Jedro

Toženka kot delodajalec je podatke o pogovorih zaprte FB skupine pridobila od anonimne osebe, kar pomeni, da ni vedela, kdo je ta oseba in kako je prišla do podatkov. Na podlagi teh podatkov je toženka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, čeprav na njihovi podlagi ni mogla biti povsem prepričana, ali so točni (podobno, kot če bi odpoved podala le na podlagi govoric). Vendar to ne pomeni, da odpovedi ni podala zakonito oziroma da je ne bi smela podati. Le tvegala je, da v nadaljnjem postopku utemeljenosti odpovednega razloga ne bo mogla dokazati.

Tudi v individualnem delovnem sporu sodišče ne sme uporabiti dokaza, ki bi bil pridobljen s kršitvijo z ustavo zagotovljenih človekovih pravic in svoboščin, vendar v spornem primeru ne gre za take dokaze. Toženka je tožnikove kršitve dokazovala z listinami, ki so bili pravilno pridobljeni v predkazenskem postopku. Na ta način pridobljen dokaz ni bil pridobljen nezakonito in s tem dokazom tožnikova pravica do zasebnosti ni bila kršena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo (pravilno: razveljavitev) sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2016 ter sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 8. 6. 2016. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 7. 7. 2016, temveč mu od tedaj dalje še traja, zaradi česar naj ga toženka vrne na delo in mu prizna vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil 1. 7. 1993. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal obstoj delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča ter priznanje vseh pravic od 7. 7. 2016 do izdaje sodbe sodišča. Presodilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj je podana pravočasno, ugotovljen pa je bil tudi obstoj odpovednega razloga iz prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) ter nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožnik v skupini drugih policistov - uporabnikov zaprte Facebook (v nadaljevanju: FB) skupine komuniciral in se dogovarjal, kako bi izvedli ustavitev ministra A. A. in mu odredili preizkus alkoholiziranosti. Več članov te zaprte skupine, v kateri je tožnik aktivno sodeloval, je napeljevalo k načrtovani ustavitvi ministra in odobravalo tak postopek, pri tem pa obljubljalo nagrade policistoma, ki bi ta postopek izpeljala in sta kasneje tudi dejansko ga.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Pritrdilo je dejanskim zaključkom in pravni presoji sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je bila korespondenca, na kateri temelji odpoved pogodbe o zaposlitvi, s strani toženke pridobljena nezakonito. To je zatrjeval ves čas postopka. V komunikacijo zaprte FB skupine je namreč vpogledoval tudi R. M., ki je bivši generalni sekretar Sindikata P. in je bil iz skupine 8. 10. 2015 izključen. Ko je 5. 10. 2015 prekinil sodelovanje pri Sindikatu P., se je zaposlil kot policijski svetnik v Službi Generalnega direktorja policije in je eden njegovih ožjih sodelavcev, s pisarno poleg njegove, sicer pa je bivši vodja sektorja kriminalistične policije Policijske uprave A. Vpogledovanje v pogovore med člani zaprte FB skupine zato ne pomeni ravnanja posameznika, zaposlenega v Policiji, pač pa gre dejansko za ravnanje delodajalca, ki je z nezakonitim manevrom preko tega delavca prišel do podatkov o pogovorih. Toženka je nato poskrbela za odredbo sodišča in preko Zveznega preiskovalnega urada zakonito pridobila celotno korespondenco, na kateri temelji odpoved tožnika. Vdor v informacijski sistem je bil nezakonit. Zato so posledično zapisi pogovorov FB skupine in od tu naprej izvedeni dokazi pridobljeni na nezakonit način. Sodišči sta svojo odločitev oprli na tako pridobljene dokaze in potrdili izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki temelji na kršenju človekovih pravic, konkretno 35. in 37. člena Ustave RS. Tožnik nadalje očita sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zaključka, da ni dokazano, da naj bi dejansko bila anonimna oseba R. M. Iz dokazov, na katere se je skliceval tožnik, naj bi to jasno izhajalo. Nadalje revizija ugovarja tudi dokaznim zaključkom, ki temeljijo na izpovedbi priče A. J. S tem, ko je sodišče oprlo svojo odločitev na izpoved te priče in zavrnilo dokazne predloge tožnika, naj bi storilo kršitev iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za pričo, ki je zaposlena pri toženki, pa tudi ni kompetentna za presojo avtentičnosti pisanja tožnika v smislu sloga, oblike in jezika. Osebni zaključki te priče in njegova mnenja o vdorih niso prepričljivi, zato bi moralo sodišče ugoditi dokaznim predlogom tožnika. Tožnik je izpostavil tudi, da je opazil vdore v svoj FB profil, ki so se zgodili 13., 14. in 15. 4. 2015. V času, ko naj bi se javljal v FB profil, ni bil na lokacijah, kjer so bili vstopi izvedeni, kar pomeni, da so se vdori dogajali tudi v kritičnem času. Meni, da je vdore dokazal, medtem ko toženka ni dokazala, da je bil tožnik tisti, ki je s komerkoli komuniciral 28. in 29. 11. 2015. Revizija izpodbija tudi zaključke sodišča glede obstoja razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Meni, da bi moralo sodišče druge stopnje, čeprav je ugotovilo le obstoj odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR, presojati tudi obstoj odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Nasprotuje zaključku o okrnitvi ugleda policije s hujšo kršitvijo pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, prav tako pa sodbi sodišča druge stopnje očita, da nima razlogov o subjektivnem elementu očitane kršitve, to je naklepu. Zato meni, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Tožnik v reviziji izpostavlja še, da iz izpiskov pogovora članov FB skupine izhaja, da so tudi ostali udeleženci domnevno ponujali podkupnine, pa so prejeli le pisno opozorilo pred odpovedjo. To po njegovem mnenju kaže na neenako obravnavo. Navaja še, da se je enak postopek zoper drugega delavca vodil pred Delovnem in socialnim sodiščem v Ljubljani (opr. št. I Pd 842/2016). Tudi v tem postopku sodišče navedb o nezakonito pridobljenih dokazih ni upoštevalo. Poudarja še, da policista, ki sta ustavila ministra, nista bila člana FB skupine in jima vsebina pogovorov ni bila poznana. Vztraja, da razlogi glede nadaljevanja delovnega razmerja v izpodbijani sodbi niso jasni, saj ne more zadoščati zgolj sklicevanje sodišča na izjavo direktorja policije. Upoštevati bi bilo treba tudi druge okoliščine na strani tožnika.

