Jedro

Predlog upnika, naj sodišče odredi, da dolžnik predloži seznam o stanju vsega svojega premoženja, je podan med izvršilnim postopkom (prvi odstavek 31. člena ZIZ), če je vložen pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe na edino (zadnje) sredstvo izvršbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklepa sodišča druge in prve stopnje razveljavita.

Obrazložitev

1. Izvršilno sodišče je zavrglo upnikov predlog za izdajo odredbe za predložitev seznama premoženja in zavrnilo njegov zahtevek za povrnitev stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je upnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da upnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

3. Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni, da odločitev Vrhovnega sodišča v tej zadevi lahko prispeva k poenotenju sodne prakse glede pravilne uporabe prvega odstavka 31. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) z odgovorom na vprašanje pravočasnosti upnikovega predloga za predložitev dolžnikovega premoženja v pritožbenem roku sklepa o ustavitvi izvršbe z zadnjim od dovoljenih izvršilnih sredstev, če upnik zoper ta sklep ne vloži pritožbe. Sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja ni, sodna praksa višjih sodišč pa ni enotna.(1) Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, ker je sodišče nepravilno uporabilo prvi odstavek 31. člena ZIZ v zvezi s 43. členom ZIZ, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Na upnikov predlog je bila najprej dovoljena izvršba na dolžnikovem računu pri organizacijah za plačilni promet. Ker ni bilo sredstev, je sodišče izvršbo ustavilo, na upnikov predlog pa jo nadaljevalo na premičnine. Rubež ni bil uspešen, zato je upnik zaradi ekonomičnosti umaknil predlagano izvršilno sredstvo. Na podlagi drugega odstavka 43. člena ZIZ je sodišče s sklepom 27. 1. 2011 izvršilni postopek na premičnine ustavilo. Upnik je sklep prejel 10. 2. 2011, 16. 2. 2011 (torej pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe na premičnine) pa je vložil predlog za predložitev seznama dolžnikovega premoženja po 31. členu ZIZ, ne da bi se zoper sklep o ustavitvi na premičnine pritožil. Ta sklep je postal pravnomočen 26. 2. 2011, zato je sodišče upnikov predlog zavrglo z obrazložitvijo, da prvi odstavek 31. člena ZIZ dopušča izdajo odredbe za predložitev seznama dolžnikovega premoženja le med izvršilnim postopkom, ki pa je bil v tej zadevi zaključen. Zato lahko upnik svojo terjatev uveljavlja le v novem izvršilnem postopku. Višje sodišče je to odločitev potrdilo. Prvi odstavek 31. člena ZIZ določa obveznost dolžnika, da na predlog upnika ali po oceni sodišča kadarkoli med izvršilnim postopkom predloži seznam svojega premoženja z dokazili o lastninski in drugih stvarnih pravicah na tem premoženju, če upnik verjetno izkaže, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan. Da bi bil upnik s tem predlogom uspešen, mora zadostiti dvema pogojema: (1) verjetno izkazati, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan, in (2) predlog mora podati med izvršilnim postopkom (do konca izvršilnega postopka). Argumenti, ki govorijo v prid stališču, da je upnik v obravnavani zadevi zadostil navedenim zakonskim pogojem, so sledeči: upnik je upoštevaje načelo sorazmernosti kot sredstvi izvršbe najprej predlagal izvršbo na računu pri organizacijah za plačilni promet, ki je bila neuspešna, nato pa še z rubežem, cenitvijo in prodajo dolžnikovih premičnin. Sodišče je izvršbo na premičnine ustavilo na predlog upnika, ki je tak predlog podal iz razloga ekonomičnosti, saj se je tudi to sredstvo izkazalo za neuspešno. Upnik je tako verjetno izkazal, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan, predlog sodišču za predložitev seznama dolžnikovega premoženja pa je podal pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe na premičnine kot zadnjega sredstva izvršbe. Vrhovno državno tožilstvo se v zahtevi za varstvo zakonitosti pridružuje stališču, da je treba pri presoji procesnih učinkov upnikovega predloga za predložitev seznama dolžnikovega premoženja izhajati iz namena in cilja izvršilnega postopka, ki je v poplačilu upnika. Takemu namenu pa služi le učinkovit izvršilni postopek, ki mora biti „prijazen do upnika“, saj zagotavlja dokončno uresničitev upnikove pravice do sodnega varstva. Medtem ko je upnik s svojimi (stopnjevanimi) predlogi prispeval, da je bilo načelo varstva dolžnika, kot eno izmed korektivnih načel izvršilnega prava, v celoti upoštevano, se zdi na drugi strani prestrogo od upnika zahtevati, da bi moral zoper sklep o ustavitvi izvršilnega postopka na premičnine vlagati še pritožbo, s katero očitno ne bi mogel uspeti in bi bil to pogoj, da si zagotovi pravočasno uveljavljanje predloga po 31. členu ZIZ. Ta predlog je procesno dejanje, ki ga ima na razpolago upnik za dosego poplačila svoje terjatve s tem, da mu omogoči izbiro učinkovitega sredstva izvršbe. Je torej v funkciji zagotavljanja ekonomičnega in hitrega izvršilnega postopka. Tak predlog, ki je podan pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe na še zadnje predlagano sredstvo izvršbe (torej med izvršilnim postopkom), prepreči zaključek izvršilnega postopka, ki se konča takrat, ko stranke in drugi udeleženci postopka ne morejo več opravljati procesnih dejanj. Glede na to Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne izvršilnemu sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 375. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ki nanjo nista odgovorili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP). Vrhovno tožilstvo izpostavlja vprašanje pravilnosti izpodbijanega sklepa, izdanega v postopku izvršbe, glede vprašanja pravočasnosti upnikovega predloga, naj dolžnik predloži seznam premoženja po 31. členu ZIZ. Zaradi različne sodne prakse višjih sodišč in torej s ciljem njenega poenotenja je to vprašanje relevantno tudi glede na določbo 367.a člena ZPP, kar pomeni, da so izpolnjeni pogoji za dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti iz drugega in tretjega odstavka 385. člena istega zakona (v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Prvi odstavek 31. člena ZIZ določa: Če upnik verjetno izkaže, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan, je dolžnik na predlog upnika ali po oceni sodišča dolžan kadarkoli med izvršilnim postopkom predložiti seznam o stanju vsega svojega premoženja z dokazili o lastninski in drugih stvarnih pravicah na tem premoženju in za svoje terjatve navesti dokazna sredstva. Iz zahtevi za varstvo zakonitosti priloženih sklepov višjih sodišč izhaja različna interpretacija izraza „med izvršilnim postopkom“. V konkretnem primeru sta ga sodišči prve in druge stopnje razlagali tako, da mora upnik predlog podati pred izdajo sklepa o ustavitvi izvršbe na edino (zadnje) izvršilno sredstvo, medtem ko zahteva stoji na stališču, da je predlog mogoče podati vse do pravnomočnosti tega sklepa.

