Jedro

Investitorjem, ki ob plačilu komunalnega prispevka še niso imeli pridobljenega lokacijskega dovoljenja, se dokumentirani plačani zneski upoštevajo kot olajšava pri izračunu. Vlaganja v kolektivno in individualno infrastrukturo je potrebno dokazati z originalnimi dokazili (računi, položnicami, pogodbami in potrdili gradbenih odborov).

Izrek

Tožba se zavrne. Predlog za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo (pri)tožnice proti odločbi Občine Škofljica z dne 18.12.2001, s katero ji je bil odmerjen komunalni prispevek v višini 2.262.949,00 SIT. V obrazložitvi je tožena stranka je navedla, da je bil (pri)tožnici na podlagi Odloka o plačilu komunalnega prispevka v občini Škofljica (Uradni list RS, št. 72/00 in 102/00, v nadaljevanju Odlok) izdelan izračun komunalnega prispevka, priloženega potrdila Krajevne skupnosti A. z dne 09.05.1995 o oprostitvi plačila komunalnega prispevka pa ni mogla upoštevati. V 17. členu Odloka je določeno, da se investitorjem, ki bodo legalizirali objekte v prehodnem obdobju treh let od sprejetja Odloka pri izračunu komunalnega prispevka upoštevajo vsa dokumentirana vlaganja od leta 1967 dalje. Za dokumentirana vlaganja se štejejo položnice, potrdila o plačilu iz katerih je jasno razvidna višina zneska, ki ga je investitor vložil v izgradnjo določene komunalne infrastrukture. Občinski svet občine Škofljica je dne 26.03.1996 sprejel sklep, da se investitorjem, ki so ob plačilu komunalnega prispevka krajevni skupnosti imeli pridobljeno lokacijsko dovoljenje, potrdilo krajevne skupnosti v celoti upošteva, investitorjem, ki ob plačilu komunalnega prispevka krajevni skupnosti niso imeli pridobljenega lokacijskega dovoljenja, se upošteva dokumentirani plačani znesek kot olajšava. Pritožnica do tega datuma ni imela pridobljenega lokacijskega dovoljenja, zato jo je organ druge stopnje trikrat pozval, da naj dostavi dokazila o višini vlaganj v komunalno infrastrukturo, ki bi se ji upoštevala kot olajšava pri izračunu komunalnega prispevka. Ker pritožnica ni dostavila nobenih dokazil, temveč se je vseskozi sklicevala na potrdilo krajevne skupnosti, ji le-tega tožena stranka ni mogla upoštevati, ker iz njega ni razviden znesek vlaganj.

V tožbi tožnica navaja, da v postopku za izdajo upravnega akta ni bil pravilno uporabljen zakon, na zakon oprt predpis oziroma drug zakonito izdan predpis in splošni akt, da se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka in da je to vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Potrdilo, ki ga ji je izdala Krajevna skupnost A., dne 09.05.1995, je potrdilo, da je tožnica svojo nepremičnino v celoti sama komunalno opremila. Nadalje navaja, da ni zavezanka za plačilo komunalnega prispevka na podlagi 43. člena Zakona o stavbnih zemljiščih in ne na podlagi 3. člena Odloka, pač pa njena obveznost izhaja iz 17. člena Odloka, ki se nanaša na investitorje, ki bodo legalizirali objekte v prehodnem obdobju treh let od sprejetja Odloka. Navedeni člen določa, da se bodo tem investitorjem pri izračunu komunalnega prispevka upoštevala vsa dokumentirana vlaganja od leta 1967. Sam Odlok pa natančneje ne pojasnjuje vsebine besedne zveze "dokumentirana vlaganja".

