Jedro

Tožba je spremenjena tudi v primeru, če tožnik namesto dajatvenega ali oblikovalnega zahtevka uveljavlja ugotovitveni zahtevek oz. obrnjeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dopustilo spremembo tožbe. Nadalje je s sklepom kot prepozno zavrglo tožbo v delu, ki glasi na razveljavitev prodajne pogodbe, sklenjene med prvim tožencem Š.H. kot prodajalcem in drugim tožencem B.M. kot kupcem, z dne 8.6.2006 glede - ½ stanovanja ident. št. 48.E z oznako št. 604 na naslovu N.m., Ulica S. G. v skupni izmeri 133,64 m2, vpisanega v podvl. št. 1232/48, k.o. X. in - ½ solastninskega deleža na skupnem zemljišču, parc. št. 883/8 in na skupnih prostorih in delih stavbe z ident. št. 49, iste k.o. do 482/10000-in ter ½ solastninskega deleža na zemljiški parc. št. 960/7, iste k.o. in na skupnem delu stavbe z ident. št. 49, ki je odprto parkirišče na zgornjem nivoju garažnega objekta z ident. št. 243, ki stoji na tej parceli, do 241/10000-in. Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je omenjena prodajna pogodba v omenjenem delu pravno neveljavna ter nadalje, da je drugi toženec dolžan ½ navedenega stanovanja in stanovanju pripadajočih solastninskih deležev vrniti v last tožnici in ji navedeno stanovanje s pripadajočimi solastninskimi deleži izročiti v soposest, v 15. dneh pod izvršbo. Zavrnilo je nadalje tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim se dovoljuje na omenjenih nepremičninah vknjižbo lastninske pravice v korist tožnice do ½, sicer se bo s potekom paricijskega roka štelo, da je ta listina izstavljena pod izvršbo. Prav tako je v okviru primarnega tožbenega zahtevka zavrnjen tudi stroškovni zahtevek. Nadalje je z izpodbijano sodbo zavrnjen podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je navedena pogodba pravno neveljavna, da se vknjižba na podlagi navedene prodajne pogodbe kot pravno neveljavna izbriše in se vzpostavi prejšnje lastninsko stanje v korist osebe z imenom Š.H., EMŠO …, roj. 4.1.1961, Ulica X, Novo mesto, ali prej Ulica Y., Novo mesto. Nadalje je v okviru podrejenega tožbenega zahtevka zavrnjen tudi tožbeni zahtevek, da je drugo toženec dolžan ½ navedenega stanovanja in stanovanju pripadajočih solastninskih deležev vrniti v last tožnici in ji navedeno stanovanje s pripadajočimi solastninskimi deleži izročiti v soposest, v 15. dneh, pod izvršbo in nadalje, da je drugi toženec dolžan v roku 8 dni izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje na navedenih nepremičninah vknjižbo lastninske pravice v korist tožnice do ½, sicer se bo s potekom paricijskega roka štelo, da je ta listina izstavljena pod izvršbo. Končno je zavrnjen tudi stroškovni zahtevek uveljavljan v okviru podrejenega tožbenega zahtevka. Z izpodbijano sodbo je tožeči stranki tudi naloženo, da je dolžna prvi toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.767,08 EUR, drugi toženi stranki pa pravdne stroške v višini 2.464,01 EUR, v 15. dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

Zoper navedena sklep in sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sklep in sodbo v točki I.2. izreka in v celotni vsebini točke II. izreka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku na razveljavitev prodajne pogodbe z dne 8.6.2006 ter zahtevku v 2., 3. in 4. odstavku primarnega tožbenega zahtevka v celoti ugodi, če pa mu ne bo ugodilo, pa naj ugodi podrejenemu tožbenemu zahtevku ter v obeh primerih tožencema naloži v nerazdelno plačilo vse tožničine stroške tega postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sklep in sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka dne 7.4.2010 na prvem naroku za glavno