8. Vrhovno sodišče pritrjuje razlagi, kot jo ponuja zahteva za varstvo zakonitosti. Izhodišče za presojo je treba iskati (tudi) v namenu izvršilnega postopka, da se zagotovi izpolnitev obveznosti, ki izhaja iz pravnomočne sodbe ali drugega izvršilnega naslova. Učinkovit izvršilni postopek je neločljiv element pravice do sodnega varstva, saj je to praviloma dokončno doseženo šele z uresničitvijo (in ne le priznanjem) določene pravice. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da mora zato zakon, ki ureja to področje, zlasti upoštevati interes upnika, da se zagotovi učinkovitost izvršbe in s tem dokončna uresničitev upnikove ustavne pravice do sodnega varstva. Pri primerjavi položajev upnika in dolžnika v izvršilnem postopku je zato treba izhajati iz privilegiranega položaja upnika.(2)

9. Izvršilni postopek teče v dveh fazah: prva je faza dovolitve izvršbe, ki traja od začetka postopka (od predloga upnika oziroma od začetka postopka po uradni dolžnosti) do pravnomočnosti sklepa o izvršbi, druga pa je faza oprave izvršbe, ki se začne po izdaji sklepa o izvršbi (lahko še pred pravnomočnostjo) in se konča s poplačilom upnika oziroma izvršitvijo njegove terjatve (torej uresničitvijo cilja in namena izvršilnega postopka) ali z ustavitvijo izvršbe. Do ustavitve izvršbe pride, če upnikove terjatve ni mogoče izvršiti iz pravnih (npr. iz razlogov, naštetih v prvem odstavku 76. člena ZIZ) ali dejanskih razlogov (npr. zaradi neuspešnosti izvršbe v primeru dvakratnega neuspešnega poskusa rubeža premičnin). Ustavitev izvršbe teorija(3) in sodna praksa(4) ne enačita z ustavitvijo oziroma koncem postopka. Postopek je končan, ko stranke in drugi udeleženci ne morejo več opravljati procesnih dejanj, medtem ko se z ustavitvijo izvršbe označuje neuspešen konec faze oprave izvršbe. Konec oziroma ustavitev postopka bo pomenila tudi ustavitev izvršbe, medtem ko ustavitev izvršbe ne pomeni nujno že tudi konca postopka.(5) V primeru ko se izvršba opravlja z več sredstvi in predmeti izvršbe, je mogoča tudi le „delna“ ustavitev izvršbe, to je le glede določenih sredstev in predmetov izvršbe, oziroma glede tistega dela postopka, v katerem izvršba ni bila uspešna.

