Jedro

Ni mogoče pritrditi navedbam tožeče stranke, češ da gre pri terjatvi, ki jo uveljavlja tožeča stranka zoper toženo stranko, za terjatev, utemeljeno na mandatnem razmerju med tožečo in toženo stranko in da torej ne gre za terjatev, katere zastaranje bi bilo urejeno v 6.tč. 1.odst. 355.čl. OZ. To določilo, ki ga je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno uporabilo, namreč določa enoletni zastaralni rok prav za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Ta zastaralni rok velja torej tudi za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš, ki jih le-ti uveljavljajo zoper uporabnike prostorov v takih hišah, ne glede na to, na čem te terjatve temeljijo, da le gre za take terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. v njegovem še nepravnomočnem delu, to je v I. točki izreka v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, da pa ostane navedeni sklep v veljavi za izvršilne stroške v višini 2.449,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.2005 do plačila, v preostalem delu, to je za znesek 24.127,80 SIT s pp pa se razveljavi. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v znesku 93.216,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.09.2006 do plačila, v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz pritožbenih razlogov po 1. in 3.tč. 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbe izpodbijano sodbo spremeni in sklep o izvršbi vzdrži v veljavi oziroma tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da gre pri terjatvi, ki jo tožeča stranka od tožene iztožuje, za terjatev, katere zastaranje je urejeno v 6.tč. 1.odst. 355.čl. Obligacijskega zakonika (OZ), torej za terjatev upravnika za storitve upravljanja oziroma za druge terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, ampak gre za terjatev, ki je utemeljena na pogodbi o naročilu, saj izhaja iz neporavnanih obveznosti tožene stranke za dobavljeni material in storitve. Glede zastaranja take terjatve pa se je že izreklo Vrhovno sodišče v sklepu z opr.št. II Ips 256/99 z dne 14.02.2000 in ugotovilo, da velja zanjo splošni zastaralni rok petih let. V predmetnem primeru je tožeča stranka torej stroške tožene stranke kot etažnega lastnika založila iz lastnih sredstev, kar vse temelji na pogodbi o naročilu tožeče stranke z lastniki večstanovanjske hiše. Ker sodišče prve stopnje v tej smeri ni upoštevalo predlaganih dokazov in se do njih ni opredelilo, je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 1.odst. 458.čl. ZPP. Sicer pa izrek izpodbijane sodbe ni razumljiv in nasprotuje samemu sebi, saj se v 1.odstavku izreka izpodbijani sklep razveljavlja v celoti, v 2.odstavku pa se vzdrži v veljavi za izvršilne stroške. Ni pa razvidno sicer iz sodbe niti, katere stroške je sodišče prve stopnje štelo za potrebne in koliko znašajo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi navajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev, ki jih mora po uradni dolžnosti upoštevati pritožbeno sodišče. Ni mogoče pritrditi navedbam tožeče stranke, češ da gre pri terjatvi, ki jo uveljavlja tožeča stranka zoper toženo stranko, za terjatev, utemeljeno na mandatnem razmerju med tožečo in toženo stranko in da torej ne gre za terjatev, katere zastaranje bi bilo urejeno v 6.tč. 1.odst. 355.čl. OZ. To določilo, ki ga je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno uporabilo, namreč določa enoletni zastaralni rok prav za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Ta zastaralni rok velja torej tudi za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš, ki jih le-ti uveljavljajo zoper uporabnike prostorov v takih hišah, ne glede na to, na čem te terjatve temeljijo, da le gre za take terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na odločbo Vrhovnega sodišča opr.št. II Ips 256/99 z dne 14.02.2000, ki se nanaša na primer, glede katerega je bilo potrebno uporabiti določila tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in ne izrecnega določila o zastaralnem roku enega leta iz OZ. Glede na pravilno pravno stališče sodišča prve stopnje je seveda tudi pravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ko ni izvajalo dokazov v smeri kot je to predlagala tožeča stranka. Tudi ni mogoče pritrditi zatrjevanju, da je izrek sodbe nerazumljiv oziroma nasprotuje samemu sebi, češ da v 1.tč. izreka sodba razveljavlja sklep o izvršbi v celoti, v drugem pa ga vendarle vzdrži v veljavi za izvršilne stroške. Izrecno je v 1.odstavku izreka sodbe povedano, da se razveljavi sklep o izvršbi v 1.točki izreka, 2.odstavek izreka pa se nanaša na izvršilne stroške, torej na 3.točko izreka sklepa o izvršbi. Končno je neutemeljena pritožba tožeče stranke tudi v delu, v katerem napada izrek o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je tudi ta izrek zadovoljivo obrazložilo, saj je navedlo, da je pravdne stroške tožene stranke odmerilo skladno z veljavno taksno in odvetniško tarifo in se pri tem sklicevalo na posamezne postavke kot so razvidne iz sodbi priloženega stroškovnika. Tožeča stranka pa niti ne pove, v čem naj bi bili priznani stroški napačno odmerjeni. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.