obravnavo vložila novo tožbo na razveljavitev prodajne pogodbe. Zato je napačna odločitev o zavrženju v točki I.2. izreka izpodbijane sodbe, češ da je tožba na razveljavitev prepozna, ker da naj bi bila vložena po izteku zakonskega roka. Tožeča stranka je z dostavkom na koncu besedila I. odstavka 3. točke izreka prvotne tožbe pred piko v vsebini „in se razveljavi“ le odpravilo delno nesklepčnost tožbenega zahtevka prvotne tožbe. K pravilnim delom tožbenega zahtevka na vrnitev tožničine polovice premoženja in na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, je tožeča stranka le dodala še del zahtevka, ki glasi na razveljavitev prodajne pogodbe. Ni torej vložila nove tožbe, da bi jo lahko kot prepozno sodišče zavrglo, ampak je tožbo s tem le popravila pravočasno pred odločitvijo sodišča in pred zaključkom obravnavanja. Dejanska podlaga tožbe in pretežni del tožbenega izreka oz. zahtevka sta ostala enaka. S tožbo z dne 31.8.2006 je tožeča stranka uveljavljala isto stvar in tudi ob zaključku obravnave je šlo še vedno za isto tožbo, le v delu zahtevka je bila popravljena in zato ni prepozna. Ker je bila tožba vložena že leta 2006 in je sedanji 2. odstavek 108. člena ZPP začel veljati šele 1.10.2008, bi moralo sodišče, ki je sicer prvi narok razpisalo skoraj dve leti po vložitvi tožbe, dne 9.7.2008, tožečo stranko že pri predhodnem preizkusu tožbe pozvati na popravek ali dopolnitev tožbe in ji v ta namen določiti rok. Ker sodišče ni uporabilo določb 1. odstavka 108. člena in 273. člena ZPP in je ta opustitev vplivala na pravilnost in zakonitost končne odločbe, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. To velja zlasti v primeru, če bo drugostopno sodišče štelo za pravilno stališče sodišča prve stopnje v tem, da naj bi bila tožeča stranka že prekludirana pri dopolnitvi zahtevka z zahtevkom na razveljavitev prodajne pogodbe. Sicer pa je sodišče s sklepom na naroku odločilo, da se sprememba oz. dopolnitev sedanjih zahtevkov z zahtevkom na razveljavitev prodajne pogodbe dovoli in je tako podana kontinuiteta s prvotno tožbo in upoštevaje, da se je s prvotno tožbo pravočasno uveljavljala ista stvar, ne vzdrži stališče, da je bila tožba tožeče stranke prepozna. Sicer pa bi bila lahko prepozna le tožba kot celota, ne pa le njen del. Z dovolitvijo spremembe je bil popravek tožbe s strani sodišča sprejet in tega popravka ni moč obravnavati kot samostojne tožbe. Toženca pred odločitvijo sodišča spremembi nista nasprotovala, čeprav jima je sodišče dalo možnost izjaviti se o njej, ampak sta se le spustila v obravnavanje glavne stvari, ne da bi pred tem sami spremembi nasprotovala. Iz navedb v tožbi, tožničine pripravljalne vloge, z dne 8.7.2008 in kasnejših navedb izhajata dve dejanski in dve pravni podlagi tožničine tožbe. Tožnica je izrecno zatrjevala: da je prvotoženec drugotožencu s prodajno pogodbo z dne 8.6.2006 brez tožničine vednosti in soglasja zavestno z namenom, da bi onemogočil tožnici uveljavitev njenih pravic iz naslova skupnega premoženja, prodal skupno stanovanje s pripadajočimi solastninskimi deleži, na katerem je tožnica na originaren način pridobila lastninsko pravico in sicer v deležu do ½, in da je drugotoženec že pred sklenitvijo te prodajne pogodbe dobro vedel, da je prvotoženec poročen in da je bilo stanovanje kupljeno tekom trajanja prvo toženčeve zakonske zveze in da je bilo zato skupno premoženje, kot tudi, da je dobro vedel, da od prvotoženca kupuje tudi tožničino lastnino – tožničino polovico skupnega premoženja, da torej ni bil v dobri veri ter da je iz tega razloga ta prodajna pogodba glede tožničine polovice premoženja pravno neveljavna.

