Jedro

V primeru, da banka cedira zavarovalnici terjatev iz kreditne pogodbe, je prevzemnik upravičen terjati dolžnika tudi glede zapadlih pogodbenih obresti.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje v obsodilnem delu (toženi stranki sta dolžni plačati tožeči stranki 531.068,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.1996 do plačila, v 15 dneh).

in Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba prve stopnje se v zavrnilnem delu in glede odločitve o stroških postopka r a z v e l j a v i in v navedenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožeči stranki 531.068,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.1996 do plačila. Sodišče je prisodilo tožeči stranki navedeni znesek zato, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka plačala SB Koper iz zavarovalnega razmerja zavarovalnino v zvezi s škodo, ki je nastala zaradi neizpolnitve kreditne pogodbe s strani tožencev. SB Koper je tožeči stranki cedirala svojo terjatev do tožencev. S tem v zvezi naj bi tožeči stranki pripadalo plačilo zapadle neplačane glavnice posojila v višina 247.500,00 SIT in obračunane nezastarane zakonske zamudne obresti od zneskov glavnice, kot je zapadala v plačilo trimesečno 20.12.1993 do 20.12.1996 v višini 283.568,00 SIT ali skupno 531.068,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 20.12.1996. Tožena stranka se pritožuje zoper ugoditveni del izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. S cesijsko pogodbo z dne 6.9.1996 je banka prenesla na tožečo stranko vse svoje pravice iz kreditne pogodbe. Po tej pogodbi so bile obveznosti tožene stranke občasne dajatve, natančno določene v dvajsetih tromesečnih obrokih, od katerih je prvi zapadel v plačilo 1.4.1991. Tožena stranka je poravnala prva dva trimesečna obroka, tretji, ki je zapadel v plačilo 1.10.1991 ni več poravnala in je ostal neplačan in ta je najstarejši neplačan obrok.

Pravica sama, iz katere izvirajo občasne dajatve kot je konkretna, zastara v petih letih, odkar je zapadla najstarejša in neplačana dajatev in po kateri tožena stranka ni več izpolnila nobene. Ta neizpolnjena dajatev je zapadla torej 1.10.1991, tožba pa je bila vložena 23.12.1996, torej po preteku petih let. Zaradi tega je tožničina pravica ugasnila zaradi zastaranja.

Tožeča stranka se pritožuje proti zavrnilnemu delu sodbe prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz pogodbe o investicijskem kreditu izhaja, da je bilo med strankami dogovorjeno, da se glavnica kredita vrača v dvajsetih trimesečnih obrokih. Ti obroki so bili zato fiksni v višini 13.750,00 SIT. Obresti so se obračunavale mesečno. Obresti so se sproti spreminjale skladno z vsakokratnim veljavnim sklepom v višini obrestnih mer banke, mesečno obračunavanje je zapadlo v plačilo v 8 dneh od obračuna. Tožeča stranka to dokazuje z obvestilom o prenosu Splošne banke Koper. Sodišče je v izpodobijani sodbi ugodilo zahtevku za celotno neodplačano glavnico in za obračunane nezastarane zakonske zamudne obresti v znesku preostanka glavnice, zapadlih manj kot tri leta od dneva vložitve tožbe. Toženi stranki sta bili dolžni vračati poleg glavnice tudi obresti v višini 40 % letne obrestne mere. Tudi ta del terjatve je bil zato prenešen na tožečo stranko, vključen v tožbeni zahtevek, sodišče pa je ta del zahtevka neutemeljeno zavrnilo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izpodbijana sodba v ugodilnem delu oprta na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ob tem pa je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo, pri čemer niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe 372. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in pravilno odločilo, da terjatev za neodplačano glavnico ni zastarala, prav tako pa niso zastarale zakonske zamudne obresti za čas treh let pred vložitvijo tožbe. Pritožba tožene stranke je zato neutemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je na podlagi cesije ( 37. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih-ZOR) upravičena do vseh neplačanih zneskov po kreditni pogodbi vključno s pogodbenimi obrestmi, ki niso zastarale. Sodišče prve stopnje je odločalo le o zakonskih zamudnih obrestih, pri tem pa ni upoštevalo, da je tožeča stranka upravičena tudi do plačila pogodbenih obresti v mejah tožbenega zahtevka. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejanskega stanja, ki se nanaša na plačilo pogodbenih obresti. Pritožba tožeče stranke je zato utemeljena in je bilo potrebno tako razveljaviti izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu, vključno z odločbo o stroških, ki je odvisna od uspeha v pravdi.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo prvostopno sodbo v ugodilnem delu na podlagi 368. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), pritožbi tožeče stranke pa je ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu na podlagi 370. čl. ZPP/77. Določbe ZPP/77 je uporabilo na podlagi 498. čl. ZPP/99.