Jedro

Tožnika sta za bila za vložitev ugotovitvene tožbe napotena s sklepom zapuščinskega sodišča, in sicer, da vložita tožbo na ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti pokojne x s pokojnim y in s tem dedne pravice x. Tožnika sta prvotno tožbo vsaj delno vložila v skladu z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča, kasneje pa sta zahtevala, da se ugotovi obstoj izvenzakonske skupnosti le za obdobje od

13.7.1968 do 31.12.1975, pri čemer sta svoj pravni interes za takšno tožbo utemeljevala s tem, da sta njuna starša v tem času gradila hišo, v zapuščinskem postopku po očetu pa bosta izločala premoženje svoje matere. S tem pa nista le "utesnila" tožbenega zahtevka, kot sta navedla, temveč sta spremenila istovetnost zahtevka, kar pa predstavlja spremembo tožbe po 2. odstavku 184. člena ZPP. Tožnika namreč ne zahtevata ugotovitve obstoja izvenzakonske skupnosti staršev zaradi uveljavljanja dedne pravice, na kar sta bila napotena v zapuščinskem postopku, temveč zato, da bi iz zapuščine izločila materino premoženje. Na to pa ju zapuščinsko sodišče ni napotilo, zato sklep zapuščinskega sodišča ne izkazuje pravnega interesa tožnikov za takšno tožbo. Glede na določilo 2. odstavka 12. člena ZZZDR pa o vprašanju obstoja izvenzakonske skupnosti niti ni mogoče odločati kot o glavnem vprašanju, temveč le v postopku, v katerem se odloča o pravici ali dolžnosti, ki je odvisna od tega vprašanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba prve stopnje se razveljavi in tožba zavrže. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku ... SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pokojna A.P. in pokojni M. O. živela v izvenzakonski skupnosti v času od

13.7.1968 do 31.12.1975 in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 143.108,00 SIT.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka sama in po svojem pooblaščencu.

V pritožbi, ki jo toženec vlaga sam, navaja, da sta tožnika prvotno navajala, da je izvenzakonska skupnost očeta z njuno materjo trajala vse do očetove smrti. Tožba je bila nato skrčena na obdobje od

13.7.1968 do 31.12.19975, o čemer je bil obveščen šele na dan obravnave, priče pa za to sploh niso vedele. S tem mu je bila kratena pravica do predlaganja ustreznih prič. Sodišče bi moralo v interesu poštenega vodenja postopka določiti nov datum za zaslišanje ali pa tožnike napotiti na novo pravdo. V nadaljevanju pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje (da ni upoštevalo izpovedbe priče F. O., da so bile priče tožeče stranke naučene na pamet, da je odločilno vlogo odigrala zgodba tožeče stranke o božičnem dreveščku, da ni logičen zaključek, da se je oče na delo z R. vozil z motorjem) in mu očita, da določenih dokumentov ni upoštevalo (kupoprodajne pogodbe z dne 5.2.1969, podatkov o stalnih prebivališčih M. O., dopisa podjetja T., da M. O. zaradi nadomestila za prevoz na delo ni prijavil prebivališča na R.). Po prejemu sodbe je bil prisiljen poiskati nove dokaze; prvič zato, ker sodba uradnih dokumentov ne upošteva, in drugič zato, ker zaradi spremenjene tožbe izjave očetovih sosedov naenkrat niso več prišle v poštev. Tako predlaga, da sodišče pregleda razvezno tožbo, zasliši pričo Š. R., pregleda podatke geodetske uprave in Občine C. v zvezi s prebivališči pokojnikov. Te dokaze bi predlagal že prej, če bi vedel za vsebino tožbe.

V pritožbi, ki jo vlaga po svojem pooblaščencu, tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da tožena stranka ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek. Pri ugotovitvenih tožbah v zvezi z zapuščinskim postopkom se pravni interes res predpostavlja, vendar v konkretnem primeru to ni tako.

Pravni interes bi tožeča izkazala le, če bi sledila napotitvenemu sklepu zapuščinskega sodišča in bi uveljavljala dedno pravico svoje matere in torej ugotovitev, da je izvenzakonska skupnost trajala do smrti pokojnega M. O. Tožnika pa sta tožbeni zahtevek modificirala in zahtevala ugotovitev, da sta pokojna A. P. in M. O. živela v izvenzakonski skupnosti le v obdobju od 13.8.1968 do 31.12.1975 in izrecno navedla, da ne uveljavljata dedne pravice A. P. po M. O. Za tako ugotovitev pa tožnika nimata pravnega interesa. Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v 210. členu ne predvideva napotitve na pravdo za primer, ko bi bila med dediči sporna dejstva o obstoju izvenzakonske skupnosti, ki je prenehala že več kot 25 let pred smrtjo zapustnika. Zato bi bilo treba tožbo zavreči. V nadaljevanju pritožba izpodbija dejansko stanje in meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, uveljavlja pa tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka

339. člena ZPP (ni bilo skupnega bivanja izvenzakonskih partnerjev, sodišče prve stopnje ni ocenilo dokazov, ki jih je predložila tožena stranka, pokojnik se ni mogel vsakodnevno voziti z motorjem v službo z R. v L., sodišče ni ocenilo kupoprodajne pogodbe z dne 3.2.1969, ni vpogledalo v razvezni spis, ni upoštevalo izpovedi F. O., priče tožeče stranke so bile vnaprej pripravljene, predlaga pa tudi nov dokaz - zaslišanje priče R. Š.). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže oziroma spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba (obe pritožbi tožene stranki sta v tem sklepu imenovani enotno kot pritožba) je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ugotovitvena tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe (2. odstavek 181. člena ZPP).

