Jedro

Da je toženec „zlorabil zapustnikovo bolezen“, je splošna, pavšalna trditev, ki sama po sebi ne more voditi k sklepu o neveljavnosti oporoke zaradi sile, grožnje, zvijače ali zmote.

Izrek

Dopolnitev pritožbe se zavrže. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim so zahtevali razveljavitev lastnoročne oporoke z dne 18. 2. 2009 njihovega 15. 9. 2009 umrlega bratranca Ž. K.. Tožnikom je naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov v znesku 2079 EUR. Ugotovilo je, da je oporoka pristna, da oporočitelj ni bil neprišteven, ko jo je napisal in da je ni napisal pod vplivom grožnje ali zvijače. Proti sodbi so tožniki vložili pravočasno pritožbo, s katero uveljavljajo pritožbene razloge nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, posledično nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi. Opredeljujejo še pritožbene stroške.

Sodišču očitajo kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker jim ni vročilo vloge in prilog, ki jih je toženec vložil 24. 11. 2010 oziroma je to storilo šele po izdaji sodbe. S tem jim je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Ravno ena od teh prilog pa je oporoka brez datuma in podpisa, a z identičnim besedilom, kot izpodbijana, kar kaže na to, da ni šlo za spontan in prostovoljen, pač pa za vsiljen in narekovan zapis. Dalje se sodišče ni opredelilo do neskladja izpovedb notarke D. P. in toženca ter je kar sledilo prvi, čeprav je toženec povedal, da zapustnik sploh ni šel iz avta v notarsko pisarno, notarka pa tudi ni mogla govoriti z zapustnikom, saj ta v avgustu 2009 zaradi bolezni niti ni mogel več govoriti. Če bi zapustnik prostovoljno zapisal oporoko, bi tožencu izročil tudi vse listine, potrebne za vpis v zemljiško knjigo, pa tega ni storil. Toženec je zlorabil zapustnikovo bolezen, saj sploh ni bil njegov prijatelj, le taksist njegove matere je bil, kar ni razumen razlog, da mu zapusti vse svoje premoženje. Toženec je po mnenju pritožbe neverodostojna oseba. Končno pritožba nasprotuje tudi temu, da se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje grafologa, ki po njenem mnenju ni potrdil pristnosti oporoke, saj ni imel na razpolago njenega originala in se je ukvarjal samo s podpisom. Šele naknadno je sodišče izvedencu dostavilo še original, a le z vprašanjem, ali je kopija le-temu enaka. Izvedensko mnenje je zato po mnenju pritožnikov pomanjkljivo, dejansko stanje pa nepopolno razjasnjeno.

Več mesecev po izteku roka za pritožbo so tožniki vložili še njeno dopolnitev, ki pa jo je pritožbeno sodišče lahko le zavrglo (1. odst. 346. čl. v zv. s 343. čl. ZPP).

Toženec je na pritožbo odgovoril in ji nasprotuje, predlaga njeno zavrnitev in to, da se pritožnikom naloži v plačilo strošek njegovega odgovora na pritožbo. Enako je (a priori po nepotrebnem) storil tudi potem, ko mu je sodišče vročilo še dopolnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v celoti pravilno ugotovilo (med drugim tudi) sporna dejstva, materialno pravo je pravilno uporabilo, ob tem pa relevantnih kršitev določb postopka tudi ni zagrešilo.

Oporoka je neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko jo je napravil, še ni bil star petnajst let ali ni bil sposoben za razsojanje (2. odst. 59. čl. Zakona o dedovanju; ZD). Neveljavna je oporoka, če je bil oporočitelj z grožnjo ali s silo prisiljen, da jo je napravil, ali če se je odločil, da jo napravi zaradi zvijače ali zaradi tega, ker je bil v zmoti (1. odst. 60. čl. ZD).

Veljavna je tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon (62. čl. ZD); Oporoka je veljavna, če jo je oporočitelj lastnoročno napisal in podpisal (1. odst. 63. čl. ZD).

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi prepričljivih in tehtnih dokazov zanesljivo ugotovilo, da je bil zapustnik v času, ko je napravil oporoko, sposoben za razsojanje, da ni bil k njej prisiljen, ali jo napravil pod vplivom grožnje ali v zmoti ter da je oporoko lastnoročno sam napisal in podpisal. Nasprotnega tožniki niso uspeli dokazati.