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da tožena stranka kot dokumentirana vlaganja šteje le položnice in potrdila o plačilu, iz katerih je jasno razvidna višina zneska, ki ga je investitor vložil v izgradnjo določene komunalne infrastrukture. Tožena stranka je s tako razlago v nasprotju z določbami 16. in 17. člena Odloka zožila možnosti dokazovanja lastnih vlaganj investitorjev v komunalno infrastrukturo. Pravila dokazovanja lastnih vlaganj, ki jih določa 16. člen Odloka, morajo smiselno veljati tudi za primere iz 17. člena Odloka, saj gre za isto situacijo, ki mora biti zato tudi enako urejena. Glede na navedeno je potrdilo Krajevne skupnosti A. veljaven dokaz za dokazovanje lastnih vlaganj. Tožena stranka je navedla, da potrdila Krajevne skupnosti A. ni mogla upoštevati, ker tožeča stranka na dan 26.03.1996 še ni imela veljavnega lokacijskega dovoljenja. Takšna argumentacija pa je nedopustna, saj je smisel ureditve 17. člena Odloka prav v legalizaciji objektov, to je v pridobitvi lokacijskega in gradbenega dovoljenja, zato obstoj lokacijskega dovoljenja ne more biti pogoj za uporabo tega člena Odloka. Vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja je tožeča stranka vložila že dne 24.01.1996, kar je pred sprejemom sklepa občinskega sveta občine Škofljica, lokacijsko dovoljenja pa ji je bilo izdano šele 23.12.1999. Po vložitvi vloge tožeča stranka tako ni imela nobenega vpliva več na postopek izdaje lokacijskega dovoljenja in zato ne more trpeti neugodnih posledic, ki jih sama ne bi mogla preprečiti, nastale pa so zaradi neaktivnosti upravnega organa. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je občina Škofljica sprejela Odlok, ki je stopil v veljavo 12.08.2000. V skladu s 17. členom Odloka je bila tožeča stranka pozvana da dopolni svojo pritožbo z originalnimi dokazili (računi, položnice, pogodbe in potrdila gradbenih odborov), vendar je v odgovoru navedla da takih potrdil nima. Ker ni dostavila nikakršnih potrdil o višini vlaganj ji pri odmeri komunalnega prispevka občina Škofljica ni mogla upoštevati potrdila Krajevne skupnosti A. V kolikor bi Občina Škofljica vse zavezance, ki bi legalizirali objekte oprostila plačila komunalnega prispevka na podlagi potrdila Krajevne skupnosti o oprostitvi komunalnega prispevka, bi to uredila z Odlokom. Glede tožbene navedbe, da po vložitvi vloge ni imela nobenega vpliva na postopek izdaje lokacijskega dovoljenja in da zato ne more trpeti neugodnih posledic pa tožena stranka poudarja, da bi tožeča stranka zaradi neizdaje odločbe lahko uporabila določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86). Ker pa tožeča stranka ni izkoristila pravnih možnosti za zaščito svojih interesov, to ne more vplivati na izračun in odmero komunalnega prispevka. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, je prijavil udeležbo v postopku, z vlogo z dne 20.05.2002. Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sporen izračun komunalnega prispevka. Občinski svet občine Škofljica je dne 26.03.1996 sprejel sklep, da se investitorjem, ki so ob plačilu komunalnega prispevka krajevni skupnosti imeli pridobljeno lokacijsko dovoljenje, potrdilo krajevne skupnosti v celoti upošteva, investitorjem, ki pa ob plačilu komunalnega prispevka krajevne skupnosti niso imeli pridobljenega lokacijskega dovoljenja, se upošteva dokumentirani plačani znesek kot olajšava. V Odloku občine Škofljica je v 17. členu določeno, da se bo investitorjem, ki bodo legalizirali objekte v prehodnem obdobju treh let od sprejetja tega Odloka, pri izračunu komunalnega prispevka upoštevala vsa dokumentirana vlaganja od leta 1967 dalje. V 16. členu Odloka je določeno, da ob vlogi za izračun komunalnega prispevka lahko zavezanec uveljavlja svoja vlaganja v sekundarno individualno in kolektivno komunalno infrastrukturo z originalnimi dokazili (računi, položnice, pogodbe in potrdila gradbenih odborov), za obdobje deset let pred vložitvijo zahtevka za izračun komunalnega prispevka. Tožnica do tega datuma ni imela pridobljenega lokacijskega dovoljenja, zato jo je tožena stranka v skladu s 16. členom Odloka pozvala, da dostavi dokazila o višini vlaganj v komunalno infrastrukturo, ki bi se ji upoštevala pri izračunu komunalnega prispevka. Dokazil tožnica ni dostavila, temveč se je samo sklicevala na potrdilo Krajevne skupnosti A., katerega pa tožena stranka ni mogla upoštevati, ker iz njega ni razvidna višina vlaganj. Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je odločba organa druge stopnje pravilna in zakonita. V sklepu, ki ga je sprejela Občina Škofljica je namreč jasno določeno, da se investitorjem, ki ob plačilu komunalnega prispevka krajevni skupnosti še niso imeli pridobljenega lokacijskega dovoljenja, plačani znesek upošteva kot olajšava pri izračunu. V 16. členu Odloka pa je določeno, da zavezanec lahko uveljavlja svoja vlaganja v sekundarno individualno in kolektivno komunalno infrastrukturo z originalnimi dokazili, torej računi, položnicami, pogodbami in potrdili gradbenih odborov. Ker tožnica le-teh nima, tako ni podlage za olajšavo, prav tako pa tudi ob vložitvi zahtevka za izračun komunalnega prispevka ni imela pridobljenega lokacijskega dovoljenja, kar pomeni, da ji tožena stranka priloženega potrdila ni mogla upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka. Glede tožbene navedbe, da tožnica po vložitvi vloge ni imela nobenega vpliva na postopek izdaje lokacijskega dovoljenja in da zaradi tega ne more trpeti neugodnih posledic, ki jih sama ne bi mogla preprečiti, nastale pa so zaradi neaktivnosti upravnega organa, pa se sodišče strinja s toženo stranko, da to ne more vplivati na izračun in odmero komunalnega prispevka.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in izdana v skladu z zakonom, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (določba 3. odstavka 23. člena ZUS), zaradi česar je sodišče zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.