Na pravno podlago, ki jo navaja tožeča stranka v tožbi, sodišče tako ali tako ni vezano. Pomotno sklicevanje tožeče stranke na določilo 1. odstavka 52. člena ZZZDR je zato za odločanje o utemeljenosti zahtevkov irelevantno. Odločitev o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev pravne neveljavnosti pogodb, vrnitev v soposest in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo, ker da zaradi kršitve 1. odstavka 52. člena ZZZDR prodajna pogodba ni nična, je tako napačna. Iz trditvene podlage tožbe namreč izhaja izpodbojnost prodajne pogodbe in tako utemeljuje zahtevek na razveljavitev prodajne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Prav tako iz trditvene podlage izhaja ničnost prodajne pogodbe, ker je z njo prvotoženec prodal, drugotoženec pa z njo zavestno kupil tujo tožničino lastnino, kar je v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine, v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli in tako na podlagi določil 1. odstavka 86. člena in 1. odstavka 87. člena OZ in 243. člena ZZK-1 utemeljuje tožbeni zahtevek na ugotovitev pravne neveljavnosti – ničnosti prodajne pogodbe, na vrnitev tožničine polovice prodane premoženja v soposest in hkrati bodisi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zoper drugotoženca bodisi zahtevek na izbris neveljavne vknjižbe lastninske pravice na ime drugotoženca na podlagi te prodajne pogodbe in vzpostavitev prejšnjega lastninskega stanja. Slednjega je tožeča stranka uveljavljala v okviru podrejenega zahtevka, ki ga je uveljavljala na prvem naroku dne 7.4.2010 tako, da je dopolnila celotni primarni zahtevek še z zahtevkom na izbris neveljavne vknjižbe in na vzpostavitev prejšnjega lastninskega stanja, vse glede tožnici lastne ½, za kolikor ima po pravnomočni sodbi o deležih na skupnem premoženju pravni interes. Ti tožbeni zahtevki, s katerim je tožeča stranka uveljavljala pravno neveljavnost, ničnost prodajne pogodbe in hkrati vrnitev v soposest in od drugotoženca izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na njeno ime, sploh pa v okviru podrejenega zahtevka postavljeni zahtevek na ugotovitev pravne neveljavnosti zavezovalnega posla, na izbris neveljavne vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega lastninskega stanja na ime prvotoženca, niso vezani na nikakršne prekluzivne roke in so v obravnavanem primeru v celoti utemeljeni. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prodajna pogodba veljavna in da je bil drugotoženec dobroveren ali da tožeča stranka nima podlage za zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine zoper drugotoženca. Dokaze za nedobrovernost drugotoženca in pravno neveljavnost pogodbe je tožeča stranka sodišču ponudila, le-to pa jih ni v celoti izvedlo, oz. izvedenih ni presojalo in v izpodbijani sodbi tudi z ničemer obrazložilo. Zmoten je nadalje tudi zaključek prvostopnega sodišča, da tožnica ni istočasno z izbrisno tožbo uveljavljala tudi ničnosti pravnega posla, saj je vendar v okviru podrejenega zahtevka izrecno uveljavljala tudi ugotovitev, da je prodajna pogodba pravno neveljavna. Sicer pa zahtevek na ugotovitev ničnosti pravnega posla ni potreben in gre za predhodno vprašanje. Zadošča zahtevek, da se vknjižba lastninske pravice v korist drugega toženca na podlagi prodajne pogodbe kot neveljavna izbriše ter zahtevek na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na ime prvega toženca, vse glede tožnici lastne ½, pri čemer ni napačno, da se zahtevek ne glasi na celoto. Presežki zahtevkov tožeči stranki ne morejo škoditi. Tudi ni bila dolžna navesti pravne podlage svojih zahtevkov, saj mora na ničnost prodajne pogodbe na podlagi določbe 92. člena OZ paziti sodišče po uradni dolžnosti. Če bi pritožbeno sodišče menilo, da bi morala tožeča stranka izrecno navesti, da prodajna pogodba nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom in morali in da je posledično nična, tožeča stranka opozarja na določbo 3. odstavka 318. člena ZPP, po kateri