Jedro

Ni mogoče ugotoviti, da bi bilo nasilje, zaradi katerega je tožnik leta 2008 zapustil izvorno državo, pogojeno in vzpodbujeno zaradi njegove pripadnosti etnični skupini, saj preučene informacije o stanju v izvorni državi takšnega zaključka ne omogočajo.

Čeprav se v informacijah omenja etnična pripadnost članov MEND, je iz celotne analize virov razvidno, da gre pri dogajanju na območju Delta Niger za nasilje med MEND in nigerijsko vlado, ki je utemeljeno na socialni problematiki zaradi nepravične delitve dobička iz prodaje nafte, ne pa za nasilje etnične skupine Urubo usmerjeno proti etnični skupini Igbo, kot je to zatrjeval tožnik.

Pri presoji, ali je mogoče in potrebno novo dejstvo pri presoji priznanja statusa subsidiarne zaščite upoštevati, je sodišče – glede na to, da gre pri pravici iz 3. člena MKVČP za absolutno zavarovano pravico – kot pomembno štelo, da tožnik tekom postopka ni zatrjeval, da bi bil kot pripadnik etnične skupine Igbo, ki naj bi zahtevala ustanovitev neodvisne države, politično aktiven oziroma da bil podpornik ali vsaj simpatizer gibanja za neodvisnost, zaradi česar bi bil v izvorni državi morebiti lahko izpostavljen preganjanju zaradi političnega prepričanja ali tveganju, da utrpi resno škodo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V tem postopku je dne 31. 3. 2015 že izdala odločbo št. 2142-198/2014/8 (1312-04), s katero je prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite zavrnila, a jo je Upravno sodišče s sodbo I U 138/2015-8 z dne 31. 3. 2015 (potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 97/2015 z dne 8. 7. 2015) odpravilo, in sicer iz razloga, ker izdana odločba ni imela potrebne obrazložitve glede razlogov, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, glede subsidiarne zaščite pa niso bili obravnavani vsi vidiki resne škode iz 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). Zadevo je vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki z navodilom, da mora v ponovljenem postopku odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti ter jasneje opredeliti, kdo je akter preganjanja in kdo akter zaščite, pri subsidiarni zaščiti pa z vidika splošnih in specifičnih informacij opredeliti, ali je izvorna država za prosilca varna glede na njegove osebne okoliščine.

2. Tožena stranka v obrazložitvi nove, izpodbijane odločbe povzema, kaj je tožnik navedel v prošnji, ki jo je vložil leta 2014, in na osebnem razgovoru. Povedal je, da prihaja iz Nigerije in da je pripadnik etnične skupine Igbo ter kristijan. Izvorno državo je zapustil maja 2008 in najprej odšel v Grčijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito ter dobil t.i. »pink card«, ki ga je podaljševal vsake pol leta. V Grčiji je živel 5 let, potem pa so se razmere začele poslabševati in prišel je v Slovenijo. Glede odhoda iz Nigerije leta 2008 je povedal, da so on oziroma pripadniki etnične skupine Igbo manjšina. Sam je živel v Delta State, v kraju Warri na jugu države, kjer imajo veliko nafte. Vlada domačinom ni priznala določenih pravic oziroma jim ni dala kompenzacije glede črpanja nafte, zato se je od leta 2004 oziroma 2005 dalje tam stopnjevalo nasilje do neke vrste državljanske vojne. Napadalci so bili bojevniki Niger Delta, ki so od vlade želeli dobiti pravico do izkoriščanja nafte. Tam so delovala velika naftna podjetja, kot so Shell, Chevron in drugi, in militanti so zaradi izsiljevanja ugrabljali talce, ki so delali v teh družbah, ter Nigerijce na visokih položajih. Vlada je poslala policijo, ki je začela spopade z militanti in uvedli so policijsko uro. Začela se je vojna med militanti in državo (policijo). Militanti, ki so bili pripadniki Urubo, so začeli obtoževati pripadnike Igbo, da vohunijo za vlado, in začeli so jih napadati. Leta 2008 so zjutraj napadli celo njegovo sosesko in iskali denar. Prišli so tudi v njihovo hišo in odpeljali njegovo mačeho, ker naj bi bil njen mož vohun. On in drugi otroci so se zatekli na dvorišče in nato v cerkev, potem pa mu je bilo čez nekaj dni sporočeno, da je njegov krušni oče naročil, da mora oditi v majhno pristanišče, kjer je z ladjo odšel v Istanbul. Povedal je, da je bil dogodek, ko so militanti prišli v njihovo hišo, edini dogodek, ki mu je bil priča, drugih težav pa ni imel, čeprav so bili militanti sicer večkrat na njihovi ulici in so pregledovali hiše. V primeru vrnitve v Nigerijo ne bi bil varen, edini kraj, ki ga pozna, je Warri. Če bi šel kam drugam, bi moral živeti na cesti, izrabili pa bi ga lahko tudi za tihotapstvo.

3. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe najprej ugotavlja, ali prosilec res prihaja iz Nigerije, ker za izkazovanje istovetnosti ni predložil nobenega dokumenta. Na podlagi postavljenih vprašanj ugotovi, da prosilcu verjame, da prihaja iz Nigerije iz mesta Warri, njegove identitete pa ni mogoče z gotovostjo potrditi. Nato ugotavlja verodostojnost tožnika, in sicer glede notranje konsistentnosti (konsistentnost ene izjave ali več izjav po fazah postopka) ugotovi, da sta izjavi tožnika iz prošnje in osebnega razgovora skladni, glede zunanje konsistentnosti (primerjava izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi) ugotovi, da izjave ne odstopajo od preučenih verodostojnih informacij glede izvorne države, glede tretjega kriterija (ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je opisal prosilec), ki ga tožena stranka dopolni z upoštevanjem dejavnikov iz 1., 2. in 4. alineje 23. člena ZMZ, pa tožena stranka ugotovi, da prosilcu ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje, saj je odgovarjal na zastavljena vprašanja in predstavil razloge za zapustitev izvorne države (1. alineja), da ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi navedbe lahko podprl z dokazi (2. alineja) in da je za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je bilo mogoče (4. alineja). Ker je mogoče izjave, ki jih je podal prosilec, oceniti za verjetne oziroma je tožniku mogoče verjeti, tožena stranka zaključi, da je podana tožnikova splošna verodostojnost in je mogoče njegove izjave oceniti kot verodostojne.

4. Tožena stranka nato najprej presoja, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Najprej preuči razmere v Delta State okrog leta 2008, ko je izvorno državo zapustil tožnik. Ker se je tožnik skliceval na to, da je bil razlog za nasilje spor zaradi nafte, tožena stranka ugotovi, da je tožnik z militanti mislil na NDPVF (Niger Delta People's Volunteer Force) oziroma MEND (Movement for the emancipation of the Niger Delta), zato preuči dostopne informacije s poudarkom na delovanju te skupine. Na njihovi podlagi ugotovi, da je prišlo po letu 2005 na območju delte reke Niger zaradi izkoriščanja nafte in plina, ki sta povzročala onesnaževanje okolja in s tem slabšanje možnosti za zaslužek lokalnega prebivalstva, do vsesplošnega nezadovoljstva. Lokalno prebivalstvo kljub temu, da je izkoriščanje nafte predstavljalo glavni vir prihodka Nigerije, od tega ni imelo ničesar. Zaradi vsesplošnega nezadovoljstva je prišlo do vzpona posebnih oboroženih skupin, ki so si svoj položaj utrdile s tem, da so kradle nafto, preprodajale orožje ter ugrabljale tuje naftne delavce, za katere so zahtevale visoke odkupnine. Zaradi groženj oboroženih skupin, ki so se združile pod imenom MEND, so bile na območje delte reke Niger napotene nigerijske varnostne sile. Spopadi med varnostnimi silami in oboroženimi milicami so imeli posledice tudi za civilno prebivalstvo.

5. Tožena stranka v preučenih informacijah ni našla podlage, da bi maja 2008 prišlo v mestu Warii, iz katerega prihaja tožnik, do napadov s strani militantov, a dopušča možnost, da je do takšnega napada prišlo. Je pa tožena stranka našla podatek, da je do napadov v temu mestu prišlo leta 2009, in sicer s strani varnostnih sil, ki so poskušale vzpostaviti mir.

6. Tožena stranka ugotovi, da so v obdobju, ki ga navaja tožnik, obstajali oboroženi spopadi med militanti in varnostnimi silami, zaradi česar je bilo prizadeto civilno prebivalstvo, vendar pa preučene informacije ne dajejo podlage za ugotovitev, da bi bilo nasilje militantov, ki so bili večinoma pripadniki etnične skupine Ljaw, uperjeno proti drugim etničnim skupinam. Nekateri viri namreč navajajo celo, da so bile skupine militantov etnično mešane. Tožena stranka zato ne more pritrditi izjavam prosilca, da je bilo nasilje militantov uperjeno zoper pripadnike etnične manjšine Igbo, kateri pripada prosilec. Tako ni mogoče ugotoviti, da je bilo nasilje, zaradi katerega je tožnik zapustil izvorno državo, pogojeno in vzpodbujeno zaradi njegove pripadnosti etnični skupini Igbo.