Tožnika sta za bila za vložitev ugotovitvene tožbe napotena s sklepom zapuščinskega sodišča, in sicer , da vložita tožbo na ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti pokojne A. P. s pokojnim M. O. in s tem dedne pravice (sklep Okrajnega sodišča v L. z dne 19.1.2004, opr.

št. D .../2002). Takšna napotitev je temeljila na določilu 1. točke

2. odstavka 210. člena ZD, saj so bila med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, to je razmerje med dedičem (oziroma tožnikoma kot pravnima naslednikoma dediča) in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu. Ker je zapuščinsko sodišče tožnika napotilo na ugotovitev dedne pravice kot posledice dejstva, da je njuna mati z zapustnikom živela v izvenzakonski skupnosti (takšna skupnost pa bi morala trajati do smrti zapustnika, da bi ji dedna pravica pripadala - 2. odstavek 10. člena ZD), je napotitev tudi v skladu z določilom 2. odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po katerem se o vprašanju obstoja izvenzakonske skupnosti odloči v postopku za ugotovitev pravice ali dolžnosti, ki je odvisna od tega vprašanja, pri čemer ima odločitev o tem vprašanju pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno.

Tožnika sta prvotno tožbo vsaj delno vložila v skladu z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča, saj sta zahtevala ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti med njunima staršema od 13.7.1968 dalje (ne pa tudi ugotovitev dedne pravice A. P. po M. O.). Z vlogo z dne

7.9.2004 sta zahtevala, da se ugotovi obstoj izvenzakonske skupnosti le za obdobje od 13.7.1968 do 31.12.1975, pri čemer sta svoj pravni interes za takšno tožbo utemeljevala s tem, da sta njuna starša v tem času gradila hišo, v zapuščinskem postopku po očetu pa bosta izločala premoženje svoje matere. S tem pa nista le "utesnila" tožbenega zahtevka, kot sta navedla (očitno menita, da sta le zmanjšala tožbeni zahtevek, kar po 3. odstavku 184. člena ZPP ne predstavlja spremembe tožbe), temveč sta spremenila istovetnost zahtevka, kar pa predstavlja spremembo tožbe po 2. odstavku 184. člena ZPP, kar je sodišče prve stopnje kasneje dovolilo v skladu s 1. odstavkom 185. člena ZPP. Tožnika namreč ne zahtevata ugotovitve obstoja izvenzakonske skupnosti staršev zaradi uveljavljanja dedne pravice, na kar sta bila napotena v zapuščinskem postopku, temveč zato, da bi iz zapuščine izločila materino premoženje. Na to pa ju zapuščinsko sodišče ni napotilo, zato sklep zapuščinskega sodišča ne izkazuje pravnega interesa tožnikov za takšno tožbo. V tem je treba torej pritrditi utemeljeni pritožbi tožene stranke. Glede na določilo 2. odstavka 12. člena ZZZDR pa o vprašanju obstoja izvenzakonske skupnosti niti ni mogoče odločati kot o glavnem vprašanju, temveč le v postopku, v katerem se odloča o pravici ali dolžnosti, ki je odvisna od tega vprašanja.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da tožena stranka pravilno opozarja na pomanjkanje pravnega interesa tožnikov za ugotovitveno tožbo. Takšna ugotovitvena tožba ni dopustna in bi jo moralo zavreči že sodišče prve stopnje (274. člen ZPP). Ker navedeno predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi 2. odstavkom 181. člena ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo (2. odstavek 354. člena ZPP). Glede na tako odločitev pritožben emu sodišču na druge pritožbene navedbe ni bilo potrebno odgovarjati.

Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka. Glede na to, da tožeča stranka v pravdi ni uspela, mora nasprotni stranki povrniti stroške vsega postopka. Ti znašajo v postopku pred sodiščem prve stopnje 363.184,00 SIT (600 odvetniških točk za sestavo odgovora na tožbo, v to storitev pa so tudi zajeti stroški posveta s stranko in pregleda listin, zato te storitve niso bile še posebej priznane, 2% materialnih stroškov 25.000,00 SIT takse za odgovor na tožbo, 600 odvetniških točk za sestavo prve pripravljalne vloge, 25% od 600 točk za zastopanje na naroku dne 24.6.2004, ker so se na njem obravnavala le procesna vprašanja, 600 odvetniških točk za zastopanje na naroku

21.9.2004, za katerega pripada stranki kot za zastopanje na prvem naroku in dodatno še 300 točk za trajanje, 50% od 600 točk za zastopanje na naroku 28.10.2004, 20% DDV) in 129.400,00 SIT v pritožbenem postopku (750 odvetniških točk za sestavo pritožbe, konferenca s stranko je v tej storitvi že zajeta, 20% DDV in priglašena taksa za pritožbo 30.400,00 SIT). Skupno mora tako tožeča stranka povrniti toženi stranki 492.584,00 SIT pravdnih stroškov.