4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da tožnik bistvenih kršitev, ki jih očita, ne obrazloži, v pretežnem delu pa z revizijo izpodbija dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog. Meni, da sta sodišči na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključili, da je tožnik kršil delovno obveznost, da v postopku ni bil neenako obravnavan in da ni bilo možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženki na delovnem mestu policist - starejši policist na Policijski postaji CC, v policijski upravi D. Toženka mu je 31. 3. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker naj bi sodeloval v komunikaciji več uporabnikov zaprte skupine na FB, o čemer je bilo sestavljeno Poročilo o ugotovitvah v notranjem varstvenem preverjanju z dne 7. 3. 2016. V navedeni komunikaciji se je 28. 11. 2015 in 29. 11. 2015 več udeležencev, policistov - članov Sindikata P. (med njimi je bil tudi tožnik, ki je bil sindikalni zaupnik) dogovarjalo, kako bi dosegli in izvedli ustavitev ministra A. A. in mu odredili preizkus alkoholiziranosti, kar je bilo kasneje tudi dejansko storjeno. Tožniku je bilo očitano, da je v tej komunikaciji ponudil podkupnino, če ministra ustavijo in ta „napiha“, in sicer je ponudil večerjo, nato 25 večerij, policistom obljubil, da jih bo „častil“ kot bogove ter ponudil, da jim bo Sindikat P. dal vikend paket v termah, da je pomagal policistoma Policijske postaje BB pri storitvi uradno pregonljivega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, s tem, da je v komunikaciji sporočil, da se minister nahaja v Pubu v BB ter da je tam z vozilom znamke BMW, bele barve, karavan, registrskih oznak ..., da je v celotni korespondenci napeljeval policista Policijske postaje BB k storitvi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, predvsem z uporabo emotikonov (v družabnih omrežjih znakov za izražanje čustev), kot so dvignjen palec, mežiki in nasmeški ter naročil, da se policistoma reče, da naj sovražnika „vrže na uč“. S temi ravnanji naj bi tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ta kršitev pa naj bi imela vse znake kaznivih dejanj dajanja podkupnine po prvem odstavku 262. člena KZ-1, pomoči po 38. členu KZ-1 pri storitvi uradno pregonljivega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 in napeljevanje po 37. členu KZ-1 k storitvi tega kaznivega dejanja (prva alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Očitalo se mu je tudi, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Toženka mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz obeh razlogov, to je po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije je 8. 6. 2016 tožnikovo pritožbo zoper sklep o izredni odpovedi zavrnila.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj obeh odpovednih razlogov ter tudi pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Ugotovilo je, da je direktor Generalne policijske uprave M. F. 1. 3. 2016 po elektronski pošti prejel fotografije pogovorov zaprte FB skupine skupaj s pismom anonimnega „jeznega policista“. Kasneje je bila v predkazenskem postopku z odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani preko Zveznega preiskovalnega urada (FBI) pridobljena uradna verzija teh pogovorov neposredno od družabne spletne strani Facebook. Uradni izpis je potrjeval vsebino spornih pogovorov med policisti.