7. Ker je od tožnikove zapustitve izvorne države minilo že več kot sedem let, tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve na podlagi informacij o izvorni državi ugotavlja tudi, kakšna je situacija v Nigeriji sedaj. Na podlagi preučenih informacij ugotovi, da je bila leta 2009 za militante sprejeta amnestija, zaradi česar so se razmere na območju delte reke Niger umirile in se je število oboroženih spopadov, ugrabitev tujih naftnih delavcev ter kraje nafte iz naftovodov zmanjšalo. Razmere na tem območju so kljub temu še vedno nestabilne, saj vlada ni odpravila temeljnega problema, ki je pripeljal do ustavitve in delovanja oboroženih skupin. Nigerijska vlada ves čas poskuša ohraniti nadzor, vendar mora za to včasih izvesti tudi kakšne večje vojaške operacije, ki s seboj prinesejo tudi žrtve med civilnim prebivalstvom. Tožena stranka vseeno ugotovi, da delovanja upornikov v takšnem obsegu in na način, kakršen je bil ob izbruhu leta 2006 in do amnestije 2009, ni več. Prosilčev strah pred preganjanjem zaradi delovanja oboroženih uporniških skupin po letu 2009, ko je bila sprejeta amnestija, tako ni utemeljen.

8. Glede subjekta preganjanja tožena stranka ugotovi, da so militanti leta 2008 res delovali na tem območju, vendar pa je bil njihov glavni cilj, da bi država del dobička od črpanja nafte namenila tudi lokalni skupnosti. Delovanje militantov tako ni bilo v prvi vrsti usmerjeno na civilno prebivalstvo, temveč v povzročanje ekonomske škode. Navajanje tožnika, da je bilo nasilje, ki ga je utrpel, povezano z njegovo etnično pripadnostjo skupini Igbo, nima podlage v preučenih informacijah, saj iz njih ne izhaja, da bi bilo nasilje uperjeno zoper določeno etnično skupino. Tožena stranka dodaja, da je pogojno za čas odhoda tožnika iz države leta 2008 mogoče šteti oborožene militante za akterja preganjanja. Vendar pa po sprejeti amnestiji leta 2009 delovanja bivših oboroženih militantnih skupin ni več in torej akterja preganjanja trenutno ni mogoče določiti oziroma ga ni.

9. Čeprav tožena stranka akterja preganjanja ne ugotovi, kljub temu navede, da je nigerijska oblast vseskozi poskušala ohranjati nadzor nad območjem in vzdrževati red ter je na območje poslala vojsko. Nigerijska vlada je torej leta 2008 delovala kot akter zaščite, ki pa ga tožnik ni poskušal izrabiti, ker je pobegnil. Razmere po letu 2008 pa so se bistveno spremenile in v času odločanja militanti, ki naj bi ogrožali tožnika, ne delujejo več, zato ni potrebe po ugotavljanju akterja zaščite. Kljub temu je mogoče ugotoviti, da nigerijske oblasti nadzorujejo razmere v delu izvorne države, od koder prihaja tožnik.

10. Tožena stranka na podlagi vsega navedenega zaključi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj kljub izkušnji iz leta 2008 ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem iz razlogov po Ženevski konvenciji.

11. Tožena stranka nato presoja še pogoje za subsidiarno zaščito. Tožnik ne navaja, da bi mu v primeru vrnitve grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Tožnikov strah zaradi oboroženih militantov glede na vsa pridobljena poročila nima več podlage, saj so bili militanti leta 2009 amnestirani, najnovejše informacije pa ne omenjajo, da bi bili militanti dejavni. Tožniku tako ob vrnitvi ne bi grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Glede mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni prosilca v izvorni državi tožena stranka pojasni, da razmere v izvorni državi same po sebi ne prestavljajo razloga, da se osebe v takšne razmere ne vrne, kar vključuje tudi težke socialne in ekonomske pogoje. Tožnik je v osebnem razgovoru navedel, da je edini kraj, ki ga pozna, Warri, in da ob vrnitvi ne bi poznal kraja, kamor bi ga poslali. Živeti bi moral na cesti. Tožena stranka ob preučitvi informacij o izvorni državi ugotovi, da so razmere v Nigeriji „normalne“, tožnik pa je polnoletna oseba, star je več kot 24 let in iznajdljiv, kar je dokazal s petletnim življenjem v Grčiji, zato ni dvoma, da se lahko znajde tudi v izvorni državi in si tam uredi življenje. Nigerija je država z najhitrejšo gospodarsko rastjo in čeprav v državi še vedno obstaja neenaka porazdelitev bogastva, tožnikova situacija ob vrnitvi v državo ne bi bila v ničemer drugačna od razmer, v katerih živi ostalo nigerijsko prebivalstvo. Pri tožniku ne obstajajo nobene osebne okoliščine, ne glede na dogodke iz leta 2008, ki bi kazale na to, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi v smislu 2. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ. Razlogi sočutja ali humanitarnosti pa ne sodijo na področje mednarodne zaščite.

