Jedro

Predlog upnika za odreditev seznama dolžnikovega premoženja, vložen po izdaji sklepa o ustavitvi izvršbe z zadnjim dovoljenim sredstvom izvršbe in še v nepretečenem pritožbenem roku tega sklepa, zoper katerega se upnik sicer ni pritožil, ko so bile predhodno s pravnomočnimi sklepi o ustavitvah izvršb ustavljene izvršbe tudi z ostalimi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi, glede na namen instituta predložitve seznama dolžnikovega premoženja in glede na pogoje in način odreditve, kot ga določa čl. 31 ZIZ, ni dovoljen.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Upnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z dne 18. 3. 2011 izdanim sklepom zavrglo predlog upnika za izdajo odredbe dolžniku za predložitev seznama premoženja, zahtevek upnika za povrnitev stroškov tega predloga pa zavrnilo.

Upnik je v pritožbi navajal, da uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. V pritožbi je navajal, da je predlog za odreditev predložitve seznama premoženja po 31. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07-ZST-1, 45/08-ZArbit, 28/09 in 51/10 - v nadaljevanju ZIZ) vložil znotraj 8 dnevnega pritožbenega roka zoper sklep o ustavitvi izvršbe na premičnine. Na podlagi prvega odstavka 31. člena ZIZ se odredba lahko izda kadarkoli med izvršilnim postopkom. Zato pa je napačno naziranje sodišča prve stopnje, da je upnik z vlogo z dne 16. 2. 2011 izdajo odredbe predlagal prepozno. Ob vložitvi upnikovega predloga izvršilni postopek še ni bil pravnomočno zaključen, saj postopek ni končan že z izdajo sklepa o ustavitvi. Pri tem pa tudi ni pomembno ali se je upnik zoper sklep o ustavitvi pritožil ali ne. Po stališču sodne prakse (ki izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Ip 117/2008) ima upnik z vložitvijo predloga za predložitev seznama dolžnikovega premoženja možnost preprečiti končanje izvršilnega postopka, ki nastopi s pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe, ker so izčrpana vsa do tedaj predlagana izvršilna sredstva, upnik pa aktivno išče nova izvršilna sredstva za poplačilo terjatve. Namen in cilj izvršilnega postopka je poplačilo upnika, namen instituta predložitve seznama premoženja pa v tem, da se omogoči čim učinkovitejša izterjava upnikove terjatve, ne pa v varovanju dolžnika. Tako je stališče sodišča prve stopnje o prepozno vloženem predlogu upnika napačno.

Pritožba upnika ni utemeljena.

V predmetnem postopku je bila po predlogu upnika s (pravnomočnim) sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 7. 7. 2009 dovoljena izvršba na dolžnikova denarna sredstva, s sklepom z dne 29. 3. 2010 pa še na premičnine dolžnika. Izvršba na denarna sredstva dolžnika je bila (na podlagi določbe tretjega odstavka 141. člena ZIZ) ustavljena s sklepom z dne 8. 3. 2010, ki je postal pravnomočen dne 30. 3. 2010, izvršba na premičnine pa je bila ustavljena (na podlagi določbe drugega odstavka 43 člena ZIZ) s sklepom z dne 27. 1. 2011. Slednji je bil upniku vročen 10. 2. 2011, upnik pa je 16. 2. 2011, torej še znotraj dopustnega pritožbenega roka zoper sklep z dne 27. 1. 2011, vložil predlog za izdajo odredbe za predložitev seznama dolžnikovega premoženja po 31. členu ZIZ, ne pa tudi pritožbe zoper sklep o ustavitvi izvršbe na premičnine z dne 27. 1. 2011. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje predlog upnika po členu 31 ZIZ kot prepoznega zavrglo, ker je štelo, da določilo prvega odstavka 31. člena ZIZ dopušča izdajo odredbe za predložitev seznama premoženja le med izvršilnim postopkom, zato pa je za izdajo takšne odredbe vložen predlog upnika prepozen.