10. V obravnavanem primeru je pred izdajo sklepa o ustavitvi izvršbe tekel postopek na premičnine kot edini predmet izvršbe. Ko se je izkazalo, da izvršba z rubežem in prodajo premičnin ne bo uspešna, je upnik predlagal ustavitev izvršbe glede premičnin, čemur je sodišče sledilo in o tem izdalo sklep. Po prejemu tega sklepa je upnik še pred njegovo pravnomočnostjo predlagal, da se dolžniku na podlagi 31. člena ZIZ odredi, da predloži seznam o stanju svojega premoženja. Povedano drugače: upnik je opravil procesno dejanje (vložil predlog) v času, dokler sklep o ustavitvi izvršbe na edino sredstvo izvršbe še ni bil pravnomočen in je bil izvršilni postopek še v teku. Resda je sklep o ustavitvi izvršbe postal pravnomočen, vendar, kot ugotavlja sodišče druge stopnje samo, le v njegovih časovnih mejah, ki obsegajo pravno razmerje, kakršno obstaja v času do ustavitve postopka, in na katerega se glede na upnikov nadaljnji predlog sklep ni nanašal. Situacija tudi ne bi bila drugačna, če bi upnik (istočasno) vložil pritožbo. S tem bi se sicer podaljšal čas do nastopa pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe, vendar upoštevajoč časovne meje pravnomočnosti sklepa upnik s pritožbo zaradi vloženega predloga, naj dolžnik predloži seznam premoženja, ne bi mogel uspeti. Zgolj podaljševanju postopka in časa do nastopa pravnomočnosti pa pritožba ne more biti namenjena.

11. Po 31. členu ZIZ je pogoj za predložitev seznama o stanju premoženja, da upnik verjetno izkaže, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan. Upnik ima z novelo ZIZ-H sicer večja pooblastila in možnosti pridobiti podatke o dolžnikovem premoženju od upravljavcev podatkov ali zbirk podatkov (šesti odstavek 4. člena ZIZ), kljub temu pa ne more vselej že ob vložitvi predloga za izvršbo sklepati, da dolžnikovo znano premoženje ne bo zadoščalo za poplačilo njegove terjatve in zato že tedaj podati predlog po 31. členu ZIZ ali pa ga podati le „za vsak slučaj“. Potreba po predložitvi seznama dolžnikovega premoženja se lahko pokaže šele med postopkom, zato zadošča, da upnik predlog poda med postopkom. Tudi dejstvo, da zahtevana oprava procesnega dejanja terja določen čas (izdaja odredbe sodišča, potek roka, v katerem mora dolžnik podati seznam), ne more biti v škodo upniku. V nasprotnem primeru bi tudi ob pravočasnem, med izvršilnim postopkom podanem predlogu „spreten“ dolžnik, ki bi se uspel izmikati predložitvi seznama, lahko dosegel končanje postopka izterjave terjatve zoper njega, saj bi učinki neuspešnosti izvršbe, ki nastopijo sami po sebi (npr. dvakratni neuspel poskus rubeža v primeru izvršbe na premičnine ali če ne bi imel sredstev pri organizacijah za plačilni promet v primeru na denarna sredstva dolžnika), privedli do ustavitve izvršbe. Zahteva, da bi v takšnem primeru sodišče izvršbe na določena sredstva izvršbe ali pa vsaj na zadnje sredstvo izvršbe ne smelo ustaviti, čeprav bi bili za to izpolnjeni vsi pogoji, pa bi bila nelogična in zgolj sama sebi namen.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljan razlog po 1. točki prvega odstavka 387. člena ZPP utemeljen, saj je podana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 31. členom ZIZ. Zahtevi za varstvo zakonitosti je zato Vrhovno sodišče ugodilo in sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo (drugi odstavek 391. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena in prvim odstavkom 379. člena ZPP). V nadaljevanju izvršilnega postopka bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o upnikovem predlogu za izdajo odredbe za predložitev seznama premoženja.

Op. št. (1): Pri tem se sklicuje na zadeve I Ip 491/2010 Višjega sodišča v Celju, v kateri je sprejeto enako stališče, kot v izpodbijanem sklepu, ter II Ip 3196/2010 Višjega sodišče v Ljubljani, II Ip 117/2008 Višjega sodišča v Kopru, I Ip 225/2011 in I Ip 22/2011 Višjega sodišča v Celju, v katerih je sprejeto drugačno stališče. Op. št. (2): Tako npr. v odločbah U-I-93/03 in Up-1728/07. Op. št. (3): Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1984, stran 244. Vesna Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 187. Op. št. (4): Npr. VSL I Ip 4393/2007, I Ip 2737/2011. Op. št. (5): Zlasti je ta razlika očitna po noveli ZIZ-H, ki v sedmem odstavku 141. člena ZIZ v primeru, ko upnik v 15 dneh od vročitve sklepa o ustavitvi izvršbe sodišču posreduje podatke o računu in organizaciji za plačilni promet, pri kateri dolžnik ima sredstva, omogoča izvršilnemu sodišču razveljavitev že izdanega sklepa o ustavitvi.