Jedro

Ustaljena je sodna praksa, da je prodajna pogodba, ki jo glede posamezne stvari, ki spada v skupno premoženje zakoncev, sklene le en zakonec, pa za to nima soglasja drugega zakonca, izpodbojna, če je kupec nedobroveren.

Dejanski zaključek, da sta pogodbeni stranki prodajno pogodbo sklenili zaradi prikrajšanja tožnice bi, če bi se izkazal za resničnega, lahko vodil v presojo o ničnosti pogodbe zaradi nemoralnosti ravnanja pogodbenih strank in nedopustnosti nagiba zanj (40. člen OZ).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. A. A. in B. B. sta razvezana zakonca (razvezna sodba je postala pravnomočna 30. 1. 2007). Življenjska skupnost med njima je prenehala 15. 4. 2006, ko se je tožnica z obema otrokoma odselila iz dotedaj skupnega stanovanja, ki ga je 7. 12. 2005 od družbe C. d.d. na svoje ime odkupil B. B. Slednji je stanovanje z vso opremo že 6 tednov po tožničini odselitvi, s pogodbo z dne 9. 6. 2006, prodal drugemu tožencu D. D., ki je takoj poravnal celotno kupnino (29,236.080 SIT).

2. Tožnica je avgusta 2006 vložila tožbo v tej zadevi in tožbo za ugotovitev, da je stanovanje skupno premoženje in da sta deleža (tedaj še) zakoncev na njem enaka (sodba, s katero je bilo njenemu zahtevku ugodeno, je postala pravnomočna 3. 2. 2010). V obravnavani zadevi je tožnica uveljavljala več zahtevkov; vsi naslednji zahtevki so temeljili na predpostavki, da je sporna prodajna pogodba neveljavna, ugotovitev česar je vsebina prvega (ničnostnega) zahtevka. Oblikovalni zahtevek (za razveljavitev pogodbe) je postavila šele 7. 4. 2010. 3. Sodišče prve stopnje je zahtevek z oblikovalnim zahtevkom (za razveljavitev prodajne pogodbe) zavrglo, ker je bila vložena po izteku 3-letnega roka iz 99. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ugotovitveni zahtevek je zavrnilo z obrazložitvijo, da pravno podlago tožničinega zahtevka predstavlja določba drugega odstavka 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po kateri ima zakonec, ki ni dal soglasja za prodajo kakšne skupne stvari, do drugega zakonca – prodajalca in do kupca na razpolago izpodbojno tožbo in ne ničnostne. Zaradi tega je zavrnilo še ostale zahtevke, ki bi bili utemeljeni le pod predpostavko tožničinega uspeha z izpodbojno tožbo (za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist drugega toženca, za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na ime prvega toženca, zavrnitev polovice stanovanja v soposest tožnici), ki jih je tožnica uveljavljala v prepričanju, da prodajna pogodba ne more „obstati“.

4. Drugostopenjsko sodišče je sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

5. Tožnica z revizijo izpodbija sodbo pritožbenega sodišča zaradi zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava ter relativnih in absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri prepričanju, da je sporna pogodba nična, ker je – kar je pojasnila že v tožbi – kupec vedel, da je prodajalec poročen, da je bilo stanovanje kupljeno le nekaj mesecev prej in da gre za skupno premoženje ter da je prvotožencu zavestno pomagal tožnico izigrati. Zato pogodba nasprotuje 33. členu Ustave RS, 54. členu ZZZDR in moralnim načelom. Ker je kupec vedel, da je stanovanje skupna last prodajalca in tožnice, je položaj enak, kot če bi bila v zemljiški knjigi vpisana oba zakonca po nedoločenih deležih; v takih primerih bi nedvomno pogodba štela za nično (v izvršilnem postopku prodaja nedoločenega deleža na skupni nepremičnini ni dopustna in nobenega razloga ni za drugačno obravnavanje primera, ko skupna lastnina sicer ni vpisana v zemljiško knjigo, pogodbeni stranki pa vesta, da je predmet pogodbe skupna lastnina zakoncev). Obstoječa sodna praksa, da so takšne pogodbe le izpodbojne, posega v ustavno pravico tožnice do sodnega varstva in enakega varstva pravic. Ne zagotavlja potrebne in primerne pravne varnosti s pogodbo oškodovanih zakoncev. Takega načina oškodovanja drugega zakonca ob razpadu zakonske zveze se bo posluževalo čedalje več ljudi, saj je mogoče kupnino enostavno skriti, sankcije za tako početje pa sistem ne določa. Celo postopek kazensko preiskovalnih dejanj, ki ga je zoper prvotoženca sprožilo v konkretnem primeru tožilstvo, je bil ustavljen, češ da odtujitev skupne lastnine po praksi kazenskih sodišč ni tatvina, ker ne gre za tujo, pač pa za skupno stvar. Odškodninska tožba bi bila nesmiselna, ker je toženec brez zaposlitve in je izginil neznano kam. Izterjati ni mogla niti preživnine niti zneska, ki ji je bil pravnomočno prisojen (prvi toženec je odtujil tudi vse skupne prihranke). Dodatno izpodbija presojo o zamudi prekluzivnega roka za izpodbojno tožbo. Prepričana je, da je bil ta varovan že z vložitvijo tožbe za ugotovitev neveljavnosti pogodbe, saj se neveljavnost nanaša tako na načine kot izpodbojne pogodbe. Sicer pa bi moralo sodišče postopati po drugem odstavku 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP – sedaj razveljavljen drugi odstavek tega člena ob vložitvi tožbe še ni veljal).