9. Sodišče druge stopnje sicer zaradi pomanjkljive obrazložitve sodišča prve stopnje ni moglo ugotoviti obstoja odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kljub temu pa je pritožbo zavrnilo, ker navedena pomanjkljivost na pravilnost odločitve (izredna odpoved je bila podana tudi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1) ni vplivala.

10. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14., 15. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče naj bi storilo bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ugotovitvijo oziroma presojo, da toženka spornih fotografij, ki so bile podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni pridobila nezakonito. Pridobila naj bi jih z nepooblaščenim vdorom R. M. v komunikacijo med člani zaprte FB skupine, kar naj bi glede na M. položaj v vrhu Policije dejansko predstavljalo vdor toženke same. Sodba sodišča druge stopnje, tako kot sodba sodišča prve stopnje, imata glede tega jasne razloge, zato očitek, da jih nimata, ter da se ju ne da preizkusiti, ni utemeljen. Razlogi glede tega, ali so bili dokazi pridobljeni zakonito, so navedeni v 9. in 10. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter 11. in 12. točki obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. Iz obrazložitev sodb obeh sodišč nižje stopnje izhaja, da toženka fotografij pogovorov zaprte FB skupine ni pridobila nezakonito, ker jih je pridobila od anonimne osebe po elektronski pošti in so bile objavljene na spletu ter dostopne vsem. Navedba v reviziji, da je odločitev sodišča glede tega protispisna, kaže na napačno predstavo o tem, kaj se sploh razume pod pojmom „protispisnost“, kot jo opredeljuje 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sama namreč ne more biti protispisna. Protispisnost je lahko podana le v razlogih sodbe in sicer, če je podano o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Česa takega se sodišču niti ne očita, pač pa se z očitkom te bistvene kršitve v resnici nasprotuje dokaznim zaključkom, kar v reviziji, ki je izredno pravno sredstvo, ni več dovoljeno.

11. Bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja tudi v zvezi s presojo o tem, ali so bili vdori v FB profil narejeni ali ne. Navaja, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov, kar ne drži. Sodba sodišča prve stopnje ima o tem obširne razloge v 14. točki obrazložitve, sodba sodišča druge stopnje pa v 13. točki obrazložitve. Če se tožnik z njimi ne strinja, pomeni, da izpodbija dokazno oceno sodišča, kar ni dovoljen revizijski razlog. Drugih bistvenih kršitev v zvezi s tem ne uveljavlja.