mora sodišče v primeru nesklepčne tožbe tožeči stranki določiti rok za odpravo nesklepčnosti. Zato bi moralo sodišče tožečo stranko pozvati, da v roku nesklepčnost tožbe odpravi in ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V primeru pravnomočnosti izpodbijane odločbe bi bila tožeča stranka onemogočena kasneje uveljaviti ničnost prodajne pogodbe, saj bi taka nova tožba temeljila na enakih dejstvih oz. enaki dejanski podlagi kot sedanji zahtevki, upoštevaje, da bi toženca lahko ugovarjala, da gre za že razsojeno stvar. Tudi drugih zahtevkov – denarnih iz naslova neupravičene obogatitve ali odškodninskih zoper prvotoženca, tožnica prav tako ne bo mogla uveljavljati, ker je v vmesnem času pustila zaposlitev pri drugotožencu, kupnino, ki jo je prejel na svoj račun od drugotoženca, je v gotovini dvignil in je izginila neznano kam, in ker je po podatkih tožnice pobegnil v ZDA. Ravnanje tožencev predstavlja poseg v tožničino z Ustavo zagotovljeno pravico do osebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Ni pomembno, ali je bilo nepremično premoženje v zemljiški knjigi vpisano kot skupno premoženje, ker je bilo pridobljeno s skupnimi sredstvi in z delom v času trajanja njune zakonske zveze, kar pomeni na originaren način in je tožnica kot zakonska partnerica pridobila in že od vložitve tožbe imela lastninsko pravico na neodeljenem delu tega skupnega premoženja, ne upoštevaje vpis v zemljiško knjigo. Kršena je bila tudi tožničina ustavna zagotovljena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in pravica tožnice do enaka varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

Toženi stranki sta odgovorili na pritožbo in predlagata zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica trdi, da je z dostavkom na koncu besedila prvega odstavka 3. točke izreka prvotne tožbe pred piko v vsebini „in se razveljavi“ le odpravilo delno nesklepčnost tožbenega zahtevka iz prvotne tožbe in je zato pravilnim delom dodala še del zahtevka, ki glasi na razveljavitev prodajne pogodbe. Procesno naziranje pritožnice, da je s tem le pravočasno popravila tožbo, pa ni pravilno. Res sta sicer dejanska podlaga tožbe in pretežni del tožbenega zahtevka oz. izreka zahtevka ostala enaka, vendar pa je vsebina tožbenega zahtevka v dopolnjenem delu kvalitativno drugačna. Kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, je tožnica tedaj prvič uveljavljala izpodbojni (oblikovalni) tožbeni zahtevek namesto predhodnega ugotovitvenega tožbenega zahtevka, ki se je glasil zgolj na ugotovitev pravne neveljavnosti oz. ničnosti pogodbe. Ali še drugače povedano: spremenjen je tožbeni predlog, ki vselej pomeni spremembo tožbe. Tožba pa je spremenjena tudi v primeru, če tožnik namesto dajatvenega ali oblikovalnega zahtevka uveljavlja ugotovitveni zahtevek in obrnjeno (1). Enako procesno stališče seveda velja tudi v spornem primeru, ko je novi tožbeni zahtevek postavljen ob obstoječih (neumaknjenih) zahtevkih. Ker je bil oblikovalni zahtevek postavljen šele po preteku zakonskega – tako subjektivnega enoletnega roka kot tudi objektivnega triletnega prekluzivnega roka iz 99. člena OZ (glej v tem delu dejansko in pravno pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje), je spremenjeno tožbo sodišče prve stopnje torej pravilno zavrglo. Ker je bila tožba spremenjena zgolj tako, da je bil dodan razveljavitveni zahtevek, je bila tudi pravilno zavržena zgolj v tem delu in torej ni bil nedopustno zavržen le del tožbe, kot poskuša prikazati pritožnica. Zato ni storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 274. členom ZPP. V pritožbi zatrjevana okoliščina, da je sodišče prve stopnje s sklepom ob nenasprotovanju tožencev spremembi dovolilo spremembo tožbe seveda ne pomeni, da je s tem sprememba tožbe pridobila pomen zgolj popravka tožbe in da je zato treba spremenjeno tožbo šteti kot zgolj pravočasno popravljeno tožbo, temveč prav nasprotno, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je tožba spremenjena.