6. Oba toženca sta na revizijo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne.

7. Revizija je utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, (i) da sta tožnica in prvi toženec med trajanjem zakonske zveze s skupnim delom in sredstvi pridobila (tudi) sporno stanovanje in parkirišče v garažnem objektu ter solastninsko pravico na zemljišču in skupnih delih in napravah stavbe, (ii) da je prvi toženec vse navedeno brez soglasja in vednosti tožnice prodal še preden je bilo pravnomočno določeno, da gre za skupno premoženje (bivših) zakoncev po enakih deležih, (iii) da je prodajno pogodbo z drugim tožencem sklenil 8. 6. 2006, le dva dni po tem, ko mu je bila vročena razvezna tožba in (iv) da se je toženec vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik sporne nepremičnine.

9. Ob takih dejanskih ugotovitvah je podlaga za varstvo tožničinih pravic res določba drugega odstavka 52. člena ZZZDR, na katero sta se oprli sodišči prve in druge stopnje. Pravilno sta pojasnili tudi, da je tožnica na podlagi navedene določbe po spremembi (in prav zaradi spremembe) tožbe, ko je (ugotovitvenemu) ničnostnemu zahtevku dodala še (oblikovalni) zahtevek za razveljavitev sporne pogodbe, sicer izbrala ustrezen način varstva, a je to storila prepozno, po izteku prekluzivnega roka za vložitev oblikovalne tožbe, ničnostni zahtevek pa ni utemeljen.

10. Revizijsko sodišče pritrjuje sodbama nižjih sodišč, da dejanske okoliščine, kakršne so ugotovljene v konkretnem primeru in so povzete v 8. točki obrazložitve tega sklepa, ne dajejo podlage za ničnostno sankcijo. Ustaljena je sodna praksa, da je prodajna pogodba, ki jo glede posamezne stvari, ki spada v skupno premoženje zakoncev, sklene le en zakonec, pa za to nima soglasja drugega zakonca, izpodbojna, če je kupec nedobroveren(1)(2) (pri čemer kupčeve nedobrovernosti v konkretnem primeru sodišče ni ugotavljalo zaradi zamude prekluzivnega roka za izpodbojno tožbo). Vendar revizija utemeljeno opozarja, da so tožničine trditve presegale dejanski stan, relevanten za uporabo določbe drugega odstavka 52. člena ZZZDR: tožnica je trdila tudi, da je kupec stanovanja vedel, da je prodajalec poročen, da je stanovanje kupil le par mesecev prej in da spada v skupno premoženje zakoncev ter da je prodajalcu zavestno pomagal izigrati tožnico.(3)

11. Dejanski zaključek, da sta pogodbeni stranki prodajno pogodbo sklenili zaradi prikrajšanja tožnice pa bi, če bi se izkazal za resničnega, lahko vodil v presojo o ničnosti pogodbe zaradi nemoralnosti ravnanja pogodbenih strank in nedopustnosti nagiba zanj(4) (40. člen OZ). Če je poleg vseh okoliščin, ki utemeljujejo izpodbojno tožbo, pogodbenima strankama mogoče očitati še zavržnost ravnanja oziroma nemoralne nagibe za sklenitev pogodbe, potem je pravično, da ju zadene od izpodbojnosti hujša sankcija, ki hkrati prizadetemu zakoncu nudi močnejše varstvo; ničnostna sankcija že (oziroma predvsem) zaradi nezastarljivosti uresničuje oba navedena cilja.

12. Zaradi naziranja nižjih sodišč, da ima zakonec, ki ni dal soglasja k prodaji posamezne stvari iz skupnega premoženja, na razpolago le izpodbojno tožbo, prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo resničnosti tožničinih trditev o nemoralnosti nagiba za sklenitev prodajne pogodbe.

13. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je torej ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): O tem na primer odločbe II Ips 786/2009, II Ips 382/2011, II Ips 842/2009, II Ips 207/2008. Op. št. (2): Glede vprašanja, kdaj je kupec stvari, ki spada v skupno premoženje, nedobroveren, glej 12. in 13. točko obrazložitve sodbe II Ips 706/2008 in 8. točko obrazložitve sodbe II Ips 382/2011. Op. št. (3): Glej II. točko tožbenih trditev; poleg vsega, kar poudarja revizija, je tožnica trdila, da ji je prvi toženec sam povedal, da mu je o tem, kako naj ravna s premoženjem, da tožnica ne bo mogla priti do svojega deleža ali njegove denarne vrednosti, svetoval prav drugi toženec.

Op. št. (4): Primerjaj odločbi II Ips 297/2010 in II Ips 347/1993.