako bi dosegli in izvedli ustavitev ministra M.M. in mu odredili preizkus alhkokoliziranosti, kar je bilo kasneje tudi dejansko izvedeno. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila ustavitev ministra načrtovana zgolj z namenom njegove diskreditacije. Tožena stranka je tožniku v komunikaciji dne 28. in 29. 11. 2015 očitala več kršitev, glede katerih je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da so v celoti utemeljeni, in sicer: - da je ponudil podkupnino, če ministra ... M.M. ustavijo in ta "napiha", in sicer je ponudil večerjo, nato 25 večerij, policistom obljubil, da jih bo častil kot bogove ter ponudil, da jim bo Sindikat C. dal vikend paket v termah; - da je pomagal policistoma Policijske postaje N. pri storitvi uradno pregonljivega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 1. odstavku 257. člena KZ-1 s tem, da je v komunikaciji sporočil, da se minister ... nahaja v lokalu v N. ter da je tam z vozilom znamke ..., ... registrskih oznak ...; - da je v celotni korespondenci napeljeval policista Policijske postaje N. k storitvi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 1. odstavku 257. člena KZ-1, predvsem z uporabo emotikonov, to je znakov za izražanje čustev, kot so dvignjen palec, mežiki in nasmeški ter naročil, da se policistoma reče, da naj sovražnika "vrže na uč".

8. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi utemeljeno očitala, da je s svojimi ravnanji kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ta kršitev pa ima vse znake kaznivih dejanj dajanje podkupnine po prvem odstavku 262. člena KZ-1 (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08, s spremembami), pomoč po 38. členu KZ-1 pri storitvi uradno pregonljivega kaznivega dejanja zloraba uradnega položaja in uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 in napeljevanje po 37. členu KZ-1 k storitvi kaznivega dejanja po 1. odstavku 257. člena KZ-1 (odpovedni razlog po 1. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1) in da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v obravnavani zadevi, poleg odpovednih razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka), je zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, razen glede presoje o obstoju utemeljenega razloga po 1. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. To pa ne vpliva na presojo sodišča o zakonitosti izredne odpovedi, glede na to, da za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zadostuje že obstoj utemeljenega odpovednega razloga po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. V nadaljevanju pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožnika.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bila izredna odpoved podana prepozno. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora delodajalec podati izredno odpoved najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga; v primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od dneva ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za začetek 30-dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved tožniku ugotovil generalni direktor policije (predstojnik), ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bil generalni direktor policije I.I. o domnevnih tožnikovih kršitvah seznanjen dne 1. 3. 2016, ko je po elektronski pošti prejel fotografije sporne komunikacije s pismom "anonimnega ...", obstoj odpovednega razloga pa je generalni direktor policije ugotovil šele po prejemu vmesnega poročila Delovne skupine ... z dne 7. 3. 2016. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi generalni direktor policije ugotovil razlog za odpoved že takrat, ko je bil seznanjen o komunikaciji med sindikalisti na Facebook strani (ker je B.B. že 28. in 29. 2015 vpogledal v sporno komunikacijo in ker naj bi I.I. že na sestanku 1. 12. 2015 direktorja sindikata C. G.G. seznanil o tem, da je videl sporno korespondenco). Delodajalec je namreč v skladu z določbami ZDR-1 dolžan ugotoviti, ali obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo kršitve. Vse okoliščine, na podlagi katerih je lahko tožena stranka začela z zakonsko določenim postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, pa je tožena stranka ugotovila šele dne 7. 3. 2015 z vmesnim poročilom imenovane delovne skupine, ki je bila ustanovljena z nalogo, da opravi preiskavo v obvestilu navedenih obtožb. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne 31. 3. 2016, pravočasna, to je podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka po drugem odstavku 109. člena ZDR-1. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka (smiselno očitek 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki naj bi bila v tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih dokazov, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ne obstaja namreč dolžnost sodišča, da se opredeli do vseh dejstev in dokazov v postopku, temveč le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb strank in do dejstev in razlogov, ki so bili bistveni za odločitev za pravočasnosti izredne odpovedi, zato je pritožbeni očitek, da sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih neutemeljen.

11. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka spornih fotografij ni pridobila na nezakonit način. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izredna odpoved temelji na fotografijah korespondence med udeleženci zaprte skupine Facebook, ki jo je tožena stranka pridobila od anonimne osebe, ki je to korespondenco fotografirala in jo po elektronski pošti poslala v službo Generalnega direktorja policije. S tem, ko se je tožena stranka s sporno korespondenco seznanila preko tretje osebe (ki je bila sicer v konkretnem primeru anonimna), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ji ni mogoče očitati, da je dokaz pridobila na nezakonit način. Pravilno je sodišče poudarilo, da je sporna komunikacija z objavo anonimne osebe na spletni strani postala javna in dostopna vsem. Tožnik sicer v pritožbi z obširnimi navedbami izpodbija anonimnost osebe, ki je poslala korespondenco in uveljavlja, da naj bi šlo za B.B., ožjega sodelavca generalnega direktorja, vendar to ni dokazano. Iz izvedenih dokazov namreč ne izhaja, da naj bi tožena stranka s pomočjo B.B., nepooblaščeno vdrla v zaprto skupino Facebook, nato pa sebi in medijem poslala anonimno pismo, kot to v pritožbi neutemeljeno vztraja tožnik. Glede na ugotovitev, da je tožena stranka sporno korespondenco pridobila na zakonit način preko tretje osebe, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kršila ustavne pravice iz 35. člena URS (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) in 37. člena URS (varstvo tajnosti pisem in drugih občil). Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka zato ni utemeljen. Tudi okoliščina, da je tožena stranka tekom postopka predložila originalno dokumentacijo (B42), ki jo je Okrožno sodišče v Ljubljani za potrebe predkazenskega postopka, ki teče zoper nekatere udeležence spornega pogovora, pridobilo od družbe Facebook, ne dokazuje tožnikovih navedb o zavedanju tožene stranke, da je dokaze, na katerih temelji izredna odpoved, pridobila nezakonito.

12. Glede na ugotovitve, da tožena stranka fotografij pogovora ni pridobila na nezakonit način, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. III Ips 55/2008 z dne 22. 2. 2011. V navedeni zadevi je namreč Vrhovno sodišče RS presojalo, ali nedovoljeno prisluškovanje telefonskim pogovorom predstavlja nedovoljen dokaz v pravdnem postopku. Pritožba neutemeljeno opozarja tudi na stališče Višjega sodišča v Ljubljani iz razveljavitvenega sklepa opr. št. Cpg 944/2004 z dne 14. 2. 2006, da dokaz, ki je bil pridobljen v nasprotju s procesnimi pravili kazenskega prava, ne sme imeti dokazne moči v nobenem sodnem postopku. Sicer drži, da tudi v civilnem postopku praviloma ne smejo biti uporabljeni dokazi, ki so bil pridobljeni nezakonito, vendar pa, kot že obrazloženo, izpodbijana odločitev ne temelji na nezakonitih dokazih.