12. Neutemeljeno tožnik uveljavlja tudi bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zaslišanjem A. J.1. Sodišču očita, da sodbe ne bi smelo opreti na ta dokaz, ker gre za delavca toženke, in da ni ocenilo predlaganih dokazov, to je izvedenca, in zaslišalo dodatnih prič. Sodišču ni mogoče očitati, da ni ocenilo navedenih dokazov, če jih ni izvedlo. V kolikor pa revizija uveljavlja bistveno kršitev, ker dokazov ni izvedlo, pa tudi s tega vidika ni podana. Očitek glede prič je nekonkretiziran, saj v reviziji ni navedeno, katerih prič sodišče ni zaslišalo, pa bi jih moralo in kaj bi te priče izpovedale. Samo splošen očitek, da sodišče ni „zaslišalo dodatnih prič“, v reviziji ne zadošča. Sicer pa niti ne drži, da je sodišče tožnikove navedbe o domnevnih vdorih v njegov FB profil zavrnilo zgolj z upoštevanjem izpovedi priče A. J. Tožnik je v postopku dokazoval vdore v njegov FB profil v dneh 13., 14. in 15. 4. 2015, torej v obdobju, ki za ta spor ni relevantno. Na tej podlagi je izpostavil domnevo, da je do vdorov prišlo tudi v kritičnem času in da toženka ni dokazala, da je prav on 28. in 29. 11. 2015 komuniciral s komerkoli. Sodišče prve stopnje, ki mu je sodišče druge stopnje v celoti pritrdilo tako glede dejanskih ugotovitev kot pravne presoje, je namreč v prvi vrsti izhajalo iz tožbenih navedb, kjer je tožnik sam potrdil sodelovanje v komunikaciji, z izgovorom, da v opitem stanju ni razumel končnega pomena te komunikacije. Ob tem priznanju sodišče utemeljeno ni izvajalo dokazov, ki jih je tožnik predlagal naknadno. Da ga niti to, da je morda komuniciral v opitem stanju, ne opravičuje, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 12. točki obrazložitve, z izpovedjo A. J. pa je bilo potrjeno le, da način komunikacije ne kaže na to, da bi jo pisala opita oseba. Glede na vsebino pisanja se je sodišče brez posebnega strokovnega znanja lahko tudi samo prepričalo, da komunikacija (npr. že to, da je posredoval točno znamko avtomobila in registrsko številko) niti malo ne kaže na to, da se pisec ne bi zavedal, kaj piše in o čem. Sicer pa, kot je izpostavilo že sodišče druge stopnje, tožnik glede pristnosti komunikacije ni predlagal postavitve izvedenca. Predlagal je le izvedenca računalniške stroke z vlogo z dne 13. 3. 2017 glede tega, kako je lahko R. M. dostopal do zaprte FB skupine. Dokaznega predloga in navedb iz te vloge sodišče prve stopnje ni upoštevalo, kar je logično, saj dejstev in dokazov, ki so navedeni v nasprotju z drugim do petim odstavkom 286. člena ZPP, sodišče ne upošteva (šesti odstavek 286. člena ZPP)2. Tožnik je bil po pooblaščenki o vpogledovanju R. M. v FB komunikacijo obveščen 30. 1. 2017, nove navedbe in dokazne predloge pa je podal šele z vlogo z dne 13. 3. 2017; pred tem je bil 22. 2. 2015 izveden narok, na katerem v zvezi s tem ni navajal ničesar in si tudi ni izgovoril roka za podajanje dodatnih navedb in dokazov.