12. Glede tega, ali poteka v izvorni državi samovoljno nasilje v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, ki bi pomenilo resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista, tožena stranka ob preučitvi informacij ugotovi, da v Nigeriji deluje islamska teroristična militantna skupina Boko Haram, ki izvaja številne napade. Vendar ta skupina deluje predvsem na severovzhodu Nigerije, tožnik pa prihaja iz kraja Warri, ki se nahaja v zvezni državi Delta na jugu Nigerije. Na tem območju glede na preučene informacije varnostnih problemov in incidentov v zvezi z Boko Haram ni mogoče zaslediti. Tožena stranka ob tem doda, da niti na območju, kjer deluje Boko Haram, ni mogoče ugotoviti, da bi bile razmere tam tako slabe, da bi dosegale prag za ugotovitev, da bi bila vsaka oseba, vrnjena na to območje, izpostavljena resni škodi v smislu 3. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ.

13. Pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite torej niso podani. Tožena stranka kljub temu pridobi še informacije glede možnosti notranje razselitve in ugotovi, da je Nigerija velika država, da se osebe lahko znotraj prosto gibljejo in da bi se prosilec zato, če ne bi mogel več živeti v mestu Warri, lahko brez problemov preselil kam drugam.

14. Tožena stranka nazadnje obrazloži še svoje mnenje glede pripomb in člankov, ki jih je posredoval tožnik. Tako med drugim ugotovi, da se napadi s strani MEND kljub sprejeti amnestiji še vedno dogajajo, vendar so ciljno usmerjeni in ne neposredno uperjeni proti prebivalcem tega območja. Iz poročil ni mogoče ugotoviti, da bi bili napadi na naftovode povezane s čim drugim kot z nezadovoljstvom zaradi slabe delitve sredstev, ki jih prinaša črpanje nafte na območju Niger delte. Aretacija pripadnikov Boko Haram tudi na jugu pa ne spremeni dejstva, da glavnina delovanja te teroristične skupine še vedno ostaja severovzhodni del Nigerije, pri čemer aretacija domnevnih pripadnikov te skupine nakazuje tudi na dejstvo, da policija in varnostne službe delujejo dobro in odkrivajo ter aretirajo ljudi, povezane z Boko Haram. V tožnikovem primeru tako kljub delovanju teroristične skupine Boko Haram na severovzhodu države in občasnim incidentom v drugih delih Nigerije, ni nikakršnih ovir za njegovo vrnitev v izvorno državo.

15. Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita ter predlaga, da se odločba odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožbeni zahtevek utemeljuje z dejstvom, da je sam kot pripadnik etnične skupine Igbo na jugovzhodu Nigerije, kjer se je nahajal pred odhodom iz izvorne države, še bolj ogrožen kot ostalo prebivalstvo Nigerije. Etnična skupina Igbo je namreč že vrsto let ogrožena na območju celotne države, ogroženost pa je še toliko večja, ker gre za manjšinsko skupnost. Tožnik trdi, da je tožena stranka nepravilno ugotovila, da med izkušnjo tožnika maja 2008 v izvorni državi in njegovo etnično pripadnostjo ni mogoče ugotoviti povezave.