Pritožnica nadalje trdi, da bi jo moralo sodišče prve stopnje pozvati na popravek oz. dopolnitev tožbe v skladu z določbama 1. odstavka 108. člena in 273. člena ZPP. Po določilu 1. odstavka 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Določba 105. člena ZPP pa določa, da mora vsaka vloga vsebovati: navedbo sodišča, ime ter stalno oz. začasno prebivališče oz. sedež strank, morebitnih njihovih zakonitih zastopnikov in pooblaščenca, sporni predmet in vsebino izjave ter podpis vložnika. Tožba, ki jo je vložila tožeča stranka, pa je vsebovala vse bistvene sestavine tožbe, med drugim tudi ugotovitveni zahtevek, da je prodajna pogodba z dne 8.6.2006 pravno neveljavna. Tožba tako glede na citirani procesni določbi ni bila niti nepopolna niti nerazumljiva in zato ni bilo podlage za izvedbo postopka poprave tožbe. Očitana procesna kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s citiranimi procesnimi določbami torej prav tako ni storjena.

Pritožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na določbo 2. odstavka 318. člena ZPP. Navedena določba namreč ureja situacijo, ko tožena stranka ne odgovori na tožbo, s čemer ustvari pogoje za izdajo zamudne sodbe, seveda zgolj ob predpostavki, da je tožba sklepčna, saj je ta lastnost tožbe procesni pogoj za izdajo zamudne sodbe. V konkretnem primeru pa ne gre za takšno procesno situacijo, saj sta toženi stranki odgovorili na tožbo. Sicer pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je zaradi uravnoteženja procesnega položaja obeh strank treba v primeru pasivnosti tožene stranke, ki bi v nasprotnem primeru v tej fazi postopka že zgolj s svojo neaktivnostjo zase dosegla nesorazmerno ugodnejši položaj (uspeh v pravdi brez procesne aktivnosti), dati možnost tožeči stranki, da vendarle na začetku postopka še popravi tožbo tako, da jo napravi sklepčno; na ta način se prepreči toženi stranki neenakopravna oz. neuravnotežena izbira, da na nesklepčno tožbo sploh ne odgovori in s tem doseže uspeh v pravdi. Procesno milejši standard je torej z navedeno določbo uzakonjen tudi zaradi preprečitve neupravičenega favoriziranja tožene stranke pa tudi v preprečitvi sodbe presenečenja v začetni fazi postopka. Po tem časovnem trenutku pa so že v polni meri uveljavljana temeljna procesna načela in sicer načelo dispozitivnosti, kontradiktornosti in razpravnosti (2., 3., 5. in 7. člen ZPP) in s tem uveljavljena težja procesna bremena za stranki oz. s tem povezana nastala pričakovanja o večji samostojnosti in samoiniciativnosti tudi pri oblikovanju pravilnih tožbenih zahtevkov, še posebej v primerih, ko stranko zastopa strokovno usposobljeni pooblaščenec. Nenazadnje je tožnica tudi sama spoznala, da mora tožbo spremeniti s postavitvijo novega sklepčnega zahtevka. Tako torej tudi ne obstoji očitana procesna kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 2. odstavka 318. člena ZPP.