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za pristno komunikacijo tožnika v spornih dneh. Tožnik je sicer v postopku zatrjeval, da je v kritičnem času verjetno nekdo drug dostopal do njegovega profila na Facebook strani, čemur pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, zakaj tožniku ne verjame in zakaj je v zvezi s pristnostjo tožnikove komunikacije sledilo J.J., je prepričljiva in se pritožbeno sodišče z njo strinja. S pritožbeno navedbo, da je J.J. policist, ki zasleduje interese tožene stranke, pa pritožba ne more izpodbiti prepričljive in logične dokazne ocene sodišča prve stopnje. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da J.J. ne more presojati avtentičnost pisanja tožnika v smislu sloga, oblike in jezika, saj ni grafolog in za kaj takšnega nima ustreznega strokovnega znanja. Dokaz z zaslišanjem policista posebnega oddelka na Specializiranem državnem tožilstvu, ki je na obravnavani zadevi delal že od 1. 3. 2016 in od takrat tudi vodil predkazenski postopek ter je v teku tega postopka opravil vse naloge, ki jih je bilo potrebno do izdaje kazenske ovadbe, podane konec meseca marca, pri čemer je med devetimi osumljenimi tudi tožnik, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja neprimernega dokaza za dokazovanje pristnosti tožnikove komunikacije. Tudi sicer tožnik izvedenca za ugotavljanje pristnosti ni predlagal. Tožnik je namreč pristnost komunikacije izpodbijal s trditvami o morebitnem vdoru v njegov Facebook profil, za ker je predlagal tudi izvedenca računalniške stroke. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi z zatrjevanimi poskusi vdorov v Facebook profil sledilo izpovedi J.J., ki je pojasnil, da obvestila s strani Facebooka o poskusih vdora dobivajo vsi uporabniki interneta, ko se kdo skuša tudi po pomoti prijaviti z uporabniškim imenom, ki ni njegovo. Pojasnil je tudi, da iz originalnih komunikacij, pridobljenih s strani Facebooka, ni razvidno, kdo bi to pisal namesto tožnika, ker ni razvidnih IP naslovov, vendar pa tudi, če bi bil razviden IP naslov, bi bil ta brezpredmeten, ker se zaradi časovne oddaljenosti ne da preveriti, kdo je bil uporabnik konkretnega IP naslova v tistem trenutku. Tožnik pa tudi ni podal konkretne kazenske ovadbe v zvezi z zatrjevanim vdorom, niti se v predkazenskem postopku ni zagovarjal na način, da bi neznana oseba komunicirala v njegovem imenu. J.J. je pojasnil, da iz korespondence, ki je bila v celoti potrjena z originalno korespondenco, pridobljeno s strani družbe Facebook, izhaja, da je bil tožnik zelo aktiven v tej korespondenci in da glede načina pisanja, poznavanja oseb, ustroja sindikata in delovanja ter komunikacije z drugimi osebami, nič ne kaže na to, da bi bil lahko kdo drug namesto njega v komunikaciji. Pri tem pa je poudaril, da tudi v predkazenskem postopku nihče od udeležencev zaprtega kroga Facebook profila ni povedal, da bi zaznal, da bi kdorkoli drug komuniciral namesto tožnika. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi s pristnostjo komunikacije tožnika v spornih dneh, utemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca računalniške stroke v zvezi z zatrjevanim vdorom v tožnikov Facebook profil. Zato smiselno zatrjevani pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

14. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je ponujal podkupnino policistoma, ki sta ustavila ministra, saj ta dva policista nista bila člana zaprte Facebook skupine in s pogovori nista mogla biti seznanjena. Takšnega zaključka namreč sodišče prve stopnje ni napravilo, temveč je ugotovilo, da je tožnik v komunikaciji z drugimi udeleženci dajal obljubo v smeri podkupnine, če ustavijo ministra ... M.M. in le - ta napiha, pri čemer dejstvo, da policista, ki sta dejanje dejansko izvršila, nista bila člana zaprte skupine Facebook, v ničemer ne vpliva na ugotovitev, da je tožnik storil očitano kršitev.

15. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojimi ravnanji, kot se mu očitajo v izredni odpovedi, naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer 37. člen ZDR-1 (prepoved škodljivih ravnanj), 13. člen pogodbe o zaposlitvi (vestno opravljanje dela), 14. člen pogodbe o zaposlitvi (prepoved škodljivih ravnanj) in 4. člen Kodeksa policijske etike, po katerem policisti pri opravljanju svojega dela kot tudi v zasebnem življenju skrbijo za varovanje in utrjevanje lastnega ugleda in ugleda policijske organizacije. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo utemeljitev tožene stranke, da bi se tožnik kot policist moral zavedati, da je tako v službenem kot v prostem času dolžan ravnati v skladu s predpisi, saj je policija organ, katerega temeljne naloge so prepričevanje, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj. Tožnik pa je z ugotovljenim ravnanjem močno okrnil ugled policije. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je obljubljal nagrade (večerje, 25 večerij, da bo policiste častil kot bogove, Sindikat C. pa jim bo dal vikend paket v termah) v smeri podkupnine, če ustavijo ministra ... M.M. in le - ta "napiha", ko je nudil pomoč policistoma Policijske postaje N. (s tem, ko je v komunikacijo sporočil, kje se nahaja minister z označbo njegovega vozila) in v korespondenci napeljeval k storitvi kaznivega dejanja z uporabo emotikonov, grobo zlorabil funkcijo policista in hkrati člana sindikata ter regionalnega predstavnika sindikata. To pa predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 16. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na pomanjkljivo obrazložitev sodišča prve stopnje glede presoje utemeljenosti odpovednega razloga po 1. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v celoti sprejelo ugotovitve tožene stranke, da imajo ravnanja tožnika vse znake kaznivih dejanj, pri tem pa ni obrazložilo, znaki katerih kaznivih dejanj naj bi bili izpolnjeni z ugotovljenimi kršitvami delovnih obveznosti. To pa ob ugotovljenem obstoju utemeljenega razloga za izredno odpoved po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede zakonitosti izredne odpovedi.

17. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi jasne in prepričljive razloge za odločitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Ugotovitev, da je tožena stranka zaradi očitanega ravnanja popolnoma izgubila zaupanje v tožnika, je sodišče prve stopnje utemeljilo predvsem z izpovedjo generalnega direktorja Policije I.I., ki je pojasnil, da glede na obravnavano dejanje in povzročeno škodo s tožnikom ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

18. Pritožbene navedbe, da opravlja naloge sindikalnega zaupnika, zaradi česar ima posebni status, ne vplivajo na zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 112. člena ZDR-1 sindikalni zaupnik sicer res uživa posebno varstvo pred odpovedjo, saj mu delodajalec brez soglasja sindikata ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, vendar to posebno varstvo ni neomejeno, temveč se nanaša zgolj na primere, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Glede na to, da je tožniku dokazana naklepna hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja zanj posebno varstvo po citirani določbi ne velja.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik zaradi sindikalnega delovanja ni bil diskriminiran pri podaji izredne odpovedi. Tožnik je uveljavljal, da je bil zaradi sindikalnega delovanja diskriminiran predvsem v primerjavi s policistoma, ki sta ministra ustavila, nista pa prejela izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedi I.I., da sta policista O.O. in P.P. ostala v policiji izključno zato, ker nista sodelovala v korespondenci v okviru zaprte Facebook skupine, iz katere je jasno razviden motiv za ustavitev ministra in hkrati ni bilo dokazano, da bi policista vedela za dogovor med udeleženci korespondence, niti ni dokazano, da bi vedela za motiv. Glede na ugotovljeno aktivno vlogo tožnika v obravnavani komunikaciji se pritožbeno sodišče strinja, da je bila vloga tožnika v komunikaciji bolj pomembna od vloge policistov, ki sta ministra dejansko ustavila. Kot bistveno pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka izredne odpovedi ni podala le tožniku, pač pa poleg njega še štirim udeležencem korespondence, vsem ostalim, ki so v njej sodelovali pa je izrekla pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, čeprav so bili tudi vsi člani ali celo funkcionarji sindikata. Presoja sodišča, da je tožena stranka ravnala zakonito, ko je sprejela določene ukrepe zoper vse udeležence komunikacije, in sicer ob upoštevanju konkretne vloge oziroma teže kršitve posameznega udeleženca, je pravilna, drugačno zatrjevanje tožnika v pritožbi pa neutemeljeno.

20. V skladu z vsem navedenim je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito, zato je tožbene zahtevke za ugotovitev njene nezakonitosti, vključno z zahtevkom za reintegracijo in reparacijo, utemeljeno zavrnilo. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.