Upniki lahko prisilno uveljavljajo poplačilo denarnih terjatev. ki izhajajo iz izvršilnih naslovov (pod pogoji in na način, kot to določa ZIZ) v civilnem izvršilnem postopku. V civilnem izvršilnem postopku pa je zaradi njegove dispozitivne narave upnikova domena, da izbere in določi izvršilna sredstva, praviloma pa tudi predmete dolžnikovega premoženja, s katerimi in na katere se bo prisilno poplačilo upnikove terjatve v izvršilnem postopku poskušalo doseči. Da bi se upniku omogočila zbira učinkovitejših sredstev in predmetov izvršbe, s tem pa zagotovilo tudi učinkovitejše (in hitrejše) poplačilo upnikov v izvršilnih postopkih, zagotovitev takšnega poplačila pa je sicer tudi namen in cilj izvršilnega postopka, ZIZ omogoča upniku pridobitev podatkov o dolžnikovem premoženju na dva načina. Prvi način je način, ko upnik sam pridobiva podatke o (morebitnem) dolžnikovem premoženju od upravljalcev podatkov ali zbirk podatkov. Te lahko upnik pridobi (kot to določa ZIZ v šestem, sedmem in osmem odstavku četrtega člena) od upravljalcev tako, da s katerim od izvršilnih naslovov, kot jih opredeljuje ZIZ v 17. členu, izkaže pravni interes za njihovo pridobitev, upravljalci podatkov pa so mu v 8 dneh dolžni zahtevane podatke sporočiti. Drugi način je način, ko upnik lahko takšne podatke pridobi od samega dolžnika, to pa ob pogojih in način, kot to določa 31. člen ZIZ. To je s posredovanjem sodišča, ki dolžnika s prisilnimi sredstvi in grožnjami s kazenskimi sankcijami, sili k samorazgrnitvi njegovega premoženja in premoženjskega stanja, to pa tako, da mu odredi, da v določenem roku (sodišču) predloži seznam svojega premoženja. ZIZ v prvem odstavku 31. člena, kjer opredeljuje pogoje za upnikovo možnost pridobivanja podatkov na ta način, te opredeljuje z zapisom, da “če upnik verjetno izkaže, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan, je dolžnik na predlog upnika ali po oceni sodišča dolžan kadarkoli med izvršilnim postopkom predložiti seznam o stanju vsega svojega premoženja, z dokazili o lastninskih in drugih stvarnih pravicah na tem premoženju in za svoje terjatve navesti dokazna sredstva”. Iz takšnega zapisa besedila izhaja, da ZIZ ne določa časovnega roka, v katerem lahko tekom izvršilnega postopka upnik predlaga sodišču odreditev predložitve seznama dolžnikovega premoženja (kot to sicer pritožbeno zmotno razloguje upnik), ampak določa samo časovne okvire, v katerih je po odredbi sodišča dolžnik dolžan predložiti seznam o stanju svojega premoženja. Glede na navedeno je tako dolžnik dolžan predložiti seznam svojega premoženja skupaj z dokazili kadarkoli med izvršilnim postopkom, torej le do konca izvršilnega postopka. Takšno zakonsko določeno časovno omejitev pa je ob odločanju o izpolnjenosti pogojev za odredbo po členu 31 ZIZ dolžno ob presojanju upnikovega predloga upoštevati tudi sodišče. Navedeno pomeni, da v primeru, ko upnik vloži predlog za odreditev seznama dolžnikovega premoženja po izdaji sklepa o ustavitvi izvršbe z zadnjim sicer dovoljenim sredstvom izvršbe in še v nepretečenem pritožbenem roku tega sklepa, zoper katerega se sicer ni pritožil, ko so bile predhodno s pravnomočnimi sklepi o ustavitvah izvršb ustavljene tudi izvršbe z ostalimi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi, pravnomočen pa je tudi že sklep o dovolitvi izvršbe, ugoditev takšnemu upnikovemu predlogu ni možna. Glede na v členu 31 ZIZ določen način, ki sodišču nalaga, da (ob upnikovi izkazanosti verjetnosti, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo v celoti poplačan) odredi dolžniku, da v določenem roku takšen seznam predloži, že