16. V zvezi s pogoji za priznanje statusa subsidiarne pa tožnik opozarja, da se razmere v Nigeriji zopet poslabšujejo in da so pripadniki etnične skupine Igbo začeli zavzemati ulice po jugovzhodni Nigeriji, zaustavljati promet in zahtevati ustanovitev nove neodvisne države z imenom Biafra. Skoraj 50 let po odcepitvi tistega dela Nigerije in po uničujoči civilni vojni separisti ponovno ogrožajo enotnost Nigerije, ob tem pa obstaja močna tendenca, da se bo v jugovzhodnem delu Nigerije ponovno začela vojna za neodvisnost. Kot dokaz za svoje navedbe tožnik navaja članek, dostopen na spletnem naslovu http://foreignpolicy.com/2016/02/08/nigeria-is-coming-apart-at-the-seamsbiafra/. Tožena stranka te informacije ni upoštevala pri izpodbijani odločbi, zaradi česar je ostalo dejansko stanje v izvorni državi nepopolno ugotovljeno, odločba pa je zato nepravilna in nezakonita.

17. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more sprejeti tožbenih argumentov, kot izhajajo iz tožbe, zato navedbe tožnikov v celoti prereka in vztraja pri izdaji izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

18. Tožba ni utemeljena.

19. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba tožena stranke, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

20. Skladno z določilom prvega odstavka 2. člena ZMZ pomeni mednarodna zaščita status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. V postopku za priznanje mednarodne zaščite se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena ZMZ). Razloge preganjanja, zaradi katerih se prizna status begunca, taksativno našteva 27. člen ZMZ, in sicer so to: pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini in politično prepričanje. Če preganjanje ne temelji na katerem izmed navedenih razlogov, statusa begunca prosilcu ni mogoče priznati. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona (tretji odstavek 2. člena ZMZ). Relevantna določila 28. člena ZMZ določajo, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja), pa tudi mučenje in nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja), medtem ko 3. alineja 28. člena ZMZ določa, da resna škoda zajema resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

21. Sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka v ponovnem postopku izdala odločbo na način, da je upoštevala stališča Upravnega sodišča iz sodbe I U 138/2015-8 z dne 31. 3. 2015, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 97/2015 z dne 8. 7. 2015. Tako je tožena stranka dopolnila obrazložitev izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, ter pridobila še dodatne, novejše informacije glede stanja v izvorni državi, na podlagi celostne analize pa je nato ponovno ugotovila, da pogoji za priznanje mednarodne zaščite niso podani. Tožena stranka je dovolj zanesljivo ugotovila in jasno navedla, da na podlagi preučenih informacij ni mogoče ugotoviti, da bi bilo nasilje, zaradi katerega je tožnik leta 2008 zapustil izvorno državo, pogojeno in vzpodbujeno zaradi njegove pripadnosti etnični skupini, to pa je v obravnavani zadevi tudi bistveno, saj ob izostanku tega razloga preganjanja iz 27. člena ZMZ statusa begunca prosilcu ni mogoče priznati. Tožena stranka je torej imela podlago, da ni sledila tožniku, da je bilo nasilje, ki ga je utrpel v izvorni državi, povezano s tem, da je pripadnik etnične skupine Igbo, saj preučene informacije niso dale podlage za tak zaključek. Dodatno je navedla, da bi bilo oboroženo skupino MEND v letu 2008 sicer pogojno mogoče šteti za akterja preganjanja – vendar ne na podlagi etnične pripadnosti – pri čemer pa delovanja upornikov takšne intenzitete, kot je bila ob izbruhu leta 2006 do amnestije leta 2009, v sedanjem času ni več, zaradi česar sedaj torej tudi akterja preganjanja ni mogoče določiti oziroma ga ni. Nigerijska oblast je poleg tega leta 2008 delovala kot akter zaščite, saj je na nemirno območje poslala vojsko, a zaščite tožnik, ker je pobegnil, očitno niti ni poskušal izrabiti. Trenutno militanti ne delujejo več in zato potrebe po ugotavljanju akterja zaščite ni, nigerijska oblast pa sicer razmere v delu izvorne države, od koder prihaja tožnik, nadzoruje.

22. Tožena stranka je obrazložitev izpodbijane odločbe skladno z napotki dopolnila tudi v delu, ki se nanaša na priznanje statusa subsidiarne zaščite, in tako ločeno presojala vsak vidik resne škode, ki bi ob vrnitvi v izvorno državo lahko grozila tožniku, pri tem pa je uporabila tudi dodatne informacije o izvorni državi. Ob preučitvi vseh pridobljenih podatkov je zaključila, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil izpostavljen resni škodi, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ, zaradi česar mu statusa subsidiarne zaščite ni mogoče priznati. Ne glede na navedeno je tožena stranka na podlagi pridobljenih informacij ocenila še, da pri tožniku obstaja tudi možnost notranje razselitve, in bi torej lahko živel tudi kje drugje, kot pa v kraju Warri.