13. Tožnik tudi napačno razume pravila o dokaznem bremenu. Po 84. členu ZDR-1 je dokazno breme, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, res na delodajalcu. Gre za obrnjeno dokazno breme, ki pa ne posega v procesna pravila. Tudi v primeru obrnjenega dokaznega bremena le to ni ves čas na strani ene stranke, pač pa glede na navedbe in dokaze strank prehaja z ene stranke na drugo. Dokazno breme, da tožnik v kritičnem času ni komuniciral preko FB profila, je bilo na tožniku. Toženka je imela dokaz, da je sodeloval v pogovoru – o tem so pričali izpiski iz FB strani – nasprotni dokaz pa bi moral v skladu z 212. členom ZPP priskrbeti tožnik. Zato trditev, da toženka ni dokazala, da je 28. in 29. 11. 2015 komuniciral s komerkoli, ni utemeljena. Res je ravno obratno – glede na pravila o dokaznem bremenu je tožnik tisti, ki ni dokazal, da ni komuniciral. Pri tem so tudi trditve, da bi moralo sodišče upoštevati v tožbi izpostavljene primere, ko naj bi bili preko njegovega FB profila zabeleženi vstopi s krajev, na katerih se tožnik ni nahajal (in o čemer naj bi pričali priloženi potni nalogi), kar naj bi dokazovalo vdore drugih oseb, neutemeljene, saj med dnevi, ki so izpostavljeni v tožbi, ni 28. in 29. 11. 2015. 14. Bistvena kršitev tudi ni podana v zvezi s presojo, da za zakonitost odpovedi zadošča obstoj odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Že sodišče prve stopnje je v 17. in 20. točki obrazložitve zavzelo stališče, da so izpolnjeni znaki obeh odpovednih razlogov, torej tudi odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR, medtem ko je sodišče druge stopnje ugotovilo obstoj le tega odpovednega razloga ter pojasnilo, da za zakonitost izredne odpovedi, ki je bila podana iz obeh odpovednih razlogov, to zadošča. Zato tožnik v reviziji neutemeljeno izpostavlja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov o obstoju znakov kaznivih dejanj.

15. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da bistvene kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tako, kot jih tožnik uveljavlja v reviziji, niso podane. Drugih bistvenih kršitev ne uveljavlja.

16. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

17. Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da je izredna odpoved nezakonita, ker temelji na nezakonito pridobljenih dokazih. Sporna komunikacija je potekala v okviru zaprte FB skupine. Gre za zasebno komunikacijo, v katero delodajalec ne more in ne sme posegati, vendar pa tožnikovo namigovanje, da je to storil, ni utemeljeno. Obširne revizijske navedbe o vlogi R. M. so zgolj hipotetične, saj ni bila dokazana nobena povezava med njim in generalnim direktorjem Policije. Sicer pa, kot je bilo že pojasnjeno, so bile ključne navedbe v zvezi s tem podane v nasprotju z drugim do petim odstavkom 286. člena ZPP in jih sodišče ni upoštevalo. Toženka kot delodajalec je podatke o pogovorih zaprte FB skupine pridobila od anonimne osebe, kar pomeni, da ni vedela, kdo je ta oseba in kako je prišla do podatkov. Na podlagi teh podatkov je toženka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, čeprav na njihovi podlagi ni mogla biti povsem prepričana, ali so točni (podobno, kot če bi odpoved podala le na podlagi govoric). Vendar to ne pomeni, da odpovedi ni podala zakonito oziroma da je ne bi smela podati. Le tvegala je, da v nadaljnjem postopku utemeljenosti odpovednega razloga ne bo mogla dokazati. Vendar jih je v sodnem postopku dokazala, saj je predložila izpiske, pridobljene v predkazenskem postopku. Da bi bili v tem postopku dokazi pridobljeni mimo pravil, pa tožnik ne navaja. V pravdnem postopku tudi sicer ni mogoče uporabiti pravil o prepovedi uporabe nezakonito pridobljenih dokazov, kot jih vsebuje Zakon o kazenskem postopku (ZKP-UPB8, Ur. l. RS št. 32/2012 in naslednji). Narava kazenskega postopka, kjer si nasproti stojita obdolženec in država, je drugačna od narave pravdnega postopka, kjer si nasproti (tudi, če je v delovnem sporu delodajalec država, kot v tem primeru) stojita dve enakovredni stranki. Sicer je res, da tudi v individualnem delovnem sporu sodišče ne sme uporabiti dokaza, ki bi bil pridobljen s kršitvijo z ustavo zagotovljenih človekovih pravic in svoboščin, vendar ta prepoved ni absolutna; sicer pa v spornem primeru ne gre za take dokaze. Toženka je tožnikove kršitve dokazovala z listinami, ki so bile pravilno pridobljene v predkazenskem postopku. Na ta način pridobljen dokaz ni bil pridobljen nezakonito in s tem dokazom tožnikova pravica do zasebnosti ni bila kršena.

18. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana iz razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je sodišče prve stopnje le sledilo toženki in ni obrazložilo, znake katerih kaznivih dejanj ima kršitev delovnih obveznosti, sodišče druge stopnje ni moglo pritrditi presoji o obstoju odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vendar pa je ob ugotovljenih dejstvih lahko in pravilno presodilo, da je zakonitost izredne odpovedi mogoče utemeljiti tudi le z obstojem odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker sta bila v izredni odpovedi navedena oba. Ob tej presoji se sodišču ni bilo treba opredeljevati do obstoja znakov kaznivega dejanja.

19. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je bilo ravnanje naklepno in predstavlja hudo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Neresna je pritožbena navedba, da naklep za hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ne more predstavljati okrnitve ogleda Policije. Morda katerakoli hujša kršitev res ne, vendar pa kršitev, kot je bila ugotovljena v tem primeru, brez dvoma močno krni ugled Policije. Sodišče druge stopnje je razloge za to obširno povzelo v 15. točki obrazložitve, sodišče prve stopnje pa v 16. in 17. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da gre za hudo kršitev, ker je ravnanje škodovalo ugledu policije, saj je bila zadeva medijsko odmevna in je vzbudila dvom in nezaupanje v delo policije, tožnik pa se je kot policist moral zavedati, da ne ravna v skladu s poslanstvom policije in da je njegovo ravnanje v popolnem nasprotju s temeljnimi nalogami policista. Z razlogi je sodišče druge stopnje soglašalo, pritrjuje pa jim tudi revizijsko sodišče, saj ni dvoma, da aktivno sodelovanje pri zlorabljanju policijskih pooblastil, zato, da bi se okrnil ugled ministra, močno škoduje ugledu Policije in je v popolnem nasprotju z njenim poslanstvom. Kršitev, kot je bila storjena v tem primeru, je zato hujša in jo je brez dvoma mogoče storiti le naklepno.

20. Tudi glede nadaljevanja delovnega razmerja je presoja pravilna, pri čemer se je sodišče utemeljeno oprlo na izpoved M. F., da s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka. Katere druge okoliščine bi moralo sodišče še upoštevati, v reviziji ni navedeno. Revizijsko sodišče dodaja le, da je bila spričo tako hudih kršitev izredna odpoved primerna in utemeljena sankcija in da upoštevaje okoliščine in interese strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Pravilnost odločitve dodatno potrjuje tudi v reviziji poudarjeno izražen tožnikov nekritičen odnos do svojega ravnanja.

21. Končno tudi ne drži, da je bil tožnik neenako obravnavan, saj so tudi drugi policisti, ki so sodelovali v sporni komunikaciji, bili sankcionirani. Med njimi nekateri (očitno glede na vlogo, ki so jo imeli v komunikaciji) prav tako, kot tožnik, z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

22. Druge revizijske navedbe (npr. o postopanju drugega sodišča prve stopnje v podobni zadevi, vlogi policistov, ki sta ustavila ministra in nista bila člana zaprte FB skupine itd.) niso odločilnega pomena, zato revizijsko sodišče nanje ne odgovarja.

23. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. 1 V zvezi s tem uveljavlja tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar ne pojasni, v čem naj bi bila ta bistvena kršitev. 2 Zakon glede navedb in dokaznih predlogov, s katerimi je stranka prekludirana, določa le, da jih sodišče ne upošteva in sodišču ne nalaga, da se do njih opredeljuje.