Jedro

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bil tožnici pravilno odmerjen komunalni prispevek po tedaj veljavnem Zakonu o stavbnih zemljiščih 1997 in na njegovi podlagi sprejetem Odloku in sicer po določbah 17. člena Odloka, ki veljajo za legalizacijo objektov. Ker tožnica ni v skladu z Odlokom dokumentirano izkazala vlaganja v komunalno infrastrukturo, predložila je le potrdilo krajevne skupnosti, kjer je pavšalno navedeno, da je tožnica aktivno sodelovala pri komunalnem urejanju zemljišča, ji oprostitve plačila komunalnega prispevka, v skladu z Odlokom ni mogoče priznati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.3.2001, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo občinske uprave Občine Škofljica z dne 18.12.2001. Z navedeno odločbo je bil tožnici odmerjen komunalni prispevek za legalizacijo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 1916/6 k.o. v višini 2.262.949 SIT.

Tožena stranka je v odločbi navedla, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da je tožnica po določbi 1. odstavka 43. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju: ZSZ) zavezanka za plačilo komunalnega prispevka. Pravna podlaga za odmero komunalnega prispevka je v določbah 2. odstavka 42. člena ZSZ in 17. člena Odloka o plačilu komunalnega prispevka v občini Škofljici (Uradni list RS, št. 72/00, 102/00, v nadaljevanju: Odlok). Potrdila Krajevne skupnosti ... z dne 9.5.1995, na katerega se je tožnica vseskozi sklicevala pri odmeri komunalnega prispevka ni bilo možno upoštevati, ker iz njega niso razvidna tožničina vlaganja v komunalno infrastrukturo. Občinski svet Občine Škofljica je dne 26.3.1996 sprejel sklep, po katerem, če zavezanec ob plačilu komunalnega prispevka še ni imel lokacijskega dovoljenja, se mu plačani znesek upošteva kot olajšava pri novem obračunu. Ker tožnica kot zavezanka do tega datuma ni imela pridobljenega lokacijskega dovoljenja, jo je upravni organ pozval, da naj dostavi dokazila o višini vlaganj v komunalno infrastrukturo, ki bi se ji upoštevala kot olajšava pri izračunu komunalnega prispevka, ki pa jih upravnemu organu ni dostavila. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke. Sklicuje se na 17. člen Odloka, na podlagi katerega je bil tožnici odmerjen komunalni prispevek. Strinja se tudi z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnica ni dostavila nikakršnih dokazil o višini vlaganj, zato ji vlaganja tudi niso bila upoštevana.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh v ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Navaja, da uveljavlja vlaganja v komunalno omrežje na podlagi 17. člena Odloka. Sklep Občinskega sveta občine Škofljica z dne 26.3.1996 je diskriminatoren in pomeni kršenje ustavne pravice do enakosti, saj neutemeljeno različno obravnava dve kategoriji pravnih subjektov, tiste, ki so v času plačila komunalnega prispevka imeli lokacijsko dovoljenje in tiste, ki ga takrat še niso imeli. Omejuje pravice investitorjev, saj Odlok navedene razdelitve po kriteriju pridobitve lokacijskega dovoljenja ne pozna. Iz potrdila, ki ji ga je izdala Krajevna skupnost L. izhaja, da je svojo nepremičnino v celoti sama komunalno opremila. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je tudi razvidno, da je tožena stranka podala odgovor na tožbo, vendar sodišče tega odgovora tožnici ni vročilo. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost odločbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka in državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bil tožnici pravilno odmerjen komunalni prispevek za legalizacijo stanovanjske hiše ter na zakoniti pravni podlagi, tedaj veljavnem ZSZ in na njegovi podlagi sprejetem Odloku.

Glede na to, da gre v tem primeru za legalizacijo objekta so bile pravilno upoštevane določbe 17. člena Odloka. Ta določa, da se investitorjem, ki bodo legalizirali objekte v prehodnem obdobju treh let od sprejetja Odloka pri izračunu komunalnega prispevka upoštevajo vsa dokumentirana vlaganja od leta 1967 dalje. Za dokumentirana vlaganja pa se po določbi 16. člena Odloka kot originalna dokazila štejejo računi, položnice, pogodbe in potrdila gradbenih odborov. Kot je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, tožnica takih vlaganj ni izkazala. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sklicevanje tožnice na potrdilo Krajevne skupnosti ... z dne 9.5.1995, iz katerega naj bi izhajalo da je oproščena plačila komunalnega prispevka, ni utemeljeno, saj ne izkazuje takih vlaganj. Zgolj na podlagi pavšalne navedbe v potrdilu, da je tožnica aktivno sodelovala pri komunalnem urejanju, pa tožnice, glede na določbe 16. člena Odloka ni možno oprostiti plačila komunalnega prispevka.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da naj bi odločitev sodišča prve stopnje in tožene stranke temeljila na sklepu Občinskega sveta Občine Škofljica z dne 26.3.1996. Kot že navedeno je bil tožnici komunalni prispevek odmerjen v skladu z ZSZ in na njegovi podlagi sprejetim Odlokom. Tudi ugovor, da je navedeni sklep občinskega sveta z dne 26. 3. 1996 za tožnico diskriminatoren, ker veže plačilo komunalnega prispevka na pridobitev lokacijskega dovoljenja, je neutemeljen. Tožnica je pridobila lokacijsko dovoljenje po navedenem datumu in zanjo navedeni sklep ne velja, ampak velja Odlok, oziroma določbe njegovega 17. člena, ki se nanašajo na legalizacijo objektov.

Iz potrdila krajevne skupnosti tudi ne izhaja, kot se to zatrjuje v pritožbi, da naj bi tožnica svojo nepremičnino v celoti sama komunalno opremila. V navedenem potrdilu krajevna skupnost potrjuje, da ureja vse komunalne zadeve na svojem območju sama (torej krajevna skupnost in ne tožnica), tožnica pa je aktivno sodelovala pri komunalnem urejanju.

Sodišče prve stopnje je res kršilo pravila postopka, ker tožnici ni vročilo odgovora tožene stranke na tožbo. Glede na to, da tožena stranka v odgovoru na tožbo le citira določbe ZSZ in Odloka, na katere je oprla svojo odločitev in ponavlja ugotovitve, ki jih je navedla že v razlogih izpodbijane odločbe, nevročitev navedenega odgovora tožnici ne predstavlja takšne kršitve določb postopka v upravnem sporu, da bi to moglo vplivati na zakonitost ali pravilnost izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.