23. Po oceni sodišča je tožena stranka glede na preučene informacije o izvorni državi pravilno ugotovila, da tožnik iz razlogov, kot so navedeni v odločbi, ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca oziroma statusa subsidiarne zaščite. Sodišče pri tem sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Glede na vsebino tožbenih ugovorov pa dodaja še naslednje:

24. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da ni mogoče ugotoviti, da bi bilo nasilje, zaradi katerega je tožnik leta 2008 zapustil izvorno državo, pogojeno in vzpodbujeno zaradi njegove pripadnosti etnični skupini, saj preučene informacije o stanju v izvorni državi takšnega zaključka ne omogočajo. Čeprav je tožena stranka sicer na začetku izpodbijane odločbe ugotavljala verodostojnost izjav prosilca in med drugim navedla, da izjave, ki jih je podal tožnik ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru, ne odstopajo od preučenih verodostojnih informacij, ter da je mogoče njegove izjave oceniti kot verodostojne, v nadaljevanju pa njegovi izjavi glede zatrjevanega razloga preganjanja ni sledila, gre v tem delu po presoji sodišča zgolj za navidezno nasprotje med ugotovitvami tožene stranke. Iz izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je tožena stranka glede opisa dogajanja v Nigeriji v letu 2008 v pretežni meri res verjela tožniku, in sicer, da je v tistem obdobju zaradi nezadovoljstva prebivalstva pri delitvi sredstev v zvezi z izkoriščanjem nafte in plina prišlo do t.i. naftne vojne, v kateri so pripadniki oborožene skupine MEND kradli nafto in ugrabljali talce ter se nato spopadali z varnostnimi silami, vse to pa je imelo posledice tudi za civilno prebivalstvo. Izjave tožnika se torej v tem delu niso razlikovale od preučenih verodostojnih informacij, zaradi česar jih je tožena stranka v tem pogledu upravičeno štela za verodostojne. V nadaljevanju pa tožena stranka utemeljeno ni sledila izjavam tožnika o tem, da je bilo nasilje pripadnikov MEND uperjeno zoper druge etnične skupine oziroma da je bil razlog nasilja do tožnika prav njegova etnična pripadnost, saj preučene informacije tega niso potrdile, s tem pa se iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, strinja tudi sodišče. 25. Tožnik je tako navedel, da so bili militanti MEND kot pripadniki etnične skupine Urubo prepričani, da so pripadniki Igbo izdajali informacije uradnim organom, zaradi česar so se jim želeli maščevati. Kaj takšnega iz pridobljenih informacij o stanju v Nigeriji ne izhaja, saj so bili namreč pripadniki MEND, kot to na podlagi preučenih informacij ugotavlja tožena stranka, večinoma pripadniki etnične skupine Ljaw, tožnik pa tem ugotovitvam ne oporeka z morebiti drugačnimi informacijami o stanju v izvorni državi. Nekateri viri navajajo tudi, da so bile skupine militantov etnično mešane. Čeprav se v informacijah sicer omenja etnična pripadnost članov MEND, je iz celotne analize virov tudi po prepričanju sodišča razvidno, da gre pri dogajanju na območju Delta Niger za nasilje med MEND in nigerijsko vlado, ki je utemeljeno na socialni problematiki zaradi nepravične delitve dobička iz prodaje nafte, ne pa za nasilje etnične skupine Urubo usmerjeno proti etnični skupini Igbo, kot je to zgolj zatrjeval tožnik. Večina informacij o izvorni državi (tožena stranka jih je obsežno povzela na straneh 8 do 19 izpodbijane odločbe) namreč govori o tem, da se je MEND borila za pravično razdelitev dobička od naftne industrije in da so spopadi potekali med MEND in vladnimi silami, preučeni viri pa se ne osredotočajo na nasilje med pripadniki etničnih manjšin. Zgolj nekaj virov sicer resda omenja tudi tovrstno nasilje, vendar pa po presoji sodišča niti ti ne morejo potrditi navedb tožnika. Tako iz študije Arms Survey iz leta 2007 (povzetek na strani 8 izpodbijane odločbe) izhaja, da so militanti ustanovili MEND, da bi branili pravice največje etnične skupine v Niger Delta, vendar pa iz nadaljevanja sledi, da so bili MEND s strani številnih pojmovani kot borci za svobodo in da je bilo njihovo zavzemanje za družbeno pravičnost skupno tudi drugim prebivalcem tega območja, ki so bili na splošno prikrajšani dobička od prodaje nafte in plina. Tudi iz Informacij o izvorni državi Angleškega notranjega ministrstva iz leta 2008 (povzetek na strani 8 izpodbijane odločbe) izhaja, da je večji nadzor nad velikanskimi zalogami nafte zahtevala etnična skupina Ljaw kot glavno pleme na območju delte Niger, vendar pa so bile grožnje MEND usmerjene zoper vlado in naftno industrijo. Operativne smernice Angleškega notranjega ministrstva iz leta 2009 (povzetek na strani 9 in 10 izpodbijane odločbe) edine navajajo, da se na območju Niger Delta pojavlja nasilje med člani različnih etničnih skupin, ki tekmujejo za politično in ekonomsko premoč, vendar tudi iz teh smernic izhaja, da se prosilci iz tega območja bojijo preganjanja s strani tolp ali varnostnih sil, ki delujejo v interesu naftnih družb, ne pa preganjanja s strani pripadnikov drugih etničnih skupin, in opozarjajo zgolj na nadlegovanje in trpinčenje prosilcev s strani varnostnih sil, ki želijo zaščititi naftno industrijo. Informacije o izvorni državi Angleškega notranjega ministrstva iz leta 2009 (povzetek na strani 8 izpodbijane odločbe) in članek, objavljen na IBT septembra 2015 (povzetek na strani 14 izpodbijane odločbe), pa navajata, da je prišlo do nasilja med etničnama skupinama Ijaw in Itsekiri, ne omenjata pa nasilja zoper etnično skupino Igbo, katere pripadnik je tožnik.