Dvoma v oporočno sposobnost pritožba niti ne izpostavlja več, pa tudi pritožbene navedbe, ki implicirajo morebitno grožnjo oziroma zmoto, so nesklepčne. Da je toženec „zlorabil zapustnikovo bolezen“, je splošna, pavšalna trditev, ki sama po sebi ne more voditi k sklepu o neveljavnosti oporoke zaradi sile, grožnje, zvijače ali zmote, prav tako pa je samo po sebi neučinkovito oporekanje logičnosti oz. smiselnosti nagiba za takšno izjavo oporočiteljeve volje.

Nesklepčen in nesmiseln je dalje očitek, da bi zapustnik, če bi v resnici za oporočnega dediča določil oz. želel določiti toženca, temu izročil tudi listine, primerne za vpis v zemljiško knjigo, saj te logične povezave ni videti.

Po izvedenem dokaznem postopku ni razumnega dvoma, da je sporna oporoka zapustnikova lastnoročna oporoka. Pri tej ugotovitvi se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca grafološke stroke. Njegovo mnenje ni pomanjkljivo, kot očita pritožba, pač pa temeljito in strokovno ter prepričljivo, razumljivo, notranje skladno in logično utemeljeno. Izvedenec je dvakrat pisno dosledno odgovoril na pripombe tožeče stranke, ki jih sedaj ta ponavlja v pritožbi. Te jasne in natančne ugotovitve med svoje razloge povzema sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa tako ugotovljeno dejansko stanje sprejema kot zadosti verjetno, skratka pravilno.

Ni res, da je izvedensko mnenje nepopolno zato, ker naj izvedenec ne bi preveril „pristnosti celotne oporoke“. Izvedenec je izrecno pojasnil, zakaj se je osredotočil na podpis (premajhna količina primerjalnega rokopisa). Ob tem pa je ta očitek brezpredmeten že zato, ker tožniki niti niso trdili, da bi zapis in podpis pripadal različnima osebama, osredotočili so se na očitek o tem, da je bila vsebina „sugerirana in narekovana“. Samo po sebi na vprašanje pristnosti rokopisa pa to nima nikakršnega vpliva. Na verodostojnost mnenja grafologa tudi ne vpliva, da ga je izdelal na podlagi fotokopije originalnega dokumenta, ki mu je bil naknadno dan na vpogled, saj je tudi to izvedenec upošteval in pojasnil, da sta namreč kopija in original identična z vidika vprašanja pisave.

Očitek, da je sodišče neupravičeno verjelo notarki, ne more biti uspešen, saj je dejstvo, ali je zapustnik sploh bil pri notarki, v tej zadevi, ko gre za lastnoročno oporoko, ki ne terja nobene posebne oblike (in s tem npr. sodelovanja notarja), popolnoma nepomembno. Implicite očitana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, češ da gre za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, ni podana.

Enako neupošteven je očitek o toženčevi neverodostojnosti. Ni sploh breme oporočnega dediča, da dokazuje razloge za oporočiteljevo voljo in okoliščine nastanka oporoke, pač pa je breme tistega, ki oporoki odreka veljavnost, da dokaže katerega izmed zgoraj naštetih zakonskih razlogov za to.

Končno pa prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo očitane kršitve določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Drži, da je dopis tožene stranke z dne 24. 11. 2010 tožnikom vročilo šele naknadno. Vendar pa je vrednost (vsebina) tega dopisa zgolj v tem, da so bili z njim sodišču poslani dokumenti za pomoč izvedencu pri podajanju njegovega mnenja in so vse te priloge naštete v mnenju pod točko 2 „primerjalno gradivo“. Mnenje izvedenca pa je seveda tožeča stranka takoj prejela na vpogled in se je o njem imela možnost izjaviti (in se tudi je), tako o načinu ter podlagah izvedenskega mnenja, kot tudi o njegovih končnih izsledkih. Tožnikom torej v ničemer ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, ne na ravni izjavljanja oz. odgovarjanja na nasprotnikove navedbe ne v dokaznem postopku.

Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 1. odst. 165. čl., 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP. Pritožniki morajo sami kriti stroške svoje neuspele pritožbe, toženec pa svojega nepotrebnega odgovora nanjo, saj si z njim v ničemer ni mogel izboljšati svojega položaja v pravdi.