Jedro

Kazenskopravna definicija ropa v bistvenem ustreza opredelitvi ropa iz prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za vlomsko zavarovanje VL-93. Zato tudi nujno vodi do enakega pojmovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da sodišče toženko obsodi (1) na plačilo tedanjih 14,962.077,00 SIT z zamudnimi obrestmi, (2) na plačilo materialne škode, „ki je nastala tožeči stranki z najemanjem nadomestnih denarnih sredstev za čas od 24. 3. 1998 do dneva plačila,“ z zamudnimi obrestmi in (3) na povrnitev njenih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

3. Tožeča stranka z revizijo napada sodbo pritožbenega sodišča, pri čemer uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodb sodišč nižje stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe v njeno korist. Zatrjevano dejansko stanje

4. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji tožbeni zahtevek utemeljevala s trditvami, da ji je starejši mladoletnik G. K. povzročil škodo, ko je „večkrat in zelo prepričljivo grozil H. P., da mu bo odvzel življenje ter da bo „pobil“ tudi njegovo družino, če mu ne bo izročil denarja.“ Na ta način naj bi „protipravno in večkrat odvzemal iz menjalnice tožeče stranke v M. gotovino v zneskih, ki so se gibali med 47.000,00 SIT in 280.000,00 SIT.“ Z inventuro je bila ugotovljena škoda v višini 14,962.077,00 SIT. Ta riziko naj bi bil zavarovan z zavarovalno pogodbo, ki sta jo dne 20. 3. 1997 sklenili pravdni stranki.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da zatrjevano izsiljevanje ml. G. K. ni dokazano (3. odstavek na 4. strani prvostopenjske sodbe).

Razlogi za zavrnitev revizije

6. Revident uveljavlja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh dokaznih predlogih pravdnih strank oz. glede neizvedenih dokazov ni zavzelo stališča. Nadaljuje, da ima v mislih predvsem „neodločanje o dokazu za zaslišanje tožene stranke in neizvedene dokaze o opravi poizvedb pri Okrožnem državnem tožilstvu v Murski Soboti, kakor tudi o dokaznih predlogih, ki jih je predlagal odvetnik M.“ Zatrjuje, da pritožbeno sodišče o teh pritožbenih navedbah ni zavzelo stališča. To ne drži. Pritožbeno sodišče se je o tem izjasnilo v drugem odstavku na 4. strani sodbe. Pri tem je zavzelo pravilno stališče, da je treba v pritožbi pojasniti, „kakšno procesno posledico bi imeli neizvedeni dokazi na konkretno izpodbijano odločitev.“

7. Revident na več mestih zatrjuje, da je v kazenskem postopku G. K. govoril neresnico, kar je tudi lahko počel, saj je bil v kazenskem postopku obdolženec. V predmetnem postopku pa sploh ni bil zaslišan kot priča, kar po stališču revidenta „predstavlja prav tako bistveno kršitev določb postopka, o tej kršitvi kljub pritožbenemu grajanju Višje sodišče ni zavzelo stališča.“ Revident v postopku na prvi stopnji nikoli ni predlagal zaslišanja G. K., zato je odveč odgovarjanje na postavljeni očitek.

8. Sestavni del zavarovalne pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, so (tudi) Splošni pogoji za vlomsko zavarovanje VL-93, ki so veljali za škodne primere, do katerih je prišlo, „ker so bile zavarovane stvari odnesene, uničene ali poškodovane pri vlomu ali ropu oziroma pri poskusu teh dejanj“ (prvi odstavek 1. člena). Rop je bil opredeljen z določbo prvega odstavka 3. člena: „(1) Za rop se šteje odvzem zavarovanih stvari z uporabo sile ali grožnje za življenje in zdravje zavarovanca ali njegovih pripadnikov.“

9. Revident uveljavlja, da bi morala nižja sodišča pri presoji, ali je nastal zavarovalni primer, za katerega tožena stranka (zavarovalnica) odgovarja, „izhajati iz civilnopravne presoje.“ Revident ne pojasni, zakaj naj bi se civilnopravno pojmovanje ropa razlikovalo od kazenskopravnega in tudi ne, na čem naj bi takšno drugačno pojmovanje temeljilo.

10. Po prvem odstavku 213. člena tedaj veljavnega Kazenskega zakonika je bilo kaznivo dejanje ropa opredeljeno¨z določbo: „(1) Kdor vzame tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti tako, da uporabi silo zoper kakšno osebo ali ji zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.“

11. Kazenskopravna definicija ropa v bistvenem ustreza opredelitvi ropa iz prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za vlomsko zavarovanje VL-93. Zato tudi nujno vodi do enakega pojmovanja. Drugače je bilo v kazenskem zakoniku opredeljeno kaznivo dejanje izsiljevanja, ki ga zagreši po določbi prvega odstavka 218. člena tedaj veljavnega KZ tisti, ki „z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja ali kdor na takšen način izterja dolg.“ Tudi če bi držale trditve tožeče stranke o izsiljevanju G. K., bi šlo lahko kvečjemu za dejanja, ki ustrezajo zakonskemu opisu kaznivega dejanja izsiljevanja, nikakor pa ne za 87 ropov, prikritih z enakim številom posojilnih pogodb. Sodišči nižjih stopenj sta zato pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavzeli stališče, da ni bil uresničen zavarovalni primer, določen v Splošnih pogojih za vlomsko zavarovanje VL-93. 12. Po povedanem je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).