26. Tožnik v tožbi zgolj pavšalno navaja, da je tožena stranka nepravilno ugotovila, da med izkušnjo tožnika maja 2008 v izvorni državi in njegovo etnično pripadnostjo ni mogoče ugotoviti povezave, sodišče pa temu, glede na vse obrazloženo, ne more pritrditi. Gre namreč za nasilje, usmerjeno predvsem zoper nigerijsko oblast in naftno industrijo zaradi nezadovoljstva z delitvijo sredstev, ne pa za nasilje, ki bi bilo usmerjeno zoper etnično skupino Igbo, katere pripadnik je tožnik. Ugotovljeno dejansko stanje tako ne utemeljuje obstoja utemeljenega strahu tožnika pred preganjanjem iz razloga etnične pripadnosti, tožba pa posledično v delu, ki se nanaša na priznanje statusa begunca (II. točka), ni utemeljena.

27. Drugi tožbeni ugovor se nanaša na status subsidiarne zaščite. Tožnik trdi, da se razmere v Nigeriji poslabšujejo in da pripadniki Igbo zahtevajo ustanovitev neodvisne države Biafra, zaradi česar obstaja tendenca, da se bo v jugovzhodnem delu Nigerije ponovno začela vojna za neodvisnost, česar tožena stranka pri izdaji odločbe ni upoštevala.

28. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka omenjenih dogodkov pri izdaji izpodbijane odločbe res ni upoštevala, vendar pa tudi tožnik v prošnji in na osebnem razgovoru ni omenjal grozeče vojne za neodvisnost in je povedal, da pravzaprav ne ve, kakšno je stanje v Nigeriji sedaj. V luči ugotovljenega dejanskega stanja predstavlja tožbeno navajanje tožnika o tem, da na jugu Nigerije grozi vojna za neodvisnost, novo dejstvo, članek o tej tematiki, vsebino katerega je tožnik v tožbi na kratko povzel, pa nov dokaz. ZUS-1 v drugem odstavku 52. člena glede navajanja novih dejstev in novih dokazov določa, da jih tožnik v tožbi lahko navede, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, nova dejstva in novi dokazi pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi ni z ničemer obrazložil, zakaj že v postopku izdaje upravnega akta ni navedel, da na jugu Nigerije obstaja možnost, da pride do vojne za neodvisnost, po presoji sodišča pa je omenjeno dejstvo v času izdaje izpodbijane odločbe gotovo že obstajalo in bi tožnik nanj lahko opozoril. Članek, ki ga je tožnik navedel v tožbi, je bil sicer resda objavljen šele 8. februarja 2016, medtem ko je bila izpodbijana odločba izdana 28. januarja 2016, kar pomeni, da tožnik pred izdajo odločbe tega dokaza ni mogel predložiti, vendar pa pa prepričanju sodišča tendenca za odcepitev dela države z namenom ustanovitve nove, neodvisne države, ni mogla nastati v zgolj dveh tednih po izdaji izpodbijane odločbe. Splošno znano je namreč, da gre pri osamosvajanju države za dlje časa trajajoč proces in je torej omenjeno dejstvo gotovo obstajalo že v času pred izdajo izpodbijane odločbe, to pa je nenazadnje razvidno že iz članka, ki ga tožnik omenja v tožbi (besedilo na internetni povezavi je sicer v angleškem jeziku), iz katerega izhaja, da protesti potekajo že vsaj zadnje tri mesece pred izdajo članka in so torej potekali tudi že v času postopka odločanja o priznanju mednarodne zaščite na prvi stopnji. Tožnik bi tako omenjeno dejstvo lahko navedel že pred izdajo izpodbijane odločbe, pa tega ni storil, temveč ga je prvič omenil šele v tožbi. Vendar pa zaradi narave pravice, ki jo varuje tožnik v tem sporu, navedeno ne pomeni, da sodišče ni upoštevalo trditev tožnika, ki jih je poskušal dokazovati z novim dokazom.