zakonsko določen način naložitve predložitve seznama (v določenem roku) onemogoča sodišču odreditev predložitve seznama, saj ga dolžnik do konca izvršilnega postopka ne more predložiti, ker bo pravnomočnost izvršilnega postopka nastopila prej, kot bi iztekel možen dani rok (to pa tudi, če bi sodišče odredbo izdalo takoj po prejemu upnikovega predloga). Upnikova vložitev predloga po 31. členu ZIZ namreč nima nobenih procesnih učinkov na tek (zakonskega) pritožbenega roka zoper sklep o ustavitvi izvršbe še z zadnjim od dovoljenih sredstev izvršbe. Zato takšen sklep, po preteku pritožbenega roka, če upnik ne vloži pritožbe (dolžnik za pritožbo zoper takšen sklep ne bi imel pravnega interesa), postane pravnomočen. S pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe z zadnjim od dovoljenih izvršilnih sredstev, če so bile izvršbe na preostala dovoljena sredstva izvršbe že s predhodnimi pravnomočnimi sklepi o ustavitvah ustavljene in ob sicer pravnomočnosti sklepa o dovolitvi izvršbe, pa je pravnomočno končan tudi izvršilni postopek (op. 1). Zato pa pravnomočnost sklepa o ustavitvi izvršbe še z zadnjim dovoljenim izvršilnim sredstvom pomeni tudi pravnomočnost konkretnega izvršilnega postopka. Ker z ustavitvijo izvršb prenehajo veljati vsa že izvedena dejanja, se pravnomočno ustavljeni izvršilni postopek ne more več nadaljevati (sicer pa pravnomočnost sklepa o ustavitvi zajema samo tekočo izvršbo v njenih časovnih mejah, ki obsegajo pravno razmerje, kakršno obstaja v času do ustavitve postopka – op. 2). Sodna praksa, kot izhaja iz odločb višjih sodišč, glede dovoljenosti v ugotovljenih okoliščinah vloženega predloga upnika po čl. 31 ZIZ, je sicer različna (op. 3), za zagotovitev enotne sodne prakse pristojno Vrhovno sodišče pa se o teh vprašanjih še ni izjasnilo. Zato pritožbeno sodišče ob zgoraj obrazloženem potrjuje pravilnost izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, ko je predlog upnika za izdajo odredbe za predložitev seznama dolžnikovega premoženja, vložen v ugotovljenih okoliščinah, glede na namen instituta predložitve seznama dolžnikovega premoženja in glede na pogoje in način odreditve, kot ga določa ZIZ v 31. členu, zavrglo kot nedovoljen. Pritožbena razlogovanja upnika je zato štelo kot pravno zmotna, pritožbene razloge pa kot neutemeljene.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdanim sklepom niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. člena ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede na neuspešnost upnikove pritožbe upnikovi pritožbeni stroški niso bili potrebni za izvršbo. Zato je pritožbeno sodišče glede priglašenih pritožbenih stroškov upnika odločilo, da jih upnik trpi sam (peti odstavek 380. člena ZIZ).

Op. 1) tako tudi dr. Vesna Rijavec: Civilno izvršilno pravo, GV Založba Ljubljana 2003, stran 190-191; Triva Balajac, Dika: Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1984, stran 245-246; dr. Dragica Wedam – Lukić: Civilno izvršilno pravo, ČZ Ur. list, RS, 1992, stran 80 – 81; dr. Borivoj Starović: Komentar zakona o izvršnom postupku, Intermex, Beograd 2007, stran 287 Op. 2) dr. Vesna Rijavec: Civilno izvršilno pravo, GV Založba Ljubljana 2003, stran 191; Op. 3) Tako pritožbeno zatrjevano stališče pritožnika ob pritožbeno izpostavljeni odločbi VS Koper opr. št. II Ip 117/2008 izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Ip 3196/2010 in iz sklepa Višjega sodišča v Celju I Ip 247/2011, drugačno stališče, to je stališče v navedenem sklepu, pa izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Celju I Ip 491/2010, vse odločbe objavljene v IEPS bazi.