Pritožnica tudi še vedno meni, da bi lahko v tej pravdi uspela z zahtevkom na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe. Takšno njeno pravno naziranje pa je zmotno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v tej pravdi pravna podlaga določba 1. odstavka 52. člena ZZZDR. V skladu s to določbo zakonec, ki ni dal soglasja za prodajo posamezne nepremične stvari iz skupnega premoženja, lahko zahteva razveljavitev pogodbe, sklenjene med njegovim zakoncem in tretjo osebo. Če gre za nepremičnino, ki je vpisana le na enega zakonca in sicer prodajalca, mora zakonec, ki pogodbo izpodbija, dokazati, da kupec ni bil v dobri veri. Zahtevek iz navedene zakonske določbe pa v tovrstnih primerih nikoli ni ugotovitveni na neveljavnost oz. ničnost pogodbe, saj ne gre za nično pogodbo, temveč zgolj za izpodbojno. Da bi bil tožbeni zahtevek sklepčen, se mora torej glasiti na razveljavitev pogodbe in ne na ugotovitev njene ničnosti (2) Zahtevki, ki se glasijo na ugotovitev neveljavnosti oz. ničnosti pogodbe, so nesklepčni in jih je treba zavrniti. Zgolj s pravočasno uveljavljanim izpodbojnim tožbenim zahtevkom bi tako tožnica lahko uspela tudi z nadaljnjimi zahtevki na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist drugega toženca ter na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na ime prvega toženca (izbrisna tožba na podlagi 243. in 244. člena ZZK-1) kot tudi nadalje s tožbenimi zahtevki na vrnitev polovice stanovanja v soposest tožnici. Uspeh s temi tožbenimi zahtevki je namreč odvisen od uspešnosti prvenstvenega tožbenega zahtevka – na razveljavitev zavezovalnega pravnega posla, ki je predstavljal podlago oz. naslov za izpodbijano vknjižbo. Če je tožba, ki vsebuje izpodbojni zahtevek (1. točka 2. odstavka 243. člena ZZK-1), vezana na prekluzivni rok, mora biti v tem roku tudi vložena, sicer jo je treba kot prepozno zavreči. Ob povedanem je bilo torej z izpodbijano sodbo pravilno: zavržena tožba v delu, ki vsebuje izpodbojni tožbeni zahtevek ter pravilno zavrnjeni drugi – nesklepčni tožbeni zahtevki. Zato se pritožbenemu sodišču tudi ni bilo treba ukvarjati s tistimi pritožbenimi očitki, ki se nanašajo na vprašanje (ne)dobrovernost drugotožene stranke.

Ob povedanem tako tudi niso kršene v pritožbi izpostavljene določbe Ustave RS (22. člen, ki določa pravico do enakega varstva pravic, 23. člen, ki določa pravico do sodnega varstva in 33. člen, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine). Ker pritožnica ni pravočasno uveljavljala ustreznega sodnega varstva, sodišče prve stopnje s svojim procesnim ravnanjem oz. odločitvijo v navedene ustavne pravice ni moglo poseči. Na pravilno in v zadostnem obsegu ugotovljeno dejansko stanje je bilo torej pravilno uporabljeno materialno pravo, storjene pa niso nobene procesne kršitve, ne tiste, na katere opozarja pritožnica, ne tiste, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Zato je moralo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 154., 155. in 165. člena ZPP. Tožeča stranka zaradi neuspeha s pritožbo nosi svoje pritožbene stroške. Stroške toženih strank v zvezi z odgovorom na pritožbo pa je pritožbeno sodišče ocenilo kot nepotrebne, saj odgovor ni pripomogel pri odločanju o tožničini pritožbi.

(1) Glej v: dr. Lojze Ude in drugi: „Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga (151. - 305. člen), GV Založba in Uradni list SRS, Ljubljana, 2006, stran 201; avtorica komentarja v tem delu dr. Dragica Wedam Lukič.

(2) Glej ustaljeno sodno prakso: Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 22.6.1993, poročilo VSS-1/93, str. 37 in z dne 22.6.1994, Pravna mnenja VSS-1/94, str. 9 ter odločbe Vrhovnega sodišča: II Ips 497/2006 z dne 17.4.2009, II Ips 406/2001 z dne 21.3.2002, II Ips 544/92 z dne 25.2.1993, II Ips 198/93 z dne 18.12.1993, in novejšo: sklep II DoR 222/2010 z dne 21.7.2010; vse odločbe, objavljene v sodni bazi: SOVS.