29. Pri presoji, ali je mogoče in potrebno novo dejstvo pri presoji priznanja statusa subsidiarne zaščite upoštevati, je sodišče – glede na to, da gre pri pravici iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP) za absolutno zavarovano pravico – kot pomembno štelo, da tožnik tekom postopka ni zatrjeval, da bi bil kot pripadnik etnične skupine Igbo, ki naj bi zahtevala ustanovitev neodvisne države, politično aktiven oziroma da bil podpornik ali vsaj simpatizer gibanja za neodvisnost, zaradi česar bi bil v izvorni državi morebiti lahko izpostavljen preganjanju zaradi političnega prepričanja ali tveganju, da utrpi resno škodo. Tožbi je tožnik poleg tega priložil zgolj en članek v angleškem jeziku in povzel, da govori o tem, da nevarnost vojne za neodvisnost šele grozi in da obstaja le tendenca po odcepitvi dela Nigerije, ni pa predlagal izvedbe kakšnega drugega dokaza, ki bi dokazoval obstoj dejanskih hujših spopadov zaradi izvajanja aktivnosti za ustanovitev neodvisne države, kar bi bilo lahko relevantno pri presoji upravičenosti do mednarodne zaščite. Tako razen protestov, ki jih tožnik opisuje kot „zavzemanje ulic in ustavljanje prometa“, iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi v izvorni državi tožnika obstajale razmere, ki bi zahtevale natančno analizo stanja v izvorni državi še v tem pogledu in ki bi torej zahtevale dopolnitev postopka z izvedbo predlaganega dokaza na glavni obravnavi. Izvedba predlaganega dokaza glede na navedeno ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, zaradi česar predlagani dokaz po presoji sodišča za odločitev ni pomemben (druga alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

30. Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil izpostavljen resni škodi, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ, saj mu ne bi grozila smrtna kazen ali usmrtitev (1. alineja), mučenje in nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja) ali resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja), zaradi česar se sodišče obrazložitvi izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na status subsidiarne zaščite, v celoti pridružuje.

31. V povezavi z ugotovitvijo tožene stranke, da so se razmere na območju Warri na jugovzhodu Nigerije po letu 2009, ko je bila za militante MEND sprejeta amnestija, umirile, pa Upravno sodišče zgolj pripominja, da je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadevi E.O. proti Finski, kjer je pritožnik prihajal iz istega območja kot tožnik v obravnavani zadevi, ugotovilo, da se splošno stanje človekovih pravic v Nigeriji v povezavi z nemiri zaradi nafte na območju Niger Delta občutno in kontinuirano izboljšuje, zaradi česar ob upoštevanju, da pri pritožniku E.O. niso obstajale nobene osebne okoliščine, ki bi utemeljevale drugačen zaključek, očitno ni obstajala nevarnost, da bi bil pritožnik ob vrnitvi v Nigerijo podvržen ravnanju, ki bi nasprotovalo 3. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).(1) Odločitev ESČP se ob tem opira na poročili Human Rights Watch iz leta 2013 in 2014 ter na poročilo pristojnega ministrstva ZDA o človekovih pravicah v Nigeriji iz leta 2012. 32. Po povedanem je sodišče ob ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je tudi odločba pravilna ter na zakonu utemeljena, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

opomba (1) : Odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice E.O. proti Finski, Application no. 74606/11 z dne 16. 9. 2014, odstavek 40 – 48.