Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka zakonito zavrnila pritožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot neutemeljeno.

V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta.

Posledično to pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke št. 2142-198/2014/20 (1312-04) z dne 28. 1. 2016. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot neutemeljeno, po tem, ko je v ponovljenem postopku odpravila pomanjkljivosti glede ugotavljanja dejstev, povezanih z obravnavanjem vseh vidikov resne škode iz 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ki jih je toženi stranki naložilo sodišče prve stopnje v svoji sodbi I U 138/2015-8 z dne 31. 3. 2015 (potrjeni s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 97/2015 z dne 8. 7. 2015).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožena stranka pri svojem odločanju pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite (2. člen ZMZ). Tako glede presoje izpolnjevanja pogojev za status begunca kot tudi za priznanje statusa subsidiarne zaščite, se sodišče prve stopnje strinja z razlogi tožene stranke, da v primeru tožnika niso podani in da je to tožena stranka ugotovila na podlagi celovite presoje vseh pomembnih dejstev in ob izvedbi zakonitega postopka. Tožnik ni izkazal, da bi bil v Nigeriji preganjan zaradi svoje pripadnosti določeni etnični skupini oziroma utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga etnične pripadnosti, saj dogodki, ki jih v utemeljitev svoje prošnje navaja tožnik (dejavnost militantov MEND), pomenijo nasilje, ki je usmerjeno predvsem zoper nigerijsko oblast in naftno industrijo zaradi nezadovoljstva z delitvijo sredstev, ne pa za nasilje, ki bi bilo usmerjeno zoper etnično skupino Igbo, katere pripadnik je tožnik. V Nigeriji pa ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ, kar sodišče prve stopnje ugotovi ob obsežni opredelitvi do ugotovljenih dejstev s strani tožene stranke.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka zakonito zavrnila pritožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot neutemeljeno.

7. Pritožnik v svoji pritožbi sicer navaja, da sodbo prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, vendar je iz pritožbe mogoče ugotoviti, da sodišču prve stopnje očita le določene kršitve pravil postopka in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Pritožnik navaja, da tožena stranka pri ugotavljanju, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca ni upoštevala tudi njegove izpovedi oziroma izjave, s tem pa je kršila pravila postopka, v posledici česar pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno; ker te kršitve sodišče prve stopnje ni odpravilo, je izdana sodba nepravilna in nezakonita. Ta splošna in nekonkretizirana trditev, ki ne pojasni, v katerem delu se tožena stranka ter sodišče prve stopnje nista opredelila do izjave tožnika, niti kako naj bi to vplivalo na odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi, je kot protispisna tudi očitno neutemeljena. Iz izpodbijane sodbe tako jasno izhaja, da niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista spregledali izjave tožnika, temveč sta jo vsebinsko obravnavali in vključili v postopek presoje dejstev v predmetni zadevi (npr. 24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Do splošnega stanja na območju Warri na jugovzhodu Nigerije se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi ob sklicevanju na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi, v kateri je pritožnik prihajal iz istega območja kot pritožnik v obravnavani zadevi (E.O. proti Finski z dne 16. 9. 2014). ESČP je pri obravnavi pritožbe na podlagi poročil Human Rights Watch iz let 2013 in 2014 ter poročila pristojnega ministrstva ZDA o človekovih pravicah v Nigeriji iz leta 2012 ugotovilo, da očitno ni obstajala nevarnost, da bi bil pritožnik ob vrnitvi v Nigerijo podvržen ravnanju, ki bi nasprotovalo 3. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišče prve stopnje je tako ob svoji presoji izpodbijane odločbe tožene stranke skrbno in natančno presodilo dejansko stanje in podrobno preučilo tudi pritožnikove navedbe, zato očitana kršitev pravil postopka v upravnem sporu ni podana.

9. Pritožnik tudi zgolj s splošnimi navedbami izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje in navaja, da kraj njegovega prebivanja (Warri v Nigeriji) ni varen in da so razmere tam „še vedno zaostrene zaradi nasilnih napadov militantov in predstavljajo veliko nevarnost za življenje tamkajšnjih prebivalcev“. Ob tem navaja tudi, da „večina Nigerijcev nima elektrike, dostop do medicinske pomoči je omejen na tujino, šole so prepolne. Huda neenakost med ljudmi je neprestan povod za spopade med vlado in različnimi oboroženimi skupinami“. Kot nedovoljeno pritožbeno novoto pa navaja oblikovanje islamske sekte Boko Haram v Nigeriji, ki je Vrhovno sodišče pri svojem odločanju ne more upoštevati. Ta tudi ni bila del tožbenih navedb pritožnika, ob tem pa v pritožbi ni bilo pojasnjeno, zakaj tega dejstva tožnik ne bi mogel predhodno navesti in ob tem utemeljiti, zakaj in kako to vpliva na njegove konkretne okoliščine (52. člen ZUS-1).

10. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa v obravnavanem primeru ni dopusten. V skladu s položajem in vlogo Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora, se v pritožbenem postopku presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se tako v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu.(1) Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče zato v primeru utemeljene pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja praviloma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in temu vrne zadevo v novo sojenje (prvi odstavek 79. člena ZUS-1), zadevo pa vrne organu tožene stranke le izjemoma, če je glede na okoliščine primera to potrebno (npr. če je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava in zaradi tega nepravilnega ugotavljanja upoštevnega dejanskega stanja že v postopku izdaje upravnega akta, drugi odstavek 79. člena ZUS-1). Tudi sodbo sodišča prve stopnje lahko Vrhovno sodišče spremeni samo v povezavi z drugačno presojo dejanskega stanja od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v svoji sodbi (80. člen ZUS-1). Posledično to pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje(2). Tudi ZMZ posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ne določa. V tem primeru pa sodišče prve stopnje ni samo ugotovilo dejanskega stanja, temveč je le potrdilo pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v postopku izdaje upravnega akta s strani tožene stranke. Presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča bi zato pomenila ponovno presojo dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku tožene stranke, ki jo je kot pristojno že opravilo sodišče prve stopnje. Zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

(1) Učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo zoper upravni akt se stranki zagotavlja v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje.

(2) Tako Vrhovno sodišče že v sodbah I Up 499/2005 z dne 1. 4. 2009, I Up 1557/2006 z dne 27. 5. 2009, itd.